Dovolite mi, da najprej vsem vam, ki ste v zadnjih dveh mesecih in pol na tem blogu z zanimanjem spremljali najina »južnoameriška osamosvajanja«, v imenu obeh zaželim »Srčno novo leto 2020«! Ne nisem se zmotil, saj v novodobnem »razvitem svetu«, kamor lahko brez dvoma uvrstimo tudi našo čudovito Slovenijo, vsaj po mojem prepričanju iskrene srčnosti kronično primanjkuje. Naj vam v novem letu prav srčnost namesto lažne sreče nariše širok nasmeh, saj s strani kapitala premišljeno vsiljen imperativ sreče za vsako ceno z dejanskim zadovoljstvom vse bolj obremenjenih državljanov že dolgo nima kaj dosti skupnega. Ob tem povsod okoli sebe opažam, da sta vsesplošno zapovedana gospodarska rast in načrtna degradacija sreče na nivo cenenega prodajnega artikla v izložbi zlaganega blišča in bede brezdušnih materialnih dobrin, ravno v obratnem sorazmerju s srčnostjo, ki pa vsaj zame ostaja tisti pravi temelj za višjo kvaliteto odnosov med ljudmi na vseh ravneh.

In ja, prav ste uganili, najino srčno voščilo prihaja do vas že od doma, le izhodiščno fotografijo zanj sva posnela še pred povratkom, na enem od zadnjih sprehodov po Punti Arenas, ki je oddaljena kar 13.580 km zračne linije od domače Izole.

Najini zadnji južnoameriški dnevi sicer v primerjavi z vsem tistim, kar sva dotlej doživela na tem nepozabnem potovanju, niso bili več tako zanimivi. Že polet od Puerta Williams do Punte Arenas je na žalost minil v zelo slabem vremenu, tako da z letala, navkljub odročni divjini tamkajšnje pokrajine, ki sva jo na poti preletela, nisva imela kakšnega posebnega razgleda.

Sva pa med letom v promocijskem časopisu uspešne lokalne letalske družbe z imenom DAP, ki je mimogrede v stoodstotni lasti družine hrvaških priseljencev Pivčević, zasledila še en zanimiv članek o sedaj tudi uradno najjužnejši naselbini na svetu. Iz napisanega je mogoče sklepati, da najina bojazen o skorajšnji pretirani komercializaciji Puerta Williams z okolico ni bila iz trte izvita. Zanesljivo bodo že v nekaj letih poskušali slediti razvpiti argentinski sosedi Ushuaii in kar se da dobro izkoristiti (vnovčiti) tudi svojo lego na koncu sveta. Pri tem jim seveda fantastično zaledje bodočega nacionalnega parka »Dientes de Navarino«, ki bo (žal) že kmalu postal »naslednji Torres del Paine«, pa bližina številnih od civilizacije odmaknjenih ledenikov, rta Horn in nenazadnje Antarktike, še kako »pomagajo«. Vsaj tako trenutno razmišlja večina domačih in priseljenih poslovnežev, ki se že zavedajo odličnega potenciala za hiter »turistični razcvet« …

Takoj po povratku v Punto Arenas, kjer je kmalu po pristanku letala spet začelo močno deževati, sva se kar z javnim prevozom odpravila nazaj v Hostal Independencia, kjer sta naju varno spravljeni v domači garaži čakali tudi obe kolesi. Simpatični lastnik Eduardo nama je za zadnje štiri dneve na južnoameriškem kontinentu namenil najlepšo dvoposteljno sobo tega vzorno organiziranega in odlično vodenega hostla. Namestitev se je izkazala za idealno, kar ni bilo nepomembno, saj naju je pred povratkom čakalo še precej logističnega dela. Predvsem ustrezno pakiranje koles, pa tudi optimizacija razporeditve vse preostale prtljage, skladno z zahtevami letalskih prevoznikov, ni bila ravno enostavna.

S podrobnostmi teh priprav, pa tudi ne z aktivnim spoznavanjem Punte Arenas, ki mimogrede sploh ni napačno mesto, vas tukaj ne bom obremenjeval, saj kaj pretirano zanimivega v zadnjih štirih dneh, kot rečeno že prej, vendarle nisva doživela.

Verjetno si bova še najbolj zapomnila dejstvo, da kljub najboljši volji, da ob slovesu od Južne Amerike, tako za naju, kot tudi za nekatere najbližje, neposredno pred novim letom nakupiva še kaj lepega in po možnosti uporabnega, tega na koncu nisva storila. Pregledala sva veliko število trgovin z njihovimi »tradicionalnimi izdelki«, a sva zelo hitro ugotovila, da je tamkajšnja ponudba nenavadno siromašna in na žalost v celoti prilagojena »instant turistom«, ki Punto Arenas praviloma trumoma obiščejo le za nekaj ur v okviru večtedenskih križarjenj z ogromnimi »konzervami«, ki jih lahko opazujete tudi v Sredozemlju, žal pa v zadnjih nekaj letih tudi že v Kopru … Skratka po trgovinah je veliko kitajskega kiča in dobesedno nič originalnih avtohtonih izdelkov domače obrti. Tudi enega poštenega puloverja iz alpake ni bilo mogoče najti prav nikjer v mestu! Nasploh se je še enkrat več potrdilo, da kvalitetnih izdelkov kjerkoli v Čilu povečini sploh ni mogoče kupiti, cene drugorazredne robe, kjer prevladuje kič, pa so ob tem pretirano visoke.

Naj se ustavim še pri hrani. Predlagali so nama obisk svetovno znane lokalne »čokoladnice«, za katero lahko potrdiva, da je resnično odlična. Čeprav tudi ta hec ni bil ravno poceni, sva bila s kvaliteto njihovih domačih pralinejev več kot zadovoljna. Poleg tega sva si 19. decembra zvečer privoščila še solidno večerjo v precej popularni lokalni restavraciji San Telmo. Morda ne boste verjeli, a po Hornopirenu in El Calafateju je bil to šele tretji obrok na celotnem potovanju, ki si ga nisva pripravila sama. Povod zanj je bila najina dvaintrideseta obletnica poroke, ki pa nekako ni postregla s kakšnimi kulinaričnimi presežki. Predjed, katere osnova so bili škampi in glavna jed, kjer se je vse vrtelo okrog južnoameriškega mesa in rdečega vina Carmenere, sta bili sicer korektni, a nič več kot to. Tako za naju tudi po tej večerji argentinski biftki še vedno ostajajo z naskokom najboljši na svetu. Še sploh, ko zaplavajo v Malbecu iz okolice Mendoze …

Naju je pa prav za konec potovanja vendarle navdušila tudi ena od čilskih kulinaričnih specialitet. Na tamkajšnji ribji tržnici sva si predzadnji dan za večerjo kupila izvrstno, zelo čvrsto belo ribo, z imenom Congrio, ki je priljubljena predvsem med lokalnim prebivalstvom. Po zelo enostavnem receptu, ki sta nama ga izdala prav Eduardo in njegova žena Pamela, sva jo pripravila kar v hostlu, in sicer v pečici, dodala pa sva še odlično zelenjavno rižoto in paradižnikovo solato z avokadom. Vinska spremljava je bila tokrat odlični Sauvignon Blanc, in sicer njegova nekoliko dražja različica s pripisom »reserva«. Hitro se je izkazalo, da je bila to z naskokom najina najboljša večerja na celotnem potovanju. Brez dvoma tudi po Tatjanini zaslugi, ki je ob moji asistenci tudi k temu obroku dodala nekaj svojih, mnogim že dobro poznanih kuharskih čarovnij. Bilo je tako dobro, da sva povsem identično morsko pojedino, ki je spet plavala v enakem belem vinu, ponovila tudi naslednji večer, ki pa je bil nasploh še najin zadnji pred dokončnim odhodom domov.

Še nekaj besed o samem povratku. Lahko si predstavljate, da skupno kar devetnajst ur na letalu in še približno nadaljnjih dvanajst, ki sva jih preživela na letališčih, ni ravno prijetna izkušnja. A to je na žalost nujni sestavni del vsakega takega potovanja. Sedaj je na srečo tudi to že za nama. Tokrat s prtljago nisva imela težav, saj sva v Benetkah presenetljivo hitro poleg vseh torb dočakala tudi obe kolesi, ki sva jih skupaj s preostalo prtljago za vse tri lete oddala že v Punti Arenas. Dodatni strošek za prevoz obeh koles je na povratku znašal okroglih dvesto ameriških dolarjev, kar se mi za tolikšno oddaljenost in tri različne lete niti ne zdi pretirano.

V Benetkah naju je pričakal sine, ki je ob našem ponovnem snidenju odkrito priznal, da naju je že pošteno pogrešal. Kaj takega je vedno lepo slišati! V Izolo smo prispeli okrog druge ure zjutraj, Jan pa je potem pot nadaljeval še do Ljubljane, saj je že precej zgodaj zjutraj, za razliko od naju, moral v službo. Smo se pa na tradicionalnem božičnem srečanju potem ponovno vsi skupaj srečali pri bratu v Ljubljani že naslednji dan, kjer sem bil še posebej vesel sorazmerno dobre kondicije in solidnega zdravja mojega, sedaj že skoraj devetdesetletnega očeta, s katerim imava kljub njegovi hudi demenci, v zadnjih nekaj letih zelo poseben, res lep in super iskren odnos.

S prihodom domov se je končalo še eno zanimivo poglavje najinih osamosvajanj, s katerimi bova zanesljivo nadaljevala tudi v prihodnje. Globlje uvide, ki ponovno odpirajo povsem nove dimenzije v razmišljanju na podlagi nekoliko daljšega aktivnega sobivanja z naravo in s številnimi nenavadnimi ljudmi, bom skupaj z načrti za prihodnost predstavil v naslednjem poglavju, ki bo hkrati tudi nekakšen rezime najinega potovanja na konec sveta. Do takrat pa le načelna ugotovitev, da je tam na jugu Južne Amerike, tako kot tudi doma v Sloveniji ali pa marsikje drugje po svetu, še zelo veliko prostora.

Kot sem napisal že v preteklem poglavju, sva se s Tatjano v El Calafateju, še sploh glede na nove okoliščine in ne najbolj obetavno vremensko napoved v naslednjih dneh, po tehtnem razmisleku odločila, kako bova nadaljevala najino južnoameriško avanturo.

Do Punte Arenas, od koder naju 22. decembra čaka let preko Santiaga nazaj v Evropo, naju je ločilo le še 515 kilometrov. Na argentinski strani, praktično vse do meje pri Rio Turbiu in naprej do Puerta Natales v Čilu, se nama je obetala precej pusta cesta skozi neprijazno in vetrovno patagonsko stepo, druga polovica poti, med Puertom Natales in Punto Arenas, pa že tako velja za enega izmed najbolj nevarnih odsekov za kolesarske popotnike na celotnem južnoameriškem kontinentu. Razlog je v zelo močnih sunkih vetra z boka, saj je povečini ravninska cesta ves čas obrnjena proti jugu, stalni vetrovi različne jakosti pa praktično brez prestanka pihajo z zahoda proti vzhodu. Dodatno težavo predstavlja ravno neprava širina cestišča, ki je ob srečanju dveh avtomobilov, kaj šele tovornjakov ali avtobusov, občutno preozka za varno kolesarjenje, a hkrati tudi dovolj široka, da večina ne prav uvidevnih voznikov na teh neskončno dolgih ravnicah, navkljub orkanskemu vetru, še vedno vozi občutno hitreje od sicer strogo postavljenih omejitev.

Poleg tega sva celotno pot, takrat v obratni smeri, s kombijem prevozila že pred osmimi leti in razen precejšnje razdalje, brez kakršnihkoli omembe vrednih naravnih ali kulturnih presežkov, nama kaj dosti drugega niti ni ostalo v spominu. Glede na to, da nama je do povratka domov ostalo še manj kot dva tedna, sva ob upoštevanju tudi vseh drugih okoliščin soglasno sprejela precej radikalno odločitev in se do Punte Arenas premaknila kar z avtobusom. Na splošno presenečenje sta se na istem avtobusu do Puerta Natales pojavila tudi simpatična Max in Briana iz Alaske, s katerima sva se precej družila že v »El Moscu« v Villi O’Higgins.

Že tekom kolesarjenja po Carreteri Austral sva namreč dobila informacijo o za naju potencialno zelo zanimivi trajektni povezavi med Punto Arenas in otokom Isla Navarino, ki se nahaja nedaleč stran od Ognjene zemlje. Če sem še bolj natančen, na južni strani morskega preliva Beagle. Na tem otoku je tudi najbolj južno ležeče mestece na svetu. To pa ni argentinska Ushuaia, kot se predvsem v marketinške namene pogosto navaja, pač pa čilski Puerto Williams, ki je tudi končni cilj te trajektne povezave.

Kot sva še pred sredinim premikom do Punte Arenas preverila, je bil prvi odhod ladje na tej destinaciji predviden že za naslednji dan popoldne. Edina manjša težava je bila v tem, da vnaprej preko spleta ni bilo mogoče rezervirati vozovnic za trajekt, ki je bil pravzaprav bolj kot kakšna tovorna ladja, kjer so bili turisti nekako v drugem planu. Tudi zato je bilo število vseh potnikov omejeno na nekaj deset, cena za vse srečneže s potrjenimi vozovnicami pa je bila temu primerno visoka. Kljub temu je bil odhod v Puerto Williams še vedno v najinem interesu, kot nekakšna jagoda na torti ob zaključku potovanja na konec sveta. In res sva potem že na dan odhoda takoj zjutraj tudi uspela dobiti dve karti na tako imenovanih »pulman sedežih« za to, kar 32 ur trajajočo plovbo, med labirintu podobnimi kanali skrajnega juga čilske Patagonije.

Še pred odhodom je bilo nujno potrebno dodobra reorganizirati najino prtljago. Kolesarske torbe sva nadomestila s sposojenimi nahrbtniki, tako njih, kot tudi obe kolesi, pa sva lahko pustila v odličnem hostlu z imenom »Hostal Independencia« v Punti Arenas, kamor se že danes, tokrat z letalom, spet vračava. In prav najin letalski povratek je dolgo visel v zraku, saj so bile prve informacije, da so vse vozovnice na tej relaciji v celoti razprodane vse do 26. decembra. Malo čarobne komunikacije v živo, mnogo več iznajdljivosti in prav neverjetna prijaznost simpatične uradnice Mirke, je bilo na koncu vendarle dovolj, da sva tik pred odhodom uspela rešiti še ta, ne ravno majhen logistični problem, saj sva od dame hrvaških korenin dokončno potrditev dobila šele takrat, ko sva bila že na poti proti Puertu Williams.

Začetek plovbe je spremljalo lepo in za te kraje nenavadno toplo sončno vreme, ki pa se je, tako kot je v Patagoniji običajno, že v prvih dveh urah zelo spremenilo. Težki deževni oblaki so pripomogli k temu, da je zunanja temperatura do poznega večera spet padla blizu ledišča, vztrajanje na palubi pa je tudi spričo vetra postajalo vse bolj težavno.

Po solidni večerji, ki smo jo bili deležni v ladijski menzi, sva tako bolj ali manj obsedela na najinih udobnih sedežih, kjer sva ob dremežu vztrajala vse do zajtrka.

Nov dan je prinesel nova doživetja. Iz ure v uro so okoliški hribi postajali bolj dramatični, sneg pa ni bil več le slikovita dekoracija po vrhovih gora, ampak stalnica skoraj vse do morja.

V zadnjem delu poti smo pluli še mimo večjega števila impresivnih ledenikov, ki se nahajajo daleč stran od obljudenih krajev in tako vsaj zaenkrat, kljub neizmerni lepoti, še niso preveč oblegani s strani turistov.

Še najbolj se nama bo vtisnil v spomin ledenik »Ventisquero Italia«, ki z neverjetnimi količinami ledu sega vse do morja.

Nič manj nenavaden in morda še lepši je ledenik »Ventisquero Romanche«, s svojim ogromnim slapom, ki se pričenja neposredno pod spodnjim robom velikega ledenega pokrova.

Oba se nahajata že v morskem prelivu Beagle, in sicer na čilski strani Ognjene zemlje. Nedaleč od področja, kjer na tem otoku poteka meja z Argentino, se kanal še znatno razširi, v daljavi pa smo kmalu lahko zagledali Ushuaio. V zadnjem desetletju se je to sedaj že res veliko mesto še dodatno razširilo, po najini oceni je skoraj dvakrat večje kot takrat, ko sva ga obiskala midva.

Pošteno povedano nimava prav nikakršne želje, da bi ponovno odšla tja. Tudi po pripovedovanju večine popotnikov, ki so jo letos že obiskali, se je Ushuaia medtem spremenila v pravcati »Disneyland na koncu sveta«, turistično metropolo, ki svojo svetovno prepoznavnost temelji prav na netočnem mitu, da gre za najjužnejše ležeče mesto na svetu. Pri tem ji ne gre odrekati njene izvrstne lege nedaleč stran od lepo urejenega Nacionalnega parka »Tierra del Fuego«, da je verjetno najboljše izhodišče za vedno bolj iskane izlete na Antarktiko, da se da tam kaj pametnega pojesti in popiti tako kot še marsikje v Argentini, zanesljivo pa bi se našlo še kaj pozitivnega. So pa medtem zaradi vsesplošne obleganosti tam povsem podivjale cene. Tako je na primer za le enosmerno ladijsko povezavo do manj kot dve uri oddaljenega Puerta Williams potrebno odšteti že več kot sto evrov.

In ja, po nadaljnji uri in pol vožnje smo tudi mi končno spet ugledali prve luči in le nekaj minut po polnoči smo pristali v od marca letos dalje tudi uradno najjužnejšem mestu na svetu. Skupaj s Francozom Jeanom, s katerim sva se družila na ladji, ki je za razliko od naju na »Isli Navarino« bil že pred časom, smo se odpravili do bližnjega kampa El Padrino. Nočno postavljanje šotora nama ni povzročalo posebnih težav, z največjim užitkom pa sva pred spanjem uporabila tudi topel tuš, pa čeprav kopalnica tam ni bila ravno razkošno opremljena …

Glede na hladno vreme in pogoste padavine sva se naslednji dan preselila v hostel z enakim imenom, saj sva o njegovi lastnici Ceciliji slišala že pred tem veliko lepega. Zato naju tudi rahlo zasoljena cena ni mogla odvrniti od te odločitve.

Naslednje štiri dni sva si želela preživeti bolj umirjeno, a še vedno dovolj aktivno. Sploh, ker se v zaledju Puerta Williams nahaja prekrasna gorska pokrajina, ki ponuja tudi vse bolj popularen večdnevni treking z imenom »Dientes del Navarino«. Vsaj del te poti sva želela prehoditi tudi sama.

Ker se je najina selitev iz kampa v hostel nekoliko zavlekla, pa tudi zaradi utrujenost od dolge poti, ki se je vlekla praktično že vse od najinega slovesa od argentinskega El Calafateja, sva najin prvi dan na otoku kar bolj prelenarila.

Že naslednji dan sva se primerno spočita in spet željna gibanja tam nekje po dvanajsti uri odločila, da kreneva proti hribom. Za cilj sva si zadala »Cerro La Bandera«, skoraj šesto metrov visok razgledni hrib, od koder se izvrstno vidi tako mestece spodaj, kot tudi lep del morskega prekopa Beagle.

Ker je bilo vreme prijazno, najino počutje pa več kot odlično, sva najin izlet podaljšala še vse do nadaljnji dve uri oddaljene »Lagune del Salto«, ki leži neposredno pod najbolj slikovitimi vrhovi v pogorju »Dientes del Navarino«.

Z užitkom sva opazovala številna jezerca v tej pravljični gorski pokrajini, ki bo verjetno že zelo kmalu postala eden od bolje obiskanih, žal pa v bodoče zagotovo tudi plačljivih čilskih nacionalnih parkov.

Posebno pozornost nama je vzbudila tudi zanimiva patagonska vegetacija, predvsem različni mahovi in lišaji.

Kako nepredvidljivo zna biti vreme v teh krajih sva občutila že na povratku, saj naju je prav na »Cerru La Bandera« ujela manjša snežna ploha. No ja, še več padavin je bilo potem čez noč, ob divjem kampu pri »Laguni del Salto« pa naj bi po besedah ameriške pohodnice prav tisto noč zapadlo celo pet centimetrov novega snega.

V Puerto Williams sva se vrnila okrog sedme ure zvečer, samo tisto popoldne pa sva opravila skupno kar okroglih 1.400 metrov vzpona. Brez kakršnihkoli težav, kar je samo še en dokaz več, da sva kondicijsko vsestransko dobro pripravljena.

Pred povratkom v hostel sva se ob lepi predvečerni svetlobi še nekoliko sprehodila in naredila nekaj zanimivih fotografij. Hitro sva ugotovila, da mesto, za razliko od fantastičnega zaledja, samo po sebi ni nič posebnega. Tudi urejeno ni ravno prav preveč, zato naju je pravljična lesena hišica s super obdelanim vrtom povsem v centru naselja še toliko bolj presenetila. Kasneje sva izvedela, da njen lastnik ni domačin, pač pa prišlek iz Švice, ki se je tukaj ustalil in je bil med drugim tudi glavni pobudnik ter snovalec številnih planinskih poti in posledično tudi trekinga »Dientes del Navarino«.

Poseben status v Puertu Williams poleg njega uživa tudi nek Francoz, prav tako prišlek, ki pogosto organizira tridnevno plovbo do rta Horn in nazaj. Ima primerno jadrnico, kjer lahko na krov sprejme le do štiri goste. Za to avanturo po osebi zaračunava približno osemsto evrov, v ceni pa je vključena vsa hrana, ob tem pa tudi nekaj dobrega čilskega vina …

In ja, če je Puerto Williams najbolj južna naselbina na svetu, je rt Horn najjužnejša kopenska točka na svetu sploh, z izjemo Antarktike seveda. Le-ta pa je še vedno, ali bolje rečeno vse bolj dosegljiva le peščici najbogatejših, saj cene za izlet na Antarktiko strmo naraščajo. Kljub temu je luksuznih ladij za tovrstne izlete, ki jih je v »kanalu Beagle« možno opazovati vsak dan, vse več in več …

Čeprav sva včeraj hotela na izlet s kolesi, nama na koncu to ni uspelo, saj pri agenciji, ki jih sicer izposoja, sredi dneva ni bilo nikogar. Tako sva opravila le še en nekoliko daljši sprehod, predvsem pa sva se dobro pripravila na večerjo. Po dogovoru z najinim francoskim prijateljem Jeanom, ki se je ponudil, da iz morja kot izkušen morski maček s pomočjo potapljaške opreme prinese kakšno morsko presenečenje, smo potem s skupnimi močmi pripravili pravo požrtijo, kjer se nam je pridružila tudi lastnica našega hostla Cecilija.

Midva sva prispevala odlično zelenjavno rižoto, dobro paradižnikovo solato in kar nekaj skrbno izbranega vina, ki sva ga z veseljem ponudila tudi preostalim gostom v hostlu. Jean je bil pri svojih potopih prav tako uspešen, saj je poleg velikanskega arktičnega kraljevskega raka (Lithodes Santolla), prinesel iz mrzle vode še kar nekaj drugih, tukaj zelo priljubljenih školjk, oziroma bolje rečeno polžev, strokovno poimenovanih Beagle Caracol.

Ceciliji, nedvomno bistri, a tudi z vsemi žavbami namazani lastnici tega ne ravno luksuznega, a vsaj po vzdušju še vedno zelo toplega hostla, ki zna svoje komunikacijske sposobnosti še kako dobro pretvoriti v denar, sicer ni kaj očitati, a resnici na ljubo je cena za njene vsakodnevne družinske predstave skupaj z gosti v El Padrinu, le previsoka. Kljub temu bi se ob naslednji priložnosti verjetno vrnil v isti hostel, kar le potrjuje ravno pravšnjo mero socialne inteligence, saj ves čas s sila preprostimi prijemi med zelo različnimi gosti iz vsega sveta uspeva vzdrževati dobro atmosfero, pa četudi vidiš na vsakem koraku, da je ona sama po sebi predvsem zelo preračunljiva oseba. Tudi njeno dejansko znanje angleščine je precej boljše, kot to pokaže …

Pa vendar je bilo vsaj za naju štiri dni Puerta Williams kar dovolj. Morda pa se vendarle še kdaj vrneva, saj bi bilo na primer zelo lepo enkrat opraviti celoten »Dientes del Navarino« treking, sam pa bi si še kako želel tudi z jadrnico do rta Horn. Vsekakor mnogo bolj kot na Antarktiko, ki bo še dolgo na ogled le v dobro vodeni čredici nemarno bogatih turistov, željnih tovrstnega prestiža, s katerim se lahko potem hvalijo med sebi enakimi …

Za nama je torej še eno lepo poglavje najinega potovanja, a se kljub temu že veseliva skorajšnjega povratka z letalom v Punto Arenas. Ne le zaradi pričakovanih razgledov iz zraka, pač pa tudi zato, ker naju tam čakata tudi najini kolesi. Morda se sliši čudno, a kolesarjenje in gibanje nasploh po dodatnih dveh, ne preveč dejavnih dneh, zdaj že močno pogrešava. Zanesljivo naju pred povratkom domov čaka še nekaj ogledov po mestu in v njegovi okolici, ki jih bova povečini opravila ravno s kolesi, veseliva se praznovanja dvaintridesetletnice najine poroke, ob tem pa bo potrebno pravočasno pripraviti tudi kolesa in vso drugo prtljago za na letalo, tako da bi bila doplačila za njen transport proti domu čim manjša.

O vsem tem pa čez nekaj dni. Morda že po povratku domov in načrtovanem božičnem praznovanju v družinskem krogu.

Po dveh dneh zasluženega počitka v El Chaltenu sva oba s Tatjano že komaj čakala nadaljevanje poti. Oskrbela sva se s precejšnjo količino hrane, saj sva pričakovala, da naju čaka verjetno najdaljši sklop večjega števila dnevnih etap. Povsem brez mest ali manjših naselij, oziroma še več, celo brez vsake možnosti za nabavo hrane. Še sploh, ker sva se želela izogniti edinemu večjemu mestu v najini smeri, turističnemu središču El Calafate, ki ima tudi svoje letališče in kamor večina gostov prihaja tako zaradi ogleda svetovno znanega ledenika Perito Moreno, kot tudi zaradi obiska nacionalnega parka Los Glaciares v okolici El Chaltena. Midva sva si oboje temeljito pregledala že pred desetimi leti, ko je bila obiskanost največjih biserov argentinske Patagonije še vsaj v približno razumnih okvirih.

Kot sem napisal že v prejšnjem poglavju, sva ta dva dneva dobro izkoristila tudi za manjša popravila na obeh kolesih, vključno z menjavo dotrajane gume na mojem zadnjem kolesu. Tako mi je sedaj lokalni kolesarski mojster Jerry s sprednjega kolesa mojo staro, a še vedno odlično gumo, prestavil na zadnje kolo, kjer je več teže, na sprednje kolo pa mi je namestil nov plašč argentinskega proizvajalca, ki pa je povsem očitno zelo slabe kvalitete. Že pri praznem kolesu mi je pošteno treslo krmilo, ko so bile nanj nameščene še sprednje torbe, pa občutek resnično ni bil dober. Tudi zato sva ga pred odhodom še enkrat obiskala, hitro je postoril še par dodatnih malenkosti in nama hkrati zagotovil, da razen slabega občutka na preostanku najine južnoameriške avanture, s to gumo ne bi smelo biti več težav. Vsekakor je bila to dobrodošla, a še vedno bolj slaba tolažba …

Tako sva se na pot odpravila šele okrog druge ure popoldne. Že po nekaj kilometrih se nisva mogla upreti fantastičnemu fotografskemu motivu, ki je verjetno med najbolj razpoznavnimi sploh, ko govorimo o potovanjih po Južni Ameriki, ali morda še bolj natančno, v argentinsko Patagonijo.

Nedaleč stran sva naletela tudi na večjo čredo gvanakov, tukajšnjih prednikov lame oziroma alpake, ki sva jih tekom dneva lahko spremljala še kar nekajkrat.

Gvanaki pa niso bile edine divje živali na poti. Lahko sva spremljala prelet kondorja, videla sva kar nekaj zajcev, posebno zanimiva za nas pa so verjetno ameriški nanduji, ki so podobni nojem, a se od njih predvsem po velikosti bistveno razlikujejo. So namreč precej manjši.

Pričakovano nama je na prvih devetdesetih, da prav ste prebrali, devetdesetih kilometrih, veter močno pihal v hrbet, zato sva jih opravila za najine zmožnosti v neverjetno kratkem času. Se je pa potem ob priključku na znamenito Ruto 40 situacija kaj hitro spremenila. Veter sva dobila namreč neposredno v prsi, občasno pa tudi s strani, kar zna biti ob močnejših sunkih še kako nevarno …

Sam sicer nisem imel občutka, da me je menjava ritma preveč zmotila, verjetno tudi zato, ker sem se po dveh dneh počitka na kolesu odlično počutil. Povsem drugače pa se je odzvala Tatjana, saj je praktično takoj po spremembi smeri, še preden sem v ogledalu sploh opazil, kar močno zaostala. Seveda sem jo počakal in do predvidenega zaključka kolesarjenja v tistem dnevu, sva morala kar nekajkrat počivati in nasploh najin tempo v naslednjih dvajsetih kilometrih kar močno upočasniti. Šele ko sva že proti večeru prispela do zgodovinske La Leone mi je povedala, da pri njej ni bil le problem moči in s tem obvladovanja kolesa v vetru, pač pa se ji je ponovno pojavil kronični problem z ravnotežjem. Zanesljivo nič kaj prijetno v tako vetrovno nepredvidljivih vremenskih razmerah.

Po kratkem počitku in okrepčilu v obliki kave in čaja sva vendarle uspela brez težav postaviti šotor in pripraviti večerjo. Zelo dobrodošla sta bila tudi najina edina soseda v tamkajšnjem kampu, simpatičen nemški par, ki po Čilu in Argentini potujeta s pravo mrcino, nekakšnim luksuznim kamperjem s pogonom na vsa štiri kolesa. Ne le, da smo se zapletli v prijeten pogovor in izmenjavo mnenj o še ne turistično preveč obleganih krajih v Patagoniji, ki bi bili vredni obiska, pač pa je Tatjana od njiju takoj dobila še en čaj, jaz pa sem zelo hitro skupaj z njima lahko spil dva piva. Čeprav nisem ljubitelj hmeljevih napitkov pa moram priznati, da mi je po dolgem in zelo aktivnem dnevu še kako pasal.

Mesto za spanje je bilo super, a Tatjana tudi zjutraj še ni bila povsem dobra. Še vedno je imela težave in samo upala sva lahko, da jo pri kolesarjenju vse skupaj ne bo preveč motilo. Potem ko sva vse spakirala in skupaj z nemškima prijateljema spila tudi jutranjo kavo oziroma čaj, sva pred odhodom naredila le še par fotografij. La Leone se namreč zelo dobro spomniva že iz najinih prejšnjih potovanj, saj sva jo obiskala že dvakrat. Gre za lepo točko sredi puščavskega prostranstva velikih dimenzij.

Kolesarjenje se tisti dan ni pričelo ravno po najinih željah. Medtem ko je bil veter v prvih, pretežno ravninskih kilometrih še relativno zmeren, pa je že po kakšni uri zelo ojačal. Po precej strmem vzponu na planoto med obema velikima jezeroma, »Lagom Viedma« in »Lagom Argentino, so razmere postale precej ekstremne. Sunki vetra so dosegli orkansko moč, najslabše pa je bilo dejstvo, da so nama prihajali neposredno z desne strani. Tatjana kar trikrat zapored ni mogla zadržati kolesa in je dobesedno padla na cesto. Na srečo takrat prometa ni bilo prav veliko, a ob nadaljnjem jačanju vetra nama ni preostalo drugega, kot da poskušava del poti, pa čeprav pretežno po ravnem in celo navzdol, kolesi potiskati ob sebi. Lahko verjamete, da tudi to ni bilo kaj dosti lažje, bilo pa je vsaj precej manj nevarno. Vse skupaj je trajalo skoraj deset kilometrov, ko sva se vendarle spustila z visoke planote, dosegla »Lago Argentino« in najbolj pomembno se je tudi pretežna smer najine ceste obrnila tako, da se je bočni veter spremenil v tistega od zadaj, ki pa je medtem vendarle tudi nekoliko oslabel.

S precej napora sva dosegla »Charles Fuhr«, lepo lokacijo ob reki »Rio Santa Cruz«, ki sva si jo že vnaprej določila za najino prenočevanje. Našla sva celo nekaj zavetja pred vetrom za drevesi in razen precejšnjega števila odpadkov na tem, očitno priljubljenem mestu za piknike, je bila ta točka v danih okoliščinah naravnost idealna. Poleg naju ni bilo tam prav nikogar, niti ne čez noč, niti ne zjutraj.

Večjo skrb, kot še eno lepo divje kampiranje, pa nama je začela povzročati Tatjanina objektivna težava z njenim ravnotežjem in pomanjkanjem moči pri obvladovanju kolesa v vetrovnih razmerah, ki pa se nama naj bi obetale še vsaj nekaj nadaljnjih dni. Po zelo odkritem pogovoru sva presodila, da naslednji dan namesto nadaljevanja poti direktno po Ruti 40 proti jugu, raje odkolesariva do približno štirideset kilometrov oddaljenega mesta El Calafate, ki kot rečeno pred tem, ni bil v planu.

Morda naj pri tem postreževa s še enim zanimivim podatkom. Sploh prvi kolesar, ki sva ga srečala na razdalji približno dvesto petdeset kilometrov med El Chaltenom in El Calafatejem je bil Kitajec Fan Zhu, praktično tik pred prihodom v mesto. Ob tem, ko sva na poti videla kar nekaj koles na odprtih terenskih vozilih, ki so tukaj zelo pogosta, pa ob dejstvu, da je praktično vsak avtobus, ki naju je prehitel »namignil«, da naju lahko pelje, se nama je upravičeno postavilo vprašanje, kje so vsi ti silni kolesarski junaki, ki jih sicer srečujeva ves čas najinega potovanja. Očitno so mnogi med njimi ocenili, da znajo biti razmere na tem delu poti za njih preveč ekstremne in s tem nevarne, kar verjetno ni prav daleč od resnice …

In ja, v El Calafate sva odšla z razlogom, da si Tatjana malo opomore, pa tudi zato, da morda še enkrat razmisliva, kaj lahko narediva, da bova imela od najinih dveh zadnjih tednov Južne Amerike, ki sta še pred nama, kar največ. Da si torej vzameva potreben čas in ponovno razmisliva, kaj in kako naprej.

V El Calafateju sva našla soliden in poceni hostel, samo mesto pa se nama kljub veliki množici turistov niti ne zdi tako napačno.

Sledil je obisk supermarketa, kjer pa naju je čakalo, človek bi sedaj lahko že rekel, kar pričakovano presenečenje. Medtem, ko sva si pasla oči na dobro založenih policah z zelenjavo in sadjem, kar je pravi balzam, ki ga nisva bila deležna vse od začetka najinega potovanja, sem za seboj zaslišal dobro znan glas. Ko sem se obrnil, sta pred nama vsa nasmejana stala najina stara znanca, Nemca Marian in Robert. Težko verjeti, a na naši poti smo se pred tem srečali že šestkrat, pa čeprav onadva potujeta z avtobusi in na »avtoštop«, midva pa s kolesi. Prvič smo bili skupaj že v čilskem Chaitenu, in sicer v istem hostlu, potem smo se ponovno srečali v marketu v Puertu Rio Tranquillo, pa spet v avtokampu v Cochranu, delili smo si »dorm« v »Hostalu El Mosco« v Villi O’Higgins, bili smo na isti ladji pri prečenju Lago O’Higgins, pred El Calafatejem pa smo se srečali še tudi v El Chaltenu. Čeprav nama fanta morda v začetku niti nista bila tako simpatična, verjetno zato, ker se najbrž ne umivata prav pogosto, pa sta nama skozi številna srečanja nekako prirasla k srcu. Pa čeprav je tudi njun vonj z vsakim ponovnim snidenjem bolj prepoznaven …

Potem ko sva v dveh dneh natančno preučila vse opcije, sva se končno tudi sporazumno odločila, kaj naju čaka v naslednjih dneh. Še pred jutrišnjim nadaljevanjem poti sva se pravkar vrnila z večerje v odlični in ne predragi restavraciji, saj brez poštene mesne pojedine in odličnega lokalnega vina, Argentine pač ne moreva zapustiti.

Kaj in kako bova najin »turbo aktivni« dopust preživljala v naslednjih dneh, ter kam se odpravljava, pa si boste lahko prebrali v naslednjem poglavju. Naj izdam le to, da odhajava nekam, kjer doslej še nisva bila nikoli. Že komaj čakava!

Prav nič nama ni bilo žal, da sva v Vili O’Higgins ostala vse do ponedeljka, 2. decembra. Hostel »El Mosco« in vasica nasploh, sta nama prirasla k srcu, saj tam še vedno vlada duh pravega popotništva, neredko v kombinaciji tudi z romantičnim avanturizmom. Praktično brez spodobnega internetnega dostopa, tako da je ne le zaradi velike odmaknjenosti od letališč in večjih mest, pač pa tudi težavnosti komunikacije preko socialnih omrežij, še vedno bistveno manj zanimiva za novodobne »instant«, če hočete »fake«, ali pa bolj moderno rečeno »instagram popotnike«, ki se jih na žalost marsikje drugje kar tare …

Kot sem povedal že v preteklem poglavju, je večina kolesarskih sopotnikov, s katerimi sva se v zaključnem delu Carretere Austral družila kar pogosto, proti argentinskemu El Chaltenu odrinila že v soboto. A so v dveh dodatnih dneh, ki sva jih preživela v tem odmaknjenem raju sredi Andov, spet prišli novi zanimivi sogovorniki od vsepovsod, ponovno vsak s svojimi zelo raznovrstnimi popotniškimi in nevsakdanje pestrimi življenjskimi zgodbami.

Zelo dobro sva se ujela predvsem z dvema paroma. Čeprav sta Max in Briana, Američana iz Montane, ki že nekaj let živita na Aljaski, povsem drugačna, kot Esteban in Catherine, sicer posrečena švicarsko-ameriška kombinacija, da o nama, ki sva ob vseh drugih razlikah še za generacijo starejša od vseh štirih, pa je bilo vzdušje ob sproščeni debati izvrstno. Max, profesionalni pilot, je na dolgo razlagal o svojih pripetljajih v najbolj odročnih krajih Aljaske, ki jih kot neke vrste taksist, pa tudi z različno robo, oskrbuje z letali, od njiju pa smo slišali tudi marsikaj poučnega o sobivanju tamkajšnjih domačinov in grizlijev, pa tudi polarnih medvedov. Cathrine in Esteban sta nam po drugi strani vsaj nekoliko približala umetniško življenje dveh profesionalnih plesalcev, ki sta se srečala, zaljubila in kasneje tudi poročila v New Yorku, a sedaj že nekaj časa, takrat ko ne potujeta, živita uspešno poslovno in privatno življenje v švicarskem Bernu. Tudi najin prispevek k debati, sploh glede na nekoliko drugačno življenjsko filozofijo od večine pripadnikov njihove, v veliki meri pa tudi naše generacije, zagotovo ni bil nezanimiv. Podrobno smo delili tudi svoje dosedanje južnoameriške vtise, ki pa se, morda za koga presenetljivo, kaj dosti ne razlikujejo. Očitno nam je še kako skupna želja po dejanskem sožitju z naravo, po preživljanju prostega časa s sorodnimi dušami in prijaznimi domačini, ki jih srečujemo na poti, po možnosti s čim manj motečimi elementi, ki jih omogočajo moderne tehnologije. Z eno besedo bi to naše stanje duha lahko poimenovali tudi »od-klon«.

Kljub temu, da za razliko od obeh plesalcev in naju, Američana po Čilu in Argentini ne potujeta s kolesi, pač pa z različnimi sredstvi javnega prevoza in peš, pa je predvsem Maxa zelo zanimala zahtevna logistika kolesarskih potovanj in vse tisto, kar odgovoren popotnik na kolesu res potrebuje. Natančno si je pregledal tudi najini kolesi in bil upravičeno navdušen. A z malenkostnim pridržkom, saj je kot človek, ki ima za razliko od mene veliko vsakodnevnega stika s tehniko, takoj opazil, da z mojo gumo nekaj ni v redu. Plašč na zadnjem kolesu je bil od strani tako močno poškodovan, da bi ga bilo potrebno nemudoma zamenjati, kar pa se je v  Villi O’Higgins hitro izkazalo kot misija nemogoče. Ostalo mi je torej le upanje, da bo kljub zahtevnemu prečenju v Argentino, ki je bilo pred nama, guma vendarle vzdržala še do El Chaltena, saj nobene rezervne, niti nove kot tudi ne rabljene, enostavno ni bilo mogoče najti čez noč.

Tako kot midva sta tudi Esteban in Cathrine svojo pot proti jugu nadaljevala v ponedeljek, Max in Briana pa sta morala počakati še dan več, saj vozovnic na našem čolnu z le šestnajstimi sedeži za prečenje jezera »Lago O’Higgins« do »Candelaria Mancilla«, ni bilo več na voljo.

Prvih sedem kilometrov do krajevnega pristanišča ob jezeru je v ponedeljkovem zgodnjem jutru, kljub ne najboljšemu makadamu minilo hitro in brez težav. Sledilo je še obvezno fotografiranje ob tabli, ki neposredno pred vkrcanjem na ladjico, tudi formalno označuje zaključek Carretere Austral. Med šestnajstimi potniki nas je bilo kar osem kolesarjev in prav toliko pešakov. Poleg Estebana in Catherine ter naju s Tatjano, sta bila s kolesi tu še dva mlajša fanta iz Francije in nekoliko starejši brazilski par. Po njunih besedah sta že izkušena kolesarska mačka, kar pa glede na način njune vožnje, da o sorazmerno slabi kolesarski opremi sploh ne govorim, nisem ravno prepričan …

Vožnja s hitrim čolnom preko za naše pojme kar velikega ledeniškega jezera »Lago O’Higgins« je trajala eno uro in petinštirideset minut. Vetra na srečo ni bilo preveč, tako da tudi Tatjana, ki ji morska bolezen ni tuja, tokrat težav s slabostjo zaradi valov ni imela.

Po izkrcanju na drugi strani jezera nas je čakal dober kilometer strmega vzpona po tamkajšnjem kolovozu do čilske mejne karavle, kjer je bilo potrebno opraviti formalnosti ob izstopu iz države. Kljub temu, da nas je bilo vsega šestnajst, pa se je postopek razvlekel na več kot uro in pol. Za to ni bilo nobenega posebnega razloga, le prijazni uradnik je svoje delo opravljal v samo sebi lastnem tempu. In ja, tudi nepotrebna birokracija je pri tem prispevala svoje …

Ura je bila že precej več kot poldne, ko sva se z izstopnim žigom v potnih listih, vendarle lahko odpravila naprej proti argentinski meji, do katere naju je ločilo še šestnajst kilometrov tega istega kolovoza, ki pa je bolj podoben kakšni zelo slabi gozdni cesti. Dodatno težavnost pri napredovanju je povzročalo prvih šest kilometrov zelo strmega vzpona, ki je na določenih odsekih celo presegel dvajset stopinjski naklon. Že ko se je klanec zravnal, sva se soočila s prvo manjšo težavo na kolesih. Težko predstavljivo, a resnično, se nama je obema dobesedno znotraj ene sekunde na isti udarni jami, snela veriga. Pri tem, da sva bila doslej na celotni poti deležna identične težave le vsak po enkrat. Obe verigi sem brez posebnih težav hitro nataknil nazaj in pot sva lahko nadaljevala v cestišču primernem, počasnem ritmu. Le še kakšen kilometer in pol pred označeno mejno točko z Argentino, pa sem začutil, da imam zadnjo gumo povsem prazno. Občutno prezgodaj, saj je bil v tistem trenutku El Chalten še precej oddaljen, najtežji del poti pa je bil tudi še pred nama. Vseeno sem ta, zadnji del ceste na čilski strani, raje prepešačil ob potiskanju kolesa, za nujno »operacijo« pa sva se ustavila natančno ob mejni točki, ki je bila lepo označena z veliko argentinsko zastavo.

Pri menjavi zračnice mi je pomagal še Esteban, saj sta mejno točko skoraj istočasno kot midva dosegla tudi on in njegova Cathrine. Na srečo sem imel s sabo novo rezervno, tako da predrte v tistem trenutku ni bilo potrebno krpati, že prej omenjeni, dodobra načeti plašč, pa je bil takrat objektivno še v precej slabšem stanju, kot ob pričetku dneva v Villi O’Higgins. Po opravljeni zamenjavi zračnice sem vseeno ostal optimist, da lahko brez kakšnega večjega dodatnega zapleta pridem varno še vse do El Chaltena.

Sledil je del poti od argentinske meje do več kot šest kilometrov oddaljenega jezera »Lago Desierto«. Zahtevno prečenje po pešpoti, ki se je mestoma v močvirju, blatu in ob prehodih potokov, ki so nama predstavljali dodatno oviro, spreminjala v brezpotje in ponovno pojavljala, sva opravila v nadaljnjih dobrih treh urah. Prehod preko tega področja ni bil lahek niti za tiste z nahrbtnikom, za nas kolesarje pa je bil temu primerno še precej težji.

Triindvajset kil težki kolesi, plus več kot petintrideset kil prtljage po torbah na vsakem od njih, je na tem delu poti za naju predstavljalo resnično hud izziv. Večkrat sva po blatu gazila do kolen, za prehod nekaterih potokov pa je bilo potrebno precej iznajdljivosti in tudi moči.

Dvakrat sva bila primorana odstraniti in praktično vsako posebej preko reke prenesti najprej vse torbe, šele kasneje sta lahko prišli na vrsto obe kolesi.

Tudi preko nekaterih manjših klancev, neravne kamnite in blatne podlage, ter vseh korenin od razvejanih dreves na tej gozdni poti, obeh koles ni bilo lahko spraviti brez izjemnega napora.

Pozno popoldne sva le uspela doseči najbolj severno točko na jezeru »Lago Desierto«, za katero sva takoj ugotovila, da gre za pravljično lokacijo. Fantastična točka v neokrnjeni naravi z neverjetnim razgledom na vse strani. Še najbolj impozanten je bil pogled proti jugu, direktno preko jezera, saj se je na drugi strani odprlo mogočno pogorje, z eno od najbolj markantnih svetovnih gora na čelu. Ta sloves Fitz Roy uživa več kot upravičeno. Lepa nagrada za vložen trud in posledično doseženo veliko etapno zmago, na katero sva pri svojih letih lahko oba zelo ponosna. Takih norcev, ki bi na tak podvig lahko sploh pomislili, kaj šele, da bi ga potem tudi realizirali, v najini starosti ni prav veliko …

Še preden pa sva se lahko posvetila postavljanju šotora in uživanju v tej spektakularni idili, sva morala opraviti carinske formalnosti na argentinski vstopni točki, ki se prav tako nahaja tik ob jezeru. Osebje je bilo izjemno prijazno in vse skupaj je bilo opravljeno v le nekaj minutah. Ob karavli so lepo urejene tudi sanitarije, prostor za kampiranje v neposredni bližini pa je bil celo brezplačen. Poleg najinega šotora so bili tam le še trije drugi. Ob prijateljih Estebanu in Catherine, ki sta lokacijo dosegla le malo pred nama, sta tam prenočevala še dva danska svetovna popotnika s kolesi in novozelandski pohodniški par, ki pa so bili oboji namenjeni v nasprotno smer.

Preostali potniki iz naše jutranje barke preko jezera »Lago O’Higgins« so medtem pot že lahko nadaljevali proti El Chaltenu, saj jim je uspelo še pravočasno ujeti popoldansko barko preko jezera »Lago Desierto«. Za razliko od njih se tako Esteban in Catherine, kot tudi midva s Tatjano, v nobenem primeru ne bi odločili za to možnost. In to tudi ob podatku, da naj naslednji dan preko tega jezera sploh ne bi peljala nobena barka.

Prekrasno sončno, pa čeprav zelo mrzlo vreme, je dodatno vplivalo na našo odločitev, da po potrebi lahko brez težav tudi dva dni divje kampiramo na tej neverjetni lokaciji. No ja, kasneje se je v pogovoru z argentinskimi cariniki celo izkazalo, da pa bo že takoj naslednji dan zjutraj ob deveti uri, v nasprotju s predhodnimi informacijami, vendarle peljala barka vse čakajoče na južno stran jezera.

Sproščeno druženje, obilna večerja, opazovanje igre spreminjajoče se svetlobe in dihanje svežega zraka s polnimi pljuči, sta kljub neizmerno dolgemu in napornemu dnevu, v vseh nas spodbujali spokoj in odlično počutje, saj nam je tisti dan uspelo nekaj ne ravno običajnega. S spanjem pa tudi nobeden med nami ni imel niti najmanjših težav …

Sem pa se zato poln adrenalina zbudil že takoj po peti uri zjutraj in vstal z željo po spremljanju sončnega vzhoda. Zelo hitro za tem se mi je pridružila tudi Tatjana in skupaj sva opazovala, kako je sonce postopoma obsijalo vršace na drugi strani jezera. Jutranja kava in čaj, kmalu za tem pa tudi zajtrk, so odločilno prispevali, da je bil užitek kljub mrazu lahko filmsko popoln.

In tako kot je bilo najavljeno, je natančno ob devetih odplula tudi naša ladjica proti jugu. Predvsem po Tatjanini zaslugi sva imela dotlej že vse pripravljeno za odhod. Poleg naju sta bila na barki le še Esteban in Cathrine, kar je bil za vse nas še posebej velik privilegij. Prijetna hostesa, sicer Brazilka na začasnem delu v teh krajih, nas je razvajala s kavo in vročo čokolado, zato je dobrih petinštirideset minut vožnje kar prehitro minilo.

Sonce nas je medtem že lepo ogrelo in še pred štartom nadaljnjega »mlinčkanja« smo lahko slekli precejšen del naše tople jutranje garderobe. Slabih štirideset kilometrov do El Chaltena je postreglo z dodatnimi lepimi razgledi na vodnato reko ter okoliška jezera in gore, ki so nas obdajale z vseh strani.

Potem pa se je zgodilo še nekaj, kar verjetno nikoli ne bom pozabil. Le kakšnih dvesto metrov pred nama sem zagledal svetlo rjavo žival, ki je nenadoma prečkala cesto. Hitro mi je bilo jasno, tudi po načinu premikanja, da gre za zelo veliko mačko, kot je pri nas ne poznamo. Težko bi trdil, da gre za pumo, a po razširjenosti teh divjih zveri na tem področju, je to najbolj verjetna razlaga, kar so mi kasneje v El Chaltenu potrdili tudi domačini. Redko viden prizor, ki pa ga Tatjana, ki je v tistem trenutku kolesarila še nekaj deset metrov za mano, žal ni bila deležna, saj je »srečanje« s to lepo in strah vzbujajočo muco, trajalo prekratek čas, da bi jo lahko opazila tudi ona. Čeprav naj pri tovrstnih srečanjih ne bi bilo neke resne nevarnosti za človeka, pa ne bom tajil, da mi pulz vseeno ni pošteno narasel …

El Chalten sva dosegla v popoldanskih urah in hitro sva opazila, da se je v zadnjih osmih letih, ko naju ni bilo tukaj, izjemno spremenil. Žal na slabše. Iz prijetnega izhodišča za plezalce, nenazadnje je zaradi njih pred približno tremi desetletji to naselje tudi nastalo, in resnične svetovne popotnike, sva takoj opazila, da v tem, precej skomercializiranem kraju, sedaj prevladuje drugačne vrste turizem. Še najboljša primerjavo lahko potegnemo s kakšnim mondenim alpskim smučarskim središčem, kjer pa je prisotno še vse kaj drugega, kot le smučanja željni posamezniki. Vsekakor preveč šminke na vsakem koraku in pomanjkanje vsebine, ki bi si jo človek neposredno pod Fitz Royem in Cerro Torrejem še kako želel in sva jo skupaj s Tatjano tudi pričakovala. Celo popotniki, ki sva jih srečevala v najinem hostlu in naokrog po vasici, so se od tistih v Villi O’Higgins vsaj povečini precej razlikovali.

Kot tipičen primer lahko navedem dva Izraelca, eden med njimi potuje že več kot dve leti in pol po vsem svetu, preživlja pa se, vsaj po njegovih besedah, z blogom in svojimi aktivnostmi na socialnih omrežjih. Imel naj bi cel kup sledilcev in pokroviteljev, na njihov račun pa je obiskal že vseh sedem kontinentov, vključno z Antarktiko. Pokazal nam je tudi svoj video, prav iz Antarktike, ki je resnici na ljubo narejen izjemno profesionalno. Je pa po drugi strani to popolnoma drugačna oblika popotništva, pogojevana z zahtevami sponzorjev in povečini posneta le v tistih okoljih, ki naj bi bila najbolj »in«. Pa čeprav naj bi pretežno potoval na preprost način, v glavnem na avtostop. Prijatelj, ki je bil z njim, naj bi se mu prav pred kratkim pridružil ne le fizično, pač pa tudi pri njegovih »poslovnih« aktivnostih. Do tu vse »okej«, problem pa nastane takrat, ko se z njima začneš nekoliko bolj poglobljeno pogovarjati. Takoj je opaziti veliko poze in stalnega koketiranja z okolico, z močno izraženo potrebo po zbujanju dodatne pozornosti. Vsaj za naju s Tatjano, to ni bilo ravno najbolj prijetno druženje. Glede na državo, iz katere prihajata, pri tem pa ne mislim nič slabega, sva se kasneje tudi vprašala, kdo bi lahko bil resnični sponzor njunih potovanj in v imenu koga vsakodnevno poskušata dodatno razširjati svojo socialno mrežo … Še sreča, da sta bila v istem hostlu nastanjena tudi Esteban in Catherine …

Naslednja stvar, ki naju je v El Chaltenu zmotila, je obilica lokalov, ki so v zadnjih nekaj letih zrasli kot gobe po dežju, kjer spodbujajo konzumacijo alkoholnih pijač s klasičnimi promocijskimi akcijami v stilu »happy hour«, kar pa po najinem globokem prepričanju v tako občutljivo okolje, kot je El Chalten, res ne sodi. Oba lahko priznava, da se nama že sedaj malo kolca po spodnjem delu Carretere Austral in še posebej po Villi O’Higgins …

V času najine tridnevne regeneracije v tem, vsaj navzven vse bolj kultnem turističnem središču, se tudi nisva odločila, da bi dodatno opravila kakšen treking. Pa čeprav je to okolje ena od najbolj oglaševanih in s tem tudi razpoznavnih rajskih svetovnih destinacij za pohodništvo. Razlog je v tem, da sva lep tridnevni treking tukaj opravila že pred desetimi leti in zavestno sva se odločila, da to izkušnjo ohraniva v spominu nedotaknjeno. Slišala sva namreč, da se po teh istih poteh sedaj tare ljudi, ki povečini na tistih najbolj izpostavljenih lokacijah in dih jemajočih razglednih točkah, snemajo »selfije« in najrazličnejše »videe« predvsem za svoje osebno dokazovanje preko socialnih omrežij. Zanesljivo je to velika škoda za vse ostale, ki pa bi si še vedno želeli uživati v pristnem sobivanju z naravo.

Po treh dneh počitka in razmišljujočega opazovanja dogajanja okrog naju sva bila odločena, da lahko s kolesarjenjem nadaljujeva proti dvesto petdeset kilometrov oddaljenem mestu El Calafate. Premor pa sva vendarle uspela izkoristiti tudi za manjša popravila obeh biciklov. Vključno z menjavo plašča na mojem zadnjem kolesu, ki ga je eden od domačinov na lastno iniciativo naročil kar po avtobusu iz El Calafateja, saj v vsem El Chaltenu ustreznega plašča ponovno ni bilo mogoče najti. Za pomoč, ki ni bila poceni, mu gre vseeno vsa zahvala, pa čeprav se je novi plašč argentinskega proizvajalca, ki ga imam sedaj na kolesu, takoj izkazal za izjemno slabega. Kvaliteta je očitno pod vsako kritiko, saj se kolo sedaj vrti na način, da vsak obrat gume še kako čutim na krmilu, kar je sila neprijetno. A tako pač je in v tem trenutku enostavno nimam boljše rešitve.

Sedaj torej odhajava naprej, pred nama pa je drugačna, bolj puščavska pokrajina, ki je tako značilna za argentinski del Patagonije. Občutno bolj enolična, z mnogo manj dežja, a tudi z več vetra, ki je pogosto naslednja velika ovira za vse kolesarje v tem koncu sveta. Ima pa spet nekatere drugačne čare, o katerih verjamem, da bom kaj več lahko napisal že čez nekaj dni.

Dotlej pa vse dobro vsem tistim, ki naju še vedno spremljate in podpirate!

Že ob hladnem in še vedno deževnem prebujanju v Caleti Tortel sva se dobro zavedala, da je pred nama zelo naporen dan. Medtem ko je bila večina najine prtljage skrbno pripravljena za nadaljevanje poti že pozno zvečer, pa je bil obilen zajtrk, sicer brez pretiranega hitenja, a s precejšnjo dozo pozitivnega adrenalina, še tisti zadnji predpogoj za pričetek zadnjega poglavja »misije Carretera Austral«. Sledil je le še skrben pregled obeh koles, pa nabava svežega kruha in malo pred enajsto uro dopoldne nama je vendarle uspelo odkolesariti naprej. Počutje je bilo odlično, tudi deževati je dotlej povsem prenehalo in kljub rahlemu vzpenjanju sva sorazmerno hitro opravila s prvimi 23-imi kilometri, po katerih sva se vrnila do odcepa, kjer sva pred tremi dnevi zapustila glavno cesto.

Na omenjenem križišču sva se tokrat obrnila proti jugu, kjer naju je nemudoma pričakal prvi večji vzpon v smeri Puerta Yungay. Klanec je bil kar strm, pa tudi ne ravno kratek, tako da mu je potem sledil še precej dolg in mestoma nevaren spust vse do tega zaspanega obalnega naselja z le nekaj hišami. Tudi makadam je bil vse prej kot dober, tako da najino napredovanje ni bilo ravno enostavno. Sva se pa vseeno potrudila po najboljših močeh in s precejšno mero trme sva na koncu uspela ujeti trajekt, za katerega sva že pred tem vedela, da proti naslednji kopenski točki za nadaljevanje Carretere Austral, poimenovani Rio Bravo, odpluje ob petnajsti uri.

Pred vstopom na ladjo sva na precejšnje presenečenje ponovno srečala Kanadčana Maxa, ki je skupaj s še dvema kolesarskima sopotnikoma iz preteklih dni, Belgijcema Arnejem in Sien, iz Calete Tortel odšel isti dan že pred osmo uro zjutraj. Imel je nekoliko resnejši defekt, kar glede na zelo slabo cesto niti ni čudno, in tako mu je popravilo kolesa, vključno s krpanjem zračnice, vzelo ravno toliko časa, da je predhodni trajekt ob dvanajsti uri za las zgrešil. Drugače pa se nama je ta vsestranski kanadski športnik, ki se ukvarja tudi s triatlonom, predstavil kot zelo luciden in hkrati nenavadno »skuliran« možakar. Zanimivost je v tem, da je v Patagonijo pripotoval povsem brez kolesarske opreme, celo kolo si je kupil v Puertu Montt, tik preden se je podal na Carretero Austral. Sproti si je dokupoval tudi obleko in preostalo najnujnejšo opremo, saj je doma računal s povsem drugačnimi vremenskimi razmerami, kot se je izkazalo kasneje. Potoval je celo brez šotora. Temu primerno pa je bil tudi precej manj obtežen od praktično vseh drugih kolesarskih popotnikov v teh krajih in ob svoji siceršnji odlični fizični kondiciji, je bilo posledično njegovo napredovanje za vse nas nepredstavljivo hitro. No ja, ga je pa zato tudi neredko pošteno zeblo. Tako je eno zelo hladno, vetrovno in deževno noč, dobesedno prebedel v neuglednem montažnem stranišču za cestne delavce, saj bi ob siceršnjem pomanjkanju drugih možnosti, v nasprotnem primeru po vsej verjetnosti zmrznil …

Takoj po pristanku trajekta smo se ponovno razšli, saj je hitro odbrzel naprej, pa čeprav tudi midva nisva izgubljala časa. Prvih dvajset kilometrov nadaljevanja je bilo ravninskih, zelo divjih, a hkrati prijetnih, saj praktično ni bilo nikakršnega prometa. Tudi zaradi toplega vremena z nekaj sončnimi žarki je bilo uživanje v počasnem »mlinčkanju« praktično popolno. Kmalu sva srečala še tri kolesarje, ki pa so potovali v nasprotni smeri. Najprej francoski par (na svoji poti okoli sveta že štirinajst mesecev), s katerima sva se zapletla v nekoliko daljši pogovor. Vedno pride prav, če se lahko od neprimerno bolj izkušenih kolesarskih mačkov kaj novega naučiš in tovrstna srečanja znajo biti glede tega zelo poučna. Le kakšen kilometer naprej sva srečala še enega Francoza, ki pa nama je med drugim zelo natančno opisal, kaj naju čaka v naslednjih nekaj kilometrih …

Hitro se je potrdilo, da je bilo preostalih štirideset kilometrov, ki sva jih s skrajnimi napori še uspela prekolesariti tisti dan, dejansko tudi najtežjih na celotni Carreteri Austral. Po dodatnih treh zelo strmih in dolgih vzponih, z le nekaj malega spusta med njimi, se nama je že krepko po deveti uri zvečer vendarle uspelo prebiti do zavetišča precej visoko v hribih, ki sva ga želela doseči še tisti dan. Kot se je izkazalo kasneje, je bil najin trud bogato poplačan, saj sva tako lahko imela v vremensko zelo burni in deževni noči, ki je sledila, če že nič drugega, vsaj primerno streho nad glavo, kar je na tem delu poti pravi luksuz. Ob tem pa sta nama delala družbo še stara znanca Arne in Sien, njun izbor za prenočevanje je bilo prav to isto zavetišče. Edina razlika je bila v tem, da sta ga onadva dosegla precej pred nama in sta se ob takrat še vedno prižganem ognju, odpravila spat tik pred najinim prihodom. Kljub temu smo se nekako uskladili in zelo majhno, a prijetno barako uredili na način, da smo se vsi počutili dovolj dobro za nujno potreben počitek po napornem dnevu. Kasneje, ko sta oba že sladko spala, sva midva najprej brez posebne naglice pripravila še večerjo, ob kateri sva vsa »prelačnena« na polno uživala še dolgo v noč.

Temu primerno je bil različen tudi naš jutranji bioritem. Belgijska prijatelja sta odrinila naprej že okrog devete ure, midva pa sva bila v celoti pripravljena za nadaljevanje poti šele okrog enajstih.

Neposredno pred odhodom je do zavetišča prišla še ena izkušena kolesarska popotnica, Rusinja Tatyana, ki je prav tako kot midva, potovala v smeri Ville O’Higgins, oddaljeni le še dobrih petdeset kilometrov. Kot se je kasneje izkazalo, gre za občudovanja vredno damo, ki ima pri svojih še rosnih 32-ih letih, za sabo že prav neverjetno paleto nekaterih, za večino navadnih smrtnikov, ekstremnih kolesarskih podvigov. Tako je na primer povsem sama prekolesarila celotno Aljasko, pa puščavo Namib, Tasmanijo, skupaj z možem sta na veliki skandinavski turi s kolesi dosegla Nordkapp, odkrivala poti celotnega Balkana, pa po baltskih državah in našlo bi se še mnogo drugih zanimivih destinacij, ki sta jih prav tako že obiskala s kolesom. Pri tem pa je uspešna tudi v poslu, saj je po izobrazbi diplomirana finančnica, ki je dodatno specializirana za večje investicijske družbe na področju rudarstva. Super organizirana popotnica, ki ob pisanju lastnega bloga na svojih potovanjih tudi veliko fotografira in snema. S seboj vedno tovori celo »dron«. Zanesljivo je ena od kolesarskih popotnic z največ tehnične opreme, ki pa jo tudi redno uporablja.

Kljub razmeroma slabemu in deževnemu vremenu ter še vedno razgibanemu terenu, je bil ta dan v primerjavi z 92-imi kilometri in kar 1.730-imi metri vzpona preteklega dne, pravcata »mala malica«. Ob prihodu v Villo O’Higgins naju je, povsem razumljivo, prevzela neke vrste pozitivna evforija. Eden od, morda celo najpomembnejši etapni cilj, ki sva si ga zastavila že pred prihodom v Južno Ameriko, je bil namreč izpolnjen. Ne le da sva Carretero Austral  prekolesarila v celoti, pač pa sva ob tem naredila še kar nekaj dodatnih kilometrov z različnimi obvozi in manjšimi trekingi. Namesto sprva predvidenih 1.240, se je tako že do sedaj nabralo več kot 1.500 kilometrov. Od tega je bil povečini makadam, ki je bil na mnogih mestih zelo slabe kvalitete in s tem še toliko bolj zahteven. Sploh tam, kjer so k temu dodatno prispevale še slabe vremenske razmere in strmi klanci, ki jih na Carreteri Austral ne manjka.

Z uspešnim zaključkom te etape najinega potovanja na konec sveta, sva si zaslužila nekoliko več časa za nujno potrebno regeneracijo in ustrezno pripravo na nov veliki izziv, ki sledi in bo vsaj predvidoma še precej težji. Gre za zahtevno prečenje iz čilske Ville O’Higgins, preko jezera Lago O’Higgins, vmesnih kar precej kilometrov brezpotja, jezera Lago Desierto in še nekaj deset kilometrov makadama, vse do argentinskega El Chaltena, ki se nahaja neposredno ob vznožju enega najbolj spektakularnih goratih predelov v Andih, kjer kraljujeta mogočna lepotca Fitz Roy in Cerro Torre.

Baterije sva si kar tri dni polnila v hostlu El Mosco, ki ga brez vsake dileme lahko oceniva za sploh najboljši hostel na celotni Carreteri Austral. Izjemno premišljeno zasnovan objekt s fantastičnim osrednjim prostorom, katerega sestavni del je tudi odlično opremljena kuhinja, ki je še kako primeren za sproščeno druženje najrazličnejših popotnikov z vsega sveta. Prijetno atmosfero v pravi meri dopolnjuje tudi izvrstno osebje, ki z veliko mero občutka za estetiko in s primerno socialno inteligenco dodatno prispeva k dobremu počutju vsega vajenih obiskovalcev. Le-ti so nameščeni v privatnih sobah, »dormih« ali pa v svojih lastnih šotorih, ki jih lahko postavijo na travnati površini ob osrednjem objektu.

Ne le zaradi nesporne kvalitete hostla in raznovrstne družbe številnih pravih svetovnih popotnikov, temveč tudi zaradi posebne čarobnosti Ville O’Higgins in njene prekrasne patagonske okolice, je bilo najino počutje vse dni, ki sva jih preživela tam, naravnost izvrstno. Aktivni odmor sva izkoristila tudi za krajša trekinga v neposredni bližini. Povzpela sva se na dva »miradorja«, ki se nahajata visoko v hribih nad naseljem. Oba z izvrstnim razgledom na široko in zelo razgibano ledeniško dolino, reke in jezera, ter vse bližnje in nekoliko bolj oddaljene zasnežene gore.

V teh dneh sva nekako tudi že zbrala dosedanje vtise s poti in še preden se lotim nekoliko bolj poglobljene analize svoje lastne percepcije trenutnega stanja Carretere Austral, naj morda navržem le nekatera najpomembnejša opažanja:

Zanesljivo lahko še vedno govorimo o unikatni prometni žili, ki nas pripelje globoko v osrčje čilske Patagonije daleč na jug Južne Amerike. Glede na to, da sva jo skupaj s Tatjano prvič v celoti prevozila že pred osmimi leti, takrat sicer s »hipijevskim kamperjem«, lahko ugotoviva, da je medtem že prišlo do precejšnjih sprememb, ki pa žal niso le pozitivne.

Zelo zadovoljna sva, da sva celotno pot sedaj tudi prekolesarila, in to na srečo še izven glavne turistične sezone, saj je izkušnja v primerjavi s tisto pred osmimi leti na ta način bistveno drugačna. Občutno močnejša in če se od takrat spomniva le nekaterih drobcev s poti in tistih najbolj izpostavljenih lokacij, pa sedaj z največjo lahkoto lahko prikličeva v spomin prav vsak najmanjši del prevožene ceste, vsak nekoliko bolj strm klanec, ki ga je bilo potrebno premagati, pa vsakega kolesarja, ki sva ga srečala na poti, različne zvoke narave, s katerimi naju je ves ta čas razvajal bogat živalski svet, pa zelo vodnata porečja številnih rek, pa tukajšnje vetrove in seveda nenavadno veliko dežja, ki se mu enostavno tu ni mogoče izogniti. Skratka, sobivanje z naravo v tisti najbolj pristni obliki.

Nekolikšna smola je le v tem, da je kar precejšen del Carretere Austral, predvsem tisti bolj proti severu in okoli Coyhaiqueja, kot edinega mesta na celotni trasi, sedaj že asfaltiran. Temu primerno je na teh odsekih nekoliko izgubila svoj draž in posledično romantiko, saj se je s tem občutno povečal tudi promet. Naslednja opazna zadeva, ki nedvomno predstavlja precejšnjo obremenitev za okolje, so velikanske ribogojnice lososov, ki jih je prav tako možno opaziti na nekaterih najbolj vodnatih področjih med Puertom Montt in Coyhaiquejem. Tudi intenzivna živinoreja zanesljivo nima le pozitivnih učinkov. Pa še eno zanimivo opažanje se nama bo močno vtisnilo v spomin. Praktično ob celotni Carreteri Austral se le nekaj metrov stran od cestišča nahaja visoka žična ograja. Z izjemo predelov, kjer so jezera in reke, pa še tam so neredko takšne ali drugačne pregrade. Razlog ni le v omejevanju teritorija paše domačih živali, pač pa predvsem označevanje oz. omejevanje privatne lastnine, ki v Čilu prevladuje na vsakem koraku. Tudi v tem je eden glavnih razlogov, da so v tej državi razlike med peščico bogatih in veliko večino preostalega prebivalstva, ki živi na pragu revščine, zares ogromne. Temu primerno tudi protesti, ki pretresajo celotno državo v zadnjih dveh mesecih, niti najmanj niso presenetljivi.

Zelo razveseljivo pa je, da se na celotnem področju južno od Ville Cerro Castillo in še precej bolj to velja za kraje naprej od Cochrana, ni v vseh teh letih spremenilo praktično nič. Enako velja za deževni pragozd v Nacionalnem parku Pumalin med Caleto Gonzalo in Chaitenom. Cesta na teh odsekih je še vedno zelo slaba, promet pa je skorajda zanemarljiv. V slabih sto kilometrih, od zadnjega trajekta pa do končnega cilja v Villi O’Higgins, sva tako na primer v enem popoldnevu in celotnem naslednjem dnevu morda srečala vsega kakšnih pet avtomobilov …

Več pa, kot rečeno, v nekoliko bolj podrobni analizi, ki bo sledila na tem blogu v naslednjih dneh. Dotlej pa le še poziv vsem, ki imate to možnost, da obiščete te kraje čim prej. Če že ne s kolesom, pa si v vsakem slučaju vzemite potreben čas, da opravite nekaj konkretnega pohodništva v tem pravljičnem okolju. Po možnosti takrat, ko dočakate tudi malce lepše vreme, kar je tu bolj izjema, kot pravilo. Še posebej bi izpostavil obisk Nacionalnega parka Pumalin med Caleto Gonzalo in Chaitenom, pa ledenik Ventisquero Colgante, pa gorske poti v okolici ene najbolj mogočnih gora, z imenom Cerro Castillo, pa okolico Puerta Rio Tranquillo s »Capillas de Marmol«, kakšnim od bližnjih ledenikov in nekaterimi skritimi lepotami jezera General Carrera, pa sotesko reke Rio Baker, pa Nacionalni park Patagonia med Cochranom in Chile Chicom ter nenazadnje tudi tisto najbolj divje in najmanj obljudeno področje od Calete Tortel pa vse do Ville O’Higgins z okolico.

Še najava za naslednjih nekaj dni. Po zaključku Carretere Austral si večina kolesarskih, pa tudi pohodniških popotnikov vzame le kakšen dan ali dva za aktivni počitek, potem pa že odbrzijo naprej proti Argentini. Tako so tudi stari znanci, kot so Kanadčan Max, pa Rusinja Tatyana, pa Belgijca Arne in Sien, pot nadaljevali že v soboto. Midva sva se v nasprotju z njimi odločila počakati do ponedeljka. Ne le zaradi dodatnih dveh dni, ki sva jih potrebovala za pripravo na verjetno največji izziv na najinem potovanju, pač pa tudi zaradi izjemno ugodne vremenske napovedi, ki se je obetala prav za ponedeljek in torek, ko naj bi tudi že dosegla večini poznani El Chalten v Argentini.

Prepričan sem, da sva se zopet odločila pravilno, več o tem pa si boste lahko prebrali v naslednjem poglavju tega bloga.

Od najinega prihoda v Južno Ameriko je minilo natanko en mesec in morda je tudi zato sedaj že pravi čas, da se še pred naslednjimi zanimivimi dogodivščinami na poti, dotaknem še nekaterih primerjav med različnimi tipi popotništva, ki ga skupaj s Tatjano srečujeva v teh krajih iz dneva v dan. Ne glede na to, da lahko veliko večino obiskovalcev Patagonije iz domala vseh koncev zemeljske oble uvrstimo med nesporne ljubitelje neokrnjene narave in vsega lepega, kar sodi zraven, pa se njihovi prevladujoči psihološki profili (in posledično pričakovanja na poti) med seboj močno razlikujejo. Zaradi številnih objektivnih omejitev glede udobja, na katerega je večina med nami navajena (beri razvajena …) od doma, in vsaj za večino precej ekstremnih vremenskih razmer, ki pa so tukaj nekaj vsakdanjega, omenjene razlike pridejo še toliko bolj do izraza. Carretera Austral je vsekakor z leti postala ne le zelo priljubljena destinacija, pač pa tudi posebne vrste laboratorij, še kako primeren za kakšnega dobrega psihoanalitika.

A še preden poskušam strniti svoje uvide, vezane na zgoraj izpostavljeno tematiko, naj se dotaknem nekoliko širšega konteksta tukajšnjega gospodarskega modela, vključno z nekaterimi vprašljivimi trendi turističnega »razvoja«, ki jih opažam v primerjavi z mojimi predhodnimi obiski teh krajev. Tudi to še kako vpliva na celovito izkušnjo vsakega obiskovalca posebej.

V vseh dostopnih zapisih, ki jih splošna javnost lahko zasledi v veliki večini vodilnih svetovnih medijev, pa tudi statistično, Čile že vrsto let velja za gospodarsko najuspešnejšo državo Južne Amerike. A resnica glede tega ni enoplastna, saj so »umazane podrobnosti« premišljeno skrite oziroma vsaj delno tudi namerno zamolčane. Ob visokem BDP-ju je namreč prav Čile ena od držav z zelo velikimi razlikami med peščico bogatašev (mimogrede, celotno državo naj bi s pomočjo kapitala in preko neformalnih vzvodov obvladovalo vsega sedem družin …) in veliko večino preostalega prebivalstva, ki vsaj realno gledano, še vedno živi na pragu revščine. Če temu dodamo še nam povsem nepredstavljivo skromne splošno dostopne socialne pravice, kaj hitro ugotovimo, kam nas lahko pripelje ekstremna oblika liberalnega kapitalizma in nebrzdan pohlep najbogatejših. Je pa tako stanje, tako kot še marsikje drugje po svetu, tudi v Južni Ameriki mogoče vzdrževati le še s pomočjo domače represije, medijskih blokad in vplivnih tujih botrov, zadolženih za izvažanje svojega tipa demokracije v imenu maloštevilnih »posvečenih držav« in velikih mednarodnih korporacij, ki v osnovi stojijo za tovrstnimi »demokracijami svobodnega sveta«. V tem smislu tudi najnovejši množični protesti, ki so realno še precej bolj obširni, kot je to razbrati iz medijev, niso nepričakovani. Prepričan sem, da je samo vprašanje časa, kdaj bo v Čilu, pa tudi marsikje drugje po latinski Ameriki, prišlo do korenitih družbenih sprememb. V tej luči tudi najnovejše, povečini enostransko prikazano eksplozivno dogajanje v Boliviji in Venezueli, odpira marsikatero vprašanje in hkrati izraža dodatno potrebo po bolj pravičnih oblikah razvoja človeške družbe …

Naj torej izpostavim nekatere bistvene razlike ob Carreteri Austral, ki jih opažam glede na stanje izpred osmih let. Ker gre še vedno za zelo redko naseljeno in težko dostopno področje, kjer zima, skupaj z ogromno količino padavin, v povprečju kraljuje kar deset mesecev na leto (tudi med najinim kolesarjenjem večino časa ni prav nič drugače …), so spremembe vsaj na prvi pogled morda zanemarljive, a po drugi strani dovolj jasno odražajo usmeritve, ki po mojem prepričanju ne gredo v pravo smer. Tako so medtem asfaltirali že več kot tretjino od skupnih 1.200 km te zaenkrat še vedno kultne transverzale skozi čilske Ande med Puertom Montt na severu in Villo O’Higgins na njenem skrajnem jugu. Dodatno potekajo velika gradbena dela na mnogih odsekih trase, tako da je le še vprašanje največ nekaj let, kdaj bo ta cesta v celoti asfaltirana. To pa seveda ne prinaša samo splošno deklariranega razvoja, pač pa tudi mnogo slabega, saj cesta kot po pravilu ni le v interesu lokalnega prebivalstva, pač pa je precej bolj v službi velikega kapitala. Obeta se torej tudi dokončno slovo od romantičnih časov za prave popotnike.

Naravnemu okolju vsaj trenutno najnevarnejša dejavnost, ki se je medtem močno razpasla že na številnih lokacijah ob poti, so ogromne ribogojnice, kjer gojijo losose »ob pomoči« Norvežanov. Seveda so čilski standardi vzreje precej drugačni od tistih na severu Evrope, saj s pomočjo močnih reflektorjev omogočajo njihovo 24-urno hranjenje (in s tem mnogo hitrejšo rast), da o kar devetkrat večji uporabi antibiotikov, kot je to dovoljeno za tiste, ki se prodajajo v Evropski uniji, sploh ne govorimo …

Naslednja velika bojazen so načrtovani elektroenergetski megaprojekti, v skupni vrednosti kar nekaj milijard ameriških dolarjev, ki med drugim predvidevajo tudi radikalno zajezitev nekaterih tukajšnjih najbolj divjih rek. S tem bi za vselej uničili obstoječi ekosistem in nepovratno posegli v zaenkrat še neokrnjeno naravo. Kljub danes uspešnemu boju naravovarstvenikov, pa bo ob novi asfaltirani cestni povezavi po vsej verjetnosti le še vprašanje časa, kako dolgo se bo še mogoče upirati velikemu interesu mednarodnega kapitala. Sploh pa v državi, kot je Čile, obstaja realen dvom, da trenutno stanje »zatišja pred viharjem«, ne bo dolgo trajalo …

Ob naštevanju industrijske dejavnosti in njenih vplivov na okolje nikakor ne smemo pozabiti živinoreje. Le-ta se je v zadnjih letih občutno razširila, kjer je to le mogoče. Predvsem krave, ovce in koze, pa tudi konje, purane in številne druge domače živali, je mogoče videti povsod tam, kjer so travniki in pašniki uspeli najti svoje mesto med vso to vodo znotraj deževnega pragozda, ki vzdolž Carretere Austral na veliko srečo še vedno prevladuje.

Kljub ogromnemu številu glav živine, ki jih srečujeva na vsakem koraku, pa je na nek način (za nas mesojede še posebej …) prav tragikomično, da v sicer redkih in po pravilu slabo založenih trgovinah, svežega mesa praktično ni mogoče kupiti. Nasploh je ponudba hrane v Čilu zelo bazična, skorajda brez svežega sadja in zelenjave, precej večja količina predelanih prehranskih izdelkov pa je povečini nekvalitetna. Morda z izjemo vina, ki je večkrat preverjeno odlično in za razliko od velike večine preostalih proizvodov tudi poceni. To samo pritrjuje dejstvu, da je Čile resnično dežela monopolov, ki ustvarjajo velike profite, a le za elite, tako domače pa tudi tuje.

In naj se zdaj vrnem še k turizmu. Vse številnejši obiskovalci namreč prinašajo nekaj zaslužka vendarle tudi precej obubožanemu lokalnemu prebivalstvu. Ponudba namestitev je v glavnem bazična, a kljub temu nič kaj poceni. Ob poznavanju preostalih cen in siceršnjih stroških, s katerimi se soočajo domačini, jim pri tem ne gre zameriti. Še več, v svoji osnovi so zelo prijazni in gostoljubni ljudje. Čile do nadaljnjega ostaja tudi ena redkih držav, kjer je še vedno dovoljeno divje kampiranje v naravi. To ne velja za nacionalne parke, pa tudi ne za področja v privatni lasti, ki pa realno pokrivajo veliko večino države. Tudi v najbolj odmaknjenih delih Carretere Austral je zato praktično vsa uporabna zemlja le nekaj metrov stran od ceste skrbno ograjena z žičnimi ograjami. Zanesljivo pa intenzivna živinoreja ni edini razlog za to …

Bolj problematičen del razvoja turizma pa so medtem postale nesorazmerno visoke vstopnine (še posebej to velja za tujce) v nacionalne parke, ki so se v zadnjih letih namnožili. Temu je potrebno dodati tudi cene domala vseh spremljajočih storitev, ki jih različni ponudniki zaračunavajo dodatno, in nenazadnje tudi pregrešno drage trajektne povezave s temi odmaknjenimi kraji, ki pa jih prav tako obvladujejo le redka, monopolno izbrana podjetja.

Človek dobi občutek, da si bo doživljanje tega prekrasnega dela sveta že v nekaj letih lahko privoščil le še nekdo z zelo globokim žepom. Ne le podivjane cene vse večjega števila vstopnin za obisk najbolj izpostavljenih naravnih lepot, pač pa tudi povsem običajni stroški na poti, že sedaj presegajo finančne zmožnosti številnih obiskovalcev. Tudi najine in še sreča, da sva veliko večino zdaj plačljivih lokacij, uspela obiskati že pred osmimi oziroma desetimi leti še povsem brezplačno ali pa za zelo malo denarja.

In če se na tej točki vrnem k izhodiščni tematiki in različnim tipom današnjih obiskovalcev Patagonije. Vsaj tistih, ki jih srečujeva midva. Pa naj si bo na cesti, ob obiskovanju nacionalnih parkov, na mestih, ki so primerna za divje kampiranje in tudi po hostlih, kjer si praviloma najdeva zatočišče v tistih dneh, ko so vremenske razmere še posebej neprimerne za kolesarjenje ali prenočevanje na prostem.

Takoj sva opazila, da je v Patagoniji veliko bogatih turistov, ki pa potujejo vsaj na tri načine. Največ je seveda tistih, ki imajo najete avtomobile ali avtodome in prav ti imajo praviloma ne le dovolj denarja, pač pa tudi dovolj časa. So zelo organizirani in pretežno delujejo zelo umirjeno. Tudi vreme jih kaj dosti ne moti, saj so že pred potovanjem vedeli, da ravno vsega v Patagoniji ne moreš obiskati v optimalnih vremenskih razmerah. Sploh pa ne izven glavnega, zelo kratkega dela turistične sezone, v januarju in februarju.

Sledijo jim motoristi, ki pa jih je v tem trenutku še sorazmerno malo. Se niti ne čudim zakaj, saj so v tem obdobju vremenske razmere za potovanje z motorjem, vsaj za veliko večino med njimi, še občutno preslabe. Se mi pa zdi, da so prav motoristi med vsemi tipi bogatejših obiskovalcev Patagonije najmanj komunikativni in kot po pravilu tudi najmanj aktivni v športnem smislu. Morda celo z nekaj večvrednostnega kompleksa v odnosu do nas kolesarjev. Dopuščam sicer možnost, da je to le moj subjektivni občutek, saj mi gredo, zelo pošteno povedano, precej na živce. Še sploh takrat, ko te ob prehitevanju na mokri in slabi makadamski cesti povsem brez občutka pošpricajo ali zasujejo s peskom. Kot rečeno, pa jih vsaj zaenkrat še ni preveč.

Potem so seveda tu še agencijski gosti s kovčki na kolesih, ki pa imajo precej bolj omejen čas in s tem tudi pretirano nabite programe, srečuješ pa jih lahko le v glavnih turističnih krajih in ob najbolj izpostavljenih naravnih lepotah v nacionalnih parkih. Ti za razliko od tistih, ki potujejo individualno, delujejo precej bolj nervozno, kar je še posebej opazno ob slabem vremenu. To niti ni nič čudnega, saj brez dvoma ni ravno fajn, če se le za nekaj dni pripelješ na drugi konec sveta in ti muhasto patagonsko vreme prepreči večino tistega, kar si si pred potovanjem zamislil ob računalniku še doma na kavču. Precej drugačni so seveda tisti, ki organizirano prihajajo na trekinge. So izjemno dobro opremljeni, tako da jim vremenske nevšečnosti ne delajo preglavic.

Med znatno drugačnimi popotniki, ki vsak na svoj način potujemo vsaj dva meseca ali več, kamor lahko uvrstim tudi naju s Tatjano, pa spet lahko govorimo o zelo različnih profilih. Največ je »avtobusarjev«, sledijo jim »štoparji«, pa tudi kolesarjev nas ni malo. To velja že vse od Ville Santa Lucia dalje, kjer se Carreteri Austral pridruži večina tistih popotnikov na lastni dvokolesni pogon, ki prihajajo iz smeri argentinskega Barilocheja preko priljubljene vstopne točke v čilsko Patagonijo pred Futaleufujem. Težko si predstavljam, koliko kolesarjev mora biti tukaj šele v januarju in februarju …

In če začnem pri »avtobusarjih«. Ti praviloma nimajo ravno neomejeno veliko časa, tudi ti neredko potujejo s kovčki na vozičkih in povečini ne morejo preživeti brez interneta in posledično stalne komunikacije z zunanjim svetom. Kampirajo zelo redko, sploh pa jim je tuje divje kampiranje. Zelo se sekirajo, če kaj zamudijo zaradi slabega vremena in njihova fleksibilnost za spreminjanje načrtov na poti ni ravno največja.

Sledijo jim »štoparji«, ki so že bolj »skulirani« in prav ti imajo poleg nekaterih nekoliko bolj ekstremnih kolesarskih popotnikov tudi največ časa. Navajeni so na vse in marsikdo med njimi z lahkoto preživi kar nekaj dni brez tuša. Ti so tudi najbolj dovzetni za žur, kakšno pivo preveč pa je pri njih bolj pravilo, kot izjema.

Vsaj na podlagi dosedanjih izkušenj pa smo med vsemi popotniki prav kolesarji tu v Patagoniji ne le najbolj vzdržljivi, pač pa tudi najbolj fleksibilni. In praktično do zadnjega, pa naj si bo na prvi pogled še tako »odštekan«, tudi z naskokom najbolje organizirani. Divje kampiranje nam je tudi med vsemi popotniki najbližje, v tem uživamo, še sploh če je vreme vsaj približno normalno. Smo pa zaradi precejšnje fizične aktivnosti prisiljeni tudi precej več od ostalih razmišljati o ustreznem prehranjevanju na poti, kar logistično pogosto ni tako enostavno. Tudi redna osebna higiena temu primerno za nas predstavlja zelo pomemben segment potovanja, o katerem je potrebno vseskozi razmišljati. Nekatere aplikacije, kot na primer »ioverlander« ali pa »maps.me« (oboje lahko ocenim za nekakšen novodobni »lonely planet« …), so nam včasih v izdatno pomoč, se jih pa vsaj večina med nami nikakor ne držimo kot pijanec plota, saj bi v nasprotnem primeru lahko zelo hitro tudi kolesarski popotniki postali le še ena oblika množičnega turizma več.

Skratka, lahko rečem, da so nama s Tatjano kolesarski kolegi z naskokom najbližje tudi po psihološkem profilu in verjetno je to še eden od razlogov, zakaj sva se odločila prav za ta način odkrivanja sveta. Pa čeprav smo si tudi kolesarji med seboj zelo različni in že med tistimi, s katerimi sva se družila doslej, res ne manjka prav neverjetnih zgodb – vsaj dveh takih se bom lotil v nadaljevanju tega bloga …

Upam, da z zgoraj predstavljenim razmišljanjem, ki je bilo z namenom napisano nekoliko provokativno, hkrati pa zaradi lažjega razumevanja tudi precej stereotipno, nisem pri komu med vami povzročil slabih občutkov ob lastnem pogledu v ogledalo. Sploh pa, da nisem preveč »zatežil« z zadevami, ki se morda niti ne tičejo najinega potovanja, ki ga vsaj nekateri med vami že vse od začetka redno spremljate s simpatijami.

Tudi zato se sedaj raje vrnimo kar v Coyhaique, od koder sva se oglasila v prejšnjem poglavju tega bloga. Res sva se tudi zadnje jutro tam zbudila v še en prekrasen pomladni dan, a preden sva se uspela odpraviti na pot, je bilo vendarle potrebno postoriti še kar nekaj malenkosti, vključno z nabavo hrane, saj je bila pred nama spet najmanj ena noč divjega kampiranja.

Tako sva edino mesto na Carreteri Austral dejansko zapustila šele po 12. uri. Sploh prvič na celotni poti celo v kratkih hlačah. Začetni kilometri navkljub soncu niso bili nič kaj prijetni, saj je bilo na cesti preveč prometa in tudi pretežno industrijsko predmestje je bilo vse prej kot lepo urejeno. Nasploh sva bila presenečena, kako velika kotlina obdaja Coyhaique in že kar nestrpno sva čakala, da čim prej spet lahko preklopiva na divjino.

Takoj za El Blancom se je cesta začela počasi vzpenjati, po bližnjem razcepu cest, kjer je večina vozil nadaljevala pot naravnost proti Balmacedi, pa sva midva začela strmo plezati desno, v smeri Ville Cerro Castillo. Narava je spet postajala vse bolj zanimiva, vzpona pa kar ni hotelo biti konec. Zelo lepo mesto za postavitev šotora sva našla sicer precej blizu ceste tik pred Laguno Verde, ki se nahaja nedaleč od najvišje točke Carretere Austral sploh, ki sva jo potem naslednji dan tudi brez težav in razmeroma hitro dosegla.

Že zvečer in potem predvsem zjutraj se je precej ohladilo, kar je počasi že napovedovalo ponovno spremembo vremena. Argentinski kolesar Fernando, ki nama je prišel nasproti takoj po jutranjem štartu, nama je v Villi Cerro Castillo svetoval Hostel Senderos Patagonia, kot tisto najbolj primerno izhodišče za načrtovani treking do spektakularne lagune, ki se nahaja neposredno pod mogočno goro Cerro Castillo. Nacionalni park z enakim imenom velja za enega najlepših na poti, zato sva bila že prej odločena, da si zanj vzameva nekoliko več časa zanj.

Po zanimivem večeru v družbi številnih popotnikov sva se zbudila v oblačno jutro. Še vedno brez dežja, pa tudi veter je bil takrat zanemarljiv. Takoj po zajtrku sva se odločila za odhod proti najbližji vstopni točki v nacionalni park, saj sva si resnično želela priti do vsaj tri ure oddaljene lagune še v kar se da lepem vremenu. Skladno z vremensko napovedjo pri tem nisva videla nikakršnih težav in tudi zato sva bila toliko bolj začudena, ko so naju na vhodu odločno zavrnili. Ne le naju, pač pa vse, ki so se tam pojavili brez vodiča. Razlog naj bila preventiva pred prihajajočim poslabšanjem vremena, a o tem takrat res ni bilo še niti duha ne sluha. Po napovedi resne spremembe ni bilo pričakovati vse do večera, a kljub temu v park nisva smela. Tudi ne ob plačilu zabeljene vstopnine in pripravljenosti podpisati izjavo, da tja odhajava v celoti na lastno odgovornost. Kasneje se je potrdilo, da sva imela prav, a to nama ni prav nič pomagalo …

Sledila sta namreč dva vremensko res nemogoča dneva. Tako za kakršenkoli treking v okolici Ville Cerro Castillo, kot tudi za morebitno nadaljevanje kolesarjenja proti 120 kilometrov oddaljenemu Puerto Rio Tranquilo. Ostala sva v hostlu, se spočila, v skupno treh dneh pa sva imela seveda tudi lepo priložnost spoznati vasico nekoliko pobližje, kar sploh ni bila slaba izkušnja. Povsem brez nervoze, saj se dobro zavedava, da proti naravi pač ne gre, še posebej pa ne v Patagoniji.

Hostel Senderos Patagonia je premišljeno načrtovan objekt, z velikim in udobnim dnevnim prostorom in pripadajočo kuhinjo, ki pa za razliko od mnogih drugih hostlov ni bila ravno objektu primerno opremljena. Ob tem sva se midva odločila za »dorm«, saj je bila to za naju precej cenejša opcija, kot če bi si najela privatno sobo.

Lastnika sta domačin in Američanka, ki imata poleg hostla tudi turistično agencijo, specializirano za aktivna potovanja z najrazličnejšimi profesionalnimi vodiči v tem delu Patagonije. Edina njuna težava je v tem, da včasih precej nespretno v hostlu mešata njune »posebne petične agencijske goste« in nas, »običajne popotnike«. In ja, tudi večvrednostni kompleks in neokusna osladnost ameriške lastnice nama je po določenem času začela presedati …

Zato sva komaj dočakala nedelje in s tem tudi dneva, ko sva končno lahko nadaljevala pot v nekoliko manj neprijaznem vremenu. Vsaj mislila sva tako, a naju je patagonsko vreme presenetilo še enkrat več. Že zjutraj, ko sva se zbudila, sva opazila, da je čez noč sneg pobelil vse okoliške hribe le kakšnih sto metrov nad vasico.

Že po nekaj kilometrih vzpenjanja se je dež ponovno začel stopnjevati. Tudi nasprotni veter je občutno ojačal, kar je še stopnjevalo siceršnji občutek mraza. Na cesti sva srečala še dva kolesarska para in takoj je bilo jasno, da vsak zase kar dobro trpimo. Ko je po približno petnajstih kilometrih asfalt prešel v zelo slab makadam, je bilo občutenje popolne divjine, ki nas je obdajala, še večje. Neizmerno vodnate reke, močvirja in zasnežene gore so prvinsko sliko posebnega trenutka v času še okrepile.

Preko dneva sva se hitro povezala in spoprijateljila s simpatičnim parom iz Belgije, ki po Južni Ameriki kolesari že skoraj tri mesece. Arne in Sien sta od naju precej mlajša, 37 oziroma 32 let, a kljub temu smo se takoj super lepo ujeli. Pa še naš kolesarski tempo je bil približno na isti ravni.

Potem, ko je še veter nekoliko popustil, je bilo že lažje. Tudi deževati je od časa do časa vsaj za kratek čas prenehalo. Celo kakšen sončni žarek se je prebil skozi oblake in ravno takrat smo družno ujeli še eno kolesarko,ki je počasi »mlinčkala« pred nami. Hitro se je izkazalo, da je nekaj zelo posebnega. Elif, 45-letnaTurkinja iz Istanbula, ki je s kolesom na poti že polnih sedem let. Svojo pot proti jugu je začela v ZDA, med tem časom je doživela že tri hude prometne nesreče, polni dve leti pa je potovala skupaj z mačko. Na balanci v posebej za njo pritrjeni košari. Še posebej lepe spomine ima na Peru, kjer ji je bilo na celi poti najlepše. Pravi, da je tam najbolj pristno. Seveda govorimo o ruralnem Peruju, daleč stran od tistih najbolj znanih turističnih točk. Tam je nenazadnje pri prijateljih že pred časom ostala tudi njena muca. S ponosom je tudi povedala, da je ona verjetno sploh najpočasnejša kolesarska popotnica. Brihtna punca, z veliko smisla za humor in prav neverjetno pozitivno energijo, ki ji očitno odpira vsa vrata. Tudi takrat, ko se kje ustavi za nekaj časa, da si zasluži tisti nujno potreben denar za nadaljevanje poti proti Ushuai. Na vprašanje, če se bo potem vrnila domov, gladko odgovarja, da nikakor. Njen edini namen je, da se na koncu sveta le obrne in spet krene nazaj proti severu. V Turčijo pa se vsaj do takrat, dokler bo tam »sultanoval« Erdogan, zanesljivo ne bo vrnila.

Drugače sva s Tatjano tisti dan kljub izjemno slabemu vremenu in zelo zahtevni cestni podlagi naredila kar dobrih osemdeset kilometrov, prenočišče pa sva si nazadnje našla pri Doni Dori. Skupaj z Arnejem, Sien, pa tudi z Elif, smo delili zanimivo zatočišče, ki se je izkazalo kot izjemno dobra in poceni opcija za to, da smo tisto noč lahko ostali na suhem. Celo več, brez težav smo uspeli posušiti tudi obleko, saj nam je energična gospa Dora zelo domač, pa čeprav skromno opremljen prostor, tudi lepo zakurila. Kljub vsem naporom je bil za vsemi nami še en super dan več in mirna noč v odlični družbi.

Naslednje jutro nas je do Puerta Rio Tranquilo ločilo le še štirideset kilometrov, ki pa so se izkazali za precej težje, kot smo vsi skupaj pričakovali. Nekaj kratkih, a zelo strmih vzponov, in še enkrat več makadamska cesta v izjemno slabem stanju. Tudi dež, razen občasnih prekinitev, še vedno ni in ni hotel ponehati. Prav prileglo se je, ko smo končno že sredi dneva prispeli do še enega odličnega hostla, za katerega smo imeli pozitivno priporočilo že od prej. Hostal Lucy je preverjeno najbolj domač hostel v tej hitro razvijajoči se turistični vasici ob drugem največjem jezeru v Južni Ameriki, Lagu General Carrera. Tudi Arne in Sien sta se odločila, da ostaneta v tem hostlu in skupaj smo si pripravili tudi slastno večerjo. Rižota z morskimi sadeži, paradižnikova solata z avokadom in odlično čilsko vino so bili kar ustrezna kombinacija. Če dodam še to, da je glavno kuharsko delo opravila Tatjana, potem lahko verjamete, da smo družno uživali v obilni pojedini po napornih kolesarskih dnevih.

Pri Lucy smo na koncu, ponovno zaradi zelo slabega vremena, ostali dve noči, spet pa smo imeli možnost srečati tudi nekatere druge zanimive popotnike. Najbolj drugačni od ostalih so bili spet trije kolesarji. Kombinacija dveh popolnoma »odbitih« Angležinj in super »pošlihtanega« Nemca. Skupaj potujejo že od El Chaltena v Argentini. Premikajo se ravno v nasprotni smeri kot midva s Tatjano, zato je bila izmenjava koristnih informacij neprecenljiva. Še posebej to velja za naju, saj je zadnjih 300 kilometrov izključno makadamske Carretere Austral, ki so še pred nama, tudi najzahtevnejših. Redko poseljeno področje, vmes pa precejkrat po več deset kilometrov »niča« bo še posebej v slabem vremenu spet poseben izziv.

Kot sem najavil prej, pa sem vam dolžan še eno posebno kolesarsko zgodbo. Prav Nemcu Davidu se je na najzahtevnejšem delu poti med argentinskim El Chaltenom in Villo O’Higgins na čilski strani, kjer nekaj deset kilometrov sploh ni cest, in ki mimogrede v nadaljevanju čaka tudi naju s Tatjano, povsem odlomil mehanizem za prestave na njegovem, sicer odličnem kolesu, ki ga je pripeljal iz Nemčije. V Villi O’Higgins, do kamor se mu je vendarle uspelo prebiti, tolikšne poškodbe kolesa nikakor ni bilo mogoče popraviti. Imel pa je prav neverjetno srečo, saj je še isti dan spoznal argentinski kolesarski par, ki sta se pred nekaj meseci srečala med kolesarjenjem v Peruju, potem pa pot nadaljevala skupaj vse do Ville O’Higgins, kjer sta se odločila ostati in začeti svoje življenje praktično na novo. Brez razmisleka je Davidu ponudil svoje kolo, ki ga vozi vse od takrat. Služilo mu je odlično vse do našega srečanja, a se je danes, že potem, ko je skupaj z obema Angležinjama krenil proti severu, ponovno vrnil v Hostal Lucy. Težko verjeti, a razlog je bil polomljen menjalnik … Medtem je že na poti v Coyhaique z avtobusom, kjer verjamem, da mu bo naš prijatelj, lastnik kolesarske trgovine in servisa Velocidad lahko pomagal.

Jutri pa spet na pot. Novim dogodivščinam nasproti. Težko verjamem, a obetajo se polni trije dnevi brez dežja. Bil bi že čas …

Ko takole sedim v prostornem skupnem prostoru odlično organiziranega hostla s pomenljivim imenom Patagon Backpackers v Coyhaiqueju, kjer le cene kljub nesporni kvaliteti niso ravno za vsak popotniški žep, in skozi okno gledam predvečerno modrino neba povsem brez oblačka, človek kar težko verjame, kaj vse sva skupaj s Tatjano preživljala še pred nekaj dnevi nedaleč stran proti severu. Pri tem seveda ne gre pozabiti, da sva v Patagoniji, na kar naju nenazadnje opozarjajo dosedanje izkušnje, žal pa tudi nekoliko bolj dolgoročna napoved za naslednja dva tedna, ki nikakor ni rožnata. A s tem bi se bilo v tem trenutku povsem nesmiselno obremenjevati, saj sva na poti od Puyuhuapija do Coyhaiqueja preživela nekaj nepozabnih dni, ki si jih v tem, sicer zelo neizprosnem naravnem okolju, lahko le želiš.

Prijeten hostel Mama Pasca v čudoviti vasici Puyuhuapi sva po kar treh zelo deževnih dneh dokončno zapustila v četrtek in že po dobrih dvajsetih kilometrih nič kaj zahtevnega kolesarjenja ob razgibani obali ozkega morskega fjorda sva dosegla območje naravnega parka Ventisquero Colgante, katerega glavna atrakcija je dobro obiskani »viseči ledenik« z enakim imenom.

Tam sva prišla na svoj račun in v le nekaj urah sva opravila s prav vsemi dobro označenimi pohodniškimi potmi, ki jih področje okrog ledenika ponuja obiskovalcem. Ob tem se je hitro pokazalo, pri meni morda še bolj kot pri Tatjani, da kontinuirano kolesarjenje s tolikšno težo zelo pozitivno vpliva na najino, tudi sicer dobro telesno pripravljenost. Skoraj deset evrov vstopnine po osebi sva torej primerno izkoristila v tem fascinantnem naravnem okolju.

Bujno rastlinje v parku je bilo deževnim razmeram počasi odhajajoče zime primerno, zamolklo bučanje mogočne ledeniške reke pa se je ves čas prepletalo s pravcato simfonijo, ki so jo uprizarjali številni ptiči vseh mogočih barv, vrst, velikosti in oblik.

Morda še en mali detajl, ki sva ga oba opazila takoj. Nesporno dejstvo je namreč, da je količina ledu na ledeniku občutno manjša v primerjavi z najinim obiskom tega istega parka pred osmimi leti. Je pa bil tokratni vtis kljub temu bistveno močnejši, saj je povsem drugače, če si tukaj v prijetnem sončku, za razliko od sivega deževnega dneva, kot sva ga bila deležna takrat.

Park sva zapustila pozno popoldne polna vtisov, a s tem dan za naju še ni bil končan. Le nekaj kilometrov naprej sva se skladno z napotilom najinega prijatelja Alvara iz La Junte ustavila na preprosti kmetiji nekoliko stran od glavne ceste. Njen lastnik, nekakšen vaški posebnež z imenom Cesar, se naju je zelo razveselil in nama takoj ponudil odličen prostor za kampiranje nedaleč stran od njegove, baraki podobne domačije.

Šotor sva si tako postavila neposredno ob njegovem »gospodarskem poslopju«, kjer sva imela dostop tudi do tekoče vode, ki pa je v teh krajih seveda nikjer ne manjka. Njegove domače živali, med njimi kar trije zelo prijazni kosmatinci, pa številne kokoši, petelini in piščanci, so bili najini najbližji večerni in kasneje tudi nočni sosedje. Skratka zanimivo kmečko okolje, z morda le eno malo napakico, saj je bilo prvi kikiriki le nekaj metrov stran od naju slišati že ob tretji uri zjutraj. To ne bi bila nikakršna težava, če omenjeni petelin ne bi svojih intenzivnih pevskih vaj še stopnjeval vse do najinega zgodnjega zajtrka ob sedmi uri zjutraj … A tudi to sva z lahkoto pozabila, saj nama je takoj, ko sva vstala, Cesar prinesel odlična in povsem sveža domača jajca, ki so bila s tem osrednji del najinega bogatega zajtrka.

Odlično sva se najedla, zavedajoč se že takrat, da naju čaka precej naporen dan. Prvih petindvajset kilometrov rahlega vzpenjanja je bilo le dobra priprava za vse tisto, kar naju je čakalo v nadaljevanju. Sledil je namreč vsem popotniškim kolesarjem na Carreteri Austral zelo dobro znani vzpon na prelaz Queulat, ki pa ob lepih razgledih na okoliške zasnežene vrhove, navkljub makadamu, niti ni bil tako težak.

S tem pa se vzponi za tisti dan še zdaleč niso zaključili. Zelo razgibanih, skoraj osemdeset kilometrov, sva tisti dan sklenila pri jezeru Las Torres, s skupno kar 1.410-imi metri vzpona.

Tokrat je bila noč v šotoru, ki sva ga postavila v lepem naravnem okolju neposredno ob vodi, precej bolj mirna kot prejšnja, spanec pa temu primerno globlji. Nedaleč od naju sta prenočila še dva kolesarja, mlajši nemški par, ki s kolesi potuje preko Južne Amerike že kar nekaj mesecev. Izbirata si izključno nekatere najbolj zanimive odseke, med drugim sta se odlično počutila v ruralnem in tistem manj turističnem delu Peruja, morda najbolj zahteven del poti doslej pa jima je bilo prečenje od bolivijskega Uyunija do San Pedra di Atacama v severnem Čilu. Tri dni skoraj izključnega porivanja koles z vso prtljago skozi globok mehak pesek v tej večdnevni avanturi, daleč stran od civilizacije, ob vsaj dveh hudih neurjih na poti, jima bo zanesljivo dopolnil vse druge, dih jemajoče naravne lepote slane puščave in lagun različnih barv pri tem za vsakogar prav posebnem izzivu. Sedaj sta, tako kot midva, na misiji Carretera Austral, zaključek svojega potovanja pa tako kot večina njim podobnih kolesarskih navdušencev, načrtujeta v argentinski Ushuai na Ognjeni zemlji.

Naslednji dan je bil spet nekoliko lažji, a zato nič manj zanimiv. Pretežno asfaltna podlaga je pri tem ogromno doprinesla. Čeprav se v turističnih vodičih niti ne omenja preveč, naju je zelo pozitivno presenetilo predvsem mestece Villa Maniguales. Tamkajšnje jezerce in hribi, ki ga obdajajo iz vseh strani, še posebej v lepem vremenu delujejo zelo visokogorsko sproščujoče.

Takoj za urbanim delom sva že drugič v zadnjih dveh dneh naletela na zanimiv prizor. Ob številnih delovnih zaporah na cesti sva ponovno dobila občutek, da so tukajšnji cestni delavci v glavnem cepljeni proti brzini … Večina med njimi jih vsaj po navadi prav prijetno počiva in se medtem izdatno prehranjuje. Ja, in v teh dveh primerih, o katerih govorim, ni bilo nič drugače. Z izjemo nekaj povsem črnih, ki pa so medtem pridno vihteli krampe in lopate le nekaj metrov stran. S tem nikakor nisem hotel namigovati na kakršenkoli rasizem v teh krajih, pa vseeno je bila slika za videti, in to praktično v dveh primerih zapored, najmanj zanimiva …

Le nekaj kilometrov naprej sva bila soočena z zanimivo dilemo. Ali pot nadaljevati po široki asfaltirani cesti, ki ji praviloma sledijo vsi kolesarji na poti proti jugu, ali pa morda izbrati po opisih precej težjo, a tudi nekoliko krajšo možnost po originalni Ruti 7? Kljub pričakovanemu makadamu sva kot dodaten izziv izbrala drugo varianto.

Le-ta se je izkazala za zelo zahtevno. Na celotnem odseku, v skupni dolžini preko petdeset kilometrov, sva se dobesedno s celim telesom in dušo borila s katastrofalno podlago. Če temu dodava še precej strme vzpone, ki se jih je do konca dneva nabralo kar za 1.122 metrov, si lahko vsak predstavlja, da v fizičnem smislu res ni bilo lahko.

Je pa bila zato narava z visokimi okoliškimi hribi, ki naju je ves čas obdajala, ponovno spektakularna. Sorazmerno malo prometa, če tukaj odmislimo ekscesno dirkanje lokalnega dirkača, ki me je s svojim do vrha naloženim »poltovorcem« skoraj spravil s kolesa …, je dodatno doprineslo k avtentičnosti tega redko naseljenega področja.

Neskončni pašniki, velika opustela ribja tovarna in nekaj tipičnih lokalnih prebivalcev, ki povečini bivajo v pretežno z indijanskim življem poseljeni Villa Ortegi, so nama dopolnili zanimive vtise. Ob koncu lahko rečem, da sva bila za svojo odločitev ob ne ravno običajni izbiri poti od Ville Maniguales do Coyhaiqueja vendarle bogato nagrajena.

V Coyhaique sva prispela včeraj pozno popoldne. Kot nalašč naju je tik pred vstopom v mesto prav za konec čakal še en sorazmerno naporen klanec, a tudi tega sva premagala brez posebnih težav. V takrat že prav pomladno prijetnem sončnem vremenu sva potem hitro našla najin hostel, kjer sva se takoj udomačila. Še posebej dober občutek je bil potem, ko sva se končno spet lahko stuširala … Tu sva srečala stara kolesarska znanca, Avstralca Kellya in Kate, ki sta prispela že dan pred nama, pa tudi drugih popotnikov iz vseh koncev sveta ni manjkalo. Še posebej zanimivo debato sva imela z mladim Nemcem Volkerjem, ki po Južni Ameriki potuje že tri leta, zadnje tri mesece pa je tudi delal v tem hostlu. Prav danes se je poslovil od njih in odšel novim dogodivščinam naproti. Najprej na otok Chiloe, kasneje pa bo svojo pot nadaljeval počasi proti severu vse do Mehike, kjer načrtuje, da bo potovanje tudi zaključil čez približno dve leti.

Glede na to, da je v hostlu odlična kuhinja, sva si že včeraj zvečer spet privoščila malo kulinaričnega ustvarjanja. Še enkrat več sva posegla po rižoti z morskimi sadeži in paradižnikovi solati z avokadom, pa tudi brez odličnega čilskega belega vina Sauvignon Blanc ni šlo. Celo Tatjana mi je pri tem z veseljem delala družbo. Vsekakor je lastna priprava hrane v Čilu ob tukajšnjih cenah, pa tudi kvaliteti ponudbe, daleč najboljša opcija.

Pred skorajšnjim nadaljevanjem najinega »mlinčkanja« je bil danes čas za nekatere nujne opravke. Najpomembnejše je bilo prav gotovo pranje perila, novo poglavje bloga je predvsem meni predstavljalo precej velik zalogaj, nekaj manjših popravil je bilo potrebnih na kolesarskih torbah, Tatjana je za svoje kolo dobila novo ogledalo, v mestu sva morala najti primerno gorivo za gorilnik (Bencina Blanca), potreboval sem malenkostno popravilo očal, opravila pa sva tudi nujne nakupe za še eno dobro večerjo, ki je medtem že v pripravi, zato je že skrajni čas, da se ustavim …

Vsaj po napovedi je jutri pred nama še en prekrasen pomladni dan, potem pa …

Potem, ko sta za nama šele dobra dva tedna aktualne južnoameriške dogodivščine, lahko že govoriva o nekaterih novih, tudi za najina osamosvajanja zelo pomembnih uvidih. Neokrnjena divjina narave, zelo redka naseljenost in pravi deževni Eldorado čilske Patagonije, imajo še kako močan vpliv na življenje tukajšnjih prebivalcev, pri tem pa seveda tudi mi, vsaj povečini pozitivno radovedni obiskovalci, nismo nikakršna izjema. Naravne danosti tega neizprosnega, a ravno zato tako čudovitega okolja, kjer zima praviloma traja 10 mesecev na leto, je pač potrebno sprejeti s pravo mero spoštovanja.

Temu sva se brez težav prilagodila tudi midva s Tatjano. Uživava vsak dan posebej, najine dnevne aktivnosti pa vedno znova prilagajava vremenskim razmeram in trenutnemu razpoloženju. Skratka, sva zelo »na izi«, brez vsake potrebe po kakšnem dokazovanju komurkoli, še najmanj pa samima sebi. Glede na to, da sva si za to epsko potovanje že na začetku vzela dovolj časa, se povečini premikava v tistih redkih trenutkih, ko dež vsaj nekoliko poneha.

Tako sva doslej naredila okrog 600 km s kolesom, pri tem pa sva tudi že nabrala višine za en dober Everest. Med pritiskanjem pedal se vseskozi počutiva odlično, kljub več kot 60 kg težkima kolesoma. Doslej, morda z izjemo precej zahtevnega vzpona na Morago, ko sva bila pač prisiljena kolesi kar nekaj časa porivati ob sebi, kakšnih večjih težav še nisva imela.

Naj na tem mestu omenim še nekaj vrhuncev, ki sva jih bila deležna na izjemno razgibanem odseku poti med Contaom in Puyuhuapijem, kjer se trenutno nahajava.

Po zelo prijetni izkušnji pri najinem gostitelju Darwinu sva po dveh dneh v Contau nadaljevala najino kolesarsko dogodivščino. Odločila sva se za nov odmik od Carretere Austral, saj sva si tokrat izbrala slikovito obalno cesto do 55 km oddaljenega El Virala, kjer sva se ponovno pridružila glavni cesti proti Hornopirenu. Vožnja skozi zaspane ribiške vasice, v katerih so kot po pravilu barvite cerkvice in preproste osnovne šole zasedale njihove osrednje lokacije, je bila zelo prijetna in kljub makadamu nič kaj preveč naporna. Poleg prave kolonije najrazličnejših ptic sva opazila tudi številčen trop delfinov, kar pa je na tem področju baje nekaj vsakdanjega. Večkrat je možno opazovati tudi orke, pa čeprav midva te sreče vsaj tokrat še nisva imela. Nasploh je Pacifik v tem delu izjemno bogat z ribami in vsemi drugimi plodovi morja, kar je razvidno tudi iz povečane obalne aktivnosti lokalnega prebivalstva, ki dobesedno živi z morjem. Vsaj nama zelo zanimive so bile tudi prav posebne peščene plaže, kjer pa za razliko od kamenčkov prevladujejo kar školjke.

Ob povratku na Ruto 7 je do Hornopirena sledilo še kar nekaj makadama. Močan dež in obilica blata ob delovnih zaporah na klancih sta dodobra prispevali k temu, da sva v Hornopiren prispela ne le povsem premočena in pošteno umazana, pač pa tudi dodobra utrujena. Zato skorajda nisva imela druge izbire, kot da si ponovno poiščeva ustrezno prenočišče, ki sva ga našla v prijetni »Hosteriji Catalina«.

Tu sva počakala do srede, saj sva trajektno povezavo do Leptepuja in še naprej do Calete Gonzalo, želela doživeti na dežja prost dan. Pri tem sva do popolnosti uspela in doživela sva fantastično izkušnjo plovbe skozi globoke fjorde, ki so nas pripeljali vse do deževnega pragozda Nacionalnega parka Pumalin.

Od Calete Gonzalo sva se potem še isti dan povzpela do kampa Lago Negro, kjer se nama je končno spet uresničila želja po kampiranju v divjini. Pa čeprav je bil kamp, ki »pozimi« seveda ne deluje, vsaj formalno še zaprt.

Tam pa tisto noč celo nisva bila edina obiskovalca. Nedaleč stran sta pod enem od prekrasno urejenih lesenih nadstreškov, ki so kot nalašč za postavitev šotora, prenočila tudi Ramona in Tim, zelo simpatičen nizozemski par. Njuno potovanje po Srednji in Južni Ameriki sicer traja že skoraj eno leto, a povečini ne s kolesi, ki pa sta si jih v Puertu Varas izposodila le za premik po znameniti Carreteri Austral od njenega začetka pa vse do končne točke v Villi O’Higgins.

Prelep, a precej hladen večer, sva s Tatjano zaključila sorazmerno zgodaj, saj sva si budilko za naslednje jutro naravnala na 6.00. Razlog je bil v tem, da je napoved že za deveto uro spet obetala dež, ki pa naj bi se tekom dneva le še krepil.

Tako sva zjutraj nekoliko hitreje kot navadno postorila vse potrebno in se odpravila v smeri Chaitena. Le prvi vzpon sva še prekolesarila v suhem, nato naju je dobro pralo vseh naslednjih 40 kilometrov. Kljub dežju in ne preveč dobrem makadamu pa je bil najin premik skozi vodnato džunglo Pumalina več kot zanimiv, saj ves čas kolesarjenja, razen redkih avtomobilov, ki sva jih lahko preštela na prste ene roke in ubranega glasnega petja ptičev vseh vrst nisva bila deležna nikakršnih drugih motečih elementov. Aktivni spoj z naravo je bil tako lahko res popoln.

V Chaitenu, ki ga je maja 2008 povsem uničila deroča lava iz izbruha istoimenskega vulkana, sva dobila občutek sodnega dne … Debel sloj temnih oblakov, močno deževje, silovit veter in še vedno dobro vidni ostanki kataklizme izpred desetletja, so dodatno naredili svoje. Seveda naju je ob manj kot 5-ih stopinjah Celzija in prej naštetih dejavnikih razumljivo spet hitro minila želja po kampiranju, pa čeprav nama je to vsaj v osnovi nekaj najlepšega. Ponovno sva za dve noči našla en super domač hostel, z imenom Las Nalcas, kjer sva si delila kuhinjo z domačo, kar številno družino, in dvema mlajšima fantoma iz Nemčije, ki z nahrbtniki potujeta prav tako proti »koncu sveta« v argentinski Ushuai.

Naslednji kolesarski premik je bil spet nekoliko daljši, predvsem pa doslej tudi z naskokom najbolj naporen. Do Puerto Cardenasa je šlo vse gladko, pa čeprav so bili že do tam nekateri odseki sicer lepe asfaltirane ceste kar zahtevni.

Tudi v naslednjih 15-ih kilometrih ni bilo nikakršnih težav. Lepa narava, kjer so medtem, za razliko od parka Pumalin, prevladovali pašniki, naju je približala glavnemu vzponu dneva. Čeprav sva bila nanj pripravljena, pa je bil resnici na ljubo še precej težji od pričakovanj. Do nadmorske višine 650 metrov, kjer se nahaja prelaz Moraga, sva nekaj najtežjih odsekov ob kolesih prepešačila, kar pa nama kljub ponovnemu močnemu dežju vendarle ni vzelo pozitivne naravnanosti.

Očitno nama je le-ta prinesla tudi Fernanda in njegovo družino. Ravno na vrhu vzpona se je namreč nedaleč od naju ustavil močan terenski avto ameriške proizvodnje. Bili so prijazni domačini, ki so živeli v hiši le kakšnih 200 metrov naprej.

Beseda je dala besedo in z veseljem sva se odzvala vabilu na kavo, ki se je potem podaljšala v pravo gostijo domačih proizvodov, pa spanje pri njih, za piko na i sva naslednje jutro dobila še doslej najboljši zajtrk, od kar sva na poti po čilski Patagoniji. Posebej lahko izpostaviva domačo malinovo marmelado in jajca temno oranžne barve, kot jih niti v Sloveniji že dolgo nisva videla. V El Cumbre-ju (slovensko – na vrhu) sva za vse našteto odštela 25.000 pezov, kar predstavlja približno 30 evrov. Tudi iz tega se dobro vidi, da so s ponudbo sob in drugih turističnih storitev pričeli šele v letošnjem letu. Resnično super topli in povsem nepokvarjeni ljudje, ki živijo trdo, a hkrati med seboj zelo povezano življenje v neprizanesljivem naravnem okolju.

Naslednji odsek poti naju je vodil mimo nesrečne Ville Santa Lucia, ki jo je pred slabima dvema letoma prizadel orjaški zemeljski plaz. Le-ta je poleg večine premoženja tamkajšnjega prebivalstva odnesel tudi več kot 20 življenj.

Tudi v nadaljevanju sva bila še vedno med pašniki, kakšnih pretiranih vzponov na, v tem delu lepo asfaltirani Ruti 7, pa vse do La Junte ni bilo več. Tam naju je, kot po pravilu, ponovno pričakal precejšen mraz in seveda dež. Zopet sva se podala v iskanje prenočišča, nad katerim pa tokrat, kljub lepi ureditvi in dolgoletni tradiciji lastnikov, nisva bila ravno navdušena. Glavni problem je bil v pomanjkanju toplote in precej špartansko odmerjenemu zajtrku …

Sva pa po drugi strani v La Junti spoznala mlajšega, 27-letnega fanta Alvara, ki je pred le nekaj meseci s svojim dekletom iz Anglije prekolesaril odsek Carretere Austral med La Junto in Villo O’Higgins, in potem naprej preko hribov in argentinske pampe vse do Ushuaie. Po profesiji je odvetnik, vsekakor zelo bister poba, ki drugače živi v Santiagu, a trenutno biva in dela v La Junti. Razlog je tudi v tem, ker tam živijo njegovi starši, tako da vsaj začasno tudi biva v njihovi hiši. Tja sva bila skupaj s Tatjano povabljena kar dva večera zapored, poleg druženja in zgodb z njegovega kolesarskega podviga pa sva bila deležna tudi nekaj zanimive lokalne kulinarike, za katero je prav tako poskrbel kar Alvaro. Za piko na i odlični izkušnji lahko dodam še krasno glasbeno kuliso po njegovem izboru, kjer je z naskokom prevladoval blues, ki nama je obema s Tatjano že od nekdaj zelo blizu.

Današnji premik iz La Junte do Puyuhuapija se nama ni zdel prav zahteven. Na le 45-ih kilometrih sva naredila dobrih 600 metrov vzpona, a od tega ni bilo nobenega hujšega klanca. Tudi makadamski deli so bili tokrat solidni, tako da sva v tukajšnjo prekrasno ribiško vasico prišla že sredi dneva razmeroma sveža. No ja, če sem natančen, pred časom je to bila v glavnem ribiška vasica, danes pa velika večina skoraj 1.000-ih prebivalcev živi le še od turizma.

Na današnji poti sva prehitela še en par na kolesih. Tokrat sta bila to Avstralca Kate in Kelly, s katerima smo se nekoliko več družili kasneje v lokalnem kafiču. Da je bil slučaj ponovnega srečanja v Puyuhuapiju še toliko večji, sta se tam znašla tudi Tim in Ramona. Še en razlog več za sproščeno izmenjavo vsega tistega, kar se nam je doslej dogajalo na poti.

In ja, spet sva si vzela sobo za dve noči. Kot kaže, bova z namestitvijo pri Juani zelo zadovoljna, saj imava v souporabi tudi odlično opremljeno kuhinjo, pa še toplote v »Mama Pasci«, za razliko od marsikatere druge namestitve, nikakor ne manjka.

Če sem že začel, pa naj še zaključim tole javljanje z vremenom, kar se za Patagonijo brez dvoma spodobi. Sedaj nama je namreč že povsem jasno, da tukaj še vedno kraljuje zima, ki je v Izoli nismo vajeni niti sredi januarja. To pa ima tudi zelo dobro plat, saj se letošnja turistična sezona v teh krajih še niti ni začela.

A po napovedih sodeč, se nam ob koncu tedna vendarle obeta nekaj bolj stabilnih dni, ki jih bova vsekakor poskušala izkoristiti za nekaj več premikanja s kolesom, pa za kakšen krajši treking in nenazadnje tudi za že kar težko pričakovano divje kampiranje v lepem naravnem okolju, ki ga tudi v nadaljevanju najine poti na jug ne bo manjkalo.

Prva od zanimivih lokacij, ki naju čaka, je ledenik Ventisquero Colgante, ki mu bo sledil eden najtežjih vzponov na celotni Carreteri Austral, kjer se bova morala po makadamu v manj kot 10-ih kilometrih povzpeti za približno 600 metrov do prelaza v Nacionalnem parku Queulat …

A to je že zgodba za naslednje poglavje tega bloga.

Naj današnje javljanje pričnem še v Izoli, kjer sva s Tatjano nekajmesečne priprave za odhod, kako tipično za naju, zaključila šele sredi noči, torej tik pred načrtovanim prevozom na beneško letališče za jutranji polet proti Madridu. Kljub zelo skrbni selekciji prtljage, saj se na kolesu potem vsak odvečen gram še kako pozna, sva bila ob koncu soočena s krutim dejstvom, da bo vsako od koles skupaj s torbami ob najinem kolesarjenju tehtalo kar dobrih 60 kilogramov.

Temu primerno težka je bila tudi že logistika najinega letalskega potovanja do končne destinacije, mesteca Puerto Varas na področju Los Lagos v Čilu, ki sva si ga vnaprej izbrala za pričetek ponovnega raziskovanja skrajnega juga Južne Amerike. Ob izdatni Janovi pomoči, ki naju je s kombijem tudi prijazno odpeljal do letališča v Benetkah, sva se po nekaj manjših zapletih in nepričakovano nizkem doplačilu za letalski prevoz koles, razmeroma hitro rešila večjega dela prtljage.

Kljub temu, da je bilo potovanje na relaciji Benetke – Madrid – Santiago de Chile zelo dolgo, niti ni bilo preveč naporno, saj sva večino poti uspešno prespala. Naju je pa zato že ob prihodu na letališče v čilski prestolnici čakalo prvo večje presenečenje, saj so nama povedali, da sta obe kolesi ostali v Madridu. Ko so naprej pojasnili, da naj bi v Čile prišli že naslednji dan in da nama jih bodo na svoje stroške direktno dostavili v Puerto Varas, sva bila več kot zadovoljna. Po eni strani so naju s tem celo rešili dodatnega napora pri ponovnem čekiranju prtljage še za zadnji let do Puerta Montt, pa še za letalski prevoz koles nam tako v tem primeru ni bilo potrebno doplačati prav nič. Naj takoj povem, da sva ju dejansko potem dobila že naslednji večer, in to povsem nepoškodovani. Za tak luksuz vedno podpišem!

Po varnem pristanku na letališču Puerto Montt in kratkem avtobusnem transferju do hostla MaPatagonia v Puerto Varasu, naju je tam sredi noči pričakal njegov karizmatični lastnik, Francoz Pierre Pascal, ki je to svoje kultno zbirališče popotnikov z vsega sveta, odprl že pred dvanajstimi leti. Letošnja nagrada za najboljši hostel v Čilu zgolj potrjuje, kako dobro izhodišče za najin dolg in naporen kolesarsko-pohodniški izziv sva si izbrala.

Skoraj 30-urna pot od domače Izole do Puerto Varasa je bila seveda dober razlog za nekaj počitka. Čeprav sva sprva predvidela tridnevno aklimatizacijo na patagonski vsakdan v tem zelo simpatičnem turističnem mestecu ob jezeru Llanquihue, se je le-ta podaljšala še za tri noči. Za to sva imela kar nekaj razlogov.

Prvi je bil v aktualnih političnih razmerah, saj so nemiri po večjih mestih izbruhnili ravno en dan po najinem prihodu. Kot ste verjetno že zasledili iz medijev, je bilo v prvih nekaj dneh v Santiagu celo več kot deset smrtnih žrtev, razplet krize v državi pa naj bi bil nepredvidljiv. Čeprav v Puerto Varasu razen mirnih demonstracij neke velike napetosti ni bilo čutiti, pa je bila v tistih dneh vendarle delno motena oskrba, tudi trgovine in banke so odpirali in zapirali brez kakšnega vnaprej predvidenega urnika.

Ko smo že pri nemirih v Čilu, verjetno ne bo odveč, če samo v nekaj besedah povzamem svoj pogled na trenutno stanje v državi. Kljub splošnemu prepričanju, da Čile velja za najbolj urejeno in tudi gospodarsko najbolj »uspešno« državo latinske Amerike, pa je resnica o kvaliteti življenja domačinov precej drugačna. Osnovni problem je vse večja neenakost med prebivalstvom. Le peščica pretirano bogatih družin s pomočjo korupcije in ogromnega vpliva na delovanje državnih institucij, na račun velike večine preostalega prebivalstva, svoje bogastvo še povečuje. Po drugi strani pa omenjena elita ob podpori tako novih, kot tudi starih, a žal še vedno veljavnih zakonov iz časov diktatorja Augusta Pinocheta, dodatno zmanjšuje že tako mizerne, vsaj za naše pojme povsem osnovne socialne pravice. O javnem šolstvu in zdravstvu praktično ni več govora, pokojninski sistem pa niti slučajno ne omogoča golega preživetja starejših. Vse je torej plačljivo, pri tem pa so cene zelo visoke, celo za naše razmere. Čile za Slovence nikakor ni poceni država!

Trenutni protesti so povečini miroljubni, tako da nekatere slike iz Santiaga ne odražajo dejanskega stanja po državi. Je pa gibanje za spremembe zelo odločno in dosledno vztraja pri svojih zahtevah, a njegovi protagonisti vsaj zaenkrat še vedno verjamejo, da do sprememb lahko pridejo po mirni poti. Čas bo pokazal, če je temu res tako, sam pa v to nisem najbolj prepričan, saj pohlep v današnjem svetu nima meja …

Drugi razlog za najino nekoliko daljšo aklimatizacijo v Puerto Varasu od predvidene pa je bil v tem, da sva si zaželela nekoliko bolj začutiti sproščen utrip mesteca in prekrasno naravno okolje področja Los Lagos, ki po mnenju precejšnjega števila najinih sogovornikov nudi sploh najvišjo kvaliteto življenja v Čilu. Čeprav sva potrebne nakupe hrane, pa opravke na banki, ter dokončno sestavo in pregled koles pred potjo, in tako naprej, opravila sorazmerno hitro, sva se odločila tudi za dva dodatna enodnevna izleta.

Že v soboto sva se tako s kolesi odpravila v bližnji Frutillar, ki je povsem opravičil najina pričakovanja. To seveda ne velja le za slikovito naselje z globokimi nemškimi koreninami, pač pa morda še bolj za celotno pot ob jezeru do nje in nazaj. Gre za zelo urejeno področje z mnogimi počitniškimi vilami, vrtovi in pašniki, z izjemnimi razgledi na jezero in bližnje vulkane, z dominantnima Osornom in Chalbucom na čelu. Za to sva se odločila tudi iz športnega razloga, da vsaj malo pretegneva noge na kolesih, najprej še brez dodatne prtljage. Pa se je hitro izkazalo, da opravljenih 65 kilometrov sploh ni bilo tako nedolžnih. Kar nekaj strmih klancev in skupna višinska razlika 870 metrov to potrjujeta.

Naslednji podvig, ki ga nisva želela zamuditi, pa je bila Pierrova ponudba, da se mu pridruživa na torkovem izletu pod vrh vulkana Osorno. Vse dneve, ki sva jih preživela v Puerto Varasu, sva ga namreč z velikim zanimanjem in hkrati spoštovanjem spremljala tam čez jezero in glede na izjemno lepo vremensko napoved, prav nenavadno za patagonske razmere, sva njegovo ponudbo tudi sprejela.

Celoten dan je bil magičen. Najprej smo obiskali v visoki sezoni turistično zelo oblegano, a zato nič manj lepo točko, slapove Petrohue. Obilje vode in zelenja v deželi, ki je znana po tem, da ima dež mlade, in fantastični razgledi na vulkane v neposredni bližini, so že tako lepo kuliso še dodatno poudarili. Pot smo nato s terencem nadaljevali neposredno pod vulkan Osorno vse do spodnje postaje žičnice, ki se nahaja na 1.230 metrih nadmorske višine. Kombinacija črne lave, spomladanskega snega, barvitosti objektov na smučišču, nenadkriljivih razgledov v vse smeri in divje energije te mogočne gore, ki jo še kako dobro začutiš, je več kot upravičila najino odločitev za ta izlet. Še družba iz Kolumbije, Argentine, Čila, Italije, Švice in Francije je bila prav simpatična, pa čeprav sva bila z naskokom najstarejša, a vseeno s precej več fizične kondicije od vseh.

Žal nismo mogli do vrha, saj je ta rezerviran le za alpiniste z vso potrebno opremo in seveda z vnaprej plačanimi dovolilnicami za pristop na vrh. Letno ga osvoji le okrog 600 izbrancev. Kljub temu nama bo izkušnja ostala v zelo lepem spominu.

Naj poudarim še to, da sva ves čas bivanja v hostlu zelo dobro jedla, za kar pa gre zasluga Tatjani, ki se je tudi v Čilu za štedilnikom zelo dobro znašla, kar pa za izvrstno kuharico, kot je ona, niti ni tako težko. Sem pa pri kuhinjskem ustvarjanju, za razliko od mojega domačega angažmaja, tokrat tudi jaz kar lepo pomagal …

Pravi štart najinega kolesarskega premika proti jugu je potem sledil v sredo popoldne. Pierre naju je tik pred odhodom želel v polni bojni opremi še fotografsko ovekovečiti, saj želi svoje naslednje poslovne ideje še bolj vezati tudi na kolesarske popotnike in midva sva se mu glede tega iz marketinškega stališča očitno zdela dovolj zanimiva. Pri tem nisva imela nič proti, saj se nama Hostel MaPatagonia zares zdi optimalno izhodišče za neposreden vstop na Carretero Austral.

Sva se pa midva že v začetku odločila za en, samo nama lasten obvoz. Namesto, da bi krenila direktno proti bližnjemu Puertu Montt in tam takoj na znamenito Ruto 7, sva se odločila za vsaj na papirju bolj privlačno, a tudi precej daljšo možnost, na relaciji Puerto Varas – Ensenada – Cochamo – Puelo. Gre za alternativo, ki se Carreteri Austral pridruži šele pri Caleti Puelche.

Sreda je bila vremensko še rajska, tako kar se tiče sonca, prijetnih spomladanskih temperatur, kot tudi razgledov na bližnjo in daljno okolico. Do Ensenade nama je bila na razpolago celo kolesarska steza, pa tudi vzponi in spusti po tej cesti, ki se vije neposredno ob jezeru, niso bili prehudi kljub izdatni obtežitvi najinih koles. Praktično nov asfalt podobne kvalitete, le brez kolesarske steze, naju je potem spremljal tudi naprej v smeri Raluna, kjer sva se po približno 10-ih kilometrih od Ensenade odločila, da bo za ta dan kolesarjenja počasi dovolj. Poiskala sva primerno skrit prostor v precejšnji divjini ob reki, ki nama je obetal miren preostanek večera in predvsem tudi noč. Pripravila sva si preprosto večerjo, a vsaj na začetku ni šlo brez povišanega adrenalina.

Od nekje daleč se je najprej zaslišal pasji lajež in samo nekaj trenutkov zatem sva že zagledala kakšnih šest, vsaj na prvi pogled nič kaj prijaznih psov, ki so se v polni hitrosti namenili direktno proti nama. Močno sem povzdignil glas in priznam, da sem bil kar močno presenečen, ko so se vsi do zadnjega razmeroma hitro ustavili in kmalu zatem obrnili ter tudi odšli. V naslednjih dneh se je pokazalo, da so tukajšnji psi vsaj zaenkrat precej bolj prijazni od denimo tistih na Balkanu ali Orientu. Seveda se to lahko že jutri spremeni, a srčno upava, da se ne bo …

Potem ko sva v miru povečerjala in se umila kar v reki, kolikor je bilo to le mogoče, sva se odpravila na zaslužen počitek. Prva noč v šotoru je minila mirno (razen neumornega laježa nedaleč stran) in brez posebnosti. Tudi naslednje jutro je bilo prav simpatično, le najina logistika pred odhodom naprej se je resnici na ljubo kar precej zavlekla. Ne dvomim, da bo že v nekaj dneh vse drugače.

Sprva še zelo lepa cesta se je že kmalu za Ralunom pričela spreminjati. Klancev je bilo vse več, pa tudi asfalt se je spremenil v relativno zelo slab makadam. Občasna dela na cesti so razmere za najino kolesarjenje še slabšale. V oblačnem, kasneje pa tudi deževnem vremenu, sva napredovala vse bolj počasi. V marsikateri klanec sva morala kolesa tudi potiskati, kar pa ob veliki teži niti ni kaj dosti lažje …

Narava okoli naju je bila ves čas zelo zanimiva, a žal v slabem vremenu vsi detajli niso prišli do izraza, saj so bili bližnji vršaci povečini že v megli. Ko je potem dež za nekaj časa ponehal, sva se odločila, da bi bilo pametno čim prej postaviti šotor in torbe umakniti na suho. To sva na zelo lepi lokaciji, praktično ob cesti, tudi hitro zatem naredila, pred nadaljevanjem dežja pa sva si uspela celo skuhati večerjo. Pojedla sva še pred naslednjo porcijo padavin, ki pa vsaj čez noč še niso bile tako obilne.

Drugače je bilo potem naslednji dan, ko je deževno patagonsko vreme prvič v nekoliko večji meri pokazalo svoje ostre zobe. Naju to v začetku kaj dosti ni motilo, saj sva tudi za take razmere primerno opremljena. Konfiguracija ceste mimo Puela in potem naprej vse do Calete Puelche je bila zelo razgibana, makadam pa resnično slab. Meni so vsi klanci in spusti ta dan pobrali ogromno energije, Tatjana pa se je držala precej bolje. Pred enim od zadnjih vzponov mi je tako dodatni energijski gel, ki sta nama jih ob zadnjem obisku v Izoli tik pred odhodom podarila najina prijatelja Barbara in Duško, prišel še kako prav.

Vzdolž poti sva z zanimanjem opazovala številne ribogojnice, kjer v glavnem gojijo losose. To so ogromni, sicer na prvi pogled slikoviti kompleksi sredi narave, ki pa nanjo nikakor ne vplivajo najbolje. Razlog je v pretirani požrešnosti po čim večjem izplenu, ter posledično prekomerni uporabi kemikalij in antibiotikov pri tem tako donosnem ribiškem poslu. V tej zvezi pa je najbolj srhljiv podatek, da to industrijsko panogo v Čilu, ki je na tem področju ena vodilnih držav na svetu sploh, v celoti obvladuje le nekaj najbogatejših družin, ki so od države dobile praktično doživljenjske koncesije za koriščenje velikega dela dotlej povsem neokrnjene morske obale. Skratka liberalni kapitalizem v najhujši obliki in biznis na račun narave celo v najbolj odmaknjenih delih našega planeta nima več nikakršnih omejitev …

Kot rečeno že prej, sva se Careterri Austral ponovno pridružila pri Caleti Puelche. Tisto najlepše je bilo dejstvo, da sva pod kolesi spet začutila asfalt, pa čeprav naju je do Contaa čakalo še nekaj manjših vzponov in spustov. Glede na slabo vreme in precej divji dan na in ob kolesih sva se že precej premražena odločila, da si poiščeva prenočišče, ki tokrat za razliko od preteklih dveh noči ne bo šotor. Našla sva ga pri lucidnem domačinu Darwinu, njegov Alerce Hostal & Restaurant pa je postal najino toplo zavetje za dve noči.

Danes čez dan sva si namreč vzela čas za daljši sprehod po tej mali ribiški vasici, za pranje oblačil ter nekaj počitka, sam pa sem poleg tega uspel urediti še dosedanje fotografije in že skoraj dokončati novo poglavje najinega bloga. No, ne smemo pozabiti še na včerajšnjo in današnjo večerjo, ki ju je pripravil kar naš Darwin, po profesiji sicer diplomirani socialni delavec. Priznam, da me je kljub slabim občutkom glede dejanskega stanja industrijskega ribištva v Čilu, predvsem njegov losos zelo navdušil … Jasno, ob kozarčku vsaj v Čilu vedno korektnega cabernet sauvignona …

Morda pred jutrišnjim nadaljevanjem poti, ko se odpravljava naprej proti Hornopirenu in Nacionalnemu parku Pumalin le še ugotovitev, da turistov, še manj pa kolesarjev, ob Ruti 7 vsaj zaenkrat praktično ne videvava. Razlog je v tem, da trenutno povsem očitno še ni sezona. Sprenevedala bi se, če ne bi priznala, da to dodobra občutiva tudi na svoji koži. Patagonske vremenske razmere so v tem delu leta pač še preslabe. Zavedanje o tem bo verjetno kreiralo tudi najine dnevne plane, saj si bova v hudem dežju in mrazu ob zelo slabi vremenski napovedi brez izjeme raje vzela kakšen dan več za počitek in ne bova brezglavo hitela mimo tistih najlepših področij, ki si jih vsekakor želiva doživeti v kar se da optimalnih razmerah. Tudi na račun kakšnega evra več za prenočišča, takrat ko nama šotorjenje pač ne bo predstavljalo posebnega užitka …

Se pa vsekakor počutiva odlično, pa čeprav so prvi kilometri na kolesu ponovno razkrili, da vseh 218 letošnjih Slavnikov skupaj za kolesarsko kondicijo ne pomeni kaj dosti … Je pa tudi res, da sva že sedaj, po le nekaj dnevih intenzivnega »mlinčkanja«, občutno bolj »fit« kot sva bila povsem na začetku.

Evo, toliko za danes, čez nekaj dni pa ponovno na svidenje.