V četrtek, 19. junija je za naju končno napočil dan D. Dan odhoda na dolgo pričakovano potovanje daleč na jug s kolesi. Zadnje mrzlične priprave in precej zahtevno pakiranje, ki se je zavleklo še pozno v noč, je bil glavni razlog, da sva Izolo zapustila šele malo pred poldnevom. Družbo nama je delal še Jan, ki je prvi dan poti svoje starše spremljal z avtom, dodatno opremljen s snemalno tehniko.
V nizkem štartu, neposredno pred odhodom
Kljub zelo skrbni nabavi vsega, kar naj bi na taki poti potrebovala, sva bila neposredno pred odhodom vseeno nekoliko presenečena nad težo najinih obloženih koles, saj je Tatjanin v kompletu dosegel kar petdeset kilogramov, moj pa še tri kile več. Ja, morda bo kdo modroval, da bi morala biti medsebojna delitev teže nekoliko drugačna, vendar to velja le za tiste, ki naju ne poznajo dovolj dobro … Dejstvo je, da ima Tatjana precej več kondicije, da je tudi naravno bolj vzdržljiva, nenazadnje pa tudi 7 let mlajša.
Fantastične sečoveljske soline
In ja, v sami predstavitvi projekta je manjkal še en bistven podatek. Kljub temu, da sva bila vseskozi telesno aktivna, pa doslej praktično nisva nič kolesarila. Tatjana je bila letos dobesedno samo enkrat, jaz pa dvakrat na kolesu. Seveda takrat še popolnoma brez dodatne obtežitve … Hitro sva ugotovila, da nama več kot sto Slavnikov bolj malo pomaga takrat, ko se nama na preobloženih kolesih cesta postavi pokonci … Tam nekje do osem, devet odstotni klanci še nekako gredo, za kaj več od tega pa nama manjka še kakšen dan treninga. Kljub temu verjameva, da bo že kmalu bolje.
Tihožitje pred Bujami
Prvi dan, ob večjem številu postankov, sva delno po Parenzani, delno pa po cestah, s precejšnjo lahkoto prišla do Grožnjana, kjer sva se poslovila od Jana in končno ostala povsem na svoje. Sledil je še en, ne preveč zahteven izziv, saj sva si v divjini sploh prvič postavila za to potovanje nabavljen šotor. Če prištejeva zraven še napihovanje spalnih podlog, odvijanje spalnih vreč, da o pripravi koles in vse ostale prtljage za varno prenočevanje sploh ne govorim, nama tovrsten ritual skupaj z obveznim higienskim minimumom zaenkrat še vedno vzame debelo uro. Nič kaj dosti drugače ni tudi zjutraj. Prva noč je bila sicer mirna, z nekaj malega dežja, le na spanje v šotoru sva se še bolj privajala in temu primerno precej manj spala.
Najino prvo spanje v naravi
Naslednji dan je minil glede na najine trenutne sposobnosti zelo delovno. Kdo bi si mislil, da je Istra, poleg tega, da je zelo slikovita, tudi tako hribovita. Potem, ko sva se najprej spustila v dolino Mirne, se je bilo potrebno povzpeti do Motovuna, pa preko Karojbe do Pazina in spet navzgor do Gračišća, ter končno nekoliko bolj umirjeno do Vozilićev, kjer sva si že ob cesti proti Plominu le našla pogojno primeren prostor za nočitev. V novem oljčnem nasadu so nama delali družbo roji kobilic, še bolj pa burja, ki je kar precej otežila postavitev šotora. A na koncu sva le zmagala, tudi nekoliko močnejši nočni naliv pa nama ni mogel do živega. Če je bil vrhunec prvega dneva prekrasen pogled z levega brega Dragonje na Sečoveljske soline in standardno lep Grožnjan, bi se drugi dan verjetno odločila za Gračišće, ki bi jih skupaj z okolico mirne duše lahko postavil tako v Toskano, kot tudi v Provanso.
Pogled na markantni Motovun
Hrana? Ja doslej o hrani še nisem prav dosti govoril. Pa vendar počasi ritem tudi tu prilagajava načinu najinega potovanja. Zanesljivo je zelo pomemben izdaten zajtrk, česar se dosledno drživa. Med kolesarjenjem nato sledi kakšna malenkost za energijo, proti koncu dneva pa potem še en dovolj močan obrok, da nekako nadoknadiva porabljene kalorije. Doslej sva vedno, pa čeprav sorazmerno skromno, jedla kar zunaj, saj za lastno kuhanje enostavno nisva imela dovolj energije.
S pomočjo trajekta sva dosegla prvi kvarnerski otok Cres
Sledil je dan, ko sva dodobra spoznala tudi hribovitost dveh največjih kvarnerskih otokov. Od Vozilićev sva se najprej povzpela do Plomina in še nekoliko višje, nakar sva se spustila po strmem klancu navzdol do Brestove in s trajektom dosegla Porozino na Cresu. Od tu pa, po prvem zelo osvežujočem kopanju v morju, skoraj 450 višinskih metrov kontinuiranega vzpona.
Še dobro, da je bilo ob cesti na vzponu nekaj lepih senčnih kotičkov
Ko sva na krasnem pobočju z razgledom na obe strani otoka, kjer se cesta odcepi v Beli, že mislila, da naju bo pot do Meraga vodila le še navzdol, sva se močno uštela … Najprej se je bilo potrebno spustiti skoraj do mesta Cres, nato pa spet nazaj čez hrib na drugo stran otoka do trajektnega izhodišča za naslednji otok na najini poti.
Prečenje Cresa je terjalo svoj davek …
Kratek počitek na trajektu do Valbiske na Krku nama je kljub temu povrnil vsaj toliko moči, da sva še pred večerom zmogla še en vzpon do vasice Vrh, kjer sva si po odlični večerji poiskala doslej najboljše šotorišče. In res, tudi spala sva tokrat, sploh prvič na tej poti, sorazmerno dobro.
Sredi jutranjega dela ob pripravah na nadaljevanje poti
Današnji dan, ki sva ga že vnaprej planirala kot nekoliko poseben dan, sva začela s spustom do Krka in Punata, sledil pa je zelo zahteven podvig po pravi »gorski« cesti do Stare Baške s končnim, vratolomnim spustom, ki za povratek ne obeta nič dobrega, saj ni druge možnosti, kot da se vrneva po isti poti. Klanec je dolg, s kar dvanajst odstotnim naklonom in to bo resnično prvi pravi test najine volje in predvsem sposobnosti …
Lep pogled na prekrasno plažo s ceste neposredno nad Staro Baško
Tega prelepega kraja si nisva izbrala slučajno za najin doslej prvi precej bolj ležeren dan. Brat ima tu prikolico in s strani njegove družine sva bila prijazno povabljena, da se lahko oglasiva. Dodaten dogovor je bil, da Jan in njegova Urška pripeljeta še očeta in vse skupaj se je razvilo v zelo prijetno družinsko srečanje, kar smo po stresnih dogodkih v zadnjih nekaj tednih vsi skupaj krvavo potrebovali. Aleš in Megi sta naredila pravo gostijo, malo smo tudi zaplavali, pa še v njuni prikolici bova lahko prespala, saj so vsi drugi proti večeru že krenili domov.
Oče, Aleš, Jan in Tatjana na poznopopoldanskem čveku v bifeju na plaži
Še preden so odšli, sva s Tatjano sprejela še dva pomembna dogovora.
Obstajajo vsaj trije razlogi, da sva se odločila, da na poti sama sploh ne bova kuhala. Najpomembnejši je ta, da sva se rešila odvečnih kilogramov (kuhalnik, gorivo, posoda, zaloge hrane za pripravo obrokov, pribor za pomivanje, itd …). Drugi razlog je v tem, da bova tako pridobila kar nekaj časa za vse ostalo, kar želiva postoriti na poti. Ob tem tudi ni računice, še sploh, ker bova zelo hitro prišla v države, kjer so cene še precej nižje kot v Sloveniji ali na Hrvaškem.
Drugi del najinega dogovora pa je bil neposredno vezan na osnovno logiko »Osamosvajanj«, po kateri se nama nikamor ne mudi, še sploh pa ne takrat, ko je kdo od naju preutrujen. Tokrat moje telo zahteva svoje, kar oba spoštujeva. V praksi to pomeni, da bova v prikolici ostala še eno noč več, dodatni prosti dan pa bova s pridom izkoristila tudi za dokončanje aktualnih vsebin na spletni strani.
Evo, toliko za danes, čez nekaj dni, ko verjamem, da bova že uspešno preko Velebita na celini, pa spet na svidenje.
