ALEKSANDER KRAVOS

Rojen sem bil 14. oktobra 1961 v Ljubljani. Imel sem srečno otroštvo, saj sem živel v urejeni 4-članski družini, kjer smo se med seboj dobro razumeli. Stanovali smo v lepi privatni hiši v neposredni bližini stadiona za Bežigradom. Starša sta bila visoko izobražena in za tiste čase tudi zelo široko razgledana. Vseskozi sta imela solidno službo, tako da doma nikoli nismo čutili pomanjkanja, a smo kljub temu živeli bolj skromno. Zdrav življenjski slog in skupno preživljanje prostega časa v naravi sta jima že takrat pomenila precej več kot pa kopičenje materialnih dobrin. Oba z bratom sva imela njuno polno podporo pri šolanju, spodbujala pa sta naju tudi k rednemu športnemu udejstvovanju.

Kot perspektiven atlet v mladinski konkurenci, sem si leta 1979 težko poškodoval koleno. Pred tem sem skakal v višino prek dveh metrov, kar ni bilo slabo za še nepolnoletnega mladeniča. Žal je bila s to poškodbo moja morebitna kariera vrhunskega športnika mnogo prezgodaj zaključena. Kljub temu, da me je takrat to zelo prizadelo, sem ostal zvest športu tudi v naslednjih nekaj letih. Preizkusil sem se v vlogi organizatorja velikih športnih tekmovanj. S prodornostjo, komunikacijskimi sposobnostmi in nespornimi marketinškimi talenti, sem že kot zelo mlad fant prevzemal najodgovornejše naloge pri organizaciji in izvedbi večine največjih slovenskih prireditev v speedwayu in atletiki v osemdesetih letih.

Poleg športa sem že od najstniških let naprej razvijal še eno veliko strast. To so bila potovanja, kjer zame praktično ni bilo nobenih omejitev. Ne glede na to, da sem imel takrat zelo malo denarja, sem že pred svojim 25-im letom prepotoval večino zahodnoevropskih držav, v dveh ločenih velikih popotniških izzivih pa sem najprej prečil Saharo, vse do nigerijskega Lagosa, in kmalu zatem odpotoval še preko Balkana, centralne Turčije, Sirije in Irana do Pakistana. Avtoštop je bil prevladujoč način transporta in največkrat tudi edina finančno sprejemljiva možnost, da sem lahko obiskal tako oddaljene kraje. Seveda je bil to še povsem drugačen svet, poln neokrnjene narave in praktično povsod tudi vsem prišlekom prijaznih domačinov, brez terorizma, množice migrantov ali omembe vrednega kriminala, a tudi svet brez urejene infrastrukture, mobilnih telefonov in nakupovalnih središč, ki smo jim danes priča na vsakem koraku. Kljub nekaterim zahtevnim situacijam na poti pa sem prepričan, da bi si težko zamislil boljšo popotnico za življenje, saj so bile izkušnje s teh potovanj zame neprecenljive.

So pa bila moja številna potovanja in tudi po večmesečna odsotnost od doma eden glavnih razlogov za to, da nisem nikoli diplomiral. Kljub temu sem ob koncu leta 1989 dobil za tisto obdobje zelo atraktivno ponudbo za službo. Sploh, če upoštevamo, da je bila Slovenija takrat še sestavni del bivše Jugoslavije. Izziv sem sprejel brez posebnega razmisleka in se pridružil tobačnemu gigantu Philip Morris-u, že v tistem obdobju eni od največjih svetovnih korporacij. Začel sem z različnimi operativnimi nalogami v prodaji in marketingu, a sem hitro napredoval do pomembne izvršne funkcije, kjer sem kreiral in vodil številne regionalne marketinške projekte na širšem področju bivše Jugoslavije in Albanije. V skoraj sedmih letih delovanja pri tem velikem globalnem podjetju, sem zelo dobro spoznal, kako delujejo najuspešnejše svetovne multinacionalke. Že takrat sem imel do tega kar nekaj pomislekov in kljub temu, da sem bil pri delu izjemno uspešen, smo se ob koncu leta 1995 sporazumno razšli.

Nove izzive sem v nadaljevanju poslovne kariere našel kot samostojni podjetnik. Najprej sem povečini sodeloval z nekaterimi drugimi velikimi korporacijami, še največ pri oblikovanju in izvedbi različnih celostnih promocijskih akcij za alkoholno industrijo. Do leta 1998 sem bil tako med drugim slovenski partner ameriškega giganta Brown-Forman (njihova najbolj znana blagovna znamka je viski Jack Daniel’s) in italijanskega proizvajalca žganih pijač Stock.

Pri svojem delu sem vrsto let odlično sodeloval tudi s slovensko estrado. Eden od najodmevnejših projektov, ki sem ga kot izvršni direktor vodil tako po idejni, kot tudi po izvedbeni plati v letu 1996, je bil prvi »slovenski Grammy«, z imenom »Zlati Petelin ’95«, ki je pri nas sploh prvič na enem mestu uspel združiti vse najpomembnejše glasbene avtorje in izvajalce iz različnih zvrsti. Končna podelitev priznanj za njihove največje letne dosežke v Celju je bila zanesljivo najprestižnejša prireditev tistega leta v Sloveniji, o kateri se z nostalgijo govori še danes. Verjetno tudi zato, ker se po »Zlatem petelinu« slovenska glasbena stroka nikoli več ni uspela poenotiti in sprejeti dovolj kredibilen in za vse sprejemljiv koncept nagrad za največje glasbene dosežke znotraj koledarskega leta, ki bi lahko postal tradicionalen.

Ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja se je moja življenjska filozofija začela postopoma spreminjati. Stalna odsotnost od doma in redno obiskovanje različnih družabnih dogodkov me ni več zadovoljevalo. Ravno nasprotno, počasi sem se začel zavedati, da zaradi tega zelo trpi moje družinsko življenje, takrat 10-letni Jan pa me je doma vse bolj pogrešal. Ni se mi zdelo več pošteno, da medtem ko bi moral vzgajati edinega sina in narediti že tudi kaj pametnega za lastno zdravje, še naprej skoraj v celoti zapravljam svoja najlepša leta v službi profitnega interesa različnih korporacij. Medtem sem se že zelo dobro zavedal, da je edini cilj tobačne in alkoholne industrije pridobiti čim več novih, kar se da mladih kadilcev in pivcev, ki bi jih kasneje lahko zadržali v svojih krempljih čim dlje časa. Pri tem niso izbirali sredstev, s svojo agresivno prisotnostjo v medijih in na številnih množičnih javnih prireditvah pa so preko vzornikov mlade generacije uspešno soustvarjali novodobni, potrošniško naravnan življenjski slog, katerega rezultat je danes žal viden tudi v najrazličnejših oblikah odvisnosti, še posebej med mladimi.

Eden najpomembnejših mejnikov v osebni transformaciji, pa tudi poslovno, se je zgodil leta 2000. Medtem ko sem se že prej v celoti odpovedal sodelovanju s tobačno in alkoholno industrijo, sem skupaj z desetimi strokovnjaki z različnih področij prav ob prehodu v novo tisočletje ustanovil nevladno in neprofitno ustanovo, »Fundacijo Z glavo na zabavo«. Kot pobudnik ustanovitve sem bil kasneje imenovan tudi za predsednika programskega sveta. V popolnem nasprotju s tistim, kar sem pri delu poosebljal v prejšnjih desetih letih, sem praktično čez noč tudi javno postal eden glavnih zagovornikov zdravega življenjskega sloga, zabave brez uporabe alkohola, tobaka in prepovedanih drog in nasploh bolj aktivnega preživljanja prostega časa. Pri tem že od ustanovitve naprej nisem imel težav, saj sem s svojim aktivnim in zdravim načinom življenja v celoti sledil našemu poslanstvu, ki sem ga lahko le na ta način dovolj prepričljivo zagovarjal tudi v medijih. Seveda pa mi je pri tem izdatno pomagala tudi izkušnja dolgoletnega delovanja na nasprotni strani.

Naj omenim še imena nekaterih drugih najbolj izpostavljenih posameznikov, ki so s svojim strokovnim delom odločilno prispevali k veliki prepoznavnosti in ugledu Fundacije ZGNZ med leti 2001 in 2012. Naš predsednik uprave je bil mag. Franc Hočevar, v programskem svetu pa so bili med vsemi ostalimi še posebej aktivni dr. Zdenka Čebašek Travnik, mag. Bojan Žlender in Tomaž Grubar.

Približno 600 preventivnih prireditev ZGNZ za različne ciljne skupine, ki jih je v 12-ih letih obiskalo skoraj pol milijona obiskovalcev in več kot 100 ur avtorskega televizijskega programa, ki smo ga pripravili za Televizijo Slovenija in nekatere druge medijske hiše, predstavljajo le tisti najbolj odmeven del našega splošnokoristnega delovanja. Pri izvrševanju svojega poslanstva smo imeli podporo pristojnih državnih institucij in večine lokalnih skupnosti, s častnim pokroviteljstvom pa je pomen in sporočilnost različnih projektov Fundacije ZGNZ prepoznal tudi takratni predsednik Republike Slovenije, dr. Danilo Türk. Za dobro opravljeno delo smo prejeli številna domača in tuja priznanja.

Kljub mnogim uspešno izvedenim projektom na področju primarne preventive in nespornemu ugledu ustanove, ki smo ga uživali tako v strokovnih krogih, kot tudi med splošno populacijo, pa smo se ob koncu leta 2012 v Fundaciji ZGNZ znašli v zelo zahtevnem položaju. Sponzorska sredstva in donacije, s katerimi bi takrat še lahko računali, pa tudi realno pričakovana finančna podpora s strani državnih institucij in lokalnih skupnosti, se je v primerjavi s prejšnjimi leti več kot prepolovila. Za nameček so se ravno v tistem obdobju dotlej odličnemu sodelovanju nepričakovano odrekli še na Televiziji Slovenija. Ker bi bili temu primerno prisiljeni korenito oklestiti obseg načrtovanih projektov, s tem pa bi postavili pod vprašaj siceršnjo kredibilnost in celo naš obstoj, smo se po izčrpnih pogovorih v upravi in programskem svetu Fundacije ZGNZ, sicer s težkim srcem soglasno odločili, da vsaj do nadaljnjega v celoti prekinemo z našim splošnokoristnim delom. Žal tudi tri leta kasneje ne vidim pravih možnosti za ponoven zagon te nevladne organizacije na način, da bi naše aktivnosti tudi dejansko prispevale k izboljšanju stanja na področju škodljive rabe alkohola, tobaka in prepovedanih drog v Sloveniji …

Naj se na tem mestu še enkrat vrnem k svojim potovanjem. Že prej omenjenemu zgodnjemu odkrivanju zahodne Evrope, Bližnjega vzhoda in Afrike ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so kasneje sledili še mnogi novi popotniški izzivi. Tako sem med drugim obiskal vse najlepše nacionalne parke na jugozahodu Združenih držav Amerike, dvakrat sem bil v lastni režiji na Kubi, na južnoameriških potovanjih sem odkrival nekatere najbolj odmaknjene predele Argentine, Čila in Brazilije, s terenskim vozilom pa sem spoznaval običajnim turistom skrite lepote Zahodne Avstralije in Maroka. Med tistimi evropskimi destinacijami, ki so name pustile največji vtis, zanesljivo lahko uvrstim Skandinavijo, južno Francijo, nekaj bolj odmaknjenih grških otokov in s strani množičnega turizma še neodkrite dragulje na Balkanu.

Poleg naštetih krajev na vseh petih kontinentih, ki sem jih bolj ali manj redno obiskoval skozi več kot tri desetletja, pa zame obstaja še en, prav poseben košček sveta, kamor se vedno znova vračam že 25 let. Gre za čarobni Kaš z okolico, ki ljubiteljem neokrnjene narave, adrenalinskih športov in umetnosti, predstavlja pravi biser sredi zelo raznolike likijske pokrajine ob Sredozemskem morju, na skrajnem jugu Turčije. Tam smo si skozi daljši čas družinsko izoblikovali nekatera prava prijateljstva z domačini, nakup manjše hišice na lepi lokaciji ob morju, pa je pomenil le še dokončno potrditev, da smo si našli nekakšen drugi dom. Ker sem svoj posel vedno načrtoval projektno, sem si življenje organiziral na način, da sem preko poletja ponavadi ostajal kar v Turčiji. Dodaten razlog je bil v tem, da so me že v devetdesetih letih moji turški prijatelji povabili tudi k poslovnemu sodelovanju. Hitro so se navadili na slovenske goste, ki so v moji režiji redno obiskovali te kraje, kjer so po njihovih besedah preživljali svoje najlepše dopuste. Večina med njimi je križarila po tem najlepšem delu sredozemske obale na tradicionalnih lesenih barkah Baba Veli, katerih lastnik je moj dolgoletni prijatelj Yusuf. Teh zanimivih počitniških programov, daleč stran od ponorelega sveta, se je od leta 1996 dalje udeležilo več kot 1.000 slovenskih gostov. Ker sem bil kot gostitelj na večini križarjenj tudi osebno na barki, celotno turško obalo med Bodrumom in Antalyo, kot tudi vse bližnje grške otoke, seveda odlično poznam.

Ob koncu leta 2012, ko sva skupaj s Tatjano, ki je bila do takrat redno zaposlena generalna sekretarka Fundacije Z glavo na zabavo, skupaj ostala praktično brez dela, je pri nama nastopil pravi čas za korenit razmislek, kaj in kako naprej. Pretirana delovna angažiranost v preteklem obdobju, ki je vsaj pri meni trajala predolgo, je pustila resne posledice na mojem zdravju. Takrat že kronična izgorelost, ki sem jo pred dolgoletnimi poslovnimi partnerji, pa tudi najbližjimi prijatelji in znanci, še sorazmerno dobro skrival, je zahtevala hitro ukrepanje. Tako sva prodala stanovanje v Ljubljani in se nemudoma odselila v Izolo. Sprememba okolja je bila ključna. Ker sva imela takrat, tudi zaradi prodaje stanovanja, kar nekaj privarčevanega denarja, sva se odločila, da si vzameva najprej nekaj kvalitetnega časa zase, ki sva ga še kako potrebovala. Tisto pomlad sva tako že kmalu odpotovala v Turčijo, kjer sva del poletja preživela v »najinem« Kašu, del pa s prijatelji na barki.

Kljub sorazmerno sproščenemu, nekajmesečnemu obdobju brez posebnega dela, pa sva tudi zaradi pretirane vročine v teh krajih, daleč na jugu Turčije, nekoliko zanemarila najino, prej sicer redno telesno aktivnost. Zato sva se odločila, da že jeseni, takoj po prihodu nazaj v Slovenijo, pričneva s ponovnim, zelo načrtnim pridobivanjem psihofizične kondicije. Čez zimo sva veliko časa preživela v hribih in tako sva kmalu spet postala odvisna od redne športne vadbe, kjer pa nisva pretiravala. V teh mesecih sva sicer največji del svoje energije in ljubezni namenjala najinim predragim staršem, še posebej pa moji mami, ki se je takrat, vse do njene prezgodnje smrti v juniju 2014, hrabro borila z najhujšo obliko Parkinsonove bolezni. Tudi moj oče se je v tistem obdobju začel soočati z napredovano Alzheimerjevo demenco, kar z leti pri nas doma že predstavlja vse večjo težavo.

Kmalu po mamini smrti sva se s Tatjano odločila izvesti še en, že dolgo prej načrtovan in zaradi stalne preobilice dela in drugih obveznosti nikoli realiziran, popotniški izziv, ki sva ga poimenovala »Z glavo na baklavo«. S kolesi sva se odpravila od slovenskega domovanja v Izoli vse do že prej omenjene poletne hišice, ki jo imava v turškem Kašu. Pot skozi 9 držav, ki sva si jo izbrala, nikakor ni bila najlažja, bila pa je zanesljivo pokrajinsko in kulturno zelo raznolika. Od severnega Jadrana, preko številnih gorskih verig osrednjega Balkana in nekaterih manj turistično obleganih grških otokov sva za najino pot na Orient potrebovala le 53 dni. Čeprav sta obe polno natovorjeni kolesi skupaj s prtljago tehtali po več kot 50 kilogramov, sva v manj kot dveh mesecih uspela prekolesariti 3.180 kilometrov, ob tem pa sva premagala še 41.210 metrov vzpona. Vsekakor fantastična izkušnja in hkrati darilo za najin takrat skupno 100-ti rojstni dan.

Bližnje Sečoveljske soline ob meji s Hrvaško, največja jadranska otoka Cres in Krk, slikovita dolina reke Une in z »jugonostalgijo« prežeto Sarajevo, pa spektakularna gorska veriga Durmitor, neokrnjeno Skadarsko jezero in starodavna albanska prestolnica Kruye, lepa makedonska dvojčka Ohridsko in Prespansko jezero, znamenito južnobolgarsko mestece Melnik, pa mogočna gorstva Pirin in Rodopi ob bolgarski meji z Grčijo, evropsko-azijska ožina Dardanele, dva izmed najlepših grških otokov, Kalymnos in Kastellorizo, ter seveda Kaš, kot ciljna destinacija ob spektakularni likijski obali, so le nekateri glavni presežki s poti. Seveda je poleg naravnih in kulturnih lepot na poti potrebno omeniti še prijetna druženja z domačini, zanesljivo pa nikdar v življenju ne bova pozabila niti bližnjega srečanja z medvedom ob zgornjem toku reke Drine v vzhodni Bosni.

Ko sva se vrnila domov, sva se oba počutila odlično. Tako sva lahko ponovno začela resno razmišljati, s čim se želiva ukvarjati v naslednjih letih. Potem ko sva še enkrat več ugotovila, da za morebitne nove projekte Fundacije ZGNZ v naši družbi še vedno ni pravih pogojev, pa tudi ne posebnega interesa, in potem ko sva si priznala, da pri teh letih nisva več pripravljena na nove, visokoleteče podjetniške izzive, sva se odločila, da v prihodnje tudi poslovno poskušava razvijati filozofijo najinih »Osamosvajanj«. Seveda bova še naprej telesno aktivna, pa tudi novim atraktivnim potovanjem, po vsej verjetnosti spet s kolesi, se zagotovo ne bova odrekla.

Kronološki povzetek moje dosedanje poslovne kariere

• Od leta 1984 do 1988 sem kot svobodnjak opravljal najbolj zahtevne organizacijske naloge pri izvedbi nekaterih največjih slovenskih tekmovanj v speedwayu in atletiki (Speedway v Ljubljani 1984 in 1985, Skokov memorial v Celju 1986 in 1987, Šikijev memorial 1987 v Ljubljani in veliki atletski miting Ljubljana 1988);
• Od leta 1989 do 1995 sem ekskluzivno sodeloval s korporacijo Philip Morris. Večino tega časa sem bil pri njih tudi v rednem delovnem razmerju. Opravljal sem različne izvršne naloge v prodaji in marketingu tako v Sloveniji, kot tudi na področju bivše Jugoslavije in v Albaniji. Še posebej sem se specializiral za prireditveni marketing, pokroviteljstva in najrazličnejše medijske kampanje za različne globalne tobačne blagovne znamke (na primer Marlboro);
• Leta 1996 sem kot eden od dveh pobudnikov projekta opravljal dela izvršnega direktorja prvega slovenskega Grammy-a, z imenom Zlati petelin ’95;
• Med leti 1996 in 1998 sem bil vključen v svetovanje in pripravo ter izvedbo promocijskih aktivnosti za nekatere svetovno najbolj znane blagovne znamke žganih pijač. Med najpomembnejšimi poslovnimi partnerji naj omenim le ameriški Brown-Forman (Jack Daniel’s) in italijanski Stock;
• Od leta 2000 do leta 2012 sem najprej kot pobudnik ustanovitve, kasneje pa kot predsednik programskega sveta uspešno vodil neprofitno ustanovo, Fundacijo Z glavo na zabavo. Pri tem sem bil osebno odgovoren za izvedbo več kot 600-ih preventivnih prireditev ZGNZ za različne ciljne skupine, ki se jih je v dobrih dvanajstih letih našega intenzivnega delovanja udeležilo več kot 500.000 obiskovalcev. V tem času sem aktivno sodeloval tudi pri ustvarjanju več kot 100-ih ur različnih izobraževalnih in poučnih televizijskih vsebin ZGNZ za Televizijo Slovenija in nekatere druge televizijske hiše;
• Najprej med leti 1996 in 1999 ter nato še med leti 2003 in 2013 sem skupaj s svojimi turškimi prijatelji, občasno pa tudi v sodelovanju z nekaterimi slovenskimi agencijami, pripravljal in tudi izvajal različne programe počitnic v Turčiji. Rdeča nit so bile nadstandardne storitve v neokrnjeni naravi, prevladovale pa so različne oblike aktivnih počitnic in predvsem križarjenj, po katerih me še danes pozna precejšnje število zadovoljnih obiskovalcev, tudi iz Slovenije;
• Leta 2013 sem si po dolgem času lahko vzel nekaj več kvalitetnega časa zase in za bližnje, zdaj, po skoraj treh letih aktivne regeneracije in korenitem razmisleku o naslednjih korakih, pa se ponovno veselim konkretnih projektnih izzivov na področjih, ki so v celoti skladna z mojo siceršnjo življenjsko filozofijo.

Nekatere moje lastnosti in prepričanja

• Kot dober mož in oče se vse bolj zavedam pomena družinskih vrednot;
• Zdrav življenjski slog je ena od mojih najpomembnejših prioritet;
• Kot velik ljubitelj gibanja v neokrnjeni naravi, dosledno vzdržujem odlično psihofizično kondicijo;
• Zame je bila moč argumenta od nekdaj močnejša kot argument moči;
• Pri delu sem zelo zahtevna oseba, do sebe pogosto celo preveč;
• V življenju nimam nikakršnih težav pri sprejemanju polne odgovornosti za svoja dejanja, bil pa bi zelo vesel, če bi podobno logiko z menoj delili tudi vsi tisti, ki so mi blizu;
• Ko je to potrebno, naloge z lahkoto rešujem samostojno, sem pa po drugi strani lahko tudi dober član širše ekipe;
• Kreativni projekti so mi vedno precej bolj zanimivi kot tisti povsem običajni, plačilo za opravljeno delo pa pri meni nikoli ni bilo v prvem planu;
• Uživam v intenzivni komunikaciji z nenavadnimi sogovorniki z vsega sveta, še posebej če premorejo zadostno mero socialne in čustvene inteligence, ki pa v današnjih časih ni ravno pogosta vrlina;
• Kljub vedno hitrejšemu življenjskemu ritmu vse večjega dela populacije, poskušam ohranjati mirnost in sproščenost, kolikor je to le mogoče;
• Globoko v svoji notranjosti ostajam velik ljubitelj rock glasbe. Ena od še neizpolnjenih želja bi bil ogled koncerta Van Morrisona v srednje velikem nočnem klubu;
• Z rednim odkrivanjem novih destinacij, praviloma izven utečenih poti, ki se jih držijo običajni turisti, z nezmanjšano strastjo ohranjam svoj nepopravljivi popotniški adrenalin;
• Sovražim gnečo in stalen stres velikih svetovnih metropol, ne prenesem nobene oblike množičnega turizma ali skomercializiranih javnih prireditev;
• Imam kritično distanco do vsakodnevnega pranja možganov na vsakem koraku in na vseh nivojih, še posebej pa v medijih;
• Dosledno sledim logiki, da je za bolj srečno in sproščeno življenje najprej potrebno na novo definirati človekove dejanske potrebe. Najprej na individualni, kasneje pa tudi na lokalni, regionalni in nazadnje še na globalni ravni;
• Kot velik zagovornik uravnoteženega trajnostnega razvoja in doslednega ohranjanja čistega okolja sem seveda odločen nasprotnik pretiranega potrošništva;
• Živim v prepričanju, da je v tem obdobju nenasitni profitni interes globalnih korporacij najhujša grožnja človeštvu in prav zato se je potrebno proti njihovemu, dolgoročno škodljivemu delovanju, bojevati z vsemi razpoložljivimi sredstvi.