Preko Samosa na rajski Kalymnos

Trajekt proti Samosu sva preživela brez posebnih težav. Spanja res ni bilo veliko, saj na ladijski palubi, ob vseh potnikih, lučeh in nenazadnje še vmesnem postanku na Chiosu, vso noč ni bilo pravega miru. A sva se vseeno primerno spočila za naporen dan, ki je bil pred nama.

Takoj po jutranjem pristanku v Karlovasiju, ki je na skrajnem severozahodu Samosa, sva se odločila, da kar brez zajtrka kreneva proti Pitagorionu, ki leži na nasprotni strani. Sprva sva nekoliko kolebala, ali naj si izbereva krajšo, 35-kilometrsko cesto preko osrednjega dela, ali pa morda nekoliko daljšo, 44-kilometrsko varianto, ki pa je povečini speljana ob obali in le v zadnjem delu, že povsem na vzhodu, preči še gorat centralni del.

Prijazna referentka v lokalnem turistično informacijskem centru naju je hitro prepričala, da sva raje izbrala drugo možnost. Prva, čeprav po kilometrih precej krajša, naj bi bila še občutno bolj hribovita in s tem po času, vsaj za nas kolesarje, celo daljša. Hkrati nama je lepo speljana obalna cesta ponudila še odlično priložnost, da prekolesariva celotno severno stran otoka vse do Vathija, od tam naprej pa je bilo do najinega dnevnega kolesarskega cilja le še dobrih 10 kilometrov. Res da bolj hribovskih, a s stališča napora prav nič posebnega.

Pitagorion sva v odličnem tempu in povsem brez težav dosegla že kmalu po 12. uri, kar je pomenilo še precej časa pred načrtovanim odhodom trajekta proti Kalymnosu, ki je bil naslednji otok na najinem programu.

Samos sva ocenila kot bolj sofisticiran in nasploh lepši otok od Lesbosa, predvsem pa sva uživala v bujnem rastlinju, ki je oddajalo prijetne vonjave tekom cele poti. Tudi odpadki, ki kot kaže postajajo rak rana vseh sredozemskih držav, so bili s strani tamkajšnjih komunalnih služb bolje počiščeni kot na Lesbosu. Verjetno zaradi že tradicionalno večjega obiska turistov od vsepovsod, ki pa se po otoku kar lepo porazgubijo, tako da kakšne velike gneče nikjer ni bilo opaziti.

Kljub temu tudi na Samosu ni bilo videti kakšnih velikih presežkov narave. Morda sva si na najini poti preko celotnega otoka še najbolj zapomnila lepo plažo z imenom Tsabou in seveda Vathi, kot največje mesto. In ja, tudi Samos je za najin okus prevelik otok, predvsem pa že preveč turističen, zato sva bila kar zadovoljna, da že isto popoldne nadaljujeva pot proti Kalymnosu.

Najin trajekt je bil tokrat točen, sva pa šele ob nabavi kart izvedela, da se pred večernim prihodom na Kalymnos ustavimo še na štirih drugih, vsaj nama dotlej bolj neznanih otokih. Athagonissiju, Patmosu, Lipsiju in Lerosu. Nasploh sva bila zelo presenečena, da je v tem delu Egejskega morja še toliko grških otokov.

Vsi po vrsti so slikoviti, eden izmed najlepših, po pripovedovanju najinih sopotnikov na trajektu tudi najbolj modnih v zadnjem času, pa je prav gotovo Patmos. Po videnem sodeč je tam tudi daleč največ bogatih turistov, tako da bi naju v prihodnosti ostali trije morda zanimali celo bolj.

Glede na vse izkušnje, ki jih imava s »turkiznimi križarjenji« nekoliko bolj južno, predvsem ob turški obali med Bodrumom in Antalyo, pa tudi med nekaterimi drugimi grškimi otoki, je vsaj po videnem, to področje zagotovo še ena od zanimivih destinacij, za katero bi si enkrat veljalo vzeti nekoliko več časa in jo obiskati s kakšnim klasičnim turškim »guletom«. Morda kar s štartom iz ne tako zelo oddaljenega Bodruma.

Čas potovanja med navedenimi otoki sicer ne bi mogel biti bolje izbran, saj je pozno popoldansko sonce še dodatno poudarilo vse naravne lepote tega področja. Kljub temu, da sva bila na trajektu, sva se tokrat počutila skoraj tako dobro, kot bi križarila na Baba Veliju … No, poudarek je vendarle na skoraj, saj je, če že nič drugega, manjkalo vsaj kaj dobrega za pod zob, pa kakšen postanek za plavanje, da o kakšni skrbno izbrani glasbi, ki bi še dodala svoje k zares lepi kulisi, sploh ne govoriva …

Te stvari sva podoživljala skupaj še z enim precej zanimivim sogovornikom, Grkom iz očitno zelo premožne solunske družine, ki že več kot 15 let živi in dela v Združenih državah Amerike (San Francisco) in v domače kraje prihaja vsako leto, a le še za kakšen mesec ali dva, saj je kljub temu, da je pri svojem delu svobodnjak, časovno vsaj do neke mere omejen. Ima pa zanimivo filozofijo, saj večino dopusta izkorišča za odkrivanje novih, čim bolj neokrnjenih krajev na odmaknjenih grških otokih, ki vsaj po njegovem, še vedno ponujajo številne kotičke, primerljive z našimi predstavami o raju na zemlji … Po mojem vedenju precej nenavaden pogled nekoga, ki se že vse življenje profesionalno ukvarja z informacijskimi tehnologijami …

Ob nočnem prihodu na Kalymnos sva najprej željno pogledovala okrog sebe, če naju bo v pristanišču morda kdo ustavil in nagovoril. Pred odhodom z Lesbosa sva, sploh prvič na tem potovanju, preko interneta poskušala rezervirati sobo, saj sva se poznega prihoda in nepoznavanja otoka, zavedala že vnaprej. Ker nisva dobila odgovora, je bila ta možnost zgolj minimalna in izkazalo se je, da bo ob enajsti uri zvečer na licu mesta najprej potrebno reševati vprašanje prenočišča.

S tem pa se kaj dosti nisva obremenjevala, saj je bil že večerni pogled na Pothio impresiven in v zraku je bilo čutiti, da bo ta otok na najini poti ostal zapisan kot nekaj posebnega. Ob obali sva se odpeljala skozi center mesta in se na drugi strani zaliva ustavila v simpatični restavraciji. Najin plan je bil nekaj pojesti in hkrati poskušati rešiti še problem spanja za tisto noč. Ponovno se je izkazalo, da sva naletela na pravo osebo. Prijazen lastnik, ki je govoril odlično angleško, je takoj razumel najine potrebe. Medtem, ko smo se dogovorili za grško salato, »tatziki«, pečene melancane s sirom in eno porcijo »souvlakija« ter pijačo, sem bil sam po njegovem navodilu že na poti do bližnjega hotela, kjer sem za 30 evrov še pred večerjo zelo solidno rešil tudi spanje. Tako je »retsina« še toliko bolj teknila, nad samo kvaliteto hrane pa sva bila dobesedno navdušena. Za sicer na videz skromno, količinsko pa še kako obilno večerjo, sva skupaj s pijačo odštela okroglih 20 evrov.

Kalymnos tudi sicer velja za izjemno kulinarično destinacijo, ki pa je hkrati še raj za plezalce, saj je otok zelo skalnat in hribovit, razgledi na vse strani z osrednjih plezalnih lokacij pa še stopnjujejo atraktivnost tega prekrasnega otoka. Če temu dodamo še celo za Grčijo nenavadno nizke cene, gre zanesljivo za odličen izbor. Sploh za tiste, ki svoje počitnice radi preživijo aktivno.

S pomočjo najinega večernega gostitelja sva še pred odhodom iz restavracije naredila še eno pomembno domačo nalogo. Glede na to, da sva skozi prijetno komunikacijo z njim kar nekajkrat dobila jasno potrditev o njegovi nenavadno široki splošni razgledanosti na zelo različnih področjih, sva bila prepričana, da je prav on tisti pravi naslov za nasvet, kam naj se zjutraj iz glavnega mesta premakneva za nadaljnja dva dneva, ki sva jih planirala še preživeti na otoku.

»Kalamies« je bila tista magična beseda, ki nama jo je zapisal na list papirja … Še isto noč sva v hotelu malo pobrskala po internetu in na isti list dopisala še »Exotic Ambeli«. Po vsem tistem, kar o tej rajski kombinaciji piše »tripadvisor«, sva si vsaj približno že lahko predstavljala, kaj naju čaka.

A za lepo nagrado na drugi strani otoka, se je bilo najprej potrebno krepko potruditi. Le 20 kilometrov oddaljeno lokacijo sva dosegla po zelo ovinkasti cesti, polni strmih vzponov in spustov. Ker pa je temu potrebno dodati še resnično spektakularno naravo in krasne razglede, sva v počasnem »mlinčkanju« ob kristalno čistem, jasnem in nekoliko vetrovnem vremenu, neizmerno uživala.

Kmalu po poldnevu sva uspešno prestala še zadnji, kar 25-odstotni spust in končno sva bila na Kalamiesu. Kolesa sva nato mimo prve restavracije kar po peščeni plaži ob morju privlekla do najine lokacije – piratskega Exotic Ambelija.

Že sam sprejem je bil nekaj posebnega, saj nama je eden od glavnih »piratov«, komunikativni in delovni Stavros, takoj ponudil »welcome drink«. Drugi izmed Yannisovih sinov, ki so vsi skupaj lepo vključeni v ta zgleden družinski posel, Manoli, pa je medtem že našel dva najboljša možna ležalnika na plaži za naju.

Seveda je bilo moje prvo vprašanje, sploh glede na ekstremno hud klanec, ki naju bo čakal na začetku povratka, kje bi bilo najbolj smiselno, da v bližnji okolici najdeva primeren prostor za nočitev. Stavros je namen mojega vprašanja, vsekakor v pozitivnem smislu, spregledal takoj in nama nemudoma ponudil, da lahko skupaj z njihovo družino prespiva kar na plaži. Kot edina, saj tovrstnih izjem ne delajo prav pogosto, če sploh kdaj … A so očitno že samo dejstvo, da sva do njih prišla s kolesi skoraj 3.500 kilometrov daleč in super kontakt, ki smo ga ustvarili že v začetku, takoj prepoznali kot pravo podlago za iskreno prijateljstvo, ki smo ga skovali v le nekaj več kot 24-ih urah.

Pri meni je hitro sledilo še drugo pivo, ob tem pa sva si naročila še veliko »Kalymnos« solato, ki se od klasične grške razlikuje po tem, da je v njej poleg vseh standardnih sestavin »horiatiki« solate sir nekoliko mehkejši in s tem bolj slasten, glavni dodatek pa je z janežem oplemeniten in posušen kalimnoški kruh.

Preostanek dneva sva potem lahko preživela povsem neobremenjeno na plaži, saj sva vedela, da nama tisti večer ni treba nikamor.

Ko se je stemnilo in je velika večina drugih gostov že odšla, je bil čas za gurmansko večerjo. Po lucidni debati z očetom družine Yannisom, sva se odločila za hobotnico na žaru in kalamare, pripravljene na njegov način. Vse je bilo povsem sveže, ravno dobro iz morja, kar je na različnih obmorskih destinacijah kjerkoli po svetu danes le redko mogoče najti.

Predvsem hobotnica je bila fantastična, zanesljivo eden od kulinaričnih vrhuncev potovanja. Nasploh je bila celotna večerja v rajskem okolju z domačini, eden od tistih pravih zaključkov najinih »osamosvajanj«, ki se vsaj v obliki kolesarjenja od Izole do Kaša počasi, a zanesljivo približujejo končnemu cilju.

Na plaži sva skupaj s celotno družino kar treh generacij (tudi več kot 100 let stara prababica je še kako živa …) spala dovolj dobro, le ogromna polna luna nama je vso noč kar preveč svetila. Na Kalamiesu je bilo tako fajn, da sva tam ostala še naslednje dopoldne, pa tudi del popoldneva, ko pa sva se le morala posloviti. Za zvečer sva že imela v žepu karti za trajekt proti najini zadnji destinaciji, vsaj kar se tiče grških otokov, skrajno vzhodnemu Kastellorizu, ki pa se nahaja že neposredno nasproti Kaša.

No ja, do Pothie naju je najprej čakalo spet dobrih 20 kilometrov in prvih 300 metrov je bilo vse od 19. junija dalje, ko sva se v Izoli odpravila na pot, sploh edini odsek, ki ga nisva prevozila in sva zaradi ekstremnega naklona kolo le z veliko težavo komajda pririnila do glavne ceste. Še en dodaten spomin na nepozabni Kalamies, kamor zanesljivo še prideva!

V Pothii sva si ponovno za 20 evrov privoščila odlično večerjo v isti restavraciji kot pred dvema dnevoma, lastniku pa sva se še enkrat zahvalila za najboljši možni predlog glede najinega kratkega bivanja na Kalymnosu.

Potem pa je že napočil čas za odhod in tudi tokrat trajekt ni kaj dosti zamujal. Smer Kastelorizo (ali po turško Meis)!