Pozitivni adrenalin je naredil svoje in pred nama s Tatjano je nov izziv, ki sva ga simbolično poimenovala »Z glavo na baklavo«. Po temeljitem razmisleku sva se odločila, da udobje prijaznega domovanja v Izoli vsaj za nekaj časa zamenjava s šotorom, na zanimivo pot iz Slovenije proti skrajnemu jugu Turčije, ki že vrsto let predstavlja najin drugi dom, pa tokrat odhajava s kolesi. Ker sva po psihofizičnem počutju v »tistih najboljših letih«, želiva s tem projektom sebi in drugim pokazati, da je z nekaj domišljije, korajže in s čvrsto voljo, ne glede na starost in vsem pastem sodobne civilizacije navkljub, tudi danes mogoče živeti svoje najbolj drzne sanje. Verjameva, da nama bo načrtovani odklon od ponorelega sveta dodatno pomagal pri ohranjanju zdravja in posledično kvalitete življenja na daljši rok.

Oba se že dolgo zavedava, da kakovost življenja ni vedno sorazmerna z globalno zapovedano uspešnostjo, ki se v vseh zahodnih demokracijah, na žalost pa tudi že v večini preostalih držav po svetu, meri le še z denarjem, slavo in položajem na družbeni lestvici. Ne pristajava na umetno ustvarjanje vedno novih potreb in s tem globalno odvisnost človeštva od pretiranega potrošništva, ki nujno vodi v nadaljnje, skrb vzbujajoče razslojevanje družbe. Profitni interes kapitala je s pomočjo prefinjenih medijskih manipulacij odločilno preoblikoval prioritete širokih ljudskih množic in s tem korenito spremenil naše življenje, ljudje pa smo, ne da bi se tega sploh zavedali, povečini celo bolj nesrečni kot prej. Prepričana sva, da je za dobro počutje na daljši rok, bolj kot udobje in kopičenje materialnega bogastva, pomembna redna telesna vadba, stalen možganski trening in racionalno odločanje glede vsega, kar v življenju dejansko potrebujemo. Potrebe bi morale biti vedno in pri vseh uravnotežene s smiselno izbranimi prioritetami, razpoložljivimi možnostmi posameznika in realno zastavljenimi cilji. S tako miselnostjo bomo morda materialno živeli res nekoliko bolj skromno, a zato precej bolj umirjeno, srečno in zadovoljno življenje. Predvsem pa z manj stresa, ki predstavlja rak rano sodobne družbe.

Kljub obilici zanimivih projektov, ki sva jih aktivno soustvarjala v preteklih letih in od njih tudi solidno živela, se tokratnemu klicu divjine nisva mogla upreti. Začutila sva, da je prišel tisti pravi trenutek za spremembo. Za drugačen izziv, kot sva jih bila vajena doslej in to ne glede na nekatere nepredvidljive posledice, ki jih vedno prinaša nekoliko daljša odsotnost od doma. Ker gre prvenstveno za osebni projekt, sva ob tem sprejela še eno pomembno odločitev. Za razliko od večine predhodnih, ga želiva v celoti izpeljati na lastne stroške. Brez pokroviteljev ali vnaprejšnjih dogovorov z mediji, kar nama zagotavlja dodatno avtonomijo. Pot, ki se je oba neizmerno veseliva, s tem tudi dejansko postaja glavni motiv, vsakodnevna dinamika pa bo odvisna izključno od najinega počutja in trenutne inspiracije. Res je, da sva vnaprej določila smer potovanja in večino krajev, ki bi si jih želela ogledati na približno 4500 km dolgi poti, ne pa tudi časovnega okvira. Vsekakor si bova vzela potreben čas za popolno izkušnjo.

Z veseljem opažava, da že samo pozitivno razmišljanje in temeljite priprave na zastavljeni podvig spodbudno vplivajo na najino razpoloženje. Sam sem imel pred tem namreč kar nekaj težav z iztrošenostjo. Poleg stalne preobilice dela je bil dodatni razlog zanjo zagotovo tudi moj kronično nezdrav življenjski slog v nekoliko bolj oddaljeni preteklosti. Pri tem lahko samokritično ugotovim, da bi bilo še bolje, če bi o tem začel resno razmišljati že prej in ne šele v zadnjih nekaj letih. Skoraj dvajsetletno intenzivno kajenje v osemdesetih in devetdesetih, pa velike količine zaužitega alkohola v istem obdobju, stalna izpostavljenost stresu, da o neprespanih nočeh zaradi prekomernega dela, pogosto pa tudi zabave, kjer ni bilo prave mere, sploh ne govorim …, vse to je enostavno moralo pustiti posledice, a za korenito spremembo življenjskega sloga, za katero sem se kasneje le odločil in jo dosledno realiziral ob koncu devetdesetih let, nikoli ni prepozno. Sedaj se končno počutim spet kot prerojen in verjamem, da dobro zdravje in izvrstno fizično kondicijo, ob primerni prehrani in redni telesni vadbi, lahko vzdržujem še vrsto let.

Pri soustvarjanju številnih svetovno prepoznavnih blagovnih znamk, kot na primer Marlboro, Jack Daniel’s ali Stock, sem se že ob začetku svoje poslovne poti do potankosti seznanil, kako kruto poslanstvo lahko imajo nekatere svetovne multinacionalke, ki v interesu stalnega večanja profita ne izbirajo sredstev in povsem brez morale celotnemu človeštvu povzročajo predvsem ogromno škode. To seveda ne velja le za tobačno in alkoholno industrijo, ki ju sicer najbolje poznam, pač pa v isti koš lahko uvrstimo še vsaj farmacevte, ki bolezni mnogokrat bolj proizvajajo kot zdravijo, nemarno visoko ceno za svoje nečedno početje pa potem zaračunajo državi oz. njenim davkoplačevalcem, pa okolju škodljive megalomanske energetske projekte ali pa množični turizem, ki je na dolgi rok prav tako uničujoč do narave in ljudi. Zaskrbljujoča je tudi preračunljiva monopolizacija globalne prehranske politike, kjer se prostor za doma pridelano, zdravo in ekološko neoporečno hrano, sistematično oži, ljudje pa smo proti svoji volji potisnjeni v popolno odvisnost od vse bolj siromašne in nezdrave prehranske ponudbe multinacionalk …

Pretirano profitno naravnana, globalno delujoča podjetja in z njimi povezani lobiji, v svojem pohlepu, s končnim ciljem popolne prevlade nad preostalimi svetovnimi naravnimi viri, vse bolj obvladujejo tudi številne vplivneže iz sveta politike, športa in popularne kulture, ki postajajo priročne marionete v službi kapitalskih elit. To se dogaja v tesnem sodelovanju z mediji, ki v svoji odvisnosti od kapitala prav tako nekritično spodbujajo potrošništvo, med ljudmi zavestno ustvarjajo strah in aktivno sodelujejo pri pranju njihovih možganov.

V obdobju hitro razvijajoče informacijske tehnologije so pri doseganju teh ciljev poleg nekaterih tradicionalnih medijskih monopolistov še posebej uspešna različna novodobna socialna omrežja, ki pa so kljub deklarirani odprtosti in svobodi izražanja tudi v funkciji sistematičnega zajemanja in obdelave osebnih podatkov, bodisi s strani kapitala, različnih obveščevalnih služb in nasploh svetovnih centrov moči. Le-ti potem, spet v imenu napredka, gospodarske rasti, demokracije in človekovih pravic, premišljeno spodbujajo čredni nagon, nekritično potrošnjo in hkrati kreirajo najnovejše trende družbenega enoumja. S pomočjo vse bolj agresivne industrije zabave, žal pa tudi preko premišljene komercializacije vrhunskega športa, po sistemu kruha in iger, izkoriščajo in hkrati kontrolirajo rastoče nezadovoljstvo manipuliranih množic, kar nikakor ne obeta nujnih družbenih sprememb, s tem pa tudi ne svetlejše prihodnosti za veliko večino ljudi na našem planetu.

Na osnovi teh spoznanj, do katerih sem osebno prišel že ob koncu prejšnjega tisočletja, sva oba s Tatjano vse od takrat dalje poskušala aktivno delovati v diametralno nasprotni smeri, iskreno in za dobrobit ljudi. Tako je bila na mojo pobudo leta 2000 ustanovljena, še do pred kratkim v Sloveniji zelo vplivna nevladna organizacija, Fundacija Z glavo na zabavo, ki je v letih med 2001 in 2012 opravila velik obseg koristnega dela. Za strokovno kredibilnost različnih projektov je vseskozi skrbela vrhunska zasedba programskega sveta ustanove, za profesionalno izvedbo aktivnosti pa so bili zadolženi posamezni člani programske ekipe ZGNZ.

Kljub brezhibni organizaciji in sistematičnem pristopu na vseh področjih našega delovanja ocenjujem, da po več kot desetletju trdega dela vendarle nismo dosegli želenega preboja pri uresničevanju svojega poslanstva. Ob kroničnem pomanjkanju finančnih sredstev in načrtni medijski marginalizaciji, ki smo ji bili še posebej priča ob nerazumljivi ukinitvi samostojnih televizijskih oddaj Z glavo na zabavo s strani aktualnega vodstva Televizije Slovenija, smo se po tehtnem premisleku odločili, da naše prireditveno, medijsko in raziskovalno delo do nadaljnjega postavimo v mirovanje.

Sam bi si iskreno želel, da bi se že kmalu po zaključku sedaj aktualnega projekta »Z glavo na baklavo« lahko spet profesionalno posvetil dejavnosti Fundacije ZGNZ, a brez vsestranske podpore, bolj stabilnega financiranja in širokega družbenega soglasja, da je potrebno na tem področju resnično zelo odločno ukrepati, žal ne bo šlo.

Spodbujanje zdravega življenjskega sloga brez odvisnosti, pomen ohranjanja neokrnjene narave, prijazen in uravnotežen trajnostni razvoj, poštena participacija vseh zainteresiranih deležnikov pri odločanju o pravični distribuciji naravnih dobrin in »odločen NE« pretiranemu potrošništvu, bi lahko bili le nekateri najpomembnejši vsebinski poudarki pri morebitnih novih projektih naše neprofitne ustanove.

Kljub nedopustnim napakam iz preteklosti ima Slovenija še vedno vse možnosti, da ponovno postane preživetveno samozadostna, a ob tem nič manj odprta država, ki pa bi razmišljala s svojo glavo v mnogo večji meri, kot je to počela doslej. Nujen bi bil le resen sistemski odklon od liberalno-kapitalističnega modela, ki zaradi pohlepa manjšine vse bolj postaja grobar naše civilizacije, s tem pa tudi Evropske unije in posledično države Slovenije, kot njene, vsaj na papirju, trenutno še polnopravne članice.

Ugrabljeno državo s strani tujih multinacionalk in peščice njihovih domačih izbrancev si moramo priboriti nazaj, le-te pa je potrebno odstraniti iz procesa odločanja ter sklepanja kravjih kupčij z različnimi svetovnimi centri moči. Verjamem, da bodo v tem primeru tudi projekti Fundacije Z glavo na zabavo spet dobili svojo domovinsko pravico v naši družbi.

Najnovejše raziskave Svetovne zdravstvene organizacije so alarmantne in naravnost kličejo k hitremu ukrepanju:

• V Evropi se v primerjavi z vsemi drugimi svetovnimi celinami spije sploh največ alkohola, Evropejci imamo tudi najvišjo porabo alkohola na posameznega prebivalca in največ registriranih zdravstvenih problemov, ki so neposredna posledica škodljive in tvegane uporabe alkohola;
• Kronične bolezni, za katere je alkohol kar tretji najpogostejši neposredni vzrok, bodo svetovno gospodarstvo v naslednjih dveh desetletjih stale več kot 30 bilijonov dolarjev;
• 155,8 milijard EUR je družbena škoda, ki jo letno samo v državah Evropske unije povzroči škodljiva in tvegana uporaba alkohola;
  Kar ena od štirih smrti pri moških med 15. in 29. letom je neposredna posledica alkohola;
• Alkohol je pomemben dejavnik pri številnih prometnih nesrečah. Več kot 25 % smrti v cestnem prometu je neposredno povezanih z alkoholom;
• Alkohol predstavlja ključen dejavnik tveganja za več kot 60 bolezni, kot so na primer rak, ciroza jeter, … Če zajamemo vse bolezni in poškodbe v svetovnem merilu, ki so posledica škodljive in tvegane uporabe alkohola, potem je s tem povezana družbena škoda kar 31,6 krat večja od skupnih prihodkov, ki so globalno ustvarjeni s proizvodnjo in prodajo alkohola.

Problematika neverjetnih razsežnosti bi bila lahko z ustrezno alkoholno politiko v celoti rešljiva, a kaj ko vsem tistim, ki vrtijo ta svet, to enostavno ni v interesu. Še več, alkohol je priročno sredstvo pri načrtnem poneumljanju širokih ljudskih množic, kar je še en pomemben razlog za kronično neukrepanje. Tudi v Sloveniji in to navkljub ogromni družbeni škodi, ki je sicer natančno merljiva, a se o njej ne govori prav veliko, kaj šele ukrepa, pa čeprav se je najbolj odgovorni še kako dobro zavedajo. Dokler bo tako, tudi dejavnost Fundacije Z glavo na zabavo ni smiselna, saj ne bi dala želenih rezultatov …

Prav številni dvomi glede trenutnega reševanja nakopičenih težav in razmišljanje o bolj inovativnih modelih trajnostnega razvoja moderne družbe, so močno spodbudili tudi idejo za najin najnovejši projekt. Brez vpliva dnevnih medijskih manipulacij bi si na poti želela ustvariti realnejšo primerjavo o dejanski kvaliteti življenja v zelo različnih naravnih, kulturno-zgodovinskih in geopolitičnih okoljih. Nisva prepričana, da se bodo najina spoznanja v celoti ujemala s prevladujočo percepcijo teh vprašanj v »razvitem svetu«. Seveda bova svoja razmišljanja že v času potovanja preko bloga, elektronske pošte in twitterja delila s prijatelji in nekaterimi drugimi dobronamernimi sledilci, po povratku domov pa še s strokovno in drugo zainteresirano javnostjo. Kot aktivna državljana si bova na svoj način vsekakor prizadevala vzpostaviti argumentirano komunikacijo na različnih ravneh.

Kot rečeno na potovanje iz domače Izole tokrat odhajava s kolesi. Lepote, pa tudi številna nasprotja najbolj skritih kotičkov Balkana, bova najprej spoznavala na poti preko Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Albanije in Makedonije. Sledila bo še ena članica Evropske unije, Bolgarija. Ker gre z naskokom za najrevnejšo državo, ki pa je že polnopravna članica »elitne evropske zveze«, bodo določene širše primerjave še kako zanimive. Pot bova potem nadaljevala še po vedno skrivnostni Turčiji, mogočnem imperiju prijaznih ljudi in številnih zgodovinsko pogojenih nasprotij, kjer pa se notranja trenja, ne glede na visoko gospodarsko rast v zadnjih letih, ali pa prav zaradi nje, spet nevarno zaostrujejo. Če bo šlo vse po načrtih, naj bi nekje po slabih treh mesecih kolesarjenja dosegla likijski polotok na skrajnem jugu te velike države na pomembnem križišču civilizacij. Pred zaključkom poti v čudovitem Kašu, sredozemskem biseru s prav posebno naravo in energijo, bova za kakšen dan skočila še na bližnji, od sveta pozabljeni grški otok Meis (Kastelorizo), ki ravno tako skriva nekatere presenetljive uvide, sploh glede na aktualno stanje, v katerem se nahaja sodobna Grčija.

In kaj bova počela, ko se vrneva nazaj domov?

Najprej si bova vzela dovolj časa za trezno ureditev najinih vtisov, skrben pregled foto in video dokumentacije, pa tudi za urejanje vseh zapiskov s poti. Obstaja velika verjetnost, da bova ta zanimiv popotniški projekt zaokrožila še s knjigo.

Takoj za tem bi si bolj kot karkoli drugega spet želela oživiti dejavnost Fundacije Z glavo na zabavo, a kot sem zapisal že zgoraj, ne za vsako ceno … Če tudi takrat za preventivno dejavnost, ki bi lahko v Sloveniji dala konkretne rezultate, še vedno ne bo pravih pogojev, pa se bova morala odločati med nekaterimi drugimi opcijami. Že sedaj razmišljava o novih podjetniških idejah, ki pa jih bova morala v primeru odločitve zanje še dodelati. Tudi popolne selitve v eksotične kraje, na primer v »najin« Kaš, ki ga imava neizmerno rada, še vedno ne izključujeva povsem, pa čeprav sva po drugi strani verjetno preveč zaljubljena v Slovenijo in našo prelepo naravo, da bi zlahka sprejela tako daljnosežno odločitev. V tem primeru bi še posebej pogrešala gore in istrsko zaledje, ki sva ga po najini zadnji selitvi, iz Ljubljane v Izolo, še posebej vzljubila.

Dragi prijatelji, toliko za uvod, sedaj pa je že napočil čas za najin »Z glavo na baklavo«. Vabiva vas, da se udobno namestite v svoje sedeže, pripnete varnostne pasove in se nama pridružite na popotovanju iz Slovenije preko Balkana na Orient!