Z lastnim vzorom in premišljenimi dejanji želiva spodbuditi tudi druge ljudi k bolj aktivnemu življenju, stran od pretiranega potrošništva in različnih odvisnosti, kjer pa ne misliva zahajati v ekstreme. Rekordi in drugi pretirano visokoleteči cilji naju že v osnovi ne zanimajo. Je pa toliko bolj pomembna stalna skrb za lastno psihofizično kondicijo in zdravje nasploh.

Kolikor se le da samostojno, po čim bolj naravni poti in brez nepotrebnega iskanja zunanje pomoči. Dokler je to le mogoče, a najprej je potrebno razčistiti pri sebi in tovrstno filozofijo potrditi v praksi. Ne pristajava na logiko, ko nekateri drugi, sicer polni teoretičnega znanja, zelo radi pokroviteljsko delijo različne nasvete, njihov življenjski slog pa je daleč od tistega, za kar se javno zavzemajo.

Današnji datum je povezan še z enim dogodkom, ki je pred natančno trinajstimi leti najprej zamajal, posledično pa tudi radikalno spremenil svet. Žal za veliko večino prebivalcev našega planeta na slabše, saj so medtem svetovni centri moči, z izgovorom demokratizacije in zagotavljanja človekovih pravic, ter seveda v imenu »boja proti terorizmu«, ta dogodek izkoristili predvsem za sistematično nadaljevanje brezobzirnega prisvajanja naravnih virov, ki pred našimi očmi vse bolj prehajajo v roke povampirjenih kapitalskih elit.

Številni mrtvi, trpeči in pregnani so pri doseganju njihovih ciljev le še kolateralna škoda. Samo vprašamo se lahko, v čigavem interesu se je na današnji dan leta 2001 v prestolnici svetovnega kapitalizma zgodil ta »hollywoodski spektakel« in kdo dejansko stoji za njim …

Zakaj sploh govorim o tem? Predvsem zato, ker sva ves čas najinega kolesarskega podviga spremljala zelo različne faze svetovne globalizacije, ki je še precej bolj, kot bi si kdo predstavljal, povezana z 11. septembrom in posledicami napadov na newyorški World Trade Center.

Proizvodnja strahu in prodaja sanj sta že iz nekoliko bolj oddaljene preteklosti prepoznani kot osnovni orodji za kolektivno pranje možganov in v zadnjem času tudi za stopnjevanje moči multinacionalk, ki pa jih obvladuje vedno manjši krog izbrancev iz takoimenovanih »centrov demokracije«. Pojavne oblike tega početja so premišljeno prilagojene različnim okoljem in stopnji globalizacije, kar je na področju držav jugovzhodne Evrope še posebej zanimivo opazovati in primerjati med seboj. Prevladujoča liberalno-kapitalistična paradigma (beri pohlep) je v imenu »zapovedane gospodarske rasti za vsako ceno« ušla čez vse meje. V največji meri na račun skaljenih medčloveških odnosov in uničevanja naravnega okolja. Profitni interes najpremožnejših postaja rak rana sodobne civilizacije, ena od najbolj zaskrbljujočih posledic pa je hitro spreminjanje temeljnih vrednot tudi tistih najbolj preprostih ljudi na podlagi materialistično spodbujene histerije. Enoumje in izrazito potrošniško naravnan čredni nagon širokih ljudskih množic je s pomočjo medijev, kjer posebno mesto zasedajo novodobna socialna omrežja, privedel moderno civilizacijo do točke brez povratka, zato bo skorajšnja streznitev boleča. Še več, po mojem mnenju bo imela apokaliptične razsežnosti, ki bodo pod vprašaj postavile celo preživetje človeške vrste …

In prav s temi vprašanji se bodo še naprej soočala »Osamosvajanja«. Tudi s pomočjo te spletne strani bi želela pridobiti čim več aktivnih somišljenikov, saj je po najinem globokem prepričanju edina prava alternativa sploh, da naša življenja čim prej iztrgamo iz krempljev medijskih manipulacij in jih spet vzamemo v lastne roke. To najprej zahteva osebnostno uravnoteženje na individualni ravni, pa razumevanje stvarnosti, potem pa še čvrsto voljo za ukrepanje in predvsem jasno izbiro prioritetnih ravnanj. Vse v izogib temu, da se v novodobni potrošniški »džungli«, ob zelo vprašljivem vplivu povsod deklarirane »svobode medijev« in vseh »demokratično ponujenih možnostih poneumljanja«, dokončno izgubimo … Verjamem, da si bova s tem in podobnimi projekti, tudi na osnovi referenc iz preteklosti, že v bližnji prihodnosti uspela zagotoviti pozornost pristojnih državnih institucij, družbeno odgovornih podjetij in dobronamernih medijev, brez katerih tudi pri kolektivnih »Osamosvajanjih« ne bo šlo.

Sedaj pa sledi še obljubljeni rezime ob zaključku kolesarskega dela projekta »Z glavo na baklavo«. V času med 19. junijem in 11. avgustom sva kolesarila skozi 9 različnih držav. Začela sva v domači Izoli, pot proti skrajnemu jugu Turčije pa sva nadaljevala preko Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne Gore, Albanije, Makedonije, Bolgarije in Grčije. Po natančno 53-ih dneh sva dosegla Kaš, ki sva si ga že vnaprej zastavila kot končni cilj potovanja.

Statistika:

• Od Izole do Kaša sva prekolesarila natančno 3.180,00 kilometrov
• Opravila sva 41.210 metrov vzpona
• Najina povprečna hitrost kolesarjenja je bila 15,5 km/h
• Na kolesu sva aktivno preživela 206 ur, 31 minut in 50 sekund

• Potovala sva na relaciji: Izola, Strunjan, Portorož, Sečovlje, Buje, Grožnjan, Motovun, Gračišće, Plomin, Brestova, Porozina, Merag, Valbiska, Krk, Punat, Stara Baška, Punat, Crikvenica, Novi Vinodolski, Senj, Otočac, Plitvice, Bihač, Štrbački Buk, Bosanski Petrovac, Ključ, Mrkonjić Grad, Jajce, Donji Vakuf, Travnik, Sarajevo, Foča, Hum, Šćepan Polje, Trsa, Žabljak, Mojkovac, Kolašin, Podgorica, Virpazar, Ostros, Skadar, Puke, Lezhe, Shengjin, Lezhe, Kruje, Tirana, Elbasan, Librazhd, Čafasan, Radožda, Struga, Ohrid, Sveti Naum, Galičica, Stenje, Pretor, Bitola, Prilep, Strumica, Melnik, Popovi Livadi, Gotse Delchev, Dospat, Trigrad, Shiroka Laka, Pamporovo, Chudnite Mostove, Bachkovo, Asenovgrad, Panichkovo, Kardzhali, Makaza, Komotini, Aleksandropoulis, Ipsala, Kešan, Eceabat, Canakkale, Ezine, Edremit, Ayvalik, Mytilini, Skala Kallonis, Mytilini, Karlovasi, Pithagoreio, Pothia, Kalamies, Pothia, Kastellorizo, Kaš

Oprema:

• Nesporna ugotovitev je, da sva bila za tako pot odlično opremljena. Težko si predstavljam, da bi sploh lahko imela boljši kolesi (Thorn Nomad), kot ju imava. Seveda v kombinaciji z vso dodatno opremo, ki tvori optimalno celoto
• Tudi pripadajoče torbe za prtljago (Ortlieb) so se izkazale kot najboljše možne za tako pot
• Šotor Hilleberg Nallo 3GT, spalni vreči Western Mountaineering, samonapihljivi podlogi Therm-a-Rest in zložljivi blazini iste blagovne znamke, so tvorili najino kamp opremo, ki se je brez izjeme pokazala kot odlična, tako po kvaliteti, kot tudi po teži

• Vsa tehnika, ki sva jo tovorila s seboj, je v celoti zadoščala najinim potrebam in trenutni usposobljenosti za njeno uporabo. Računalnik Sony Vaio, superzoom fotoaparat Canon, stojalo Sirui, GPS Garmin in dva pametna telefona Samsung, so bili natančno tisto, kar nama je omogočalo stalno komunikacijo z zunanjim svetom preko spletne strani: www.osamosvajanja.si, pa tudi drugače. Tatjana, kot strastna bralka, je s seboj imela še nekaj deset knjig, spravljenih na bralniku Kobo Glo. Nekoliko nama je žal, ker nimava dovolj znanja za pripravo kvalitetnih video vsebin, bi pa morebitna angažiranost v tej smeri zanesljivo pomenila potrebo po dodatni opremi, da o nesorazmerno veliki porabi časa, ki ga že tako ni bilo ravno na pretek, sploh ne govorim
• Odločitev, da sva se v zadnjem trenutku na tem potovanju odrekla predhodno že nabavljeni opremi za kuhanje, se je glede na destinacijo pokazala kot prava. S tem sva se rešila nekaj odvečne teže, poleg tega pa sva dnevno precej pridobila na času, ki sva ga namesto za pripravo hrane in pomivanje posode, raje izkoristila za dodatne oglede, počitek in kvalitetno komunikacijo. Stroški se zaradi tega niso bistveno povečali, saj sva ves čas potovala skozi države s prvovrstno ponudbo hrane na vsakem koraku, in to po več ali manj dostopnih cenah, kar velja tudi za restavracije, kjer sva si praviloma privoščila po dva obroka dnevno (zajtrk in večerjo)
• Glede obleke s seboj nisva vzela prav nič preveč, morda za primer, če bi naju namočil dež kje v hribih, prej kakšno športno majico z dolgimi rokavi premalo. Tudi »civilnih« oblačil sva imela ravno prav. Isto velja za obutev, saj so Tatjani za kolesarjenje zadostovali sandali Keen in dodatni natikači iste blagovne znamke za vse druge potrebe, jaz pa sem za razliko od Tatjane kolesaril v športnih copatih Salomon, svoje Keen sandale pa sem pretežno uporabljal v civilne namene

Stroški:

• Celotno potovanje, vključno z vsemi trajekti, zaključnim avtomobilskim transferjem od Kaša do 200 km oddaljenega letališča v Antalyi, letalskim prevozom od Antalye do Maribora za naju in obe kolesi, avtomobilskim prevozom od Maribora do Izole, vsemi stroški hrane in prenočišč ter še nekaterimi drugimi stroški na poti, naju je stalo okroglih 3.000 evrov, kar v skoraj dveh mesecih za oba skupaj predstavlja dobrih 50 evrov na dan. Končni znesek je bil morda rahlo nad pričakovanji, razloge za to pa vidim predvsem v večjem številu nočitev po sobah, kot sva sprva načrtovala, nekaj malega pa je k temu vendarle prispevala tudi odločitev, da se na poti nisva ukvarjala s kuhanjem, oz. z lastno pripravo hrane nasploh. Kljub dejstvu, da sva zaradi močno povečane fizične aktivnosti pojedla res velike količine kvalitetne in kalorične hrane, kjer nikakor nisva varčevala, sva s stroški vseeno ostala znotraj tistega okvira, ki sva si ga lahko še privoščila. Tudi čokoladicam in sladoledu se nikoli nisva odrekla, jaz pa sem si občasno po napornem dnevu privoščil še kozarček vina ali celo kakšno pivo, ki ga običajno v Sloveniji sploh ne pijem
• Ocenjujeva, da sva bila pri porabi denarja ves čas racionalna in da vsa našla ustrezen kompromis med najinimi dejanskimi potrebami in ceno, ki sva jo bila še pripravljena plačati za ta standard

Percepcija doživetij:

• Prepričan sem, da sva videla in doživela za tako kratko obdobje res veliko. Vsekakor sva spoznala, da je potovanje s kolesi za naju ravno prav hitro (ali pa počasno, če hočete …) in da poleg globljega doživljanja naravnega okolja omogoča tudi zelo pristna srečanja z domačini
• Potovanje je bilo polno naravnih in kulturno-zgodovinskih lepot, pa tudi resničnih presežkov ni manjkalo. Če bi se morala opredeliti za le tri vrhunce na celotni poti, bi se verjetno odločila za čudovito gorsko pokrajino med Trso in Žabljakom v črnogorskem nacionalnem parku Durmitor, za neokrnjeni Pirin in Rodope v južni Bolgariji, katerih naravne lepote, prijaznost domačinov in kulinarične presežke sva občudovala na zelo razgibani poti od Melnika do samostana Bachkovo, ter rajski grški otok Kalymnos, ki je res nekaj posebnega, tako po sproščenih ljudeh, odlični domači hrani, kot tudi pravi morski idili. Po naravnih lepotah in najinih doživetjih na poti so zelo blizu tem trem še Štrbački Buk na reki Uni, pa Sarajevo kot mesto, z Baščaršijo in izvirom reke Bosne na čelu, pa hriboviti južni obronki Skadarskega jezera s svojimi razgledi, ali pa Kruje, kot starodavna prestolnica Albanije, Radožda, kot pozabljeni makedonski biser, pa Narodni park Galičica med Ohridskim in Prespanskim jezerom, poleg Kalymnosa pa je od preostalih grških otokov, ki sva jih obiskala na poti, potrebno izpostaviti še Kastellorizo, ki vsaj zaenkrat nekaterim spremembam navkljub še vedno ostaja ena zadnjih pozabljenih oaz Evropske unije. Nenazadnje je ob bok vsem tem lepim krajem potrebno dodati še najino Izolo in nama nič manj domači Kaš.

• Posebno poglavje na poti čez Balkan je bil prijeten občutek jugonostalgije, ki je bil brez izjeme prisoten v vseh državah bivše Jugoslavije. S številnimi sogovorniki smo se večkrat ozirali nazaj in skupaj ugotavljali, kako lepo nam je bilo takrat, ko smo še živeli v skupni državi. Tako po velikosti, številu prebivalcev, kot tudi po naravnih lepotah in predvsem geostrateški legi, bi bili lahko skupaj precej močnejši faktor v mednarodni skupnosti. Dobila sva občutek, da je skupnih točk z običajnimi ljudmi, ki živijo na teh prostorih, še vedno mnogo več, kot bi si marsikdo predstavljal … A to je že druga zgodba, ki novodobnih lokalnih političnih elit, pa tudi svetovnih centrov moči, v tem trenutku prav nič več ne zanima …
• Morda tudi zato, ker z Albanci, živečimi v Albaniji, nimamo skupne zgodovine in ker njihovega jezika, za razliko od vseh ostalih na poti, ne razumeva prav nič, je bilo najino splošno počutje v tej državi nekoliko slabše kot v državah bivše Jugoslavije. Pa čeprav je bila narava v nekaterih delih, ki sva jih obiskala, čudovita. In ljudje, s katerimi sva prišla v kontakt, celo nadpovprečno prijazni. Še kako moteči pa so bili »nori« vozniki, pa tudi kupov svinjarije ob cestah ni bilo nikjer na najini poti toliko, kot prav v Albaniji. Kljub temu sem prepričan, da se bova še kdaj vrnila tudi v to državo, ki zagotovo popotnikom ponuja še vrsto neodkritih biserov

• Posebna zgodba, v kateri je na Balkanu zares mogoče uživati, je res dobra in ne predraga domača hrana. Še posebej odlično je vse tisto, kar prihaja z žara. Tudi okusi paradižnika, kumaric, sadja, domačega sira, kajmaka, medu, tradicionalnih slaščic, … in še dolgo bi lahko našteval …, so tisti pravi. Če temu dodam še dobro vino, ki ga prav tako ni težko najti nikjer, je gastronomska izkušnja popolna
• Eno od velikih pozitivnih presenečenj nama vedno znova predstavlja tudi Bolgarija. V tej državi, še posebej v pirinskih in rodopskih hribih, ki jih sedaj že zelo dobro poznava, se počutiva odlično. Narava je čudovita, ljudje pa povsem nevsiljivi, morda celo nekoliko zadržani, a po drugi strani komunikativni in gostoljubni. Njihova hrana je primerljiva z ostalimi balkanskimi državami, tudi cene pa ostajajo zmerne

• Kljub bojazni, da bo že v Grčiji precej drugače, sobile tudi najine izkušnje od tam v celoti pozitivne. Že severni del te države nama je ponudil nekaj pristnih kontaktov s sproščenimi domačini, podobno pa sva doživljaja še na Lesbosu, Samosu, Kalymnosu in Kastellorizu. Tudi cene, pa čeprav nekoliko višje, kot čez Balkan, niso bile prav nič pretirane, še sploh glede na presenetljivo visok nivo storitev. Praviloma sveža domača hrana in urejena prenočišča so bila povsod vredna svojega denarja, dobro organizirana trajektna mreža pa še vedno predstavlja najprimernejši način za obisk večjega števila grških otokov hkrati
• Tako kot sem natančno analiziral že v nekaterih prejšnjih prispevkih na blogu, pa turški del najinega potovanja predstavlja precejšnje razočaranje. Odkar v tej državi beležijo tolikšno gospodarsko rast, počutje ni več tako dobro, kot še pred nekaj leti. Prijaznost in njihova tradicionalna gostoljubnost počasi izginja, večino ljudi, ki sva jih srečevala na poti, pa je zanimal le še najin denar. Tudi cene so bile, verjetno poleg Hrvaške, sploh najvišje. In to za standard storitev, ki pa je bil z naskokom najnižji med vsemi državami, ki sva jih obiskala

Športni vidik projekta:

• Zanesljivo je tudi to eden izmed bistvenih elementov, zaradi katerih sva se odločila za ta način potovanja. Vsakodnevno kolesarjenje zahteva dobro telesno in psihično pripravo. Predvsem pa veliko vztrajnosti, še posebej na zahtevnih vzponih, ki jih je bilo na najini poti na pretek. Izbrala sva si zelo naporen program, ki ni ravno vsakdanji za veliko večino običajnih kolesarskih popotnikov. Tudi tistih precej mlajših kot sva midva
• Počutje je bilo povečini odlično, morda z izjemo kakšne manjše krize pri enem ali drugem, kar pa je pri takem podvigu nekaj povsem normalnega. Kljub temu, da sva v sorazmerno kratkem času opravila zelo zahtevno pot pa lahko rečeva, da z napori nisva pretiravala. V izogib morebitnim negativnim posledicam za zdravje sva vseskozi dobro »poslušala telo« in stanju primerno dozirala vse obremenitve
• Pomemben faktor je bila zadostna hidracija in močno okrepljena prehrana. Ob tem sva večino časa dodajala magnezij, a kljub temu se občasnim, za take napore običajnim krčem, nisva mogla povsem izogniti
• Tatjana se je v Slovenijo vrnila z nespremenjeno težo, jaz pa sem bil realno za dobra dva kilograma lažji kot pred odhodom
• Z redno športno aktivnostjo nadaljujeva tudi po povratku v Slovenijo, pa čeprav količina in intenzivnost v tem trenutku še nista na tisti ravni, kot bi si oba želela. Za to je kar nekaj objektivnih razlogov, a že sedaj načrtujeva, da bo od začetka oktobra dalje vse že precej drugače …

Medsebojno razumevanje:

• Lahko rečem, da sva se na poti dobro razumela, zagotovo še bolje kot doma, pa čeprav sva bila skupaj po 24 ur na dan skozi dva meseca
• Osnovni razlogi za sožitje so bili podobno dobra psihofizična pripravljenost, dovolj velika trma ob največjih telesnih naporih, skupni interesi in obojestransko pozitiven odnos do neokrnjene narave ter odpor do prekomernega zadrževanja v večjih mestih, kompatibilna razdelitev vseh opravil na poti, ki je tudi sicer skladna z najinima karakterjema, usposobljenostjo in nagnjenji
• Kljub temu so mene občasno motile Tatjanina preobčutljivost na vročino in slabše vreme, pa njen strah zaradi potencialnih nevarnostih s strani različnih živali ob kampiranju v divjini in njene, vsaj rahlo večje potrebe po redni prehrani in drugem nekoliko višjem komfortu na poti
• Sam bi bil pripravljen še na nekoliko bolj asketsko obliko potovanja, a pri tem ne rečem, da mi tudi letošnja, kompromisna oblika, do katere sva prišla povsem spontano, ni v celoti odgovarjala
• Tudi jaz seveda nisem bil perfekten. Vsekakor bi moje sicer redke reakcije na njene, za moj občutek nepotrebne pripombe, lahko bile bolj umirjene in manj impulzivne, kar pa na poti ni bilo nič kaj dosti drugače, kot je doma …
• Tatjano je motilo moje občasno, ne najbolj pedantno pritrjevanje sprednjih torb na kolo, pa za njen okus večkrat pretirano, da ne rečem nevarno vijuganje po cesti, še najbolj pa mi je zamerila mojo nekomunikativnost in razdražljivost ob trenutkih, ko sem bil zelo utrujen

Kljub zgoraj omenjenim malenkostim, se je še enkrat več izkazalo, da gre pri nama za optimalno potovalno navezo, kar pa ne izključuje možnosti, da bova kakšno podobno pot v prihodnosti morda opravila tudi ločeno.

Baklave so za nama, življenje teče dalje!

Danes je sobota, 23. avgusta, petnajst čez pet popoldne. Sedim v atriju najinega stanovanja v Izoli, ki v poletnih mesecih še nikoli ni bil tako zelen kot prav letos. Nič čudnega, saj tudi tisti, ki so doma na slovenski obali že precej dlje kot midva s Tatjano, poletja s toliko dežja ne pomnijo.

Moram priznati, da se kljub kislemu vremenu pri trenutni temperaturi dobrih 20 stopinj Celzija, počutim izvrstno. In to ne glede na to, da sva bila pred dobrima dvema urama oba pošteno premočena. Že drugi dan zapored naju je namreč na Slavniku ujel hud naliv, ki pa ni bil nikakršna ovira za najino redno dnevno rekreacijo, s katero nadaljujeva tudi po zaključku projekta »Z glavo na baklavo«. Športno aktivnost bova že v naslednjih nekaj dneh še stopnjevala, predvsem pa bo tudi bolj raznovrstna, kot je bila pred odhodom na najino kolesarsko potovanje od Izole do Kaša.

Preden se z mislimi vrnem nekaj dni nazaj, še pogled na moj »pametni telefon«, ki pravi, da je v tem trenutku v Kašu peklenskih 39 stopinj Cezija. Ja, še dobro, da sva v četrtek od tam »pobegnila« v Slovenijo, pa čeprav vreme tudi v dneh med 11. in 21. avgustom, ki sva jih preživela na najinem turškem domu, ni bilo kaj dosti drugačno. Temperature so bile res nekoliko nižje, a je bila istočasno zelo visoka vlažnost. Še enkrat več se je potrdilo, da julij in avgust nista najbolj primerna meseca za počitnikovanje v teh krajih.

Visoka vlažnost je zaznamovala letošnji avgust v Kašu

Desetdnevnega bivanja v Kašu sredi poletja tudi iz teh razlogov sprva nisva načrtovala, a sva takoj po prihodu na cilj ugotovila, da še pred povratkom v Slovenijo enostavno potrebujeva nekaj dni dobre regeneracije. Odločitev, da najino bivanje v Turčiji podaljšava, se je pokazala kot smiselna, saj sem jaz s pomočjo razgibavanja in bazena s toplo vodo uspešno pozdravil bolečine v hrbtu, prav tako pa sva s plavanjem oba uspela sprostiti še preutrujene mišice na nogah. No ja, kakšen dan manj bi bil tudi dovolj, a sva zaradi letalskih povezav morala čakati na četrtek, 21. avgusta. Še takrat sva letela za Maribor, ki je od Izole kar precej daleč, a boljše možnosti za povratek domov z letalom v tem obdobju ni bilo na voljo.

Vse do petka, ko je bil moj hrbet že toliko boljši, da sva s kolesi lahko skupaj odšla do mesta, je bila Tatjana od doma le enkrat po nujnih nakupih. Medtem sva imela nekaj obiskov tamkajšnjih prijateljev in znancev, a pravega vpogleda, kaj resnično se letos dogaja v Kašu, nisva mogla dobiti.

Glavna ulica ima svoj čar celo sredi vročega dneva v avgustu

Kaš je ob petkih dodatno oblegan zaradi tradicionalne tržnice, ki je vedno aktualna tudi za naju, saj tam praviloma nakupiva kvalitetno sadje in zelenjavo za ves teden, ki je pred nama. Ponudba ostaja odlična, so pa cene na tržnici, tako kot pri vseh ostalih stvareh, medtem postale nesorazmerno visoke v primerjavi s preteklimi leti. Če je zelenjava po večini še vedno nekoliko cenejša, pa je sadje v povprečju že dražje kot na slovenski obali.

Kaš je bil od nekdaj poznan po lepi keramiki

Še pred obiskom tržnice sva se v restavraciji Sultan Garden srečala še z novima grškima prijateljema, Emiliom in Pavlino, ki sva ju pred nekaj dnevi spoznala na trajektu s Kalymnosa na Kastellorizo. Oba sta skupaj s številnimi domačini, ki z bližnjega grškega otoka redno prihajajo v Kaš po nakupih, prišla na nekajurni izlet z ladjo. Nad otokom, kjer se imata namen poročiti v maju, o čemer sem pisal že v predhodnem prispevku na blogu, sta bila navdušena, nad soparnim Kašem sredi dneva pa precej manj. V času svojega bivanja na najbolj vzhodnem grškem otoku sta že dorekla vse podrobnosti za svoje poročno slavje, tako da ju je pred odhodom na sklepni del njunega dopusta na še en lep grški otok, vulkanski Nisyros, čakalo dva dni sproščenega uživanja.

Eden tipičnih butikov v centru mesta

Čas z njima je mineval hitro, saj sta bila oba super sogovornika. Tako sva domov sva prišla šele tik pred mrakom, od načrtovanega fotografiranja po Kašu pa tega dne ni bilo nič … Tudi zato sva bila v centru mesta ponovno že v ponedeljek, ko sva s pravim turškim kosilom in baklavami imela namen tudi simbolično zaključiti projekt »Z glavo na baklavo«.

Izbira hrane se je izkazala za odlično

Kosilo, ki sva si ga privoščila pri najinih znancih v restavraciji Kašim, je bilo zelo dobro. Celo nad pričakovanji, pa tudi cena 23 evrov se nama ni zdela pretirana. Je pa pri tem potrebno poudariti, da ta restavracija velja za eno cenejših v Kašu, njena ponudba pa je temu primerno omejena le na nekaj jedi, ki sestavljajo tradicionalni turški jedilnik. Sva pa ob tem ugotovila, da je kvaliteta baklav povprečna. Žalostno dejstvo je predvsem to, da v Kašu domačih baklav ni več mogoče najti, saj vsi nabavljajo le še poceni »industrijske«, ki v dovolj velikih količinah redno prihajajo iz Antalye.

Ob baklavah sva si privoščila še pravo turško kavo zame in »ada čaj« (zeliščni čaj) za Tatjano

Ko smo že pri skoraj 150 restavracijah v mestu in bližnji okolici, je potrebno priznati, da Kaš še vedno ponuja pestro gastronomsko razvajanje, le cene so iz leta v leto višje, kar pomeni, da boste za odlično ribo ali prvovrsten steak zdaj plačali vsaj toliko, kot v kakšni boljši slovenski restavraciji. Dodati je treba še praviloma pretirano zasoljene cene pijače, kjer se vsi izgovarjajo na visoke nabavne cene in dajatve, ki pa so kljub opazno višjim prodajnim cenam, še vedno precej nižje kot pri nas.

Turčija je bila od nekdaj pravi raj tudi za vegetarijance

Dobre muzike po lokalih tudi ne manjka in če pozabimo predrago pijačo, je Kaš še vedno sanjska destinacija za dober rockerski, jazzovski ali bluesovski žur.

Da so tudi v Kašu denarnice turistov postale glavni, če že ne edini cilj velike večine trgovcev in gostincev, je moč opaziti v njihovem spremenjenem odnosu do prišlekov. Tiste kozmopolitske prijaznosti, po kateri je Kaš slovel še pred nekaj leti, je žal vse manj. Tudi zaradi večjega števila premožnih turških gostov, ki pokupijo praktično vse, kar se jim ponudi, pri tem pa za ceno ponavadi niti ne vprašajo.

Različni dizajnerski izdelki gredo za med

Kljub opaznim spremembam v tej smeri, pa lahko vseeno zagotovim, da Kaš z okolico, vsaj zaenkrat, še vedno ostaja biser likijske obale, ki tudi nekoliko bolj zahtevnim turistom, ali pa predvsem njim, nudi vse pogoje za popoln dopust. Še posebej v maju, juniju in potem spet v septembru ali oktobru, ki sta po mojem mnenju najlepša meseca za dopustovanje tako daleč na jugu. Takrat je manjša gneča, ni posebne vročine, morje je zelo toplo, pa tudi narodnostna struktura obiskovalcev je dovolj raznolika za odlično vzdušje.

Kaš vendarle ostaja nekoliko neklasična turistična destinacija

Nad Kašem bodo še vedno navdušeni vsi ljubitelji neokrnjene narave in aktivnih počitnic. Potapljanje, izleti z morskimi kajaki, soteskanje, skakanje z jadralnimi padali, gorsko kolesarstvo in pohodništvo, so le nekateri od športov, ki imajo v Kašu bogato tradicijo. Če temu dodamo še kombinacijo z različnimi oblikami navtičnega turizma, dobro gostinsko in trgovsko ponudbo, je Kaš še vedno najbolj aktualno turistično središče ob likijski obali.

Tudi nova marina je precej prispevala k vedno večji popularnosti

Pa vendar bi zaradi sprememb, pa tudi na podlagi vsega tistega, kar sva doživljala na poti od Izole do Kaša, težko še vedno rekla, da se tu počutiva kot doma. Razvoj turizma je v zadnjih letih naredil svoje. Nekateri staroselci, še do pred kratkim pravi prijatelji, v svojem pohlepu žal zasledujejo le še lastni profitni interes, za kvalitetno druženje in bolj prave vsebine pa nimajo več časa, pa tudi ne potrebe.

Center je vedno lepše urejen, vključno s številnimi renoviranimi hišami

Nasploh sem mnenja, da so določeni kraji v naši bivši skupni državi, pa v gorah južne Bolgarije in nenazadnje tudi na nekaterih manjših grških otokih, trenutno precej bolj simpatični, kot že kar malo preveč hektičen Kaš. V tem kontekstu mislim, da končna odločitev o prodaji družinske nepremičnine v Turčiji ni več daleč … Vsekakor zase vem že sedaj, da bom, vsaj v bližnji prihodnosti, v teh krajih preživel precej manj časa kot doslej. Morda kakšen teden pozno spomladi in potem spet jeseni, nekje pred koncem sezone.

Naj se vrnem k ponedeljku, ko sva poleg »slavnostnega kosila« vendarle uspela narediti tudi nekaj fotografij po Kašu. Večina med njimi ni nič posebnega, predvsem zaradi neznosne vlage, ki je bila tisti dan še posebej moteča.

Zaradi vlažnosti precej meglen pogled na staro marino v središču mesta

V torek sva spet morala v Kaš že zjutraj, saj do takrat še nisva dogovorila vseh podrobnosti ob najinem odhodu domov. Težava je bila predvsem v transportu koles, najprej do letališča v Antalyi, nato pa naprej z letalom do Maribora in nenazadnje še od Maribora do Izole.

Raznobarvno rastlinje zaznamuje ta del Turčije tudi v najbolj vročem poletju

V agenciji Bougainville, kjer sva se na podlagi vseh informacij, ki sva jih končno le dočakala iz Ljubljane, dogovorila za transfer, so nama obljubili še, da bodo kolesi tudi razstavili in spakirali v kartonasti škatli, tako da bo skupaj z nama možen transport z njihovim karavanom do letališča v Antalyi. Prav tako je bilo ustrezno pakiranje koles pogoj za prevoz z letalom, ki so nama ga vnaprej odobrili iz Ljubljane. Zato sva bila turškim prijateljem za njihovo pomoč še dodatno hvaležna. Sva se pa takoj zavedala, da naju po prihodu v Maribor, čaka ponovno sestavljanje obeh koles, saj sicer prevoz na strehi avtomobila do Izole ne bi bil mogoč …

Kar zahtevna logistika torej, pa vendar nama je bilo še kako pomembno, da kolesa za vsako ceno spraviva domov, saj jih bova takoj po opravljenem servisu pogosto uporabljala tudi v naslednjih tednih in mesecih.

Čas do četrtka je kljub pomanjkanju bolj konkretnega gibanja, pa tudi adrenalina, hitro minil. S transferjem do Antalye ni bilo težav, prav tako ne na obeh letališčih. V Mariboru naju je pričakal sin in z njegovo pomočjo sva kolesa relativno hitro sestavila in pripravila za transport, najprej do Ljubljane, potem pa še naprej do Izole, kamor sva po obiskih staršev, prispela šele v poznih večernih urah. Po 64 dneh sva bila končno spet doma.

Povratka v Slovenijo se vsakič znova veseliva, tudi tokrat je bilo tako

Čeprav nisva šla spat prav kmalu, sva bila že naslednji dan kar precej aktivna. Poleg nujnih opravil doma in obveznega Slavnika sredi dneva, sva zvečer obiskala še veliko ribiško fešto v centru Izole. Glavni razlog je bil nastop najinega soseda, Rudija Bučarja. Nekatere njegove avtorske pesmi so nama blizu, zato sva ga že prej večkrat spremljala v živo, kjer njegova kvaliteta še bolj pride do izraza.

No, in ker je izolska ribiška fešta dvodnevna prireditev, moje pisanje bloga pa traja že kar predolgo, se zdaj hitro spet odpravljava na glavni mestni trg, da ujameva vsaj še del nastopa naslednjega Izolana, ki ga rada poslušava, neuničljivega Mefa in njegovega »narodno osvobodilnega benda«.

Zaključek projekta »Z glavo na baklavo«, statistika, uvidi in razmišljanja o nadaljnjih »osamosvajanjih« tako sledijo v naslednjem prispevku na blogu že čez nekaj dni. Nasploh se bo ta spletna stran že v kratkem preoblikovala v nekaj, kar bo ostalo aktualno še vnaprej in upam, da tudi dovolj zanimivo za vse, ki bolj ali manj redno spremljate moje pisanje …

Magični Kastellorizo – še zadnja postaja pred Kašem

Že ob pristajanju trajekta v pristanišču na Kalymnosu, nama je v oči padel bleščeč tekoči napis na krmi te ogromne ladje, ki je vse prisotne opozarjal na njeno dolgo pot med številnimi grškimi otoki. Zadnji v nizu je prav Kastellorizo, sicer najmanjši in najbolj oddaljen med vsemi, ki pa ga dosežejo le redki potniki na tej zelo oblegani, redni trajektni povezavi (Pirej – Paros – Naxos – Astypalaia – Kalymnos – Kos – Nisyros – Tilos – Rodos – Kastellorizo in potem vse skupaj še v obratni smeri).

Potem, ko so vozila in potniki, ki so svoj del plovbe zaključevali na Kalymnosu, z neverjetno organizacijo zelo hitro zapustili ladjo, so tudi nas že spustili na vkrcavanje. S kolesi sva se nemudoma podala proti garažnemu delu, kjer je sledilo moje logično vprašanje mornarju z največ črticami na beli ladijski uniformi, kam lahko varno umakneva obe kolesi in tisti del najine prtljage, ki ga čez noč ne bova potrebovala. Zakaj umakneva? Zato, ker sem natančno vedel, da bo od velike množice tovornjakov, avtomobilov in ljudi vseh mogočih nacionalnosti, ki so bili v tistem trenutku prisotni na nabito polnem trajektu, na relaciji od Rodosa do Kastelloriza, na ladji ostala le še peščica … Seveda je moje vprašanje prijazni častnik takoj razumel in nama namignil, da vse skupaj po sicer strmih stopnicah lahko odneseva nadstropje višje, v dobro ograjen prostor, takoj desno od glavnega vhoda v centralno garažo. Ideja se je zdela odlična, še sploh, ker mi je zagotovil, da tudi vsa ostala roba, ki se trenutno nahaja v tem delu, potuje do končne destinacije.

Sledila je še ena zanimiva podrobnost. Ko sva v garaži končno vse uredila in se odpravila do tekočih stopnic, ki so vodile na eno od ladijskih palub, sem se še nagajivo nekoliko poigral z osebjem. Evidentno je bilo namreč, da naju za karte ne bo nihče povprašal, zato sem »povsem resno« simpatični dami v svetleči uniformi prišepnil, da zelo ceniva, ker »ne potrebujejo« najinih vozovnic. Kar nekoliko v paniki se je v trenutku zavedla, da so ob vseh ostalih opravkih glede najinih koles in prtljage, povsem pozabili na vozne karte, ki pa sva jih seveda imela, saj sva jih predhodno nabavila že dan prej na Kalymnosu. Seveda so potem potrebni del odtrgali in zadržali zase …

Hitro za tem sva, in to navkljub gneči, na najvišji palubi izkušeno našla dovolj skrit kotiček, ki nama je omogočil komfortno in dovolj varno razporeditev podlog, spalnih vreč in blazin, ter ob tem še vsega tistega najbolj vrednega v najini prtljagi, da sva lahko brez skrbi spala vse do pristanka na Rodosu, kamor smo skladno z voznim redom prispeli zgodaj zjutraj.

Tako, kot sva pričakovala, se je ob precej daljšem postanku kot sicer, na Rodosu ladja skoraj v celoti izpraznila, naju pa je na palubi zbudil eden od častnikov, saj je bil prepričan, da sva prespala izkrcanje. Hitro se je pomiril, ko je ugotovil, da sva ena od redkih, ki pot nadaljujemo proti Kastellorizu.

Ko sva kasneje v ladijskem baru, kamor sva se umaknila pred sončno pripeko, ki je bila v teh krajih že zgodaj dopoldne občutno močnejša, kot še samo nekoliko bolj severno v Egejskem morju, malo gledala okrog sebe, sva si zelo hitro ustvarila tudi mnenje o najinih sopotnikih. Najprej sva govorila s precej ekscentričnim Italijanom iz Firenc, potomcem graščakov, ki se ukvarja z organizacijo eliti namenjenih porok na gradovih po Italiji, kasneje pa se nam je pridružil še mlajši, pozitivno odštekan grški par, ki pa naj bi se maja poročil prav na Kastellorizu. Sedaj gresta tja z namenom, da uskladita še zadnje podrobnosti. Poslovno sta oba uspešna svobodnjaka, tako da denar tudi pri njima ni poseben problem. S seboj sta imela še precej posebnega psa, za katerega pa se že na daleč vidi, da je lepo vzgojen. Pred časom je bil po njunih besedah zelo bolan, a sta se na vse mogoče načine angažirala, vključno z velikimi materialnimi vlaganji za najrazličnejša zdravila, da je sedaj z njim končno vse v najlepšem redu. Z njima sva se dogovorila, da se ponovno vidimo že v petek, ko bosta za nekaj ur prišla k nama v Kaš.

Skratka, peščici premožnih posebnežev, ki pa bi jih tudi lahko preštel na prste, bi med preostalimi potniki na trajektu, morda lahko dodali le še kakšnega domačina, ki se vrača domov na Kastellorizo po obisku Rodosa. Le-ta ima administrativno in na papirju tudi izvršno oblast nad tem miniaturnim, od Evropske unije pozabljenim otokom.

Takole je izgledal Kastellorizo ob našem prihodu

Čas je ob zanimivem pogovoru hitro minil, ko sem se v zadnjem trenutku le spomnil, da bi bilo dobro, če pred prihodom na otok, še z ladje naredim kakšno lepo fotografijo, saj gre v primeru Kastelloriza zanesljivo za enega od najbolj slikovitih otokov v Sredozemskem morju nasploh. Poleg svetovno znane »modre špilje« na jugovzhodni strani otoka, to še posebej velja za edino naselbino in njeno tipično arhitekturo.

Značilna barvna paleta fasad še poveča slikovitost tega miniaturnega otočka

In že je sledila glasna ladijska troblja in poziv preko zvočnikov za izkrcanje. Dodatno nas je k temu priganjalo še osebje, saj naj bi že takoj po našem odhodu in sprejemu peščice novih potnikov, krenili nazaj proti Rodosu.

Prav to pa se je zaradi nepotrebne panike zame pokazalo kot usodno. Z najboljšim namenom sem, še preden sem znosil obe kolesi in vso najino prtljago iz prvega nadstropja do garaže, najprej pomagal dvema domačinkama, ki sta imeli svoje kovčke na istem mestu kot midva. Njihova teža je bila približno tako velika kot moja korajža in odločenost, da jima pomagam rešiti težavo in to čim prej … No ja, moj hrbet se je odločil drugače … Topa bolečina v križu ob prenašanju njunih torb po stopnicah navzdol je takoj dala slutiti, da vsaj naslednjih nekaj dni zame ne bo najbolj prijetnih. Kljub zavedanju, kaj se dogaja, pa je bilo v tistem trenutku že prepozno. Še več, glede na to, da sem bil še dobro ogret, sem zmogel vse skupaj opraviti do konca z nezmanjšano intenzivnostjo, celo brez spremembe izraza na obrazu. Kot pravi junak, ki pa se bo kaj kmalu počutil kot bedak …

Morda pa je v ozadju tega neprijetnega dogodka precej globlji pomen. Recimo zelo jasno sporočilo, da moje telo nujno potrebuje počitek. Kot da bi preutrujeni hrbet natančno vedel, da bova še pred večerom dosegla končno točko najinega potovanja. S tem pa tudi skrajni čas, da se ustaviva …

Hiter odhod najinega trajekta nazaj proti Rodosu

Ko sva le uredila vse potrebno za najino izkrcanje in zapustila ladjo, ni minilo niti pet minut, ko je ta že izplula nazaj proti Rodosu. To je le še en dokaz, kako malo potnikov po tej poti sploh prihaja na Kastellorizo, oz. od tam odhaja v obratni smeri, pa čeprav gre v tem času za vrhunec turistične sezone. Še sploh, ker je velik odstotek gostov, pa tudi lastnikov nepremičnin, na tem otoku Italijanov, ki povečini na počitnice odhajajo tako ali tako le v avgustu.

Faros Cafe uvrščajo med deseterico »najbolj kul« lokalov na grških otokih

Takoj po prihodu na kopno sva se napotila do meni najljubše točke na otoku, do legendarnega lokala »Faros cafe«, ki ob super lokaciji in izboru glasbe, v dnevnem času ponuja tudi najboljšo možno plažo. Še sploh, ker so tam na razpolago komfortni ležalniki, primerni celo za moj načeti hrbet …

Ribištvo je za domačine še vedno ena od njihovih osnovnih dejavnosti

A še preden sem se lahko dokončno sprostil, sem želel urediti vse potrebno za popoldanski premik do le še dober kilometer oddaljenega Kaša. Po predhodnem dogovoru z mojim dolgoletnim znancem Fethijem, ki je tam lastnik ene od bolj uspešnih turističnih agencij, naj bi s Tatjano v Kaš odšla ob štirih popoldne z njegovo ladjo »Meis Express«, ki sicer vsak dan znova v Grčijo pripelje pretežno turške turiste na nekajurni izlet. Takoj sem našel kapitana in mu skladno s predpisano obmejno proceduro med Grčijo in Turčijo, predal najina potna lista, ki praviloma ostajata pri njemu vse do opravljenih carinskih formalnosti, ne le na Kastellorizu, temveč tudi na turški strani, po prihodu v Kaš.

Stanje »možganov na off« v Farosu se je zelo prileglo

Končno je sledilo nekaj ur počitka v Farosu, medtem pa se je bolečina v mojem hrbtu iz minute v minuto stopnjevala. S skrajnimi napori sem vendarle uspel po otoku narediti še par fotk, s Tatjano pa sva tik pred odhodom ladje pojedla še sladoled, ki pa ni bil nič posebnega, le cena je bila pretirana. Nasploh sem dobil občutek, da je Kastellorizo postal precej draga destinacija, kar je bilo mogoče zaključiti že ob bežnem pogledu na objavljene cene v lepo urejenih restavracijah, neposredno ob pristanišču.

Glavni razlog za precej nabite cene v zadnjih letih naj bi bil predvsem v zelo povečanem obisku tujih gostov z lastnimi plovili in pa vse bolj številnih bogatih Turkov, predvsem tistih, ki nekajurne izlete iz Kaša izkoristijo za degustacijo tradicionalnih grških jedi, kakšno ribjo specialiteto, morda le za »frape«, sladoled ali pa celo baklavo, ki naj bi bila po kvaliteti primerljiva s tistimi najboljšimi v Turčiji.

Zanimivih fotografskih motivov je res na pretek

O trenutni situaciji na otoku sem se kasneje precej pogovarjal še z dvema domačinoma v Farosu, ki sta mi povedala, da posel v zadnjem času cveti, cene omejenega števila nepremičnin, predvsem tistih v prvi vrsti, pa so poletele v nebo … Kako tudi ne, saj je otok res unikaten, a bo za normalne ljudi zelo hitro tudi veliko predrag. Tudi to je cena njegove majhnosti.

Lepo urejene nepremičnine v prvi vrsti so pregrešno drage

Naj morda na tem mestu tistim med vami, ki tega še ne veste, zaupam še to, da so leta 1992 na Kastellorizu posneli kultni italijanski film »Mediterraneo«. Nekateri domačini, ki so takrat nastopali v tem, z oskarjem nagrajenem filmu, so še vedno živi in o svojih spominih na takratno dogajanje radi kakšno rečejo s prišleki. Kljub temu je danes življenje na tem otoku žal drugačno, kot je bilo takrat prikazano, saj je vse, kljub ne prav dosti spremenjenemu zunanjemu videzu, postalo precej bolj skomercializirano.

Modra hišica na sliki je imela v filmu Mediterraneo eno od pomembnejših vlog …

Ko sva z »Meis Expressom« zapuščala Grčijo in se hitro bližala Kašu, najini vnaprej določeni končni destinaciji, sem se globoko v sebi počutil nekako prazen. V skoraj dveh mesecih sva doživela veliko različnih stvari, toliko iskrenega veselja in vsakodnevnih zmag, da so poleg mišic tudi vsi čuti delovali praktično ves čas na 110-ih odstotkih. Vsaj na prvi pogled se bo kar težko sprijazniti z dejstvom, da se s prihodom v Kaš projekt »Z glavo na baklavo« zaključuje. Čeprav ponosna na vse, kar sva predvsem zase storila v tem sorazmerno kratkem času, sva še enkrat več doživela potrditev najinega osnovnega vodila na poti skozi življenje. Prav pot brez nepotrebnih omejevanj in strahov je tista, ki je pomembnejša od visokoletečih, vse prevečkrat nerealno postavljenih ciljev. Seveda, če je pot prava in če vanjo vložiš dovolj strasti in predvsem pozitivne energije, tudi realizacija zelo zahtevnih ciljev ponavadi ne izostane.

Napočil je čas za odhod v Kaš

Ob tem razmišljanju sem kljub tesnobi, pa tudi stopnjevanju bolečin v križu, že takoj vedel, da bova s kolesarjenjem zelo kmalu nadaljevala. Trenutno še ne veva v kakšni obliki, pa vendar sva že danes povsem prepričana, da bo projektu »Z glavo na baklavo« hitro sledil kakšen nov izziv v tej smeri.

Še bolj kot to, pa sem prepričan, da bova zelo hitro nadaljevala z »osamosvajanji« v širšem smislu besede, saj se po tem potovanju še toliko bolj zavedava, da gre pri najinem početju za vseživljenjski proces, ki mu je potrebno slediti brez fige v žepu in s polnimi pljuči! Tudi »Z glavo« in občutkom za prostor in čas.

Najinega prihoda v Kaš sploh nisem fotografiral. Hrbet pri tem ni bil edini razlog. Enostavno se v tistem trenutku nisem počutil dovolj dobro, da bi se ukvarjal še s fotoaparatom …

Pri izhodu z barke naju je čakal eden od redkih pravih turških prijateljev. Ufuk, lastnik uspešne turistične agencije Bougainville, ki ima v Kašu daleč najvišji renome med vsemi, predvsem pa tudi najdaljšo tradicijo pri organizaciji aktivnih počitnic, se naju je iskreno razveselil in tudi takoj povabil na pijačo. Zelo so ga zanimali prvi vtisi, pa čeprav tisti hip niti nisva znala povedati kaj veliko …

Zelo hitro sta se nam na pijači pridružila še dve osebi, s katerima je v Turčiji povezanih veliko, vsaj meni zelo pomembnih zgodb iz bližnje, pa tudi nekoliko bolj oddaljene preteklost. Yusuf, kot lastnik vseh ladij Baba Veli, s katerimi smo dolga leta križarili v teh krajih, in njegova žena Fatima. Odnos z njune strani je bil ob našem srečanju korekten, lahko rečem celo prijateljski, pa vendar nekako ne več tako »bratski«, kot je to vsaj navidez delovalo v dolgih letih našega tesnega, vedno zelo korektnega poslovnega sodelovanja. Ob upoštevanju vseh različnosti, ki so vedno znova poskrbele, da so bili ti odnosi vseskozi zelo zahtevni. Kljub temu so vrata za še kakšno prijateljsko »Turkizno križarjenje« na eni od zdaj že treh primernih bark, v naslednjih letih še vedno na široko odprta …

Najina naslednja obvezna postaja v Kašu je bila trgovina, saj sva vedela da v hiši nimava praktično ničesar od hrane in pijače. Glede na to, da sva bila obtežena s celotno prtljago, sva bila pri nabavi racionalna. Nenazadnje naju je do drugega doma, ki se nahaja na bližnjem polotoku, čakalo še dobrih 5 kilometrov zelo razgibane ceste v veliki vročini, vključno z zaključnim vzponom (tik pred še bolj strmim, povsem končnim spustom …), katerega naklon krepko presega 20 odstotkov.

Najino domovanje na obrobju Kaša sva dosegla v pozno popoldanskem soncu, zaradi bolečin v hrbtu, vsaj jaz, že z zelo velikimi težavami, še preden pa sva se lotila pripravljanja hrane, pospravljanja prtljage in vseh drugih opravil, ki so naju čakala po hiši, sva si privoščila težko pričakovano ohladitev v bližnjem bazenu.

Kljub veliki vročini je bilo po blagodejni kopeli življenje precej lažje …

Števec je na cilju pokazal prav neverjetno igro številk. Na poti sva pri mojih 53-ih letih bila natančno 53 dni. V tem času sva s kolesom prevozila 3.180 kilometrov, kar v povprečju znese točno 60 kilometrov na dan. Veliko, če upoštevamo celotno obdobje, več kot 50 kilogramov dodatne teže za vsakega od naju in predvsem skupno preplezanih kar 41.210 višinskih metrov, če seštejeva vse opravljene vzpone na najini poti od Izole do Kaša.

Še pred bolj podrobno končno analizo in uvidi imam v naslednjem prispevku namen nekoliko več časa posvetiti Kašu, ki upam, da ga bom medtem lahko že tudi ustrezno poslikal. Sploh pa si želim, da bi mi današnja masaža hrbta, ki je po prespani noči na mojo žalost še v precej slabšem stanju kot včeraj zvečer, vsaj toliko zalegla, da bova skupaj s Tatjano že kmalu spet lahko odšla vsaj do nekaj kilometrov oddaljenega centra mesta, za kar v tem trenutku ni nikakršnih možnosti … Vsaj po nujnih opravkih in na baklavo, ki naju skladno z naslovom projekta vsekakor še čaka …

Že jutranji pogled z balkona najine spalnice je odpiral nekatere nove perspektive …

Ob koncu pa le še podatek, da se v Slovenijo po vsej verjetnosti vračava prihodnji četrtek, 21. avgusta. Seveda ne s kolesom, temveč z letalom iz Antalye.

Rajski Kalymnos iz najine perspektive …

Trajekt proti Samosu sva preživela brez posebnih težav. Spanja res ni bilo veliko, saj na ladijski palubi, ob vseh potnikih, lučeh in nenazadnje še vmesnem postanku na Chiosu, vso noč ni bilo pravega miru. A sva se vseeno primerno spočila za naporen dan, ki je bil pred nama.

Lepa podoba Samosa tik pred pristankom

Takoj po jutranjem pristanku v Karlovasiju, ki je na skrajnem severozahodu Samosa, sva se odločila, da kar brez zajtrka kreneva proti Pitagorionu, ki leži na nasprotni strani. Sprva sva nekoliko kolebala, ali naj si izbereva krajšo, 35-kilometrsko cesto preko osrednjega dela, ali pa morda nekoliko daljšo, 44-kilometrsko varianto, ki pa je povečini speljana ob obali in le v zadnjem delu, že povsem na vzhodu, preči še gorat centralni del.

»Najin« trajekt med Lesbosom in Samosom

Prijazna referentka v lokalnem turistično informacijskem centru naju je hitro prepričala, da sva raje izbrala drugo možnost. Prva, čeprav po kilometrih precej krajša, naj bi bila še občutno bolj hribovita in s tem po času, vsaj za nas kolesarje, celo daljša. Hkrati nama je lepo speljana obalna cesta ponudila še odlično priložnost, da prekolesariva celotno severno stran otoka vse do Vathija, od tam naprej pa je bilo do najinega dnevnega kolesarskega cilja le še dobrih 10 kilometrov. Res da bolj hribovskih, a s stališča napora prav nič posebnega.

Čeprav je bila plaža Tsabou po najinem okusu, sva hitela kar naprej v Pitagorion

Pitagorion sva v odličnem tempu in povsem brez težav dosegla že kmalu po 12. uri, kar je pomenilo še precej časa pred načrtovanim odhodom trajekta proti Kalymnosu, ki je bil naslednji otok na najinem programu.

Samos sva ocenila kot bolj sofisticiran in nasploh lepši otok od Lesbosa, predvsem pa sva uživala v bujnem rastlinju, ki je oddajalo prijetne vonjave tekom cele poti. Tudi odpadki, ki kot kaže postajajo rak rana vseh sredozemskih držav, so bili s strani tamkajšnjih komunalnih služb bolje počiščeni kot na Lesbosu. Verjetno zaradi že tradicionalno večjega obiska turistov od vsepovsod, ki pa se po otoku kar lepo porazgubijo, tako da kakšne velike gneče nikjer ni bilo opaziti.

Vathi je z naskokom največje naselje na Samosu

Kljub temu tudi na Samosu ni bilo videti kakšnih velikih presežkov narave. Morda sva si na najini poti preko celotnega otoka še najbolj zapomnila lepo plažo z imenom Tsabou in seveda Vathi, kot največje mesto. In ja, tudi Samos je za najin okus prevelik otok, predvsem pa že preveč turističen, zato sva bila kar zadovoljna, da že isto popoldne nadaljujeva pot proti Kalymnosu.

Agathonissi – prvi postanek trajekta na poti proti Kalymnosu

Najin trajekt je bil tokrat točen, sva pa šele ob nabavi kart izvedela, da se pred večernim prihodom na Kalymnos ustavimo še na štirih drugih, vsaj nama dotlej bolj neznanih otokih. Athagonissiju, Patmosu, Lipsiju in Lerosu. Nasploh sva bila zelo presenečena, da je v tem delu Egejskega morja še toliko grških otokov.

Patmos, z mogočnim samostanom nad mestom, je precej popularen grški otok pri tistih bolj premožnih

Vsi po vrsti so slikoviti, eden izmed najlepših, po pripovedovanju najinih sopotnikov na trajektu tudi najbolj modnih v zadnjem času, pa je prav gotovo Patmos. Po videnem sodeč je tam tudi daleč največ bogatih turistov, tako da bi naju v prihodnosti ostali trije morda zanimali celo bolj.

Glede na vse izkušnje, ki jih imava s »turkiznimi križarjenji« nekoliko bolj južno, predvsem ob turški obali med Bodrumom in Antalyo, pa tudi med nekaterimi drugimi grškimi otoki, je vsaj po videnem, to področje zagotovo še ena od zanimivih destinacij, za katero bi si enkrat veljalo vzeti nekoliko več časa in jo obiskati s kakšnim klasičnim turškim »guletom«. Morda kar s štartom iz ne tako zelo oddaljenega Bodruma.

Ko takole ugledaš lepo turško barko, se ti vsekakor zbudijo prijetne skomine …

Čas potovanja med navedenimi otoki sicer ne bi mogel biti bolje izbran, saj je pozno popoldansko sonce še dodatno poudarilo vse naravne lepote tega področja. Kljub temu, da sva bila na trajektu, sva se tokrat počutila skoraj tako dobro, kot bi križarila na Baba Veliju … No, poudarek je vendarle na skoraj, saj je, če že nič drugega, manjkalo vsaj kaj dobrega za pod zob, pa kakšen postanek za plavanje, da o kakšni skrbno izbrani glasbi, ki bi še dodala svoje k zares lepi kulisi, sploh ne govoriva …

Te stvari sva podoživljala skupaj še z enim precej zanimivim sogovornikom, Grkom iz očitno zelo premožne solunske družine, ki že več kot 15 let živi in dela v Združenih državah Amerike (San Francisco) in v domače kraje prihaja vsako leto, a le še za kakšen mesec ali dva, saj je kljub temu, da je pri svojem delu svobodnjak, časovno vsaj do neke mere omejen. Ima pa zanimivo filozofijo, saj večino dopusta izkorišča za odkrivanje novih, čim bolj neokrnjenih krajev na odmaknjenih grških otokih, ki vsaj po njegovem, še vedno ponujajo številne kotičke, primerljive z našimi predstavami o raju na zemlji … Po mojem vedenju precej nenavaden pogled nekoga, ki se že vse življenje profesionalno ukvarja z informacijskimi tehnologijami …

Rajskemu področju je ustrezal tudi sončni zahod …

Ob nočnem prihodu na Kalymnos sva najprej željno pogledovala okrog sebe, če naju bo v pristanišču morda kdo ustavil in nagovoril. Pred odhodom z Lesbosa sva, sploh prvič na tem potovanju, preko interneta poskušala rezervirati sobo, saj sva se poznega prihoda in nepoznavanja otoka, zavedala že vnaprej. Ker nisva dobila odgovora, je bila ta možnost zgolj minimalna in izkazalo se je, da bo ob enajsti uri zvečer na licu mesta najprej potrebno reševati vprašanje prenočišča.

S tem pa se kaj dosti nisva obremenjevala, saj je bil že večerni pogled na Pothio impresiven in v zraku je bilo čutiti, da bo ta otok na najini poti ostal zapisan kot nekaj posebnega. Ob obali sva se odpeljala skozi center mesta in se na drugi strani zaliva ustavila v simpatični restavraciji. Najin plan je bil nekaj pojesti in hkrati poskušati rešiti še problem spanja za tisto noč. Ponovno se je izkazalo, da sva naletela na pravo osebo. Prijazen lastnik, ki je govoril odlično angleško, je takoj razumel najine potrebe. Medtem, ko smo se dogovorili za grško salato, »tatziki«, pečene melancane s sirom in eno porcijo »souvlakija« ter pijačo, sem bil sam po njegovem navodilu že na poti do bližnjega hotela, kjer sem za 30 evrov še pred večerjo zelo solidno rešil tudi spanje. Tako je »retsina« še toliko bolj teknila, nad samo kvaliteto hrane pa sva bila dobesedno navdušena. Za sicer na videz skromno, količinsko pa še kako obilno večerjo, sva skupaj s pijačo odštela okroglih 20 evrov.

Jutranji utrip v Pothii

Kalymnos tudi sicer velja za izjemno kulinarično destinacijo, ki pa je hkrati še raj za plezalce, saj je otok zelo skalnat in hribovit, razgledi na vse strani z osrednjih plezalnih lokacij pa še stopnjujejo atraktivnost tega prekrasnega otoka. Če temu dodamo še celo za Grčijo nenavadno nizke cene, gre zanesljivo za odličen izbor. Sploh za tiste, ki svoje počitnice radi preživijo aktivno.

S pomočjo najinega večernega gostitelja sva še pred odhodom iz restavracije naredila še eno pomembno domačo nalogo. Glede na to, da sva skozi prijetno komunikacijo z njim kar nekajkrat dobila jasno potrditev o njegovi nenavadno široki splošni razgledanosti na zelo različnih področjih, sva bila prepričana, da je prav on tisti pravi naslov za nasvet, kam naj se zjutraj iz glavnega mesta premakneva za nadaljnja dva dneva, ki sva jih planirala še preživeti na otoku.

Eden lepših razgledov (otok Telendos) z najinega kolesarjenja proti plaži Kalamies

»Kalamies« je bila tista magična beseda, ki nama jo je zapisal na list papirja … Še isto noč sva v hotelu malo pobrskala po internetu in na isti list dopisala še »Exotic Ambeli«. Po vsem tistem, kar o tej rajski kombinaciji piše »tripadvisor«, sva si vsaj približno že lahko predstavljala, kaj naju čaka.

Na hribu nad Pothio sva takoj opazila še dve zanimivi zgradbi

A za lepo nagrado na drugi strani otoka, se je bilo najprej potrebno krepko potruditi. Le 20 kilometrov oddaljeno lokacijo sva dosegla po zelo ovinkasti cesti, polni strmih vzponov in spustov. Ker pa je temu potrebno dodati še resnično spektakularno naravo in krasne razglede, sva v počasnem »mlinčkanju« ob kristalno čistem, jasnem in nekoliko vetrovnem vremenu, neizmerno uživala.

Še en tipičen utrinek ob poti na drugo stran otoka

Kmalu po poldnevu sva uspešno prestala še zadnji, kar 25-odstotni spust in končno sva bila na Kalamiesu. Kolesa sva nato mimo prve restavracije kar po peščeni plaži ob morju privlekla do najine lokacije – piratskega Exotic Ambelija.

Najino parkirišče za preostanek dneva

Že sam sprejem je bil nekaj posebnega, saj nama je eden od glavnih »piratov«, komunikativni in delovni Stavros, takoj ponudil »welcome drink«. Drugi izmed Yannisovih sinov, ki so vsi skupaj lepo vključeni v ta zgleden družinski posel, Manoli, pa je medtem že našel dva najboljša možna ležalnika na plaži za naju.

Seveda je bilo moje prvo vprašanje, sploh glede na ekstremno hud klanec, ki naju bo čakal na začetku povratka, kje bi bilo najbolj smiselno, da v bližnji okolici najdeva primeren prostor za nočitev. Stavros je namen mojega vprašanja, vsekakor v pozitivnem smislu, spregledal takoj in nama nemudoma ponudil, da lahko skupaj z njihovo družino prespiva kar na plaži. Kot edina, saj tovrstnih izjem ne delajo prav pogosto, če sploh kdaj … A so očitno že samo dejstvo, da sva do njih prišla s kolesi skoraj 3.500 kilometrov daleč in super kontakt, ki smo ga ustvarili že v začetku, takoj prepoznali kot pravo podlago za iskreno prijateljstvo, ki smo ga skovali v le nekaj več kot 24-ih urah.

Odnos piratov do naju ni bil nič kaj piratski, saj sva dobila ogromno za zelo malo denarja

Pri meni je hitro sledilo še drugo pivo, ob tem pa sva si naročila še veliko »Kalymnos« solato, ki se od klasične grške razlikuje po tem, da je v njej poleg vseh standardnih sestavin »horiatiki« solate sir nekoliko mehkejši in s tem bolj slasten, glavni dodatek pa je z janežem oplemeniten in posušen kalimnoški kruh.

Preostanek dneva sva potem lahko preživela povsem neobremenjeno na plaži, saj sva vedela, da nama tisti večer ni treba nikamor.

Pozno popoldne je mimo pripeljala še ena prekrasna ladja, ki je bila nedvomno narejena v turškem Bodrumu

Ko se je stemnilo in je velika večina drugih gostov že odšla, je bil čas za gurmansko večerjo. Po lucidni debati z očetom družine Yannisom, sva se odločila za hobotnico na žaru in kalamare, pripravljene na njegov način. Vse je bilo povsem sveže, ravno dobro iz morja, kar je na različnih obmorskih destinacijah kjerkoli po svetu danes le redko mogoče najti.

Predvsem hobotnica je bila fantastična, zanesljivo eden od kulinaričnih vrhuncev potovanja. Nasploh je bila celotna večerja v rajskem okolju z domačini, eden od tistih pravih zaključkov najinih »osamosvajanj«, ki se vsaj v obliki kolesarjenja od Izole do Kaša počasi, a zanesljivo približujejo končnemu cilju.

Različnih tihožitij, ki jih je bilo potrebno le opaziti in jih doživeti, res ni manjkalo

Na plaži sva skupaj s celotno družino kar treh generacij (tudi več kot 100 let stara prababica je še kako živa …) spala dovolj dobro, le ogromna polna luna nama je vso noč kar preveč svetila. Na Kalamiesu je bilo tako fajn, da sva tam ostala še naslednje dopoldne, pa tudi del popoldneva, ko pa sva se le morala posloviti. Za zvečer sva že imela v žepu karti za trajekt proti najini zadnji destinaciji, vsaj kar se tiče grških otokov, skrajno vzhodnemu Kastellorizu, ki pa se nahaja že neposredno nasproti Kaša.

Najina spalnica je bila zjutraj videti takole

No ja, do Pothie naju je najprej čakalo spet dobrih 20 kilometrov in prvih 300 metrov je bilo vse od 19. junija dalje, ko sva se v Izoli odpravila na pot, sploh edini odsek, ki ga nisva prevozila in sva zaradi ekstremnega naklona kolo le z veliko težavo komajda pririnila do glavne ceste. Še en dodaten spomin na nepozabni Kalamies, kamor zanesljivo še prideva!

Predvečerna Pothia ob najinem povratku

V Pothii sva si ponovno za 20 evrov privoščila odlično večerjo v isti restavraciji kot pred dvema dnevoma, lastniku pa sva se še enkrat zahvalila za najboljši možni predlog glede najinega kratkega bivanja na Kalymnosu.

Potem pa je že napočil čas za odhod in tudi tokrat trajekt ni kaj dosti zamujal. Smer Kastelorizo (ali po turško Meis)!

Tipično ribiško pristanišče v malih vasicah na grških otokih

Zjutraj sva se v Ayvaliku oba zbudila, še preden se je vključilo sicer predhodno skrbno nastavljeno telefonsko bujenje. Spala sva tako ali tako bolj malo, saj so se domači psi v kampu drli vso noč. Še pred pospravljanjem šotora in pripravo na odhod sem si zaželel malo plavanja, kar sem tudi realiziral, a sem se uspel grdo popraskati, ko sem lezel iz vode, saj lesen pomolček, zbit skupaj iz neobdelanih desk, kar kliče po tem. Malo spreja za ustavitev krvavitve in že sva lahko nadaljevala s pripravami na odhod.

Pred prihodom v pristanišče sva si v centru mesta privoščila odličen burek, ki sem mu dodal vsaj zame še obvezen ayran, Tatjana pa je bila zadovoljna kar z vodo, saj tega tradicionalnega turškega mlečnega napitka, tako kot tudi njihovega čaja, ne obožuje preveč.

Že pred jutranjim odhodom iz Ayvalika je bila vročina precejšnja

Na trajektu so bili povečini le Turki, ki očitno v precej večjem številu, kot še pred nekaj leti, preživljajo svoj dopust na bližnjih grških otokih. To so nama kasneje številni domačini na Lesbosu tudi potrdili, vse skupaj pa niti ni čudno, saj se je razmerje kupne moči obeh narodov medtem precej spremenilo v turško korist, pa tudi cene v Grčiji niso več prav nič višje kot v Turčiji.

Trajektni prevoz od Ayvalika do bližnjega grškega otoka, z izjemo slikovitega otočka tik pred turško obalo, ni bil nič posebnega, v Mytiliniju pa smo pristali že malo pred enajsto uro. Nad presenetljivo velikim in zelo razgibanim mestom dominira graščina, ena največjih na grških otokih sploh.

Mogočna graščina nad Mytilinijem

Takoj po opravljenih carinskih formalnostih, kjer sva, po namigu lokalnega šefa, kot kolesarja dobila prednost pred vsemi ostalimi potniki, sva se ob izhodu iz pristanišča oglasila še v lokalnem turistično informacijskem centru. Želela sva najti miren kraj na otoku, kjer bi si lahko nekoliko napolnila baterije. Po prijazni predstavitvi otoka s strani mlade, odlično angleško govoreče domačinke, sva se odločila za slabih 50 kilometrov oddaljeni Skala Kallonis.

Naslednja domača naloga je bila skrbno preštudirati vse razpoložljive možnosti za kasnejšo, kar najbolj optimalno nadaljevanje poti preko grških otokov do Kaša. Pri tem so naju vodili zelo jasni cilji. Tja nisva hotela prehitro in po najkrajši poti, pač pa v umirjenem tempu preko še nekaj zanimivih otokov, kjer bi lahko trajektne premike kombinirala s kolesarjenjem. Odločila sva se, da na Lesbosu ostaneva vsaj do četrtka, naslednji otok na najini poti naj bi bil Samos, sledil bo Kalymnos in nazadnje, tik pred Kašem, še rajski Kastelorizo (Meis), ki ga že od prej oba zelo dobro poznava. Program se nama je zdel dovolj atraktiven in že v osnovi precej boljša izbira, kot pa da bi v danih okoliščinah vztrajala na celini.

Še »frape metrio me poli gala« (normalno sladka grška ledena kava z več mleka) zame in sveže stisnjene pomaranče za Tatjano v centralni mestni kavarni in že sva bila ponovno na kolesu. Takoj prvi klanec je pokazal, da bo pot do izbranega cilja v hudem protivetru vse prej kot lahek zalogaj. Tatjana je imela ponovno resne težave z vročino in ob tem še s precejšnjo vlago. Potem, ko je nekajkrat hitro zaostala, ne da bi sploh opazil, je končno le priznala, da njeno telo zahteva vsaj kakšen dan popolnega počitka. No, glede na to, da so bile tudi moje mišice na nogah še vedno vseskozi na meji krčev, pri meni ni bilo popolnoma nič drugače.

Končno spust proti naslednjemu zalivu

V počasnem tempu sva se le pregrizla še preko enega zahtevnega vzpona, nato pa naprej po vetrovni ravnini do Skale Kallonis. Ves čas naju je obkrožala lepa narava, cesta z malo prometa pa je bila pravi balzam v primerjavi s turško grozljivko zadnjih dni.

Velik del enega od zalivov na poti je močno spominjal na piranske soline

Zaspana počitniška vas, ki sva jo dosegla psihofizično že precej prazna, sprva ni delovala posebej impresivno, a po drugi strani vendarle že takoj dovolj simpatično. Prvi kontakti z domačini so nama dali slutiti, da je natančno to, kar sva iskala. Zato sva si takoj najela lep apartma za dve noči in se tako lahko dokončno sprostila.

Domačini živijo še v povsem svojem ritmu

Mirovanje sva spet dobro izkoristila za pranje perila in pisanje bloga, ki mi je tokrat, tudi glede na manjši zaostanek v prejšnjih dneh, vzelo še več časa, kot sicer.

Tatjana se je že naslednji dan počutila bistveno bolje, mene pa so krči v mišicah mučili še precej bolj, kot na dan ponovnega prihoda v Grčijo. Tudi zato sva se odločila, da si prvič na poti privoščiva še drugi dan popolnega mirovanja zapored. S tem sva se odpovedala prej načrtovanemu obisku dobrih 50 km oddaljenega Sigrija na skrajni zahodni obali Lesbosa, pa tudi do, vsaj po slikah sodeč, najbolj slikovitega Molyvosa, ki je bil le še dobrih 25 km oddaljen od Skale Kallonis, se nekako nisva spravila. Tako sva, ob posebnem popustu, bivanje v najinem apartmaju podaljšala še za en dan, v četrtek pa že zgodaj zjutraj krenila nazaj proti Mytiliniju.

Zadnji večer v Skali Kallonis je postregel z nekaj oblaki, ki pa kljub drugačni napovedi niso prinesli dežja

Skalo Kallonis si bova zapomnila po prijaznih domačinih, sproščeni atmosferi, povprečno pripravljeni hobotnici na žaru in odličnem, doslej sploh najboljšem »gyrosu« ob najinem letošnjem bivanju v Grčiji.

Počitek je na oba več kot očitno dobro vplival, saj sva bila nazaj v glavnem mestu že pred deseto uro dopoldne, klanci pa so se nama na povratku zdeli kot »mala šala« … Potem, ko sva ugotovila, da bova morala na trajekt za Samos namesto načrtovanih dveh ur, zaradi zamude, čakati kar nadaljnjih 17 ur in pol, sva se odločila za bolj podroben ogled gradu nad mestom, ki pa razen svoje velikosti in generalke za večerno dramsko predstavo, ni ponudil kaj posebnega.

Že generalka je dobro izpričala vso strast in ognjevitost Grkov v njihovih klasičnih dramskih predstavah

Najino čakanje na nočni trajekt sva nadaljevala z nekajurnim »prekladanjem« po mestu, ko sva končno le ugotovila, da bi bilo precej bolj pametno, če bi že prej odšla do bližnje mestne plaže. Bila je spodobno urejena, s tuši, zanimiva pa je bila tudi struktura gostov. Poleg precejšnjega števila potepuških psov so prevladovale povečini več kot stokilske domače gospodinje in ciganski otroci, ki pa so bili prav prijazni in so predstavljali dobrodošlo popestritev sproščene atmosfere.

Še pozno popoldanski pogled na graščino v Mytiliniju z mestnega kopališča

Splošen vtis o Lesbosu je vsekakor dober, pa čeprav nisva uspela videti praktično ničesar od tistega, kar naj bi na tem otoku veljalo kot tisto najlepše. Kljub temu je otok za najin vtis prevelik in zato željno pričakujeva vse naslednje etapne cilje na najini poti do Kaša. Prvi sledi Samos, kjer bova takoj po jutranjem pristanku v Karlovassiju, s kolesom nadaljevala pot na drugo stran otoka do Pitagoriona, od koder še isto popoldne potujeva naprej proti Kalymnosu. A to je že tema za naslednje poglavje.

Evo, ura je že skoraj dve zjutraj in pravkar je v pristanišče prišel tudi najin trajekt, zato je napočil čas za premik.

Le kam gre moderna Turčija?

Tisti večer v Eceabatu je bila sopara neznosna. V zraku se je civilizacijski smrad povečanega tranzita, ki ga je bilo brez prestanka slišati celo noč, mešal s slabo urejeno infrastrukturo in nezadostnimi higienskimi navadami lokalnega podjetništva. Trgovcem vseh vrst to seveda ni pomembno, saj vsakega zanima le trenutna dodana vrednost, čim večji zaslužek torej.

Kljub klimatizirani in lepo urejeni sobi v najinem hostlu sem spal bolj malo. Tudi Tatjana se je zjutraj zbudila neprespana. Mene so spet mučila številna vprašanja, ki si jih v zadnjih letih sicer pogosto zastavljam. In Turčija je vzorčni primer, ki vsaj meni ponuja zelo jasne odgovore.

Vsi, ki me nekoliko bolje poznajo, dobro vedo, da to državo zelo od blizu spremljam že 35 let. Od lastnega, povsem popotniškega turizma v najbolj zgodnji fazi, do spodletele ustanovitve mešanega podjetja v začetku devetdesetih, pa do uspešnega sodelovanja z mojimi turškimi prijatelji pri organizaciji raznovrstnih križarjenj ob najlepših delih turške obale, kar z manjšimi ali večjimi prekinitvami ljubiteljsko počnem že 20 let, celo do spogledovanja z idejo o gradnji svoje lastne barke, in nenazadnje do, vsaj na prvi pogled, zelo smiselne investicije v lastno nepremičnino v Kašu, za katero smo se po tehtnem razmisleku družinsko odločili pred nekaj leti.

Vse to verjetno priča o tem, da Turčijo in mentaliteto njenih ljudi precej dobro poznam. In zakaj sem se ves čas, kljub nekaterim tudi ne ravno pozitivnim izkušnjam, tako rad vračal v to veliko deželo, z zdaj že skoraj 80 milijoni prebivalcev? Predvsem zaradi naravne poštenosti, prijaznosti in gostoljubnosti domačinov, ki sem je bil kot tujec dolga leta deležen na vsakem koraku. Pa zaradi neverjetnih lepot takrat povsem neokrnjene prirode. V mojem primeru to še posebej velja za okolje starodavne Likije okrog Kekove in Kaša.

Me je pa v začetku zelo motilo, po drugi strani pa mi je bil to tudi velik izziv, ker je bilo pri Turkih tako težko prodreti do njih samih, v njihov miselni tok in način razmišljanja, ki z evropskimi standardi nima nobene zveze. In to ne le na osebni ravni, pač pa tudi poslovno. V primeru, da njihove logike stoodstotno ne osvojiš in se ji pri svojih odločitvah povsem ne prilagodiš, nimaš nikakršnih možnosti za uspešen posel na njihovem terenu. Tudi zato, ker se tega različni poslovneži ne zavedajo ali pa morda v pretirani samozavesti nočejo zavedati, se toliko tujcev opeče z neuspešnimi investicijami v tej deželi. Praviloma potem sledi logičen umik z dolgimi nosovi, žal pogosto tudi s povsem izpraznjenimi žepi …

Naslednja stvar, ki me je motila že od nekdaj, je dejstvo, da so Turki v osnovi »packi«. Na osebni ravni niti ne, pač pa je njihov odnos do okolja v celoti nesprejemljiv, kar je v zadnjih letih na žalost celo bolj opazno. Infrastruktura močno zaostaja, razen cest seveda, ki so v interesu multinacionalk …, odpadki pa se kopičijo. Žal tudi prekrasno, a hkrati vse bolj obremenjeno turško morje, postaja onesnaženo.

In sedaj še tisto, kar je v zadnjih letih najbolj opazno. To, da so Turki velik, samozavesten in zelo ponosen narod, je nesporno dejstvo že od nekdaj, in tu ni nič narobe. Bolj moteča in žal tudi napačna je njihova prevladujoča miselnost, da so tujci, ki prihajajo k njim, vsi po vrsti bogati, oni sami pa za razliko od njih še vedno ubogi reveži, pa čeprav to že davno ni več res. Mnogi domačini so medtem postali nesramno bogati, z milijonskimi evrskimi zneski na svojih računih. Ker se je to zgodilo praktično čez noč, so seveda lahko hitro zamenjali avto in si kupili na primer Range Roverja, pa najmodernejši Applov pametni telefon, i-pad, televizor …, vsi drugi standardi, ki so jih nekatere zahodne civilizacije gradile desetletja ali pa še dlje, pa veliki večini med njimi v življenju ostajajo precej tuji. Teh potreb enostavno ne zaznavajo, kar se vse prevečkrat zelo pozna v standardu najrazličnejših storitev, ki jih ponujajo.

Skratka, sedaj pa še tisto najbolj bistveno. Ob veliki medijski blokadi, ki v tej državi vlada že vseskozi in po drugi strani zelo skromnemu znanju tujih jezikov, je Turčija vzorčni primer idealne države za profitno naravnane multinacionalke, kar je dandanes opazno na vsakem koraku.

Velike korporacije so prisotne vsepovsod, kaj se dogaja z državo in njihovimi ljudmi, pa jih prav nič ne zanima. Tako »gospodarski čudež« ni presenetljiv, je pa v veliki meri posledica opranih možganov in pretežno le črno-belega načina življenja lastnih državljanov, kot tudi na novo ustvarjenih potrošniških vrednot, ki so marsikje privedle do histeričnih razsežnosti. Če temu dodamo še prislovično pridnost in vodljivost celotnega naroda, kar je v veliki meri tudi posledica vzgoje, je slika še bolj jasna.

Ja, in kaj je rezultat vsega tega? Naj ga ponazorim z nekaj primeri:

Na področje Kekove se praktično skoraj ne vračam več, saj mi je težko gledati ljudi in njihovo grozljivo transformacijo v zadnjih, zdaj že več kot tridesetih letih. Iskrenih nasmehov v teh vaseh praktično ni več, saj je vse podvrženo pohlepu in dnevni preži na naivne turiste, ki za domačine predstavljajo le še potujoče denarnice. Najhujše pri tem pa je dejstvo, da so v ta krog popolnoma premišljeno vključeni že tudi zelo majhni otroci, ki »simpatično« prodajajo »domačo« bižuterijo (ki mimogrede pride, tako kot večina drugih turistično zanimivih prodajnih artiklov v Turčiji, po morju s Kitajske …) turistom, ki z nakupom povečini izrazijo neke vrste usmiljenje do majhnih, na prvi pogled ubogih otrok … Kakšna zabloda!

Drug primer so ceste. Še ob koncu devetdesetih let je bila glavna prometnica od grške oz. bolgarske meje, preko Dardanel v azijski del Turčije in potem naprej vse do skrajnega juga, zelo ozka, komajda asfaltirana cesta, kjer so si redki avtomobili v tranzitu delili cestišče s tropi živine, traktorji in lokalnim prebivalstvom. Vožnja po njej je bila zanimiva, eksotiko in neverjetno prijazne domačine pa je bilo mogoče doživljati na vsakem koraku. Danes je to ogromna magistralna cesta, ki je v velikem delu celo že šestpasovnica, vseskozi pa jo dograjujejo, tako da so zaradi pomanjkljive signalizacije določeni deli na njej vedno ekstremno nevarni. Ob njej je ogromno svinjarije, smrad po crkovini pa stalnica. Tudi obrazi domačinov ob njej so precej drugačni kot pred leti, edino, kar je nekako še ostalo od eksotike, so nikakršni standardi in povsem osiromašena izbira vsega tistega, kar ponujajo. Domače proizvode, razen sezonskega sadja in zelenjave, ki pa bi ga bilo po možnosti pred zaužitjem potrebno nekje vsaj oprati, če že ne tudi ohladiti …, so v glavnem nadomestili ceneni produkti multinacionalk …

Tretji primer je vozni park. Če je glede na prej povedano več kot logično, da se je število tovornjakov medtem vsaj desetkrat povečalo in da danes avtobusi v vseh smereh švigajo en za drugim, pa je dobro vidna posledica »gospodarskega napredka« Turkov tudi v multipliciranem številu osebnih avtomobilov, ki so v povprečju precej višjega standarda, kot še pred kratkim. Pa čeprav so zaradi dajatev cene novih in rabljenih vozil še vedno občutno višje kot kjerkoli v Evropi. Da o ceni goriva sploh ne govorim. Višja je le še na Norveškem. Povečan promet in stalno dograjevanje magistralnih cest še kako vpliva na veliko število prometnih nesreč. Tako je sirene ambulantnih vozil mogoče slišati precej bolj pogosto kot na primer pri nas …

In še cene hrane in namestitve. To je sploh posebno poglavje. Turki so bili v času velike inflacije, ki je bila do pred nekaj leti njihova stalnica, navajeni vsako leto cene dvigniti vsaj za kakšnih 15 odstotkov. Inflacija je trenutno precej manjša, a logika dvigovanja cen jim je kljub temu še kar ostala … Najbolj pa preseneča, da je to za domačine že nekaj povsem normalnega in da se nihče prav posebej niti ne pritožuje. Očitno se je njihov standard v zadnjem času dejansko toliko dvignil. In kaj to pomeni v praksi? Običajen turški zajtrk te bo stal 6 evrov, porcija njihovih pleskavic (»kofte«) bo ravno tako najmanj 6 evrov, za ovčje ražnjiče (sis kebap) boste odšteli slabih 8 evrov, za veliko pivo praviloma vsaj 3 evre in pol, coca cola je ponavadi evro in pol, … In še namestitev. Najbolj »zabačeno« sobo za dve osebi že težko najdeš pod 30 evrov brez zajtrka. Vse lepo in prav, če bi le standard hrane, pijače in namestitve bil na pričakovanem nivoju. Dobivam namreč občutek, da so, popolnoma v stilu njihovega siceršnjega razmišljanja, porcije iz leta v leto manjše, kvaliteta pa generalno vse slabša … Ravno tako se standardi namestitve, razen seveda nekaterih velikih turističnih centrov, ne izboljšujejo. Obstajajo redke izjeme, a to celotne slike, predvsem pa tovrstnih trendov, kaj bistveno ne spreminja.

Evo, morda sem s svojimi nočnimi blodnjami pred prehodom na azijsko stran marsikoga med vami nepričakovano preveč obremenil, a se mi vse povedano zdi še kako pomembno za boljše razumevanje nadaljevanja najinih »osamosvajanj«, pa tudi moje skromne želje, da bi tudi turški ljudje (poleg Slovencev, ha, ha …) čim prej spoznali vse večjo potrebo po svojih lastnih »osamosvajanjih«.

Včasih je kakšno zadevo bolje pogledati od zunaj …, ali pa morda celo iz zraka …

Opazovanje njihovega stalnega poziranja za »selfije« je namreč postalo že smešno in hkrati zelo zaskrbljujoče. Veliko vprašanje je, če njihova barka resnično pluje v pravi smeri … Po mojem skromnem prepričanju nikakor ne in streznitev, ki jih bo že v kratkem doletela, bo zelo huda …

Prehod na drugo celino je pri naju od nekdaj povezan s posebnimi emocijami

Ja, občutek ob prehodu v Azijo zanesljivo ni bil dober. Pri tem je sodelovalo tudi vreme, saj se je sopara proti jutru sprevrgla v nevihto, oblaki pa so zgodaj dopoldne grozili še naprej. Ko sva prišla v Canakkale, sva želela najprej najti najnovejšo avtokarto Turčije, saj sva si ob spreminjanju najinega programa poti zaželela videti aktualno podobo vseh mogočih cestnih povezav od Canakkal do Kaša. Kljub precejšnji izgubi časa pametnega zemljevida nisva našla nikjer. Ob pogledu na številne trgovine v centru mesta pa so se mi ponovno odprla nekatera nočna vprašanja … Skoraj vsak drug lokal je bil namreč povezan z mobilno telefonijo ali pa je bil lekarna, morda še kakšna hitra prehrana, pa bela tehnika, in to je to … Multinacionalke seveda!

Ob izhodu iz mesta naju je ponovno ujel dež in še preden sva sploh dobro pričela s kolesarjenjem, sva že vedrila na eni od bencinskih črpalk. Po kakšni uri se je nebo le odprlo in v naslednjih nekaj kilometrih naju je spremljalo močno azijsko sonce. Do odcepa proti Troji je potem šlo vse gladko in razmeroma hitro, cesta pa je bila kljub gostemu prometu še dovolj široka za sorazmerno varno napredovanje.

Za obisk Troje, kjer res ni kaj videti, se tudi tokrat nisva odločila

Kmalu za odcepom je sledil prvi od precej hudih klancev. Tistih tipičnih dolgih turških vzponov, ki sva jih oba dobro poznala že od prej. Naklon je bil na določenih mestih večji kot 10 odstotkov in hitro se je pokazalo, da ima Tatjana že težave z vročino, pa čeprav tisti dan niti ni bila tako ekstremna. Na vrh je še zmogla, pri spustu pa jo je zvilo. Moj strah, glede na prvo bolečino, je bil, da gre morda za slepič, kar bi bilo seveda lahko zelo zoprno. Na srečo se je kmalu pokazalo, da je topa bolečina v predelu trebuha vendarle postopoma popustila. Kot sva ugotavljala kasneje, bi bile težave lahko povezane z žolčem ali pa morda le z viškom kisline v želodcu zaradi prej zaužite hrane in pijače.

Še en dolg in na trenutke zahteven vzpon

Po krajšem počitku sva v nekoliko počasnejšem tempu nadaljevala s kolesarjenjem, cesta pa je medtem iz kilometra v kilometer postajala vse bolj nevarna. Promet je kar približno 20 kilometrov potekal le po enem delu štiripasovnice, pa še ta je bil sredi preplastitve z novim asfaltom in pesek je nevarno letel na vse konce.

Presenečenjem na cestah ni bilo videti konca …

K slabemu občutku je dodatno prispeval še nov naliv, ki naju je ujel na srečo spet neposredno pred eno od bencinskih črpalk, tako da naju vsaj namočilo ni preveč. Tudi ta dež ni trajal dolgo, a svetlobe je bilo vse manj, saj je bila ura že precej pozna. V samomorilskih razmerah sva pretežno v klanec nadaljevala še kar nekaj časa, ko sva le prišla do restavracije, ki se nama je obema zdela kar primerna za postanek.

Zadnji klanec pred večernim postankom …

Ker nobenega avtokampa ni bilo na vidiku, za divje kampiranje ob glavni magistralni cesti pa okolje ni bilo ravno najboljše, sva si že pred tem naredila taktičen načrt … S svojo komunikacijo v turščini sem se tako uspel z lastnikom restavracije dogovoriti za »dobro« večerjo, ob tem pa še nekako od njega izposlovati dovoljenje, da si lahko potem kar tam na njegovi parceli ob restavraciji postaviva šotor in prespiva. Prostor za spanje se je izkazal kot odličen, pod borovci, le bližina glavne ceste je nekoliko motila, a ob utrujenosti od zelo pestrega dne, posebnih težav s tem nisva imela.

No ja, vse lepo in prav … Le hrano sva »uslugi« primerno preplačala, pa tudi ovčji ražnjiči, ki sem si jih tisti večer zaželel, so opazno smrdeli še dobro zapečeni …

Jutranji pogled iz najine spalnice na bližnjo restavracijo

Ni kaj. Zjutraj sem zato spil samo kavo, Tatjana pa vodo in hitro sva se poslovila od najinih gostiteljev ter krenila dalje, novim dogodivščinam naproti.

Vzpon do najvišje točke dneva se je od prejšnjega večera nadaljeval še kar nekaj časa, cesta pa tudi sedaj ni bila nič boljša kot pred tem. Predvsem na strmem spustu sva se morala nekajkrat čudežno reševati pred tovornjaki, ki so naju prehitevali z »milimetrsko natančnostjo« …

Ekstremne razmere na cesti so se za naju le še stopnjevale

Medtem sva se ustavila na zajtrku, kjer naju je pričakala očitno že kar standardna zgodba za letošnjo Turčijo. Ne preveč prijazni domačini, katastrofalne higienske razmere in sorazmerno drag zajtrk, ki pa je bil po precej taktično izpeljanem dialogu z moje strani vsaj količinsko zadosten. Plačilo brez napitnine, hladno slovo in že sva bila ponovno na cesti.

Pogled pred vnovičnim spustom do morja

Kucukkuyu je bilo naslednje večje naselje že na ravnini, ponovno tudi ob morju. Prej ozka cesta je spet postala šestpasovnica. En pas v najini smeri je bil na razdalji naslednjih tridesetih kilometrov skoraj v celoti zaparkiran z avtomobili in tovornjaki. Večina se je tam ustavila, ker so odšli le na kopanje neposredno ob cesti, nama pa je varno kolesarjenje to seveda ponovno dodatno zakompliciralo, saj sva poleg vsega, kar se je dogajalo za nama, morala ves čas paziti še na parkirana vozila in njihove voznike.

Klasična šestpasovnica s kolonami parkiranih vozil na zunanjem pasu

Medtem se je temperatura dvignila krepko čez 35 stopinj v senci, kar je tudi vplivalo na najino razpoloženje, predvsem pa počutje. In sredi dneva, ob postanku na bencinski črpalki, le še kakšnih 20 kilometrov pred Ayvalikom, sva sprejela ključno odločitev za nadaljevanje najinega kolesarjenja. Odločila sva se, da po magistralni cesti na relaciji Ayvalik – Izmir – Aydin – Mugla – Fethiye – Kaš (skupno sicer le še 580 km) enostavno ne moreva več nadaljevati, saj je tveganje za zdravje in celo življenje preveliko. Ravno tako pot skozi notranjost Turčije zaradi ekstremne vročine v tem času ni bila opcija.

Užitka ob kolesarjenju v neznosni vročini na taki cesti ne more biti …

Edino, kar nama je še preostalo, je bila odločitev, da do Kaša prideva preko grških otokov. Kratkoročno je to pomenilo odhod iz Ayvalika na Lesbos, kjer pa bi si potem lahko napravila bolj podroben načrt nadaljevanja v naslednjih nekaj dneh.

V Ayvaliku sva si zato takoj po prihodu v pristanišče za skupno 35 evrov kupila trajektni vozovnici za Mytilini naslednje jutro, nakar sva odšla še naprej, v 10 kilometrov oddaljeni avtokamp. Po skoraj 120 kilometrih popolne cestne torture ta dan, sva na idilično lokacijo prišla natančno ob sončnem zahodu. V prvem trenutku nama je bilo izjemno žal, da se nisva za odhod na Lesbos raje odločila kakšen dan kasneje, saj sva oba tisti hip predvsem krvavo potrebovala kvaliteten počitek po naporih zadnjih dni.

Lep sončni zahod je zaznamoval sanjsko lokacijo avtokampa v Ayvaliku

A še sreča, da sva se odločila tako, kot sva se. Po le nekoliko bolj natančnem ogledu kampa sva kaj hitro ugotovila, da je, kar se tiče standardov, v zelo slabem stanju. Grozljive sanitarije, katastrofalen dostop do morja, pregrešno draga restavracija z nikakršno ponudbo in spet svinjarija na vsakem koraku, so bili le nekateri od razlogov, da sva zjutraj kar zadovoljna odhajala nazaj proti pristanišču z zavedanjem, da se po le nekaj dneh »gospodarsko čudežne« Turčije ponovno vračava v »bankrotirano« Grčijo …

Ne bi si mislil, da bo kdo od mene kdaj o Turčiji slišal kaj podobnega, kot sem napisal v tem prispevku! Mar ne? Žal pa je vse hudičevo res in le upam, da bom vsaj o Kašu lahko napisal kaj bistveno lepšega. Tudi tam se situacija iz leta v leto spreminja. Lahko povem, da so se vsaj doslej nekatere stvari obrnile celo na bolje … A  nikakor ne vse … Ob tem pa še vedno verjamem, da je ustrezno pripravljeno križarjenje ob turški obali (pa tudi med bližnjimi grškimi otoki) lahko sanjski dopust za kogarkoli. Nenazadnje to mnogi med vami zelo dobro veste …

Le še dva kilometra do meje

Drži, da sva prenočišče v Komotiniju plačala nekoliko dražje kot sicer, a sva bila s standardom hotela lahko zelo zadovoljna. Prijazno osebje, lepo urejena soba in predvsem bogat samopostrežni zajtrk z odlično izbiro hrane in pijače v neomejenih količinah, so ob koncu opravičili najino izbiro.

Rezultat tega je bil, da sva zjutraj na pot krenila spočita in nadpovprečno dobre volje. Niti rahla ploha iz soparnega neba že kmalu po izhodu iz mesta, nama ni mogla do živega. V začetku je bila cesta ravninska, kasneje pa se je pričela zlagoma dvigati nad avtocestno povezavo Grčije z Istanbulom.

Lepi razgledi na vse strani s stare ceste med Komotinijem in Alexandroupolisem

Prometa praktično ni bilo, zato sva bila še toliko bolj presenečena, ko je nasproti pripeljal kolesarski popotnik. Imel je le dve razmeroma lahki torbi zadaj, zato nisva imela občutka, da bi lahko potoval kam daleč. Na moje vprašanje v angleščini, od kod prihaja, je sledil presenetljiv odgovor, da je iz Istanbula. Turek, pa na potovanju s kolesom po Grčiji? No ja, ko se je izkazalo, da ni razumel mojih nadaljnjih vprašanj v turščini, smo vsi skupaj ugotovili, da gre za nesporazum. In glej ga šmenta …, bil je Slovenec, še bolj natančno, doma z Bleda. Na poti od Istanbula do Aten. Destinacija za ta najbolj vroč del leta se nama s Tatjano ni zdela najboljša, pa tudi ne najbolj zanimiva, a verjetno nisva poklicana, da o tem preveč pametujeva, saj naju po Turčiji čaka po vsej verjetnosti še precej bolj naporna naloga …

Kleni Gorenjec pravi, da mu je kolo rešilo življenje

Ta dan sva med kolesarjenjem res uživala, zato sva se odločila, da si zavestno privoščiva nekoliko daljšo pot do Aleksandropoulisa. Ob prvi priložnosti sva zavila proti morju, kjer sva si ob cesti med lepo urejenimi oljčnimi nasadi najprej ogledala zanimivo cerkvico v bližnji vasi, nekoliko kasneje pa sva želela opraviti še ogled samostana Panagia, a sva bila na vratih s strani nič kaj prijaznih psov opozorjena, da nisva dobrodošla …

Samostan Panagia je bilo bolj pametno opazovati iz varne razdalje

Alexandroupolis sva tako dosegla že zgodaj popoldne, a sva se odločila, da tu za ta dan tudi ostaneva. Še sploh, ker sva ugotovila, da imajo simpatičen avtokamp. Hitro sva postavila šotor, oprala umazano perilo in se okopala v izjemno toplem morju. Po tradicionalni grški večerji in steklenici retsine sva odšla spat razmeroma zgodaj, a pravega miru tokrat ni bilo. Kljub temu sva bila zjutraj solidno naspana in pripravljena na nove zmage.

Najin šotorček in dnevna »žehta« v ozadju

Potem, ko dopoldne v mestu gyrosa še nisva našla, sva se morala pred štartom zadovoljiti s sirovim burekom. Jaz sem temu dodal v Grčiji zame obvezni »frape metrio me poli gala« (mrzla kava, normalno sladka, z veliko mleka), Tatjana pa je le uspela najti nek zanjo uporaben zeliščni čaj.

Že po nekaj sto metrih sva dohitela tri nove kolesarske navdušence. Opazila sva, da so ekstremno obloženi s prtljago, da so nenormalno počasni, zelo neprevidni in da po fiziognomiji, kljub temu, da so vsi trije še zelo mladi, res nimajo nič skupnega s športom, saj so bili vsi trije z obilico kilogramov lastne prekomerne teže res bogato, še dodatno obloženi. Rekli so, da že od marca potujejo iz Londona proti Istanbulu. Ja, mogoče res, a so tudi dodali, da kolesarjenje »občasno« kombinirajo z vlaki, včasih celo z avtobusi. Glede na povedano, še bolj pa videno, sva oba dobila občutek, da je bilo na njihovi šestmesečni poti dejanskega kolesarjenja zelo malo (beri skoraj nič …) …

Bolj ravne kot so ceste, več kolesarskih popotnikov srečaš. Tokrat sva klepetala s Čehi …

Hitro sva jih pustila daleč za seboj in že sva srečala novo zanimivo skupinico na kolesih. Štirje dobrovoljni Čehi, dva očeta s hčerama, so bili ravno sredi popravljanja enega od koles. Nič čudnega, saj sva njihovo opremo že midva, kot precejšnja laika, lahko ocenila kot povsem neprimerno za tako dolgo pot, kot so si jo zastavili. Rekli so namreč, da želijo nekje do 1. oktobra priti iz Istanbula, preko Grčije, Albanije, bivše Jugoslavije (kot so rekli) in Avstrije, nazaj domov na Češko. Zelo ambiciozen plan, še sploh, ker so imeli za spanje na poti s seboj le spalne vreče, po videnem tudi bistveno premalo obleke, da o skromno opremljenih kolesih sploh ne govorim. Je pa tudi res, da so bili po drugi strani polni pozitivne energije, tako da je prav vse mogoče …

Le še dva kilometra in v potni list bova dobila nov žig

Še dvajset kilometrov in že sva bila na grško-turški meji. Formalnosti sva opravila hitro, iz sopare pa se je takoj po prihodu v Turčijo razvil krajši naliv, ki je zahteval postanek na eni od bencinskih črpalk. Vse skupaj ni trajalo dolgo, ko sva že nadaljevala pot preko tipičnih, dolgih ravnih klancev in spustov, do prvega večjega mesta, Kešana.

Kešan je bil videti blizu, a realnost ob konstantnem protivetru je bila precej drugačna

Brezkončna polja ob poti so bila v celoti obdelana, po dolgem času pa so med drugimi kulturami spet prevladovale sončnice, ki so v osnovi pusto in nezanimivo pokrajino lepo popestrile. Takoj po Kešanu je pri zelo povečanem prometu sledil precejšen vzpon, ki ga ni in ni hotelo biti konca. Ura je bila že pozna, Tatjanino počutje pa nenajboljše. Zato sva vseskozi iskala primeren prostor za spanje, a ga tudi po dolgem spustu v dolino nisva našla. Razlog je bil v močvirnati pokrajini ob izlivu presenetljivo vodnate reke za ta letni čas, tako da sva po ravnini morala opraviti še več kot 20 kilometrov.

Eden od tipičnih klancev na turških magistralnih cestah

Že v mraku sva le dosegla počitniško vasico Saros, kjer sva naletela na pokrajinsko lepo umeščen »caravan camping«. Na vprašanje, če lahko postaviva šotor, sva dobila zelo jasen odgovor, da ne, saj gre pri njih le za kamping, ki je namenjen avtodomom in pa morebitnim kamp prikolicam. Šele po precejšnjih komunikacijskih bravurah z moje strani in predvsem obljubi, da prideva na večerjo v njihovo restavracijo, sva jih le prepričala, da sva smela ostati čez noč in si postaviti šotor.

Na strehi avtomobila je šotor očitno dovoljeno postaviti …

Kamp je bil za turške razmere soliden, a nič več kot to, so pa bile zato cene v njihovi restavraciji pretirano visoke, še sploh glede na zelo povprečno ponudbo, pa tudi kvaliteto hrane. Res pa je, da takrat še nisva vedela, kako draga dejansko je trenutno Turčija …

Plažica s sončnicami v ozadju je delovala prav prikupno

Vseeno je jutranje kopanje zelo prijalo. Prav dolgega dne nisva načrtovala, saj je bilo do Eceabata (skrajna točka Evrope na dardanelski ožini) le še dobrih 70 kilometrov. A ne najbolj prijetnih. Promet je bil kaotičen, cesta pa predvsem v zadnjem delu zelo ozka in slaba. Za res nenormalno veliko količino prometa v obeh smereh je bil ob vrhuncu turistične sezone in hkrati še vikendu dodaten razlog tudi v zaključku Bajrama, glavnega islamskega praznika.

Še en lep pogled na naravo ob poti

Pred prihodom do najinega dnevnega cilja sva si ogledala še na novo zgrajeno spominsko obeležje (dokončali so ga šele v lanskem letu) na mestu, kjer je bila med eno najpomembnejših bitk 1. svetovne vojne pri Galipoliju pozicionirana takratna bolnišnica. Samo tukaj naj bi umrlo več kot 1.200 ljudi, ki jim niso mogli več pomagati, sicer pa je bilo v tej neuspešni operaciji angleškega kraljestva proti otomanskemu cesarstvu skupno na stotisoče mrtvih vojščakov na obeh straneh. Brez dvoma gre za eno največjih bitk v zgodovini človeštva nasploh.

Novo spominsko obeležje neposredno pred Eceabatom

Po prihodu v Eceabat sva se najprej ustavila v že prej večkrat preverjenem hostlu »Crowded House«, vendar »dormov« žal ni bilo več na voljo. So pa ponujali sobo za 90 YTL (več kot 30 evrov), kar se nama je zdelo zelo drago, a se je kasneje izkazalo, da so v primerjavi s konkurenco, ki je ni bilo prav malo, celo najcenejši, pa še kvaliteta vseh njihovih storitev je bila ponavadi redko dobra za turške razmere.

Za sobo se takrat nisva odločila, saj sva bila odločena, da raje poiščeva kamping. Najprej sva preverila prostor, kjer lokalni »snack bar« dovoljuje tudi postavitev šotorov, a se je ta možnost izkazala kot povsem neprimerna, saj ni bilo tam nikakršne vode, kaj šele tušev, sanitarij, ipd.

Naslednja možnost naj bi bila oddaljena 8 km (izkazalo se je, da je to dejansko 12 …), na egejski strani polotoka. In res sva po nekaj težavah le našla toplo priporočani avtokamp Mimoza, ki pa se je izkazal še za precej večjo katastrofo. Neprijazno osebje na vhodu, skupaj s smradom in veliko količino vidne svinjarije na vsakem koraku, je od naju samo za postavitev šotora na točno določenem, slabo izbranem mestu, hotelo 10 evrov. Seveda ni bil problem v ceni, pač pa v vsem drugem. Tudi, če bi nama jih plačali 50, tam niti v sanjah ne bi ostala.

V bližini, vendarle spet skoraj 10 km stran, je bila še zadnja opcija, da si najdeva soliden kamp. A se je izkazalo, da gre pri hotelu Kum ponovno le za »caravan camping«, kar pomeni, da ti šotora ne dovolijo postaviti. Kljub vsem pogajalskim sposobnostim, ki jih premorem, mi tokrat ni uspelo. Niti slučajno. Ne s strani nadutega receptorčka je bil jasen. Ostal je neomajen.

Turški mozaik se hitro spreminja v vseh pogledih. Žal povečini na slabše …

Ker po vseh dodatnih kilometrih, ob iskanju primerne akomodacije, razumljivo nisva bila najbolj razpoložena niti za divje kampiranje, pa še precej lačna sva bila, sva se odločila, da bo najpametneje, če se vrneva v Crowded House. Z zajtrkom sva na koncu dobila sobo za 80 YTL, kar je bilo vendarle še kar sprejemljivo.

Kaj bo zaznamovalo azijski del Turčije? Evropskega so zanesljivo sončnice!

Še zadnja noč v Evropi torej, zjutraj pa že prehod s trajektom na azijska tla. Kljub drugačnim načrtom, sva se na podlagi vremenske napovedi odločila, da pot nadaljujeva kar po glavni cesti, ob obali proti Izmiru. Problem morebitne drugačne izbire bi bil predvsem v tem, da so v centralni Anatoliji razdalje med posameznimi kraji zelo velike, pokrajina pa je povečini precej gola in poleti na številnih vzponih tako še bolj neprijazna. Še posebej Tatjana veliko vročino težko prenaša, zato sva ocenila, da bi bilo tveganje v začetku avgusta, ko je v teh krajih sploh najbolj vroče, ob vsaki drugačni odločitvi enostavno preveliko. Do 40 stopinj v senci je ob dodatnem upoštevanju faktorja razbeljenega asfalta tudi za naju preveč.

V pričakovanju nevihte ob prihodu v Grčijo

Po jutranjem ogledu zanimivih »Čudovitih mostov«, še visoko v hribih, sva se razmeroma hitro vrnila do glavne ceste, ki je bila oddaljena le 16 kilometrov, a sva medtem opravila že tudi 850 metrov spusta. Čeprav so bile temperature spet poletne, pa je Tatjana vse do križišča ostala v anoraku, kar je bil en dokaz več, da njeno zdravstveno stanje vendarle še ni bilo optimalno za kakšne nove večje napore.

Prvi krajši počitek ob prihodu nazaj na glavno cesto

Tudi zato sva se odločila, da bova preostanek dneva poskušala izkoristiti predvsem za počitek. Sicer sva pot še nekaj časa nadaljevala proti severu, a se je cesta v glavnem spuščala ob kanjonu divje Čepelarske reke (imenuje se po nekoliko višje ležečem smučarskem središču Chepelare), tako da vse skupaj ni bilo naporno.

Zanimiv čvek z izkušenim nemškim popotnikom, ki pa marsikateri kilometer opravi z vlakom

Po zanimivem srečanju z Arnom, kolesarskim kolegom iz Nemčije, ki je potoval v nasprotni smeri, sva že zgodaj popoldne dosegla znameniti pravoslavni samostan Bachkovo. Odločila sva se, da nekje v bližini tudi ostaneva in da bo približno 50 kilometrov ta dan povsem dovolj.

Samostan Bachkovo je takoj za Rilo drugi najpomembnejši v Bolgariji

Še pred ogledom sva si želela poiskati primerno sobo, saj ozka soteska, veliko število nedeljskih obiskovalcev samostana in okoliških restavracij, pa tudi močno izražena potreba obeh po počitku, niso dopuščali kakšnih idej o morebitnem divjem kampiranju. Medtem ko v bližnji vasi nisva našla ustrezne rešitve, pa sva od prijaznih domačinov dobila informacijo, da če želiva, lahko prespiva kar v samostanu, saj naj bi oddajali sobe.

Ob čakanju na sobo sva opazovala nepregledne množice nedeljskih obiskovalcev

In res, dobila sva lepo, na novo preurejeno sobo, s pogledom v naravo, na zunanji strani samostanskih zidov. In to za le 10 evrov za oba skupaj. Tatjana mi je priznala, da si je že od nekdaj želela spati v samostanu. Jaz podobnih nagnjenj nisem imel nikoli, a se mi je ideja prav tako zdela zanimiva in nekaj posebnega. Še sploh, ker sva bila nekako naprošena, da se vrneva s sprehoda po vasi najkasneje do 20.30, ker potem hišna vrata čez noč zaprejo.

Vhod v samostan, ki čez noč ostaja zaprt

Časa za dobro večerjo v bližnji restavraciji je bilo na pretek, pred povratkom pa sva si po ogledu številnih zanimivih okoliških stojnic zaželela še sladoled. Gospodično sem povprašal, če bo običajen kornet prenesel tri kepice, a je izpod pulta nemudoma izvlekla XL varianto in z velikim navdušenjem prikimala, da ne bo nikakršnih težav. Še bolj zanimivo je bilo nadaljevanje, saj nama še nikoli ni nihče napraskal iz sladolednih banjic v treh kepicah tako velike količine sladoleda, kot tokrat. No ja, razlog ni bil le v brezmejni radodarnosti naše vrle prodajalke, pač pa v dejstvu, da je bila cena odvisna od številke, ki jo je pokazala njena tehtnica, in ne od števila kepic, kot sva si midva zmotno predstavljala Pa nič zato, le napokala sva se preveč …

Ob pešpoti, ki vodi do samostana, si je moč ogledati številne zanimive stojnice

Odločitev, da si ogled samostana raje pustiva za naslednje jutro, se je pokazala kot dobra. Glede na to, da je bil ponedeljek v Bolgariji delovni dan, sva lahko brez gneče še pred zajtrkom pregledala vse tisto, kar naju je zanimalo. Ujela sva celo del njihovega tradicionalnega obreda v cerkvi, kar je bilo za naju, kot ateista, še posebej fascinantno.

Zelo barvite in pomensko polne poslikave so dobro vidne vse naokrog

Na pozni zajtrk sva odšla kar v isto restavracijo, kot pretekli večer. Prvi razlog je bil v tem, da so imeli solidno hrano in zmerne cene, predvsem pa je bil sam prostor tudi zelo primeren za pisanje bloga. Rezultat ste si lahko prebrali že v mojem predhodnem prispevku, je pa res, da se je vse skupaj ta dan časovno zelo zavleklo. Vmes smo imeli še krajšo nevihto, tako da sva se usedla na kolo lahko šele nekje po četrti uri popoldne.

Že med vzponom se ponujajo lepi razgledi na naslednjo znamenitost, ki sva jo obiskala

Kljub temu sva hitro dosegla odcep, po dveh kilometrih vzpona pa še ostanke trdnjave v Asenovgradu, kjer danes verjetno še bolj kot ruševine srednjeveškega gradu, dominira lepa pravoslavna cerkev. Dodano vrednost predstavlja tudi dobra lokacija.

Še ena lepo ohranjena pravoslavna cerkev na najini poti

Sledil je razmislek, kaj in kako naprej. Sporazumno sva se odločila, da v Plovdiv ne greva, saj resnično nisva ljubitelja velikih mest, pa čeprav so nama prav to mesto vsi zelo toplo priporočali. Plovdiv naj bi veljal celo za vzhodnoevropski Pariz in zato sva sklenila, da ga vseeno obiščeva ob prvi priložnosti, ko bova tod okoli z avtom. Verjameva, da že zelo kmalu, saj naju je Bolgarija do tega trenutka navdušila.

Tako sva se od Asenovgrada dalje ponovno obrnila proti jugu. Cesta proti Kardzhaliju je bila bistveno bolj prometna kot vse druge v zadnjih nekaj dneh, vsaj prvih nekaj ravninskih kilometrih pa je bilo tudi zelo nevarnih. Kljub temu sva že do večera, po precejšnjem vzponu ob koncu, prišla v simpatično vas, precej višje ležeče Panichkovo.

Dve bolgarski Turkinji med obiranjem tobaka v Panichkovem

Hitro sva opazila, da tukaj praktično vsi govorijo turško. Nasploh je bilo razpoloženje precej posebno, saj je bil ravno prvi dan Bajrama, ki ob koncu 30-dnevnega posta (Ramadan) predstavlja sploh največji muslimanski praznik.

Najin gostitelj ta večer je bil agilni Kemal, bivši vrhunski rokoborec, med drugim tudi večkratni balkanski prvak. Sedaj je lastnik manjšega snack bara in trgovinice v enem. Vidi se, da je rojen trgovec in odličen v komunikaciji, lokal pa ima odprt 24 ur dnevno in pri svojem delu uživa. Pri njem sva najela tudi lično sobo, poleg več kot spodobne večerje, pa sva se dogovorila še za obilen zajtrk. Na koncu smo bili vsi zadovoljni, kar je tudi najbolj važno. A ja, in še en podatek. Prvič na poti sva se po večerji mastila z domačimi turškimi baklavami, ki jih je njegova žena posebej pripravila za Bajram. Videlo se je, da je to pri njih tradicija, kar ni nič čudnega, saj po njegovih besedah samo v Bolgariji turška manjšina šteje kar milijon in pol ljudi. Pravi, da težav z odnosi ni, saj naj bi imeli Turki v Bolgariji vse pravice dobro urejene.

Poleg vse večjega števila psov, naju na poti že nekaj časa spremljajo tudi štorklje

Naslednji dan sva začela kolesariti precej prej kot ponavadi, tako tudi ni čudno, da sva kljub nekaterim, ne najbolj enostavnim vzponom, hitro napredovala. Le pokrajinsko ta del Bolgarije ni bil več tako zanimiv, kot sva bila navajena do tega trenutka. Kardzhali, osrednje mesto tega, večinsko turško govorečega področja, se prav tako ne more pohvaliti s kakšnimi posebnimi naravnimi lepotami, zato sva kaj hitro odšla naprej. Že sredi dneva sva imela do grške meje le še kakšnih 20 kilometrov, a kljub temu je bil najin načrt, da se ta dan ustaviva še na bolgarski strani. Le kakšnih 12 km pred mejo sva ob cesti zagledala idiličen turistični objekt, kjer verjameva, da so imeli glede na število gostov tako dobro hrano, kot tudi spodobno in poceni namestitev, velik bazen sredi ničesar pa je pomenil še dodaten plus.

Kljub temu sva se odločila za pričakovano dolg in strm vzpon proti novemu, šele pred tremi meseci odprtemu mejnemu prehodu Makaza, saj sva računala, da bova čez kakšno dobro uro nekje pred mejo našla kaj podobno primernega.

Lepo urejeni prostori s pitno vodo so zelo dobrodošla bolgarska stalnica

Izkazalo se je, da vse do gorskega prelaza Makaza ni bilo na bolgarski strani popolnoma nič več. Vročina je pritiskala, za nama pa so se hitro začeli nabirati še črni oblaki, ki niso obetali nič dobrega. Z nekaj več napora, kot sva si želela (predvsem Tatjano vročina zelo zdela), sva le dosegla mejo, na drugi strani pa naju je čakal še spektakularen spust skozi vrsto na novo zgrajenih tunelov vse do 15 kilometrov oddaljenega Komotinija. Kljub grozeči nevihti sva se odločila, da ne greva v mesto, pač pa poskušava najti primerno prenočišče v najini smeri proti vzhodu.

Daleč nisva prišla, saj se je nebo v trenutku odprlo, poleg hudega naliva pa so v naelektrenem ozračju  okoli naju švigale še strele. Ustavila sva se že na prvi bencinski črpalki in prevedrila hudo uro (oz. dve). Tik pred nočjo je dež vendarle ponehal, a tla so bila povsem razmočena in tako tudi tokrat nisva želela razmišljati o kakšnem divjem kampiranju. Sploh pa sva se dogovorila, da si po približno 125-ih prevoženih kilometrih ta dan zasluživa topel tuš in čisto posteljo. Toda kaj, ko v bližnji in daljni okolici v mraku ni bilo mogoče najti več nič ustreznega. Prav nobenih privatnih sob, pa še precej nenaklonjeni odgovori povečini neprijaznih Grkov.

Razdejanje po nevihti govori samo zase …

Na koncu sva se bila primorana vrniti nekaj kilometrov in vzeti sobo v hotelu blizu Komotinija, kar je za naju pomenilo doslej daleč najdražjo nočitev na poti – 50 evrov, sicer z zajtrkom, za oba. No ja, res lepa soba, prijazno osebje, predvsem pa nebeški samopostrežni zajtrk, so vsaj delno upravičili najino odločitev, ki pa je bila v danih okoliščinah edino prava.

Idila visoko v hribih južne Bolgarije

Glede na res slabo vremensko napoved, pa tudi nekatere druge načrte v Melniku in njegovi okolici, že vnaprej nisva dvomila v pravilnost najine odločitve, da še dan ostaneva v tem najmanjšem bolgarskem mestu.

Peščene piramide in lepi sakralni objekti so značilnost Melnika in njegove okolice

Po tem, ko je ponoči vztrajno deževalo, se je zjutraj vendarle celo nekoliko razjasnilo. Tako sva ob tradicionalnem bolgarskem zajtrku, ki sva ga bila deležna pri najinem gostitelju Stoyanu in njegovi »luštkani« partnerki, sklenila, da kar se da hitro odideva do 7 kilometrov oddaljenega samostana Rozhen, pa čeprav so se novi oblaki in grmenje v daljavi že grozeče bližali. Kljub dobronamernim opozorilom domačinov, da naj raje malo počakava, se nisva dala motiti in že sva se lotila strmega klanca do sicer bližnjega, a ta dan tudi edinega kolesarskega cilja.

Pogled na samostan Rozhen od zunaj

Tik pred samostanom je že pričelo deževati, a sva takrat še uspela uiti hudemu nalivu, ki je sledil medtem, ko sva si ogledovala ta odlično ohranjen in primerno vzdrževan sakralni objekt. Predvsem nad njegovo notranjostjo sva bila oba navdušena.

Še lepa notranjost samostana

Po ogledu nama ni preostalo drugega, kot da sva še vsaj kakšno uro v bližnji restavraciji nemočno opazovala hudo nevihto, ki je divjala v okolici. Tako se je že sredi dneva popolnoma stemnilo in nič ni kazalo na skorajšnje izboljšanje. Zato sva si neustrašno nadela anorake in odločno začela spust nazaj proti Melniku. Še naprej je lilo kot iz škafa, močan dež se je morda še okrepil in do najine sobe sva prišla do kosti premočena, a hkrati zadovoljna, da je vse skupaj za nama …

Ob prihodu nazaj do najine sobe sva bila mokra kot cucka

Najprej je sledil obvezen tuš, nato pa še obisk lepo opremljenega vinskega muzeja, ki je vključeval tudi simbolično degustacijo domačih vin, ki pa je žal izpadla kot poceni turistična atrakcija, ne pa resen preizkus kvalitetnih sort svetovno znanega melniškega vina.

Stilsko urejena notranjost vinskega muzeja

Zanimiv dan, ki pa še zdaleč ni bil zaključen, saj naju je »doma« že čakala Stoyanova večerja. Ker sam v svoji ponudbi ni imel kakšnega posebno dobrega vina, mi je predlagal, da naj si »melniško 55-ko« za majhen denar vzamem kar v trgovini čez cesto. Predlog sem z veseljem sprejel, sok zelenega jabolka za Tatjano pa se je seveda našel pri njemu … Kljub temu, da najina pričakovanja glede večerje niso bila majhna, pa se je hitro izkazalo, da sva na mizo tokrat dobila popoln presežek. Njegova »kavarma«, sicer dobro znana bolgarska specialiteta, se je ob vseh balkanskih dobrotah, ki sva jih v skoraj neomejenih količinah preizkušala praktično vsak dan na več kot mesec dni dolgem potovanju, izkazala kot najina doslej sploh najboljša večerja. Tatjana, ki sicer odlično kuha, si je recept skrbno zapisala in kateri od najinih gostov bo imel že v bližnji prihodnosti pri nama doma v Izoli zanesljivo priložnost to izvrstno jed tudi osebno preizkusiti.

Kdor hoče okusiti najboljšo »kavarmo«, naj obišče taverno Staria Chinar v Melniku

Brez najmanjše dileme sva bila naslednji dan pripravljena za nadaljevanje poti, pa čeprav sva čakala še celo dopoldne, pa tudi del popoldneva, da je dež končno le ponehal. Po toplem slovesu od najinih novih prijateljev je najprej sledil spust mimo številnih vinogradov do Katuntsev, od tod dalje pa naju je čakal le še dolgotrajen vzpon skozi lepo okolje, kjer pa razen občasnih pastirjev praktično ni bilo nobenih pravih naselij kar precej časa. Plezala sva precej strmo navzgor skozi mogočno gorovje Pirin, prelaz Popovi Livadi, na več kot 1.400 metrih nadmorske višine, pa sva, ob kar precejšnjem naporu, v solidnem tempu dosegla šele v mraku.

Še zadnjih nekaj stopnic do planinske koče Popovi Livadi visoko v pirinskih gorah

Večerjala in prenočila sva v planinskem domu, kjer pa bi tisti večer bila verjetno celo edina gosta, če ne bi na skupnih ležiščih poleg naju prespala še skupina komunikativnih bolgarskih planincev, ki svoje počitnice skoraj dosledno preživljajo skupaj v hribih, tako doma, kot tudi v tujini. S ponosom so se pohvalili, da so bili že tudi na Triglavu, predvsem pa niso mogli prehvaliti Ljubljane, ki jim je očitno res neizmerno všeč.

Obvezno jutranje fotografiranje z nasmejano družbo bolgarskih planincev

Tudi naslednji dan ni bil za naju prav nič lažji, saj sva se po strmem jutranjem spustu do mesta Gotse Delchev, začela ponovno vzpenjati. Tokrat v prostrane Rodope. Pokrajina, ki so jo občasno kvarili le opuščeni industrijski objekti iz polpretekle bolgarske zgodovine, je postajala vse lepša.

Kamnoseštvo je v teh krajih res izjemno razvito

Ob cesti je bilo sprva še precej kamnosekov, kar je očitno prevladujoča obrt v teh krajih, nekje od vasi Satovcha dalje, pa je bila vse skupaj v glavnem le še neokrnjena narava.

Prelepa drevesa ponujajo hlad tudi v poletnih mesecih

In to kakšna …, prevladovali so krasni borovi gozdovi in lepo urejena zajetja pitne vode. Za naju veliko presenečenje so predstavljali pogosti tobačni nasadi, ki so se pojavljali kar nekje do 1.300 metrov visoko, oz. skoraj do Dospata, ki sva ga spet dosegla ne kaj dosti pred nočjo.

Tobačni nasadi na presenetljivo visoki nadmorski višini

Lepo urejen in ponovno smešno poceni hotel, kjer sva zelo kvalitetno prenočila, je ponujal tudi izvrsten razgled na umetno jezero.

Najin pogled iz hotelske sobe v ponovno precej oblačno jutro

Sicer Dospat, kot mesto, ni nič posebnega, tako da sva ga zapustila že takoj po zajtrku. Naslednji cilj je bila atraktivna soteska Trigrad z veliko jamo in svetovno znanim Hudičevim žrelom.

Vzpon skozi sotesko je bil v vrhnjem delu kar konkreten

Midva sva po ozkem kanjonu, z na trenutke ekstremnimi nakloni, splezala celo do vasi Trigrad, ki je še dva kilometra višje od jame, a le-ta, razen lepih razgledov na sosednje hribe, ne ponuja prav nič drugega. Razpadajoča, realsocialistična poslopja in nekaj na pol zgrajenih turističnih objektov, ki pa tudi ne obetajo veliko …

Ogled te lepe soteske toplo priporočava

Potem, ko sva se vrnila do 11 kilometrov oddaljenega križišča z glavno cesto, sva pot nadaljevala naprej proti Shiroki Laki. Zavestno sva izpustila turistični Devin, Shiroko Lako, do katere pa se je bilo po precejšnjem spustu skozi ne ravno najbolj zanimive doline, globoko med hribi, ponovno potrebno povzpeti do 1.080 metrov, pa sva vsaj do neke mere poznala že od prej.

Slikovita arhitektura v Shiroki Laki je za Rodope zelo tipična

Kako je tudi ne bi, saj bi težko pozabila na vremensko »hudo uro«, ki smo jo tukaj doživeli, ko smo bili pred štirimi leti v teh krajih z avtom. Ekstremno močna nevihta je takrat sicer krotko rečico, ki teče skozi ta rodopski biser, spremenila v pravi hudournik, vas pa je ob tem neurju delovala kot od vseh bogov pozabljena, z deročo vodo od vsepovsod.

Tradicionalne stare običaje je mogoče opaziti na vsakem koraku

Tokrat, za razliko od takrat, pa sva slikovito Shiroko Lako doživela v vsej njeni, nekoliko drugačni, bolj urejeni lepoti.

Še pogled na duhovito urejeno parkirišče za kolesa

Super prenočišče (ponovno 10 evrov za dva), odlična večerja, tradicionalen folklorni nastop in prijazno kramljanje z domačini, tako zvečer, kot tudi naslednje jutro, so bili le še majhna, a pomembna dodana vrednost za fantastičen vtis o eni od najbolj tipičnih vasi v osrednjih Rodopih.

Nevsiljiv folkolorni nastop ob večerji še popestri odlično ponudbo domačih kulinaričnih dobrot

Naslednji dan sva si predstavljala, da bo precej manj naporen, saj sva hotela po treh zahtevnih, a hkrati prekrasnih dnevih, le še priti preko precej mondenega smučarskega središča Pamporovo (spet na več kot 1.500 metrih nadmorske višine), od katerega nisva prav veliko pričakovala in se potem ob Chepelarski reki spustiti že bistveno nižje, nekam v neposredno bližino samostana Bachkovo, ki ga z gotovostjo nameravava obiskati v kratkem. Ob tem se Tatjana zjutraj v Shiroki Laki ni najboljše počutila, zato je bil relativno enostaven plan več kot dobrodošel.

Prihod v Pamporovo spet ni obetal najlepšega vremena

A se je zadeva zasukala drugače. Ob tem, ko sva ravno priplezala v Pamporovo in iskala primerno zavetje pred bližajočo se nevihto, sva ob cesti zaslišala domačo govorico. Izkazalo se je, da gre za bolgarskega glasbenika Milka Cočeva z ženo, ki je Slovenka, oba pa že dolga leta skupaj živita v Kopru. Ker občasno preživljata počitnice v Bolgariji, sta se tokrat odločila za Pamporovo, nastanjena pa sta v hotelu bivše olimpijske zmagovalke v biatlonu, Ekaterine Dafovske. Ker sta bila namenjena na kosilo, nama pa je medtem ravno tako že »zapasalo« nekaj pojesti, smo v bližnjo, centralno pozicionirano restavracijo s pomenljivim imenom (White House), odšli kar skupaj. Ja, po cenah, kjer sva le za tipično bolgarsko ovčarsko solato, porcijo »turškega kruha« in pijačo odštela skoraj toliko, kot navadno v Bolgariji plačava za celotno večerjo, je res moralo biti nekaj narobe že v samem imenu … Tatjana je hitro pripomnila, da je kriv Obama, kar pa verjetno ni prav daleč od resnice …

Druženje z zakoncema Cočev v »Beli hiši«

Sicer pa je debata z najinima novim sogovornikoma zelo lepo stekla, vse skupaj pa je trajalo nekoliko dlje, saj je medtem zunaj močno deževalo spet kar precej časa. Med drugim sva od njiju izvedela, da bi se nama izplačalo obiskati še Chudnite Mostove (Wonderful Bridges). In to še preden se spustiva do prej omenjenega samostana Bachkovo.

Potem, ko je dokončno prenehalo deževati, sva pot od Pamporovega nadaljevala le še navzdol. Sprva sva že po desetih kilometrih dosegla Chepelare, še eno od bolgarskih smučarskih središč, preden pa sva dosegla vasico Hvoyna, pa naju je kar malo presenetil znak ob odcepu v levo. Med drugim je pisalo tudi »Chudnite Mostove 16 km«.

Tudi visoko v Rodopih sva opazila štorkljo, kar se nama je zdelo precej nenavadno

In kaj zdaj? Ura je bila že pet popoldne, vreme po drugi strani pa idealno za kolesarjenje, spet sončno in ne prevroče. Do vasice Hvoyno bi morala opraviti le še približno 6 kilometrov spusta po glavni cesti in v tem primeru bi opcija Chudnite Mostove najverjetneje odpadla, saj se nama vračati naslednji dan zjutraj enostavno ne bi več dalo. Zato sva se odločila, da kljub razmeroma pozni uri korajžno kreneva levo navkreber. Odločitev je bila nekoliko lažja tudi zato, ker nisva natančno vedela, kaj naju čaka …

Ja, in bilo je kar precej zanimivo. Za oba … Medtem, ko sem jaz z neverjetno energijo, za katero sploh ne vem, od kod jo trenutno jemljem, kar letel v klanec, je Tatjana začela počasi popuščati. Počutila se je precej oslabelo, vzpona pa ni in ni hotelo biti konca.

Krasne bodeče neže so za ta del Balkana zelo značilne v mnogih državah

Sam sem dobil občutek, da v počasnem »mlinčkanju« v klanec neizmerno uživam, saj sem ves čas z zanimanjem spremljal bujno rastlinje ob ozki asfaltirani cesti s precej velikim naklonom navzgor, da vonjam prekrasne vonjave neokrnjene narave in hkrati povsem brez težav obvladujem objektivno ne ravno lahek športni izziv.

Po drugi strani sem s precejšnjo zaskrbljenostjio spremljal Tatjanine težave, ki je po enem, nekoliko daljšem počitku že zelo blizu končnega cilja, vendarle zmogla dokončati vzpon še do planinskega doma, ki se nahaja dva kilometra višje od skalnih mostov na skoraj polnih 1.600 metrih nadmorske višine. Mostove sva si, ob pozni uri, seveda pustila za jutranji ogled.

Še zadnji metri vzpona pred prihodom do dolgo pričakovane planinske koče

V koči se je izkazalo, da ima Tatjana povišano temperaturo in da je bil pravi vzrok njenih težav v trenutnem pomanjkanju sladkorja, rahlem prehladu in akutnem padcu odpornosti ob nekoliko bolj hladnem vremenu v zadnjih dneh in ne v pomanjkanju kondicije, kjer je še vedno precej pred mano, pa čeprav imam občutek, da jo pri tem vendarle počasi, a vztrajno dohitevam. Verjamem, da takrat, ko se vrneva v Slovenijo, na Slavnik ne bom več toliko zaostal za njo. Predvsem pa, da bom ob nekoliko hitrejšem tempu, morda le slišal še kakšnega ptiča okrog sebe, ali pa videl kakšno »marelo« pred seboj, prepoznal vonj borovcev po dežju ali pa morda le uspel Tatjani odgovoriti na kakšno vprašanje, pa naj si bo kakršnokoli …

Topel tuš in obilna večerja v precej dotrajani planinski koči sta ji na srečo pomagala, da je hitro prišla k sebi, že zjutraj pa je bilo njeno zdravstveno stanje skorajda normalno.

Glede na boljše Tatjanino zdravje sva lahko že takoj zjutraj realizirala ogled »čudovitih mostov«

Morda ob tem le še podatek, da sva s pomočjo GPS-a kasneje lahko izračunala, da nama je 16-kilometrski vzpon (ki se je kasneje izkazal za 18-kilometrskega), ob zaključku včerajšnjega dneva, prinesel kar novih 850 višinskih metrov. To pomeni precej več kontinuiranega vzpona, kot je na primer od Kranjske Gore na Vršič. In to vse od 17. ure dalje, po že prej dolgem in kolesarsko kar napornem dnevu, kjer sva se med drugim že povzpela od Shiroke Lake do Pamporovega …

Kljub rahlim Tatjaninim zdravstvenim težavam včeraj zvečer, sva v preteklih petih dneh v pirinskih in rodopskih hribih, pri prevoženih 270,54 gorskih kilometrih, na vzponih znova nabrala kar 5.852 metrov višine, pri tem pa sva povečini, kljub ne ravno idealnim vremenskim razmeram, zraven še neizmerno uživala praktično vsako minuto.

Zanimiva ponudba okoliških dobrot po smešno nizkih cenah

Narava, ljudje, hrana in odlične, kolesarjem prijazne ceste, so lahko super izkušnja za redke popotnike s kolesom v teh krajih, seveda pa je za to nujen predpogoj dobra telesna pripravljenost. In midva jo po prevoženih že več kot 2.500 kilometrih doslej, od katerih je velik del precej bolj gorskih kot ravninskih (dobrih 33.000 višinskih metrov do danes to nazorno potrjuje), ter ustrezni predpripravi še prej doma, sedaj zagotovo imava. A se dobro zavedava, da je bilo zanjo potrebno kar precej postoriti, saj sama od sebe ne bi prišla nikoli …

Tatjana, kot ljubiteljica mineralov in kamnov s posebnimi energijami, je takoj začutila enega pravega, ki sedaj že pridno potuje z nama

Precej podobno je tudi drugje v življenju. Iz lastnih izkušenj lahko potrdim, da človek na koncu lahko resnično ceni le tisto, kar je prigaral s trdim delom, večkrat tudi s precejšnjim odrekanjem. Pa naj si bo to že ob pridobivanju ustrezne izobrazbe (sploh, če je od tega potem še kakšna uporabna korist …; no ja, pri tem je moja izkušnja žal nekoliko drugačna, saj še danes iskreno obžalujem, ker nisem diplomiral …), pri doseganju poslovnih uspehov (nikakor in nikoli ne na račun zdravja …; za sebe bi lahko rekel nikakor in nikoli ne več na račun zdravja, kar pa še ne pomeni, da tudi vsako delo, ki se ga bom lotil v prihodnosti, nimam namena opraviti stoodstotno …) ali pa pri zasledovanju kvalitete odnosov v svojem lastnem okolju (eni se tega zavedajo prej, eni smo to spoznali bistveno kasneje, eni pa do tega žal ne pridejo nikoli …) in nenazadnje, a po najinem prepričanju nič manj pomembno, tudi pri vzdrževanju dobre psihofizične pripravljenosti, ki lahko vsaj posredno rešuje večino realnih problemov v življenju … Za to nikoli ni prepozno, potrebno je le nekaj časa in veliko volje, zato upava, da bo najina izkušnja spodbudila še koga, da v tej smeri naredi nekaj dobrega zase, s tem pa tudi za vse svoje bližnje.

V času med 19. junijem in 18. julijem sva kolesarila že skozi šest različnih držav. Začela sva v domači Izoli, pot proti skrajnemu jugu Turčije pa sva nadaljevala preko Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore in Albanije, po tridesetih dneh na poti pa sva obiskala že tudi večino krajev, ki sva si jih želela ogledati v Makedoniji. Drugi mesec projekta Z glavo na baklavo tako začenjava v makedonskem Prilepu.

Statistika:

• Od Izole do Prilepa sva prekolesarila že natančno 1.780,20 kilometrov
• Opravila sva 22.363 metrov vzpona
• Najina povprečna hitrost kolesarjenja je bila 14,97 km/h
• Na kolesu sva aktivno preživela 122 ur, 17 minut in 11 sekund
• Potovala sva na relaciji: Izola, Strunjan, Portorož, Sečovlje, Buje, Grožnjan, Motovun, Gračišće, Plomin, Brestova, Porozina, Merag, Valbiska, Krk, Punat, Stara Baška, Crikvenica, Novi Vinodolski, Senj, Otočac, Plitvice, Bihač, Štrbački Buk, Bosanski Petrovac, Ključ, Mrkonjić Grad, Jajce, Donji Vakuf, Travnik, Sarajevo, Foča, Hum, Šćepan Polje, Trsa, Žabljak, Mojkovac, Kolašin, Podgorica, Virpazar, Ostros, Skadar, Puke, Lezhe, Shengjin, Kruje, Tirana, Elbasan, Librazhd, Čafasan, Radožda, Struga, Ohrid, Sveti Naum, Galičica, Stenje, Pretor, Bitola, Prilep

Oprema:

• Nesporna ugotovitev je, da sva za tako pot odlično opremljena. Težko si predstavljam, da bi sploh lahko imela boljši kolesi (Thorn Nomad), kot ju imava. Seveda v kombinaciji z vso dodatno opremo, ki tvori optimalno celoto
• Tudi pripadajoče torbe za prtljago (Ortlieb) so optimalne za tako pot
• Šotor Hilleberg Nallo 3GT, spalni vreči Western Mountaineering, samonapihljivi podlogi Therm-a-Rest in zložljivi blazini iste blagovne znamke, sestavljajo najino kamp opremo, ki brez izjeme ustreza tako po kvaliteti, kot tudi po teži
• Vsa tehnika, ki jo tovoriva s seboj, v celoti zadošča najinim potrebam in trenutni usposobljenosti za njeno uporabo. Računalnik Sony Vaio, superzoom fotoaparat Canon, stojalo Sirui, GPS Garmin in dva pametna telefona Samsung, so natančno tisto, kar nama omogoča stalno komunikacijo z zunanjim svetom preko spletne strani: www.osamosvajanja.si, pa tudi drugače. Tatjana, kot strastna bralka, s seboj tovori še nekaj deset knjig, spravljenih na bralniku Kobo Glo. Nekoliko mi je žal, ker imam premalo znanja za pripravo dovolj kvalitetnih video prispevkov, bi pa morebitna dejavnost v tej smeri zanesljivo pomenila potrebo po še dodatni opremi, da o nesorazmerno veliki porabi časa, ki ga že tako ni ravno na pretek, sploh ne govorim
• Odločitev, da sva se v zadnjem trenutku odrekla predhodno že nabavljeni opremi za kuhanje, se je glede na destinacijo prav tako pokazala kot ustrezna. S tem sva se rešila nekaj prekomerne teže, poleg tega pa sva dnevno pridobila precej na času, ki ga zdaj lahko namesto priprave hrane in posledičnega pomivanja, raje izkoristiva za počitek in kvalitetno komunikacijo. Stroški se zaradi tega niso bistveno povečali, saj ves čas potujeva skozi države s prvovrstno ponudbo hrane po dostopnih cenah, kar velja tudi za restavracije, kjer si dnevno praviloma privoščiva po dva obroka (zajtrk in večerjo)
• Glede obleke s seboj nisva vzela prav nič preveč, morda za primer, če bi naju namočil dež kje v mrazu, prej kakšno športno majico z dolgimi rokavi premalo. Tudi »civilnih« oblačil imava ravno prav. Isto velja za obutev, saj Tatjani za kolesarjenje zadostujejo sandali Keen in dodatni natikači iste blagovne znamke za vse druge potrebe, jaz pa za razliko od Tatjane kolesarim v športnih copatih Salomon, svoje sandale Keen pa koristim pretežno v civilne namene

Stroški

• V prvem mesecu sva na poti skupno porabila natančno 1.255 evrov, oz. v povprečju 41,84 evrov dnevno. Znesek je morda rahlo nad pričakovanji, razloge za to pa vidim predvsem v večjem številu nočitev po sobah, kot sva sprva načrtovala, nekaj malega pa je k temu vendarle prispevala tudi zavestna odločitev, da se na poti sama ne bova ukvarjala s kuhanjem, oz. z lastno pripravo hrane nasploh. Kljub temu sva ob podatku, da zaradi močno povečane fizične aktivnosti pojeva velike količine kvalitetne in kalorične hrane,  s stroški še vedno nekje znotraj tistega okvira, ki si ga lahko privoščiva. Tudi čokoladicam in sladoledu se nikoli ne odrečeva, jaz pa po napornem dnevu z veseljem spijem še kozarček vina ali pa celo kakšno pivo, ki ga sicer v Sloveniji niti ne poskusim
• Ocenjujeva, da sva bila pri porabi doslej dovolj racionalna in da sva našla ustrezen kompromis med želeno kvaliteto potovanja in ceno, ki sva jo za ta standard pripravljena plačati. Zato bova v podobnih okvirjih nadaljevala tudi vnaprej vse do Kaša

Percepcija doživetij

• Prepričan sem, da sva že doslej videla in doživela neizmerno veliko. Vsekakor sva ugotovila, da je potovanje s kolesom za naju ravno prav hitro (ali pa počasno, če hočete …) in da poleg globljega doživljanja naravnega okolja omogoča tudi zelo pristne kontakte z domačini ob poti
• Dosedanje potovanje je bilo polno naravnih in kulturno-zgodovinskih lepot, pa tudi resničnih presežkov ni manjkalo. Če bi se morala opredeliti za le en, doslej najlepši del poti, bi se verjetno odločila za črnogorski narodni park Durmitor. Področje med Trso in Žabljakom je preprosto sanjsko, sploh če ga imaš priložnost doživeti v tako lepem vremenu, kot midva. Tudi Štrbački Buk na reki Uni, pa Sarajevo kot mesto, raziskovanje hribovitih južnih obronkov Skadarskega jezera, pa Kruje, kot starodavna prestolnica Albanije, ali pa Radožda, kot pozabljeni makedonski biser, pa Narodni park Galičica med Ohridskim in Prespanskim jezerom, in še marsikaj takega bi se našlo, kar je na naju že doslej pustilo neizbrisen pečat …
• S številnimi sogovorniki smo se v vseh državah bivše Jugoslavije, ki sva jih obiskala, večkrat ozirali nazaj in skupaj smo ugotavljali, kako lepo nam je bilo takrat, ko smo še živeli v veliki skupni državi. Jugonostalgija je danes prisotna na vsakem koraku, prav po vseh novo nastalih državah. Tako po velikosti, številu prebivalcev, kot tudi po naravnih lepotah in predvsem geostrateški legi, bi bili lahko skupno, seveda ob bistveno bolj pametni politiki, kot smo ji bili priča v zadnjih tridesetih letih, precej močnejši faktor v mednarodni skupnosti, kot smo to objektivno sedaj. Po najinem občutku je skupnih točk z običajnimi ljudmi, ki živijo na teh prostorih, še vedno mnogo več, kot bi si marsikdo predstavljal … A to je že druga zgodba, ki novodobnih lokalnih političnih elit, pa tudi svetovnih centrov moči, v tem trenutku prav nič več ne zanima …
• Morda tudi zato, ker z Albanci, živečimi v Albaniji, nekako nikoli nismo delili skupne zgodovine, je bilo najino splošno počutje še najslabše prav v tej državi. Pa čeprav je bila narava v nekaterih delih te države, ki sva jih obiskala, čudovita. In ljudje, s katerimi sva prišla v kontakt, nadpovprečno prijazni. Še kako moteči pa so bili »nori« vozniki, pa tudi kupov svinjarije ob cestah ni bilo nikjer na najini dosedanji poti toliko, kot prav v Albaniji. Kljub temu sem prepričan, da se bova kdaj vrnila tudi v to državo, ki ponuja še vrsto neodkritih naravnih biserov
• Posebna zgodba, v kateri je na Balkanu zares mogoče uživati, je res dobra in ne predraga domača hrana. Še posebej odlično je vse tisto, kar prihaja z žara. Tudi okusi paradižnika, kumaric, sadja, domačega sira, kajmaka, medu, tradicionalnih slaščic, … in še dolgo bi lahko našteval …, so tisti pravi. Če temu dodam še dobro vino, ki ga prav tako ni težko najti nikjer, je gastronomska izkušnja popolna. In s Tatjano sva je bila v tem mesecu redno deležna …
• Zelo se veseliva nadaljevanja poti, še posebej veliko pričakujeva od Bolgarije, ki je naslednja država po vrsti. Pa čeprav se že sedaj zavedava, da bova po goratem jugu skozi pirinsko in rodopsko verigo morala »pregristi« veliko strmih in dolgih klancev, a naju tega ni več strah, saj se najina, že tudi prej primerna kondicija, iz dneva v dan še izboljšuje

Športni vidik projekta

• Zanesljivo je tudi to eden izmed bistvenih elementov, zaradi katerih sva se odločila za ta način potovanja. Vsakodnevno kolesarjenje zahteva dobro telesno in psihično pripravo. Predvsem pa veliko vztrajnosti, še posebej na zahtevnih vzponih, ki jih je na najini poti na pretek. Izbrala sva si zelo naporen program, ki ni ravno vsakdanji za veliko večino običajnih kolesarskih popotnikov
• Po enem mesecu se oba počutiva odlično, polna moči, pa čeprav sva verjetno še izgubila nekaj kilogramov. In to navkljub močno okrepljeni prehrani. Ob tem ves čas dodajava magnezij, a kljub temu se občasnim, za take napore običajnim krčem, nisva mogla povsem izogniti
• Že sedaj lahko rečeva, da bova s podobno intenzivnostjo športne aktivnosti nadaljevala tudi po povratku domov, saj to s seboj prinese resnično dobro počutje, zelo hitro pa potreba po stalnem gibanju postane tudi način življenja

Medsebojno razumevanje

• Funkcionirava dobro, zagotovo še bolje, kot doma, pa čeprav sva skupaj vsak dan vseh 24 ur
• Osnovni razlogi za sožitje so podobno dobra psihofizična pripravljenost, dovolj velika trma ob večjih telesnih naporih, skupni interesi in obojestransko pozitiven odnos do neokrnjene narave ter odpor do prekomernega zadrževanja v večjih mestih, kompatibilna razdelitev vseh opravil na poti, ki je skladna z najinima karakterjema, usposobljenostjo in nagnjenji, vključujoč različni vlogi ob komuniciranju z ljudmi, ki jih srečujeva
• Redke, občasno moteče razlike, so v Tatjanini, za moj okus preobčutljivosti glede vročine, slabšega vremena, potencialnih nevarnostih s strani različnih živali ob kampiranju v divjini in njeni, vsaj rahlo večji potrebi po redni prehrani in drugem komfortu na poti
• Sam bi bil pripravljen še na nekoliko bolj asketsko obliko potovanja, a ne skrivam, da mi tudi trenutna, kompromisna oblika, do katere sva prišla povsem spontano, v celoti odgovarja
• Tudi jaz seveda nisem perfekten. Vsekakor bi moje sicer redke reakcije na njene, za moj občutek nepotrebne pripombe, lahko bile bolj umirjene in manj impulzivne, kar pa na poti ni nič kaj dosti drugače, kot doma …
• Tatjano moti še moje občasno, ne najbolj pedantno pritrjevanje torb na kolo, pa za njen okus pretirano, da ne rečem nevarno vijuganje po cesti, še najbolj pa mi zameri nekomunikativnost in razdražljivost ob trenutkih, ko sem zelo utrujen. Ob tem moji strahovi pred psi niti niso tako pomembni.
• Kljub zgoraj omenjenim malenkostim, gre pri nama za optimalno potovalno navezo, ki pa ne izključuje možnosti, da bova kakšno podobno pot v prihodnosti morda opravila tudi ločeno