Rezime najinega kolesarskega podviga

Danes je 11. september 2014, natančno mesec dni od uspešnega zaključka najinega kolesarskega potovanja od slovenske Istre, preko Balkana na Orient. Za nama je resnično nepozabna popotniška in hkrati precej zahtevna športna preizkušnja, ki pa jo bova v naslednjih tednih, mesecih in letih poskušala še ustrezno nadgraditi. Projekt naj bi namreč predstavljal temelj za nadaljnja »Osamosvajanja«, pa ne samo najina.

Z lastnim vzorom in premišljenimi dejanji želiva spodbuditi tudi druge ljudi k bolj aktivnemu življenju, stran od pretiranega potrošništva in različnih odvisnosti, kjer pa ne misliva zahajati v ekstreme. Rekordi in drugi pretirano visokoleteči cilji naju že v osnovi ne zanimajo. Je pa toliko bolj pomembna stalna skrb za lastno psihofizično kondicijo in zdravje nasploh.

Kolikor se le da samostojno, po čim bolj naravni poti in brez nepotrebnega iskanja zunanje pomoči. Dokler je to le mogoče, a najprej je potrebno razčistiti pri sebi in tovrstno filozofijo potrditi v praksi. Ne pristajava na logiko, ko nekateri drugi, sicer polni teoretičnega znanja, zelo radi pokroviteljsko delijo različne nasvete, njihov življenjski slog pa je daleč od tistega, za kar se javno zavzemajo.

Današnji datum je povezan še z enim dogodkom, ki je pred natančno trinajstimi leti najprej zamajal, posledično pa tudi radikalno spremenil svet. Žal za veliko večino prebivalcev našega planeta na slabše, saj so medtem svetovni centri moči, z izgovorom demokratizacije in zagotavljanja človekovih pravic, ter seveda v imenu »boja proti terorizmu«, ta dogodek izkoristili predvsem za sistematično nadaljevanje brezobzirnega prisvajanja naravnih virov, ki pred našimi očmi vse bolj prehajajo v roke povampirjenih kapitalskih elit.

Številni mrtvi, trpeči in pregnani so pri doseganju njihovih ciljev le še kolateralna škoda. Samo vprašamo se lahko, v čigavem interesu se je na današnji dan leta 2001 v prestolnici svetovnega kapitalizma zgodil ta »hollywoodski spektakel« in kdo dejansko stoji za njim …

Zakaj sploh govorim o tem? Predvsem zato, ker sva ves čas najinega kolesarskega podviga spremljala zelo različne faze svetovne globalizacije, ki je še precej bolj, kot bi si kdo predstavljal, povezana z 11. septembrom in posledicami napadov na newyorški World Trade Center.

Proizvodnja strahu in prodaja sanj sta že iz nekoliko bolj oddaljene preteklosti prepoznani kot osnovni orodji za kolektivno pranje možganov in v zadnjem času tudi za stopnjevanje moči multinacionalk, ki pa jih obvladuje vedno manjši krog izbrancev iz takoimenovanih »centrov demokracije«. Pojavne oblike tega početja so premišljeno prilagojene različnim okoljem in stopnji globalizacije, kar je na področju držav jugovzhodne Evrope še posebej zanimivo opazovati in primerjati med seboj. Prevladujoča liberalno-kapitalistična paradigma (beri pohlep) je v imenu »zapovedane gospodarske rasti za vsako ceno« ušla čez vse meje. V največji meri na račun skaljenih medčloveških odnosov in uničevanja naravnega okolja. Profitni interes najpremožnejših postaja rak rana sodobne civilizacije, ena od najbolj zaskrbljujočih posledic pa je hitro spreminjanje temeljnih vrednot tudi tistih najbolj preprostih ljudi na podlagi materialistično spodbujene histerije. Enoumje in izrazito potrošniško naravnan čredni nagon širokih ljudskih množic je s pomočjo medijev, kjer posebno mesto zasedajo novodobna socialna omrežja, privedel moderno civilizacijo do točke brez povratka, zato bo skorajšnja streznitev boleča. Še več, po mojem mnenju bo imela apokaliptične razsežnosti, ki bodo pod vprašaj postavile celo preživetje človeške vrste …

In prav s temi vprašanji se bodo še naprej soočala »Osamosvajanja«. Tudi s pomočjo te spletne strani bi želela pridobiti čim več aktivnih somišljenikov, saj je po najinem globokem prepričanju edina prava alternativa sploh, da naša življenja čim prej iztrgamo iz krempljev medijskih manipulacij in jih spet vzamemo v lastne roke. To najprej zahteva osebnostno uravnoteženje na individualni ravni, pa razumevanje stvarnosti, potem pa še čvrsto voljo za ukrepanje in predvsem jasno izbiro prioritetnih ravnanj. Vse v izogib temu, da se v novodobni potrošniški »džungli«, ob zelo vprašljivem vplivu povsod deklarirane »svobode medijev« in vseh »demokratično ponujenih možnostih poneumljanja«, dokončno izgubimo … Verjamem, da si bova s tem in podobnimi projekti, tudi na osnovi referenc iz preteklosti, že v bližnji prihodnosti uspela zagotoviti pozornost pristojnih državnih institucij, družbeno odgovornih podjetij in dobronamernih medijev, brez katerih tudi pri kolektivnih »Osamosvajanjih« ne bo šlo.

Sedaj pa sledi še obljubljeni rezime ob zaključku kolesarskega dela projekta »Z glavo na baklavo«. V času med 19. junijem in 11. avgustom sva kolesarila skozi 9 različnih držav. Začela sva v domači Izoli, pot proti skrajnemu jugu Turčije pa sva nadaljevala preko Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne Gore, Albanije, Makedonije, Bolgarije in Grčije. Po natančno 53-ih dneh sva dosegla Kaš, ki sva si ga že vnaprej zastavila kot končni cilj potovanja.

Statistika:

• Od Izole do Kaša sva prekolesarila natančno 3.180,00 kilometrov
• Opravila sva 41.210 metrov vzpona
• Najina povprečna hitrost kolesarjenja je bila 15,5 km/h
• Na kolesu sva aktivno preživela 206 ur, 31 minut in 50 sekund

• Potovala sva na relaciji: Izola, Strunjan, Portorož, Sečovlje, Buje, Grožnjan, Motovun, Gračišće, Plomin, Brestova, Porozina, Merag, Valbiska, Krk, Punat, Stara Baška, Punat, Crikvenica, Novi Vinodolski, Senj, Otočac, Plitvice, Bihač, Štrbački Buk, Bosanski Petrovac, Ključ, Mrkonjić Grad, Jajce, Donji Vakuf, Travnik, Sarajevo, Foča, Hum, Šćepan Polje, Trsa, Žabljak, Mojkovac, Kolašin, Podgorica, Virpazar, Ostros, Skadar, Puke, Lezhe, Shengjin, Lezhe, Kruje, Tirana, Elbasan, Librazhd, Čafasan, Radožda, Struga, Ohrid, Sveti Naum, Galičica, Stenje, Pretor, Bitola, Prilep, Strumica, Melnik, Popovi Livadi, Gotse Delchev, Dospat, Trigrad, Shiroka Laka, Pamporovo, Chudnite Mostove, Bachkovo, Asenovgrad, Panichkovo, Kardzhali, Makaza, Komotini, Aleksandropoulis, Ipsala, Kešan, Eceabat, Canakkale, Ezine, Edremit, Ayvalik, Mytilini, Skala Kallonis, Mytilini, Karlovasi, Pithagoreio, Pothia, Kalamies, Pothia, Kastellorizo, Kaš

Oprema:

• Nesporna ugotovitev je, da sva bila za tako pot odlično opremljena. Težko si predstavljam, da bi sploh lahko imela boljši kolesi (Thorn Nomad), kot ju imava. Seveda v kombinaciji z vso dodatno opremo, ki tvori optimalno celoto
• Tudi pripadajoče torbe za prtljago (Ortlieb) so se izkazale kot najboljše možne za tako pot
• Šotor Hilleberg Nallo 3GT, spalni vreči Western Mountaineering, samonapihljivi podlogi Therm-a-Rest in zložljivi blazini iste blagovne znamke, so tvorili najino kamp opremo, ki se je brez izjeme pokazala kot odlična, tako po kvaliteti, kot tudi po teži

• Vsa tehnika, ki sva jo tovorila s seboj, je v celoti zadoščala najinim potrebam in trenutni usposobljenosti za njeno uporabo. Računalnik Sony Vaio, superzoom fotoaparat Canon, stojalo Sirui, GPS Garmin in dva pametna telefona Samsung, so bili natančno tisto, kar nama je omogočalo stalno komunikacijo z zunanjim svetom preko spletne strani: www.osamosvajanja.si, pa tudi drugače. Tatjana, kot strastna bralka, je s seboj imela še nekaj deset knjig, spravljenih na bralniku Kobo Glo. Nekoliko nama je žal, ker nimava dovolj znanja za pripravo kvalitetnih video vsebin, bi pa morebitna angažiranost v tej smeri zanesljivo pomenila potrebo po dodatni opremi, da o nesorazmerno veliki porabi časa, ki ga že tako ni bilo ravno na pretek, sploh ne govorim
• Odločitev, da sva se v zadnjem trenutku na tem potovanju odrekla predhodno že nabavljeni opremi za kuhanje, se je glede na destinacijo pokazala kot prava. S tem sva se rešila nekaj odvečne teže, poleg tega pa sva dnevno precej pridobila na času, ki sva ga namesto za pripravo hrane in pomivanje posode, raje izkoristila za dodatne oglede, počitek in kvalitetno komunikacijo. Stroški se zaradi tega niso bistveno povečali, saj sva ves čas potovala skozi države s prvovrstno ponudbo hrane na vsakem koraku, in to po več ali manj dostopnih cenah, kar velja tudi za restavracije, kjer sva si praviloma privoščila po dva obroka dnevno (zajtrk in večerjo)
• Glede obleke s seboj nisva vzela prav nič preveč, morda za primer, če bi naju namočil dež kje v hribih, prej kakšno športno majico z dolgimi rokavi premalo. Tudi »civilnih« oblačil sva imela ravno prav. Isto velja za obutev, saj so Tatjani za kolesarjenje zadostovali sandali Keen in dodatni natikači iste blagovne znamke za vse druge potrebe, jaz pa sem za razliko od Tatjane kolesaril v športnih copatih Salomon, svoje Keen sandale pa sem pretežno uporabljal v civilne namene

Stroški:

• Celotno potovanje, vključno z vsemi trajekti, zaključnim avtomobilskim transferjem od Kaša do 200 km oddaljenega letališča v Antalyi, letalskim prevozom od Antalye do Maribora za naju in obe kolesi, avtomobilskim prevozom od Maribora do Izole, vsemi stroški hrane in prenočišč ter še nekaterimi drugimi stroški na poti, naju je stalo okroglih 3.000 evrov, kar v skoraj dveh mesecih za oba skupaj predstavlja dobrih 50 evrov na dan. Končni znesek je bil morda rahlo nad pričakovanji, razloge za to pa vidim predvsem v večjem številu nočitev po sobah, kot sva sprva načrtovala, nekaj malega pa je k temu vendarle prispevala tudi odločitev, da se na poti nisva ukvarjala s kuhanjem, oz. z lastno pripravo hrane nasploh. Kljub dejstvu, da sva zaradi močno povečane fizične aktivnosti pojedla res velike količine kvalitetne in kalorične hrane, kjer nikakor nisva varčevala, sva s stroški vseeno ostala znotraj tistega okvira, ki sva si ga lahko še privoščila. Tudi čokoladicam in sladoledu se nikoli nisva odrekla, jaz pa sem si občasno po napornem dnevu privoščil še kozarček vina ali celo kakšno pivo, ki ga običajno v Sloveniji sploh ne pijem
• Ocenjujeva, da sva bila pri porabi denarja ves čas racionalna in da vsa našla ustrezen kompromis med najinimi dejanskimi potrebami in ceno, ki sva jo bila še pripravljena plačati za ta standard

Percepcija doživetij:

• Prepričan sem, da sva videla in doživela za tako kratko obdobje res veliko. Vsekakor sva spoznala, da je potovanje s kolesi za naju ravno prav hitro (ali pa počasno, če hočete …) in da poleg globljega doživljanja naravnega okolja omogoča tudi zelo pristna srečanja z domačini
• Potovanje je bilo polno naravnih in kulturno-zgodovinskih lepot, pa tudi resničnih presežkov ni manjkalo. Če bi se morala opredeliti za le tri vrhunce na celotni poti, bi se verjetno odločila za čudovito gorsko pokrajino med Trso in Žabljakom v črnogorskem nacionalnem parku Durmitor, za neokrnjeni Pirin in Rodope v južni Bolgariji, katerih naravne lepote, prijaznost domačinov in kulinarične presežke sva občudovala na zelo razgibani poti od Melnika do samostana Bachkovo, ter rajski grški otok Kalymnos, ki je res nekaj posebnega, tako po sproščenih ljudeh, odlični domači hrani, kot tudi pravi morski idili. Po naravnih lepotah in najinih doživetjih na poti so zelo blizu tem trem še Štrbački Buk na reki Uni, pa Sarajevo kot mesto, z Baščaršijo in izvirom reke Bosne na čelu, pa hriboviti južni obronki Skadarskega jezera s svojimi razgledi, ali pa Kruje, kot starodavna prestolnica Albanije, Radožda, kot pozabljeni makedonski biser, pa Narodni park Galičica med Ohridskim in Prespanskim jezerom, poleg Kalymnosa pa je od preostalih grških otokov, ki sva jih obiskala na poti, potrebno izpostaviti še Kastellorizo, ki vsaj zaenkrat nekaterim spremembam navkljub še vedno ostaja ena zadnjih pozabljenih oaz Evropske unije. Nenazadnje je ob bok vsem tem lepim krajem potrebno dodati še najino Izolo in nama nič manj domači Kaš.

• Posebno poglavje na poti čez Balkan je bil prijeten občutek jugonostalgije, ki je bil brez izjeme prisoten v vseh državah bivše Jugoslavije. S številnimi sogovorniki smo se večkrat ozirali nazaj in skupaj ugotavljali, kako lepo nam je bilo takrat, ko smo še živeli v skupni državi. Tako po velikosti, številu prebivalcev, kot tudi po naravnih lepotah in predvsem geostrateški legi, bi bili lahko skupaj precej močnejši faktor v mednarodni skupnosti. Dobila sva občutek, da je skupnih točk z običajnimi ljudmi, ki živijo na teh prostorih, še vedno mnogo več, kot bi si marsikdo predstavljal … A to je že druga zgodba, ki novodobnih lokalnih političnih elit, pa tudi svetovnih centrov moči, v tem trenutku prav nič več ne zanima …
• Morda tudi zato, ker z Albanci, živečimi v Albaniji, nimamo skupne zgodovine in ker njihovega jezika, za razliko od vseh ostalih na poti, ne razumeva prav nič, je bilo najino splošno počutje v tej državi nekoliko slabše kot v državah bivše Jugoslavije. Pa čeprav je bila narava v nekaterih delih, ki sva jih obiskala, čudovita. In ljudje, s katerimi sva prišla v kontakt, celo nadpovprečno prijazni. Še kako moteči pa so bili »nori« vozniki, pa tudi kupov svinjarije ob cestah ni bilo nikjer na najini poti toliko, kot prav v Albaniji. Kljub temu sem prepričan, da se bova še kdaj vrnila tudi v to državo, ki zagotovo popotnikom ponuja še vrsto neodkritih biserov

• Posebna zgodba, v kateri je na Balkanu zares mogoče uživati, je res dobra in ne predraga domača hrana. Še posebej odlično je vse tisto, kar prihaja z žara. Tudi okusi paradižnika, kumaric, sadja, domačega sira, kajmaka, medu, tradicionalnih slaščic, … in še dolgo bi lahko našteval …, so tisti pravi. Če temu dodam še dobro vino, ki ga prav tako ni težko najti nikjer, je gastronomska izkušnja popolna
• Eno od velikih pozitivnih presenečenj nama vedno znova predstavlja tudi Bolgarija. V tej državi, še posebej v pirinskih in rodopskih hribih, ki jih sedaj že zelo dobro poznava, se počutiva odlično. Narava je čudovita, ljudje pa povsem nevsiljivi, morda celo nekoliko zadržani, a po drugi strani komunikativni in gostoljubni. Njihova hrana je primerljiva z ostalimi balkanskimi državami, tudi cene pa ostajajo zmerne

• Kljub bojazni, da bo že v Grčiji precej drugače, sobile tudi najine izkušnje od tam v celoti pozitivne. Že severni del te države nama je ponudil nekaj pristnih kontaktov s sproščenimi domačini, podobno pa sva doživljaja še na Lesbosu, Samosu, Kalymnosu in Kastellorizu. Tudi cene, pa čeprav nekoliko višje, kot čez Balkan, niso bile prav nič pretirane, še sploh glede na presenetljivo visok nivo storitev. Praviloma sveža domača hrana in urejena prenočišča so bila povsod vredna svojega denarja, dobro organizirana trajektna mreža pa še vedno predstavlja najprimernejši način za obisk večjega števila grških otokov hkrati
• Tako kot sem natančno analiziral že v nekaterih prejšnjih prispevkih na blogu, pa turški del najinega potovanja predstavlja precejšnje razočaranje. Odkar v tej državi beležijo tolikšno gospodarsko rast, počutje ni več tako dobro, kot še pred nekaj leti. Prijaznost in njihova tradicionalna gostoljubnost počasi izginja, večino ljudi, ki sva jih srečevala na poti, pa je zanimal le še najin denar. Tudi cene so bile, verjetno poleg Hrvaške, sploh najvišje. In to za standard storitev, ki pa je bil z naskokom najnižji med vsemi državami, ki sva jih obiskala

Športni vidik projekta:

• Zanesljivo je tudi to eden izmed bistvenih elementov, zaradi katerih sva se odločila za ta način potovanja. Vsakodnevno kolesarjenje zahteva dobro telesno in psihično pripravo. Predvsem pa veliko vztrajnosti, še posebej na zahtevnih vzponih, ki jih je bilo na najini poti na pretek. Izbrala sva si zelo naporen program, ki ni ravno vsakdanji za veliko večino običajnih kolesarskih popotnikov. Tudi tistih precej mlajših kot sva midva
• Počutje je bilo povečini odlično, morda z izjemo kakšne manjše krize pri enem ali drugem, kar pa je pri takem podvigu nekaj povsem normalnega. Kljub temu, da sva v sorazmerno kratkem času opravila zelo zahtevno pot pa lahko rečeva, da z napori nisva pretiravala. V izogib morebitnim negativnim posledicam za zdravje sva vseskozi dobro »poslušala telo« in stanju primerno dozirala vse obremenitve
• Pomemben faktor je bila zadostna hidracija in močno okrepljena prehrana. Ob tem sva večino časa dodajala magnezij, a kljub temu se občasnim, za take napore običajnim krčem, nisva mogla povsem izogniti
• Tatjana se je v Slovenijo vrnila z nespremenjeno težo, jaz pa sem bil realno za dobra dva kilograma lažji kot pred odhodom
• Z redno športno aktivnostjo nadaljujeva tudi po povratku v Slovenijo, pa čeprav količina in intenzivnost v tem trenutku še nista na tisti ravni, kot bi si oba želela. Za to je kar nekaj objektivnih razlogov, a že sedaj načrtujeva, da bo od začetka oktobra dalje vse že precej drugače …

Medsebojno razumevanje:

• Lahko rečem, da sva se na poti dobro razumela, zagotovo še bolje kot doma, pa čeprav sva bila skupaj po 24 ur na dan skozi dva meseca
• Osnovni razlogi za sožitje so bili podobno dobra psihofizična pripravljenost, dovolj velika trma ob največjih telesnih naporih, skupni interesi in obojestransko pozitiven odnos do neokrnjene narave ter odpor do prekomernega zadrževanja v večjih mestih, kompatibilna razdelitev vseh opravil na poti, ki je tudi sicer skladna z najinima karakterjema, usposobljenostjo in nagnjenji
• Kljub temu so mene občasno motile Tatjanina preobčutljivost na vročino in slabše vreme, pa njen strah zaradi potencialnih nevarnostih s strani različnih živali ob kampiranju v divjini in njene, vsaj rahlo večje potrebe po redni prehrani in drugem nekoliko višjem komfortu na poti
• Sam bi bil pripravljen še na nekoliko bolj asketsko obliko potovanja, a pri tem ne rečem, da mi tudi letošnja, kompromisna oblika, do katere sva prišla povsem spontano, ni v celoti odgovarjala
• Tudi jaz seveda nisem bil perfekten. Vsekakor bi moje sicer redke reakcije na njene, za moj občutek nepotrebne pripombe, lahko bile bolj umirjene in manj impulzivne, kar pa na poti ni bilo nič kaj dosti drugače, kot je doma …
• Tatjano je motilo moje občasno, ne najbolj pedantno pritrjevanje sprednjih torb na kolo, pa za njen okus večkrat pretirano, da ne rečem nevarno vijuganje po cesti, še najbolj pa mi je zamerila mojo nekomunikativnost in razdražljivost ob trenutkih, ko sem bil zelo utrujen

Kljub zgoraj omenjenim malenkostim, se je še enkrat več izkazalo, da gre pri nama za optimalno potovalno navezo, kar pa ne izključuje možnosti, da bova kakšno podobno pot v prihodnosti morda opravila tudi ločeno.