Durmitor, najin naslednji vrhunec, je bil čudovita dnevna soba za sproščeno meditacijo
Po obveznem jutranjem bureku na Baščaršiji sva iz centra mesta skozi Vratca dokaj hitro prišla do magistralne ceste proti Foči. Pot se je zlagoma dvigala, prometa pa na srečo ni bilo prav veliko.
V Trnovem sva še enkrat več na najini poti naletela na tablo z napisom »Dobrodošli u Republiki Srpski«. Sledil je prvi postanek za pijačo v lokalnem bifeju, kjer so tako kot povsod v večinsko srbskih delih Bosne in Hercegovine bili poleg »konobarice« precej tipičnega izgleda samo predstavniki moškega spola. Povečini so bili videti precej utrujeni, pa čeprav je bila ura še zgodnje popoldanska, prazne steklenice piva na mizah pa so same po sebi ponujale pojasnilo za njihov ne najbolj trezen videz. A beseda da besedo in izkazalo se je, da so brez izjeme zelo komunikativni in prijazni možakarji, ki še kako pogrešajo našo bivšo državo. Da, tudi oni, pa čeprav verjamem, da ima marsikdo med njimi težke spomine na vojno obdobje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Po še enem nekoliko bolj strmem, dobrih pet kilometrov dolgem vzponu, sva se končno začela spuščati proti Foči. Sicer lepa cesta naju je vodila po soteski reke Bistrice, kjer pa je bilo kar nekaj ne preveč dobro osvetljenih in zato tudi nevarnih tunelov, ki pa sva jih brez težav premagala.
Blagodejen spust ob porečju reke Bistrice
Obilno večerjo, polno dobro pripravljenega kvalitetnega mesa, sva si privoščila v lokalni restavraciji tik pred Fočo, pot pa sva potem nadaljevala še kakšnih dvanajst kilometrov v smeri mejnega prehoda Hum oz. Šćepan Polje. Končno sva kljub zelo strmemu pobočju na eni strani in reko Drino, ki se je vila globoko pod nama, na drugi strani, že v mraku ob cesti le naletela na skorajda idealno lokacijo za postavitev šotora. Zame najlepšo doslej. Resnično divjina v pravem pomenu besede!
Najino idilično šotorišče v neokrnjeni naravi
Tako kot vedno sva tudi tokrat najprej raztovorila torbe, potem pa sva se lotila postavljanja šotora. No in takrat naju je oba kar pošteno stisnilo pri srcu. Priznam, da sva imela polne hlače, saj sva le kakšnih dvajset metrov stran od naju zaslišala zlovešče oglašanje nama neznane živali. Prepričana sva bila le, da zagotovo ne gre za domačo žival, prav tako pa sva po intenzivnosti oglašanja lahko sklepala, da gre za nekaj res velikega … Glede na to, da je nisva videla, nama bo ostalo le bolj ali manj logično sklepanje, za katero žival bi lahko šlo … Grozeči zvoki so na srečo trajali le kratek čas, midva pa sva nekako le dočakala jutro. Tatjana je imela s spanjem kar precej težav, jaz pa, kljub neljubemu dogodku, presenetljivo niti ne.
Eno od redkih raftarskih naselij na bosanski strani meje
Naslednji dan sva pričela z obilnim zajtrkom v enem od idiličnih raftarskih kampov, takoj po meji s Črno goro pa se je cesta začela močno dvigovati ob reki Pivi proti Pivskemu jezeru.
Razgledi na deročo reko Pivo so bili dih jemajoči
Naj na tem mestu najprej jasno povem, da ima Tatjana že vseskozi precej več kondicije od mene, kar je dobro vidno pri vseh najinih športnih aktivnostih, zato je bilo kar presenetljivo, da je na teh prvih vzponih nekajkrat lepo zaostala za mano. Nekaj takega se je dogajalo sploh prvič v zadnjih letih. Glede na njen tekmovalni duh je seveda za ta svoj ne ravno najboljši dan takoj našla kar nekaj razlogov. Najprej je bila kriva neprespanost, pa zvijanje v želodcu, kasneje so jo bolela kolena, nazadnje pa je bil vzrok, po njenem mnenju (čisto pravilnem, op. T.) ne najbolj korektna razdelitev teže prtljage v primerjavi z najino telesno težo … Lahko bi rekli, da je bila povsem brez potrebe nekoliko sitna, kar mi je kasneje sicer stežka tudi priznala, saj pri meni morebiten postanek iz kakršnihkoli razlogov res nikoli ni bil nikakršen problem. Bližnji prihod rdečih mercedesov je sicer hitro pojasnil glavni razlog za njeno razpoloženje …
Kljub temu sva dokaj hitro priplezala do vrha jezu mogočne hidrocentrale, ki je spodaj še divjo reko Pivo spremenila v umetno, a zato nič manj lepo jezero. Vzpona vsaj za nekaj časa ni bilo več, so pa bili vse bolj pogosti številni tuneli, kjer je vožnja s kolesom kar zahteven in nevaren šport, saj je potrebno ves čas paziti tako na nore voznike, kot tudi na nepričakovane luknje na cestišču.
Še eden od sicer lepo oštevilčenih predorov
Pa vendarle vse to še ni bilo nič proti tistemu, kar naju je čakalo v nadaljevanju dneva. Ko sva prišla do tabel za Nacionalni park Durmitor, Trso in Žabljak, se je pred nama pojavil črn tunel z nenormalno velikim naklonom.
Sedaj pa naravnost v črno luknjo …
Po hribu navzgor sva lahko s cmokom v grlu opazovala cesto, po kateri se bova morala vzpenjati. In res je šlo za ekstremne naklone in številne tunele, izdolbene v živo skalo. Kasneje nama je GPS pokazal, da so bili neredki odseki, kjer je naklon krepko presegel 20 odstotkov, rekord pa je bil celo 23,9 odstotka.
Fantastični razgledi na Pivsko jezero daleč spodaj
Na trenutke sva le stežka »mlinčkala« v prvi prestavi, a sva z bolj ali manj pogostimi postanki ob lepih razgledih na Pivsko jezero v dolini le zmogla vseh 11 km do gorske vasice Trsa. Ta dan sva ob le 46,67 prevoženih kilometrih naredila kar 1.366 m vzpona!
Končno v težko pričakovani vasi Trsa!
Kot naročeno za Tatjanin rojstni dan, saj je bil kasneje trud več kot poplačan, njena tečnoba pa je medtem tudi že izginila. Precej zaslug za to ima poleg čudežne vasice in narave, ki jo obdaja, tudi tipični črnogorski orjak Milan, sicer lastnik »Eko sela Durmitor«.
Super lokacija, kjer sva lepo praznovala Tatjanin rojstni dan
Pri njemu in njegovi zelo gostoljubni družini sva z rojstnodnevnim popustom za 10 evrov najela krasen bungalov, dodatno pozitivno presenečenje pa je bila odlična večerja, ki nama jo je pripravila njegova žena. Še nevsakdanje velika količina hrane je bila najinim dnevnim naporom primerna. V bungalov sva kasneje dobila postreženo še turško kavo (zame) in palačinko z belo čokolado (za Tatjano). Skratka, skoraj popoln zaključek razgibanega dneva.
Poznopopoldanska igra svetlobe
Zakaj skoraj? Predvsem zato, ker je bil naslednji dan še bolj magičen, lahko rečeva sanjski. Tatjana pravi, da sploh eden najlepših v njenem življenju. Začel se je že z odličnim domačim zajtrkom, kjer je bil na krožniku poleg obveznih jajc na oko še domači sir, maslo in super pršut, mene je čakala še prav posebna doza kave, Tatjana pa je bila navdušena nad domačo mešanico planinskega čaja.
Krasna vaška pravoslavna cerkvica
Preden sva krenila naprej, sva si vzela nekoliko več časa še za urejanje zapiskov, potem sva se poslovila od petih Goričanov z motorji, ki so prav tako prespali v Eko selu, nazadnje pa sva le osedlala najini kolesi in počasi nadaljevala vzpon skozi pravljični svet Nacionalnega parka Durmitor. Kdor tukaj še ni bil, enostavno ne more vedeti kaj zamuja …
Dan poletnih sanj
Razgledi na vse strani so enkratni, oblike gora pa nekaj posebnega. Srečevala sva veliko pastirjev, sem in tja tudi kakšnega turista. Zanimiva je bila predvsem skupina starejših Američank, ki so se ravno vračale iz dnevnega trekinga po okoliških vršacih.
Ovčereja je v teh krajih še zelo razširjena
Prometa tudi tukaj na srečo ni bilo veliko, tako da sem ta del poti povsem varno lahko vozil celo brez čelade.
Še eden od lepih motivov na poti skozi raj
Ne smem pozabiti tudi raznobarvnih rož na brezmejnih travnatih prostranstvih, ki so na teh višinah baje najlepše prav v tem obdobju.
Visokogorska flora v barvah
Pri izjemni kulisi je sodelovalo tudi prekrasno in ne prevroče vreme, ki je bilo ves dan praktično brez oblačka.
Poziranje na najvišji točki najine poti doslej – prvi del
Očitno sva bila od vsega skupaj tako očarana, da sva povsem brez težav in kakšne pretirane utrujenosti dosegla tudi doslej najvišjo točko najinega potovanja, prelaz na višini 1.907 metrov. Nasploh je bila opravljena skupna višinska razlika tudi ta dan večja od 1.000 metrov.
Poziranje na najvišji točki najine poti doslej – drugi del
Sledil je še spust proti Žabljaku mimo Valovitega jezera, magistralo iz smeri Nikšića pa sva dosegla le kakšen dober kilometer pred samim centrom črnogorskega visokogorskega turizma.
Spust mimo Valovitega jezera proti Žabljaku
Za spanje sva si tudi tukaj izbrala kar Avtokamp (kot Boce), kjer sva spet po enaki ceni kot v Trsi najela en manjši bungalov. Imela sva zanimive sosede, dva simpatična Ljubljančana z avtodomom, Greto in Sandija, ki ju je Durmitor več kot očitno očaral tako močno, da sta kljub siceršnji mobilnosti avtodoma, na svoj desetdnevni dopust tokrat prišla le v ta prekrasen del Črne gore. Zvečer sva bila k njima povabljena na kozarček vina in domači sir, očitno pa je dnevna dehidracija naredila svoje, tako da smo spili kar nekaj več (ženski del izvzet). Bil je prijeten večer, a sem se ob koncu zalotil, da sem težko vstal iz stola .… Zjutraj na srečo kakšnih resnejših posledic ni bilo.
In še nekaj povsem ob koncu … V kampu sva srečala še zanimiv nizozemski par, ki je bil pred nekaj dnevi na raftingu na Tari pri Šćepan Polju na meji z Bosno in Hercegovino. Tam sta v vasi na divje tudi prespala. Zjutraj so ju domačini zelo resno spraševali, če sta se sploh lahko kaj spočila, saj neposredno nad vasjo prebiva pastir, ki se iz bojazni za svoje ovce bojda vsako noč dere na ves glas in s tem preganja medvede, ki naj bi v večjem številu živeli v neposredni bližini. Zelo zanimivo, saj je Šćepan Polje le 8 km oddaljeno od najinega zadnjega šotorjenja pred dvema dnevoma …
