Turški gospodarski čudež – ko logika selfijev prežene iskren nasmeh z obrazov

Tisti večer v Eceabatu je bila sopara neznosna. V zraku se je civilizacijski smrad povečanega tranzita, ki ga je bilo brez prestanka slišati celo noč, mešal s slabo urejeno infrastrukturo in nezadostnimi higienskimi navadami lokalnega podjetništva. Trgovcem vseh vrst to seveda ni pomembno, saj vsakega zanima le trenutna dodana vrednost, čim večji zaslužek torej.

Kljub klimatizirani in lepo urejeni sobi v najinem hostlu sem spal bolj malo. Tudi Tatjana se je zjutraj zbudila neprespana. Mene so spet mučila številna vprašanja, ki si jih v zadnjih letih sicer pogosto zastavljam. In Turčija je vzorčni primer, ki vsaj meni ponuja zelo jasne odgovore.

Vsi, ki me nekoliko bolje poznajo, dobro vedo, da to državo zelo od blizu spremljam že 35 let. Od lastnega, povsem popotniškega turizma v najbolj zgodnji fazi, do spodletele ustanovitve mešanega podjetja v začetku devetdesetih, pa do uspešnega sodelovanja z mojimi turškimi prijatelji pri organizaciji raznovrstnih križarjenj ob najlepših delih turške obale, kar z manjšimi ali večjimi prekinitvami ljubiteljsko počnem že 20 let, celo do spogledovanja z idejo o gradnji svoje lastne barke, in nenazadnje do, vsaj na prvi pogled, zelo smiselne investicije v lastno nepremičnino v Kašu, za katero smo se po tehtnem razmisleku družinsko odločili pred nekaj leti.

Vse to verjetno priča o tem, da Turčijo in mentaliteto njenih ljudi precej dobro poznam. In zakaj sem se ves čas, kljub nekaterim tudi ne ravno pozitivnim izkušnjam, tako rad vračal v to veliko deželo, z zdaj že skoraj 80 milijoni prebivalcev? Predvsem zaradi naravne poštenosti, prijaznosti in gostoljubnosti domačinov, ki sem je bil kot tujec dolga leta deležen na vsakem koraku. Pa zaradi neverjetnih lepot takrat povsem neokrnjene prirode. V mojem primeru to še posebej velja za okolje starodavne Likije okrog Kekove in Kaša.

Me je pa v začetku zelo motilo, po drugi strani pa mi je bil to tudi velik izziv, ker je bilo pri Turkih tako težko prodreti do njih samih, v njihov miselni tok in način razmišljanja, ki z evropskimi standardi nima nobene zveze. In to ne le na osebni ravni, pač pa tudi poslovno. V primeru, da njihove logike stoodstotno ne osvojiš in se ji pri svojih odločitvah povsem ne prilagodiš, nimaš nikakršnih možnosti za uspešen posel na njihovem terenu. Tudi zato, ker se tega različni poslovneži ne zavedajo ali pa morda v pretirani samozavesti nočejo zavedati, se toliko tujcev opeče z neuspešnimi investicijami v tej deželi. Praviloma potem sledi logičen umik z dolgimi nosovi, žal pogosto tudi s povsem izpraznjenimi žepi …

Naslednja stvar, ki me je motila že od nekdaj, je dejstvo, da so Turki v osnovi »packi«. Na osebni ravni niti ne, pač pa je njihov odnos do okolja v celoti nesprejemljiv, kar je v zadnjih letih na žalost celo bolj opazno. Infrastruktura močno zaostaja, razen cest seveda, ki so v interesu multinacionalk …, odpadki pa se kopičijo. Žal tudi prekrasno, a hkrati vse bolj obremenjeno turško morje, postaja onesnaženo.

In sedaj še tisto, kar je v zadnjih letih najbolj opazno. To, da so Turki velik, samozavesten in zelo ponosen narod, je nesporno dejstvo že od nekdaj, in tu ni nič narobe. Bolj moteča in žal tudi napačna je njihova prevladujoča miselnost, da so tujci, ki prihajajo k njim, vsi po vrsti bogati, oni sami pa za razliko od njih še vedno ubogi reveži, pa čeprav to že davno ni več res. Mnogi domačini so medtem postali nesramno bogati, z milijonskimi evrskimi zneski na svojih računih. Ker se je to zgodilo praktično čez noč, so seveda lahko hitro zamenjali avto in si kupili na primer Range Roverja, pa najmodernejši Applov pametni telefon, i-pad, televizor …, vsi drugi standardi, ki so jih nekatere zahodne civilizacije gradile desetletja ali pa še dlje, pa veliki večini med njimi v življenju ostajajo precej tuji. Teh potreb enostavno ne zaznavajo, kar se vse prevečkrat zelo pozna v standardu najrazličnejših storitev, ki jih ponujajo.

Skratka, sedaj pa še tisto najbolj bistveno. Ob veliki medijski blokadi, ki v tej državi vlada že vseskozi in po drugi strani zelo skromnemu znanju tujih jezikov, je Turčija vzorčni primer idealne države za profitno naravnane multinacionalke, kar je dandanes opazno na vsakem koraku.

Velike korporacije so prisotne vsepovsod, kaj se dogaja z državo in njihovimi ljudmi, pa jih prav nič ne zanima. Tako »gospodarski čudež« ni presenetljiv, je pa v veliki meri posledica opranih možganov in pretežno le črno-belega načina življenja lastnih državljanov, kot tudi na novo ustvarjenih potrošniških vrednot, ki so marsikje privedle do histeričnih razsežnosti. Če temu dodamo še prislovično pridnost in vodljivost celotnega naroda, kar je v veliki meri tudi posledica vzgoje, je slika še bolj jasna.

Ja, in kaj je rezultat vsega tega? Naj ga ponazorim z nekaj primeri:

Na področje Kekove se praktično skoraj ne vračam več, saj mi je težko gledati ljudi in njihovo grozljivo transformacijo v zadnjih, zdaj že več kot tridesetih letih. Iskrenih nasmehov v teh vaseh praktično ni več, saj je vse podvrženo pohlepu in dnevni preži na naivne turiste, ki za domačine predstavljajo le še potujoče denarnice. Najhujše pri tem pa je dejstvo, da so v ta krog popolnoma premišljeno vključeni že tudi zelo majhni otroci, ki »simpatično« prodajajo »domačo« bižuterijo (ki mimogrede pride, tako kot večina drugih turistično zanimivih prodajnih artiklov v Turčiji, po morju s Kitajske …) turistom, ki z nakupom povečini izrazijo neke vrste usmiljenje do majhnih, na prvi pogled ubogih otrok … Kakšna zabloda!

Drug primer so ceste. Še ob koncu devetdesetih let je bila glavna prometnica od grške oz. bolgarske meje, preko Dardanel v azijski del Turčije in potem naprej vse do skrajnega juga, zelo ozka, komajda asfaltirana cesta, kjer so si redki avtomobili v tranzitu delili cestišče s tropi živine, traktorji in lokalnim prebivalstvom. Vožnja po njej je bila zanimiva, eksotiko in neverjetno prijazne domačine pa je bilo mogoče doživljati na vsakem koraku. Danes je to ogromna magistralna cesta, ki je v velikem delu celo že šestpasovnica, vseskozi pa jo dograjujejo, tako da so zaradi pomanjkljive signalizacije določeni deli na njej vedno ekstremno nevarni. Ob njej je ogromno svinjarije, smrad po crkovini pa stalnica. Tudi obrazi domačinov ob njej so precej drugačni kot pred leti, edino, kar je nekako še ostalo od eksotike, so nikakršni standardi in povsem osiromašena izbira vsega tistega, kar ponujajo. Domače proizvode, razen sezonskega sadja in zelenjave, ki pa bi ga bilo po možnosti pred zaužitjem potrebno nekje vsaj oprati, če že ne tudi ohladiti …, so v glavnem nadomestili ceneni produkti multinacionalk …

Tretji primer je vozni park. Če je glede na prej povedano več kot logično, da se je število tovornjakov medtem vsaj desetkrat povečalo in da danes avtobusi v vseh smereh švigajo en za drugim, pa je dobro vidna posledica »gospodarskega napredka« Turkov tudi v multipliciranem številu osebnih avtomobilov, ki so v povprečju precej višjega standarda, kot še pred kratkim. Pa čeprav so zaradi dajatev cene novih in rabljenih vozil še vedno občutno višje kot kjerkoli v Evropi. Da o ceni goriva sploh ne govorim. Višja je le še na Norveškem. Povečan promet in stalno dograjevanje magistralnih cest še kako vpliva na veliko število prometnih nesreč. Tako je sirene ambulantnih vozil mogoče slišati precej bolj pogosto kot na primer pri nas …

In še cene hrane in namestitve. To je sploh posebno poglavje. Turki so bili v času velike inflacije, ki je bila do pred nekaj leti njihova stalnica, navajeni vsako leto cene dvigniti vsaj za kakšnih 15 odstotkov. Inflacija je trenutno precej manjša, a logika dvigovanja cen jim je kljub temu še kar ostala … Najbolj pa preseneča, da je to za domačine že nekaj povsem normalnega in da se nihče prav posebej niti ne pritožuje. Očitno se je njihov standard v zadnjem času dejansko toliko dvignil. In kaj to pomeni v praksi? Običajen turški zajtrk te bo stal 6 evrov, porcija njihovih pleskavic (»kofte«) bo ravno tako najmanj 6 evrov, za ovčje ražnjiče (sis kebap) boste odšteli slabih 8 evrov, za veliko pivo praviloma vsaj 3 evre in pol, coca cola je ponavadi evro in pol, … In še namestitev. Najbolj »zabačeno« sobo za dve osebi že težko najdeš pod 30 evrov brez zajtrka. Vse lepo in prav, če bi le standard hrane, pijače in namestitve bil na pričakovanem nivoju. Dobivam namreč občutek, da so, popolnoma v stilu njihovega siceršnjega razmišljanja, porcije iz leta v leto manjše, kvaliteta pa generalno vse slabša … Ravno tako se standardi namestitve, razen seveda nekaterih velikih turističnih centrov, ne izboljšujejo. Obstajajo redke izjeme, a to celotne slike, predvsem pa tovrstnih trendov, kaj bistveno ne spreminja.

Evo, morda sem s svojimi nočnimi blodnjami pred prehodom na azijsko stran marsikoga med vami nepričakovano preveč obremenil, a se mi vse povedano zdi še kako pomembno za boljše razumevanje nadaljevanja najinih »osamosvajanj«, pa tudi moje skromne želje, da bi tudi turški ljudje (poleg Slovencev, ha, ha …) čim prej spoznali vse večjo potrebo po svojih lastnih »osamosvajanjih«.

Opazovanje njihovega stalnega poziranja za »selfije« je namreč postalo že smešno in hkrati zelo zaskrbljujoče. Veliko vprašanje je, če njihova barka resnično pluje v pravi smeri … Po mojem skromnem prepričanju nikakor ne in streznitev, ki jih bo že v kratkem doletela, bo zelo huda …

Ja, občutek ob prehodu v Azijo zanesljivo ni bil dober. Pri tem je sodelovalo tudi vreme, saj se je sopara proti jutru sprevrgla v nevihto, oblaki pa so zgodaj dopoldne grozili še naprej. Ko sva prišla v Canakkale, sva želela najprej najti najnovejšo avtokarto Turčije, saj sva si ob spreminjanju najinega programa poti zaželela videti aktualno podobo vseh mogočih cestnih povezav od Canakkal do Kaša. Kljub precejšnji izgubi časa pametnega zemljevida nisva našla nikjer. Ob pogledu na številne trgovine v centru mesta pa so se mi ponovno odprla nekatera nočna vprašanja … Skoraj vsak drug lokal je bil namreč povezan z mobilno telefonijo ali pa je bil lekarna, morda še kakšna hitra prehrana, pa bela tehnika, in to je to … Multinacionalke seveda!

Ob izhodu iz mesta naju je ponovno ujel dež in še preden sva sploh dobro pričela s kolesarjenjem, sva že vedrila na eni od bencinskih črpalk. Po kakšni uri se je nebo le odprlo in v naslednjih nekaj kilometrih naju je spremljalo močno azijsko sonce. Do odcepa proti Troji je potem šlo vse gladko in razmeroma hitro, cesta pa je bila kljub gostemu prometu še dovolj široka za sorazmerno varno napredovanje.

Kmalu za odcepom je sledil prvi od precej hudih klancev. Tistih tipičnih dolgih turških vzponov, ki sva jih oba dobro poznala že od prej. Naklon je bil na določenih mestih večji kot 10 odstotkov in hitro se je pokazalo, da ima Tatjana že težave z vročino, pa čeprav tisti dan niti ni bila tako ekstremna. Na vrh je še zmogla, pri spustu pa jo je zvilo. Moj strah, glede na prvo bolečino, je bil, da gre morda za slepič, kar bi bilo seveda lahko zelo zoprno. Na srečo se je kmalu pokazalo, da je topa bolečina v predelu trebuha vendarle postopoma popustila. Kot sva ugotavljala kasneje, bi bile težave lahko povezane z žolčem ali pa morda le z viškom kisline v želodcu zaradi prej zaužite hrane in pijače.

Po krajšem počitku sva v nekoliko počasnejšem tempu nadaljevala s kolesarjenjem, cesta pa je medtem iz kilometra v kilometer postajala vse bolj nevarna. Promet je kar približno 20 kilometrov potekal le po enem delu štiripasovnice, pa še ta je bil sredi preplastitve z novim asfaltom in pesek je nevarno letel na vse konce.

K slabemu občutku je dodatno prispeval še nov naliv, ki naju je ujel na srečo spet neposredno pred eno od bencinskih črpalk, tako da naju vsaj namočilo ni preveč. Tudi ta dež ni trajal dolgo, a svetlobe je bilo vse manj, saj je bila ura že precej pozna. V samomorilskih razmerah sva pretežno v klanec nadaljevala še kar nekaj časa, ko sva le prišla do restavracije, ki se nama je obema zdela kar primerna za postanek.

Ker nobenega avtokampa ni bilo na vidiku, za divje kampiranje ob glavni magistralni cesti pa okolje ni bilo ravno najboljše, sva si že pred tem naredila taktičen načrt … S svojo komunikacijo v turščini sem se tako uspel z lastnikom restavracije dogovoriti za »dobro« večerjo, ob tem pa še nekako od njega izposlovati dovoljenje, da si lahko potem kar tam na njegovi parceli ob restavraciji postaviva šotor in prespiva. Prostor za spanje se je izkazal kot odličen, pod borovci, le bližina glavne ceste je nekoliko motila, a ob utrujenosti od zelo pestrega dne, posebnih težav s tem nisva imela.

No ja, vse lepo in prav … Le hrano sva »uslugi« primerno preplačala, pa tudi ovčji ražnjiči, ki sem si jih tisti večer zaželel, so opazno smrdeli še dobro zapečeni …

Ni kaj. Zjutraj sem zato spil samo kavo, Tatjana pa vodo in hitro sva se poslovila od najinih gostiteljev ter krenila dalje, novim dogodivščinam naproti.

Vzpon do najvišje točke dneva se je od prejšnjega večera nadaljeval še kar nekaj časa, cesta pa tudi sedaj ni bila nič boljša kot pred tem. Predvsem na strmem spustu sva se morala nekajkrat čudežno reševati pred tovornjaki, ki so naju prehitevali z »milimetrsko natančnostjo« …

Medtem sva se ustavila na zajtrku, kjer naju je pričakala očitno že kar standardna zgodba za letošnjo Turčijo. Ne preveč prijazni domačini, katastrofalne higienske razmere in sorazmerno drag zajtrk, ki pa je bil po precej taktično izpeljanem dialogu z moje strani vsaj količinsko zadosten. Plačilo brez napitnine, hladno slovo in že sva bila ponovno na cesti.

Kucukkuyu je bilo naslednje večje naselje že na ravnini, ponovno tudi ob morju. Prej ozka cesta je spet postala šestpasovnica. En pas v najini smeri je bil na razdalji naslednjih tridesetih kilometrov skoraj v celoti zaparkiran z avtomobili in tovornjaki. Večina se je tam ustavila, ker so odšli le na kopanje neposredno ob cesti, nama pa je varno kolesarjenje to seveda ponovno dodatno zakompliciralo, saj sva poleg vsega, kar se je dogajalo za nama, morala ves čas paziti še na parkirana vozila in njihove voznike.

Medtem se je temperatura dvignila krepko čez 35 stopinj v senci, kar je tudi vplivalo na najino razpoloženje, predvsem pa počutje. In sredi dneva, ob postanku na bencinski črpalki, le še kakšnih 20 kilometrov pred Ayvalikom, sva sprejela ključno odločitev za nadaljevanje najinega kolesarjenja. Odločila sva se, da po magistralni cesti na relaciji Ayvalik – Izmir – Aydin – Mugla – Fethiye – Kaš (skupno sicer le še 580 km) enostavno ne moreva več nadaljevati, saj je tveganje za zdravje in celo življenje preveliko. Ravno tako pot skozi notranjost Turčije zaradi ekstremne vročine v tem času ni bila opcija.

Edino, kar nama je še preostalo, je bila odločitev, da do Kaša prideva preko grških otokov. Kratkoročno je to pomenilo odhod iz Ayvalika na Lesbos, kjer pa bi si potem lahko napravila bolj podroben načrt nadaljevanja v naslednjih nekaj dneh.

V Ayvaliku sva si zato takoj po prihodu v pristanišče za skupno 35 evrov kupila trajektni vozovnici za Mytilini naslednje jutro, nakar sva odšla še naprej, v 10 kilometrov oddaljeni avtokamp. Po skoraj 120 kilometrih popolne cestne torture ta dan, sva na idilično lokacijo prišla natančno ob sončnem zahodu. V prvem trenutku nama je bilo izjemno žal, da se nisva za odhod na Lesbos raje odločila kakšen dan kasneje, saj sva oba tisti hip predvsem krvavo potrebovala kvaliteten počitek po naporih zadnjih dni.

A še sreča, da sva se odločila tako, kot sva se. Po le nekoliko bolj natančnem ogledu kampa sva kaj hitro ugotovila, da je, kar se tiče standardov, v zelo slabem stanju. Grozljive sanitarije, katastrofalen dostop do morja, pregrešno draga restavracija z nikakršno ponudbo in spet svinjarija na vsakem koraku, so bili le nekateri od razlogov, da sva zjutraj kar zadovoljna odhajala nazaj proti pristanišču z zavedanjem, da se po le nekaj dneh »gospodarsko čudežne« Turčije ponovno vračava v »bankrotirano« Grčijo …

Ne bi si mislil, da bo kdo od mene kdaj o Turčiji slišal kaj podobnega, kot sem napisal v tem prispevku! Mar ne? Žal pa je vse hudičevo res in le upam, da bom vsaj o Kašu lahko napisal kaj bistveno lepšega. Tudi tam se situacija iz leta v leto spreminja. Lahko povem, da so se vsaj doslej nekatere stvari obrnile celo na bolje … A  nikakor ne vse … Ob tem pa še vedno verjamem, da je ustrezno pripravljeno križarjenje ob turški obali (pa tudi med bližnjimi grškimi otoki) lahko sanjski dopust za kogarkoli. Nenazadnje to mnogi med vami zelo dobro veste …