Magični Kastellorizo – še zadnja postaja pred Kašem
Že ob pristajanju trajekta v pristanišču na Kalymnosu, nama je v oči padel bleščeč tekoči napis na krmi te ogromne ladje, ki je vse prisotne opozarjal na njeno dolgo pot med številnimi grškimi otoki. Zadnji v nizu je prav Kastellorizo, sicer najmanjši in najbolj oddaljen med vsemi, ki pa ga dosežejo le redki potniki na tej zelo oblegani, redni trajektni povezavi (Pirej – Paros – Naxos – Astypalaia – Kalymnos – Kos – Nisyros – Tilos – Rodos – Kastellorizo in potem vse skupaj še v obratni smeri).
Potem, ko so vozila in potniki, ki so svoj del plovbe zaključevali na Kalymnosu, z neverjetno organizacijo zelo hitro zapustili ladjo, so tudi nas že spustili na vkrcavanje. S kolesi sva se nemudoma podala proti garažnemu delu, kjer je sledilo moje logično vprašanje mornarju z največ črticami na beli ladijski uniformi, kam lahko varno umakneva obe kolesi in tisti del najine prtljage, ki ga čez noč ne bova potrebovala. Zakaj umakneva? Zato, ker sem natančno vedel, da bo od velike množice tovornjakov, avtomobilov in ljudi vseh mogočih nacionalnosti, ki so bili v tistem trenutku prisotni na nabito polnem trajektu, na relaciji od Rodosa do Kastelloriza, na ladji ostala le še peščica … Seveda je moje vprašanje prijazni častnik takoj razumel in nama namignil, da vse skupaj po sicer strmih stopnicah lahko odneseva nadstropje višje, v dobro ograjen prostor, takoj desno od glavnega vhoda v centralno garažo. Ideja se je zdela odlična, še sploh, ker mi je zagotovil, da tudi vsa ostala roba, ki se trenutno nahaja v tem delu, potuje do končne destinacije.
Sledila je še ena zanimiva podrobnost. Ko sva v garaži končno vse uredila in se odpravila do tekočih stopnic, ki so vodile na eno od ladijskih palub, sem se še nagajivo nekoliko poigral z osebjem. Evidentno je bilo namreč, da naju za karte ne bo nihče povprašal, zato sem »povsem resno« simpatični dami v svetleči uniformi prišepnil, da zelo ceniva, ker »ne potrebujejo« najinih vozovnic. Kar nekoliko v paniki se je v trenutku zavedla, da so ob vseh ostalih opravkih glede najinih koles in prtljage, povsem pozabili na vozne karte, ki pa sva jih seveda imela, saj sva jih predhodno nabavila že dan prej na Kalymnosu. Seveda so potem potrebni del odtrgali in zadržali zase …
Hitro za tem sva, in to navkljub gneči, na najvišji palubi izkušeno našla dovolj skrit kotiček, ki nama je omogočil komfortno in dovolj varno razporeditev podlog, spalnih vreč in blazin, ter ob tem še vsega tistega najbolj vrednega v najini prtljagi, da sva lahko brez skrbi spala vse do pristanka na Rodosu, kamor smo skladno z voznim redom prispeli zgodaj zjutraj.
Tako, kot sva pričakovala, se je ob precej daljšem postanku kot sicer, na Rodosu ladja skoraj v celoti izpraznila, naju pa je na palubi zbudil eden od častnikov, saj je bil prepričan, da sva prespala izkrcanje. Hitro se je pomiril, ko je ugotovil, da sva ena od redkih, ki pot nadaljujemo proti Kastellorizu.
Ko sva kasneje v ladijskem baru, kamor sva se umaknila pred sončno pripeko, ki je bila v teh krajih že zgodaj dopoldne občutno močnejša, kot še samo nekoliko bolj severno v Egejskem morju, malo gledala okrog sebe, sva si zelo hitro ustvarila tudi mnenje o najinih sopotnikih. Najprej sva govorila s precej ekscentričnim Italijanom iz Firenc, potomcem graščakov, ki se ukvarja z organizacijo eliti namenjenih porok na gradovih po Italiji, kasneje pa se nam je pridružil še mlajši, pozitivno odštekan grški par, ki pa naj bi se maja poročil prav na Kastellorizu. Sedaj gresta tja z namenom, da uskladita še zadnje podrobnosti. Poslovno sta oba uspešna svobodnjaka, tako da denar tudi pri njima ni poseben problem. S seboj sta imela še precej posebnega psa, za katerega pa se že na daleč vidi, da je lepo vzgojen. Pred časom je bil po njunih besedah zelo bolan, a sta se na vse mogoče načine angažirala, vključno z velikimi materialnimi vlaganji za najrazličnejša zdravila, da je sedaj z njim končno vse v najlepšem redu. Z njima sva se dogovorila, da se ponovno vidimo že v petek, ko bosta za nekaj ur prišla k nama v Kaš.
Skratka, peščici premožnih posebnežev, ki pa bi jih tudi lahko preštel na prste, bi med preostalimi potniki na trajektu, morda lahko dodali le še kakšnega domačina, ki se vrača domov na Kastellorizo po obisku Rodosa. Le-ta ima administrativno in na papirju tudi izvršno oblast nad tem miniaturnim, od Evropske unije pozabljenim otokom.
Takole je izgledal Kastellorizo ob našem prihodu
Čas je ob zanimivem pogovoru hitro minil, ko sem se v zadnjem trenutku le spomnil, da bi bilo dobro, če pred prihodom na otok, še z ladje naredim kakšno lepo fotografijo, saj gre v primeru Kastelloriza zanesljivo za enega od najbolj slikovitih otokov v Sredozemskem morju nasploh. Poleg svetovno znane »modre špilje« na jugovzhodni strani otoka, to še posebej velja za edino naselbino in njeno tipično arhitekturo.
Značilna barvna paleta fasad še poveča slikovitost tega miniaturnega otočka
In že je sledila glasna ladijska troblja in poziv preko zvočnikov za izkrcanje. Dodatno nas je k temu priganjalo še osebje, saj naj bi že takoj po našem odhodu in sprejemu peščice novih potnikov, krenili nazaj proti Rodosu.
Prav to pa se je zaradi nepotrebne panike zame pokazalo kot usodno. Z najboljšim namenom sem, še preden sem znosil obe kolesi in vso najino prtljago iz prvega nadstropja do garaže, najprej pomagal dvema domačinkama, ki sta imeli svoje kovčke na istem mestu kot midva. Njihova teža je bila približno tako velika kot moja korajža in odločenost, da jima pomagam rešiti težavo in to čim prej … No ja, moj hrbet se je odločil drugače … Topa bolečina v križu ob prenašanju njunih torb po stopnicah navzdol je takoj dala slutiti, da vsaj naslednjih nekaj dni zame ne bo najbolj prijetnih. Kljub zavedanju, kaj se dogaja, pa je bilo v tistem trenutku že prepozno. Še več, glede na to, da sem bil še dobro ogret, sem zmogel vse skupaj opraviti do konca z nezmanjšano intenzivnostjo, celo brez spremembe izraza na obrazu. Kot pravi junak, ki pa se bo kaj kmalu počutil kot bedak …
Morda pa je v ozadju tega neprijetnega dogodka precej globlji pomen. Recimo zelo jasno sporočilo, da moje telo nujno potrebuje počitek. Kot da bi preutrujeni hrbet natančno vedel, da bova še pred večerom dosegla končno točko najinega potovanja. S tem pa tudi skrajni čas, da se ustaviva …
Hiter odhod najinega trajekta nazaj proti Rodosu
Ko sva le uredila vse potrebno za najino izkrcanje in zapustila ladjo, ni minilo niti pet minut, ko je ta že izplula nazaj proti Rodosu. To je le še en dokaz, kako malo potnikov po tej poti sploh prihaja na Kastellorizo, oz. od tam odhaja v obratni smeri, pa čeprav gre v tem času za vrhunec turistične sezone. Še sploh, ker je velik odstotek gostov, pa tudi lastnikov nepremičnin, na tem otoku Italijanov, ki povečini na počitnice odhajajo tako ali tako le v avgustu.
Faros Cafe uvrščajo med deseterico »najbolj kul« lokalov na grških otokih
Takoj po prihodu na kopno sva se napotila do meni najljubše točke na otoku, do legendarnega lokala »Faros cafe«, ki ob super lokaciji in izboru glasbe, v dnevnem času ponuja tudi najboljšo možno plažo. Še sploh, ker so tam na razpolago komfortni ležalniki, primerni celo za moj načeti hrbet …
Ribištvo je za domačine še vedno ena od njihovih osnovnih dejavnosti
A še preden sem se lahko dokončno sprostil, sem želel urediti vse potrebno za popoldanski premik do le še dober kilometer oddaljenega Kaša. Po predhodnem dogovoru z mojim dolgoletnim znancem Fethijem, ki je tam lastnik ene od bolj uspešnih turističnih agencij, naj bi s Tatjano v Kaš odšla ob štirih popoldne z njegovo ladjo »Meis Express«, ki sicer vsak dan znova v Grčijo pripelje pretežno turške turiste na nekajurni izlet. Takoj sem našel kapitana in mu skladno s predpisano obmejno proceduro med Grčijo in Turčijo, predal najina potna lista, ki praviloma ostajata pri njemu vse do opravljenih carinskih formalnosti, ne le na Kastellorizu, temveč tudi na turški strani, po prihodu v Kaš.
Stanje »možganov na off« v Farosu se je zelo prileglo
Končno je sledilo nekaj ur počitka v Farosu, medtem pa se je bolečina v mojem hrbtu iz minute v minuto stopnjevala. S skrajnimi napori sem vendarle uspel po otoku narediti še par fotk, s Tatjano pa sva tik pred odhodom ladje pojedla še sladoled, ki pa ni bil nič posebnega, le cena je bila pretirana. Nasploh sem dobil občutek, da je Kastellorizo postal precej draga destinacija, kar je bilo mogoče zaključiti že ob bežnem pogledu na objavljene cene v lepo urejenih restavracijah, neposredno ob pristanišču.
Glavni razlog za precej nabite cene v zadnjih letih naj bi bil predvsem v zelo povečanem obisku tujih gostov z lastnimi plovili in pa vse bolj številnih bogatih Turkov, predvsem tistih, ki nekajurne izlete iz Kaša izkoristijo za degustacijo tradicionalnih grških jedi, kakšno ribjo specialiteto, morda le za »frape«, sladoled ali pa celo baklavo, ki naj bi bila po kvaliteti primerljiva s tistimi najboljšimi v Turčiji.
Zanimivih fotografskih motivov je res na pretek
O trenutni situaciji na otoku sem se kasneje precej pogovarjal še z dvema domačinoma v Farosu, ki sta mi povedala, da posel v zadnjem času cveti, cene omejenega števila nepremičnin, predvsem tistih v prvi vrsti, pa so poletele v nebo … Kako tudi ne, saj je otok res unikaten, a bo za normalne ljudi zelo hitro tudi veliko predrag. Tudi to je cena njegove majhnosti.
Lepo urejene nepremičnine v prvi vrsti so pregrešno drage
Naj morda na tem mestu tistim med vami, ki tega še ne veste, zaupam še to, da so leta 1992 na Kastellorizu posneli kultni italijanski film »Mediterraneo«. Nekateri domačini, ki so takrat nastopali v tem, z oskarjem nagrajenem filmu, so še vedno živi in o svojih spominih na takratno dogajanje radi kakšno rečejo s prišleki. Kljub temu je danes življenje na tem otoku žal drugačno, kot je bilo takrat prikazano, saj je vse, kljub ne prav dosti spremenjenemu zunanjemu videzu, postalo precej bolj skomercializirano.
Modra hišica na sliki je imela v filmu Mediterraneo eno od pomembnejših vlog …
Ko sva z »Meis Expressom« zapuščala Grčijo in se hitro bližala Kašu, najini vnaprej določeni končni destinaciji, sem se globoko v sebi počutil nekako prazen. V skoraj dveh mesecih sva doživela veliko različnih stvari, toliko iskrenega veselja in vsakodnevnih zmag, da so poleg mišic tudi vsi čuti delovali praktično ves čas na 110-ih odstotkih. Vsaj na prvi pogled se bo kar težko sprijazniti z dejstvom, da se s prihodom v Kaš projekt »Z glavo na baklavo« zaključuje. Čeprav ponosna na vse, kar sva predvsem zase storila v tem sorazmerno kratkem času, sva še enkrat več doživela potrditev najinega osnovnega vodila na poti skozi življenje. Prav pot brez nepotrebnih omejevanj in strahov je tista, ki je pomembnejša od visokoletečih, vse prevečkrat nerealno postavljenih ciljev. Seveda, če je pot prava in če vanjo vložiš dovolj strasti in predvsem pozitivne energije, tudi realizacija zelo zahtevnih ciljev ponavadi ne izostane.
Napočil je čas za odhod v Kaš
Ob tem razmišljanju sem kljub tesnobi, pa tudi stopnjevanju bolečin v križu, že takoj vedel, da bova s kolesarjenjem zelo kmalu nadaljevala. Trenutno še ne veva v kakšni obliki, pa vendar sva že danes povsem prepričana, da bo projektu »Z glavo na baklavo« hitro sledil kakšen nov izziv v tej smeri.
Še bolj kot to, pa sem prepričan, da bova zelo hitro nadaljevala z »osamosvajanji« v širšem smislu besede, saj se po tem potovanju še toliko bolj zavedava, da gre pri najinem početju za vseživljenjski proces, ki mu je potrebno slediti brez fige v žepu in s polnimi pljuči! Tudi »Z glavo« in občutkom za prostor in čas.
Najinega prihoda v Kaš sploh nisem fotografiral. Hrbet pri tem ni bil edini razlog. Enostavno se v tistem trenutku nisem počutil dovolj dobro, da bi se ukvarjal še s fotoaparatom …
Pri izhodu z barke naju je čakal eden od redkih pravih turških prijateljev. Ufuk, lastnik uspešne turistične agencije Bougainville, ki ima v Kašu daleč najvišji renome med vsemi, predvsem pa tudi najdaljšo tradicijo pri organizaciji aktivnih počitnic, se naju je iskreno razveselil in tudi takoj povabil na pijačo. Zelo so ga zanimali prvi vtisi, pa čeprav tisti hip niti nisva znala povedati kaj veliko …
Zelo hitro sta se nam na pijači pridružila še dve osebi, s katerima je v Turčiji povezanih veliko, vsaj meni zelo pomembnih zgodb iz bližnje, pa tudi nekoliko bolj oddaljene preteklost. Yusuf, kot lastnik vseh ladij Baba Veli, s katerimi smo dolga leta križarili v teh krajih, in njegova žena Fatima. Odnos z njune strani je bil ob našem srečanju korekten, lahko rečem celo prijateljski, pa vendar nekako ne več tako »bratski«, kot je to vsaj navidez delovalo v dolgih letih našega tesnega, vedno zelo korektnega poslovnega sodelovanja. Ob upoštevanju vseh različnosti, ki so vedno znova poskrbele, da so bili ti odnosi vseskozi zelo zahtevni. Kljub temu so vrata za še kakšno prijateljsko »Turkizno križarjenje« na eni od zdaj že treh primernih bark, v naslednjih letih še vedno na široko odprta …
Najina naslednja obvezna postaja v Kašu je bila trgovina, saj sva vedela da v hiši nimava praktično ničesar od hrane in pijače. Glede na to, da sva bila obtežena s celotno prtljago, sva bila pri nabavi racionalna. Nenazadnje naju je do drugega doma, ki se nahaja na bližnjem polotoku, čakalo še dobrih 5 kilometrov zelo razgibane ceste v veliki vročini, vključno z zaključnim vzponom (tik pred še bolj strmim, povsem končnim spustom …), katerega naklon krepko presega 20 odstotkov.
Najino domovanje na obrobju Kaša sva dosegla v pozno popoldanskem soncu, zaradi bolečin v hrbtu, vsaj jaz, že z zelo velikimi težavami, še preden pa sva se lotila pripravljanja hrane, pospravljanja prtljage in vseh drugih opravil, ki so naju čakala po hiši, sva si privoščila težko pričakovano ohladitev v bližnjem bazenu.
Kljub veliki vročini je bilo po blagodejni kopeli življenje precej lažje …
Števec je na cilju pokazal prav neverjetno igro številk. Na poti sva pri mojih 53-ih letih bila natančno 53 dni. V tem času sva s kolesom prevozila 3.180 kilometrov, kar v povprečju znese točno 60 kilometrov na dan. Veliko, če upoštevamo celotno obdobje, več kot 50 kilogramov dodatne teže za vsakega od naju in predvsem skupno preplezanih kar 41.210 višinskih metrov, če seštejeva vse opravljene vzpone na najini poti od Izole do Kaša.
Še pred bolj podrobno končno analizo in uvidi imam v naslednjem prispevku namen nekoliko več časa posvetiti Kašu, ki upam, da ga bom medtem lahko že tudi ustrezno poslikal. Sploh pa si želim, da bi mi današnja masaža hrbta, ki je po prespani noči na mojo žalost še v precej slabšem stanju kot včeraj zvečer, vsaj toliko zalegla, da bova skupaj s Tatjano že kmalu spet lahko odšla vsaj do nekaj kilometrov oddaljenega centra mesta, za kar v tem trenutku ni nikakršnih možnosti … Vsaj po nujnih opravkih in na baklavo, ki naju skladno z naslovom projekta vsekakor še čaka …
Že jutranji pogled z balkona najine spalnice je odpiral nekatere nove perspektive …
Ob koncu pa le še podatek, da se v Slovenijo po vsej verjetnosti vračava prihodnji četrtek, 21. avgusta. Seveda ne s kolesom, temveč z letalom iz Antalye.
