Naj današnje javljanje pričnem še v Izoli, kjer sva s Tatjano nekajmesečne priprave za odhod, kako tipično za naju, zaključila šele sredi noči, torej tik pred načrtovanim prevozom na beneško letališče za jutranji polet proti Madridu. Kljub zelo skrbni selekciji prtljage, saj se na kolesu potem vsak odvečen gram še kako pozna, sva bila ob koncu soočena s krutim dejstvom, da bo vsako od koles skupaj s torbami ob najinem kolesarjenju tehtalo kar dobrih 60 kilogramov.
Temu primerno težka je bila tudi že logistika najinega letalskega potovanja do končne destinacije, mesteca Puerto Varas na področju Los Lagos v Čilu, ki sva si ga vnaprej izbrala za pričetek ponovnega raziskovanja skrajnega juga Južne Amerike. Ob izdatni Janovi pomoči, ki naju je s kombijem tudi prijazno odpeljal do letališča v Benetkah, sva se po nekaj manjših zapletih in nepričakovano nizkem doplačilu za letalski prevoz koles, razmeroma hitro rešila večjega dela prtljage.
Kljub temu, da je bilo potovanje na relaciji Benetke – Madrid – Santiago de Chile zelo dolgo, niti ni bilo preveč naporno, saj sva večino poti uspešno prespala. Naju je pa zato že ob prihodu na letališče v čilski prestolnici čakalo prvo večje presenečenje, saj so nama povedali, da sta obe kolesi ostali v Madridu. Ko so naprej pojasnili, da naj bi v Čile prišli že naslednji dan in da nama jih bodo na svoje stroške direktno dostavili v Puerto Varas, sva bila več kot zadovoljna. Po eni strani so naju s tem celo rešili dodatnega napora pri ponovnem čekiranju prtljage še za zadnji let do Puerta Montt, pa še za letalski prevoz koles nam tako v tem primeru ni bilo potrebno doplačati prav nič. Naj takoj povem, da sva ju dejansko potem dobila že naslednji večer, in to povsem nepoškodovani. Za tak luksuz vedno podpišem!
Po varnem pristanku na letališču Puerto Montt in kratkem avtobusnem transferju do hostla MaPatagonia v Puerto Varasu, naju je tam sredi noči pričakal njegov karizmatični lastnik, Francoz Pierre Pascal, ki je to svoje kultno zbirališče popotnikov z vsega sveta, odprl že pred dvanajstimi leti. Letošnja nagrada za najboljši hostel v Čilu zgolj potrjuje, kako dobro izhodišče za najin dolg in naporen kolesarsko-pohodniški izziv sva si izbrala.
Skoraj 30-urna pot od domače Izole do Puerto Varasa je bila seveda dober razlog za nekaj počitka. Čeprav sva sprva predvidela tridnevno aklimatizacijo na patagonski vsakdan v tem zelo simpatičnem turističnem mestecu ob jezeru Llanquihue, se je le-ta podaljšala še za tri noči. Za to sva imela kar nekaj razlogov.
Prvi je bil v aktualnih političnih razmerah, saj so nemiri po večjih mestih izbruhnili ravno en dan po najinem prihodu. Kot ste verjetno že zasledili iz medijev, je bilo v prvih nekaj dneh v Santiagu celo več kot deset smrtnih žrtev, razplet krize v državi pa naj bi bil nepredvidljiv. Čeprav v Puerto Varasu razen mirnih demonstracij neke velike napetosti ni bilo čutiti, pa je bila v tistih dneh vendarle delno motena oskrba, tudi trgovine in banke so odpirali in zapirali brez kakšnega vnaprej predvidenega urnika.
Ko smo že pri nemirih v Čilu, verjetno ne bo odveč, če samo v nekaj besedah povzamem svoj pogled na trenutno stanje v državi. Kljub splošnemu prepričanju, da Čile velja za najbolj urejeno in tudi gospodarsko najbolj »uspešno« državo latinske Amerike, pa je resnica o kvaliteti življenja domačinov precej drugačna. Osnovni problem je vse večja neenakost med prebivalstvom. Le peščica pretirano bogatih družin s pomočjo korupcije in ogromnega vpliva na delovanje državnih institucij, na račun velike večine preostalega prebivalstva, svoje bogastvo še povečuje. Po drugi strani pa omenjena elita ob podpori tako novih, kot tudi starih, a žal še vedno veljavnih zakonov iz časov diktatorja Augusta Pinocheta, dodatno zmanjšuje že tako mizerne, vsaj za naše pojme povsem osnovne socialne pravice. O javnem šolstvu in zdravstvu praktično ni več govora, pokojninski sistem pa niti slučajno ne omogoča golega preživetja starejših. Vse je torej plačljivo, pri tem pa so cene zelo visoke, celo za naše razmere. Čile za Slovence nikakor ni poceni država!
Trenutni protesti so povečini miroljubni, tako da nekatere slike iz Santiaga ne odražajo dejanskega stanja po državi. Je pa gibanje za spremembe zelo odločno in dosledno vztraja pri svojih zahtevah, a njegovi protagonisti vsaj zaenkrat še vedno verjamejo, da do sprememb lahko pridejo po mirni poti. Čas bo pokazal, če je temu res tako, sam pa v to nisem najbolj prepričan, saj pohlep v današnjem svetu nima meja …
Drugi razlog za najino nekoliko daljšo aklimatizacijo v Puerto Varasu od predvidene pa je bil v tem, da sva si zaželela nekoliko bolj začutiti sproščen utrip mesteca in prekrasno naravno okolje področja Los Lagos, ki po mnenju precejšnjega števila najinih sogovornikov nudi sploh najvišjo kvaliteto življenja v Čilu. Čeprav sva potrebne nakupe hrane, pa opravke na banki, ter dokončno sestavo in pregled koles pred potjo, in tako naprej, opravila sorazmerno hitro, sva se odločila tudi za dva dodatna enodnevna izleta.
Že v soboto sva se tako s kolesi odpravila v bližnji Frutillar, ki je povsem opravičil najina pričakovanja. To seveda ne velja le za slikovito naselje z globokimi nemškimi koreninami, pač pa morda še bolj za celotno pot ob jezeru do nje in nazaj. Gre za zelo urejeno področje z mnogimi počitniškimi vilami, vrtovi in pašniki, z izjemnimi razgledi na jezero in bližnje vulkane, z dominantnima Osornom in Chalbucom na čelu. Za to sva se odločila tudi iz športnega razloga, da vsaj malo pretegneva noge na kolesih, najprej še brez dodatne prtljage. Pa se je hitro izkazalo, da opravljenih 65 kilometrov sploh ni bilo tako nedolžnih. Kar nekaj strmih klancev in skupna višinska razlika 870 metrov to potrjujeta.
Naslednji podvig, ki ga nisva želela zamuditi, pa je bila Pierrova ponudba, da se mu pridruživa na torkovem izletu pod vrh vulkana Osorno. Vse dneve, ki sva jih preživela v Puerto Varasu, sva ga namreč z velikim zanimanjem in hkrati spoštovanjem spremljala tam čez jezero in glede na izjemno lepo vremensko napoved, prav nenavadno za patagonske razmere, sva njegovo ponudbo tudi sprejela.
Celoten dan je bil magičen. Najprej smo obiskali v visoki sezoni turistično zelo oblegano, a zato nič manj lepo točko, slapove Petrohue. Obilje vode in zelenja v deželi, ki je znana po tem, da ima dež mlade, in fantastični razgledi na vulkane v neposredni bližini, so že tako lepo kuliso še dodatno poudarili. Pot smo nato s terencem nadaljevali neposredno pod vulkan Osorno vse do spodnje postaje žičnice, ki se nahaja na 1.230 metrih nadmorske višine. Kombinacija črne lave, spomladanskega snega, barvitosti objektov na smučišču, nenadkriljivih razgledov v vse smeri in divje energije te mogočne gore, ki jo še kako dobro začutiš, je več kot upravičila najino odločitev za ta izlet. Še družba iz Kolumbije, Argentine, Čila, Italije, Švice in Francije je bila prav simpatična, pa čeprav sva bila z naskokom najstarejša, a vseeno s precej več fizične kondicije od vseh.
Žal nismo mogli do vrha, saj je ta rezerviran le za alpiniste z vso potrebno opremo in seveda z vnaprej plačanimi dovolilnicami za pristop na vrh. Letno ga osvoji le okrog 600 izbrancev. Kljub temu nama bo izkušnja ostala v zelo lepem spominu.
Naj poudarim še to, da sva ves čas bivanja v hostlu zelo dobro jedla, za kar pa gre zasluga Tatjani, ki se je tudi v Čilu za štedilnikom zelo dobro znašla, kar pa za izvrstno kuharico, kot je ona, niti ni tako težko. Sem pa pri kuhinjskem ustvarjanju, za razliko od mojega domačega angažmaja, tokrat tudi jaz kar lepo pomagal …
Pravi štart najinega kolesarskega premika proti jugu je potem sledil v sredo popoldne. Pierre naju je tik pred odhodom želel v polni bojni opremi še fotografsko ovekovečiti, saj želi svoje naslednje poslovne ideje še bolj vezati tudi na kolesarske popotnike in midva sva se mu glede tega iz marketinškega stališča očitno zdela dovolj zanimiva. Pri tem nisva imela nič proti, saj se nama Hostel MaPatagonia zares zdi optimalno izhodišče za neposreden vstop na Carretero Austral.
Sva se pa midva že v začetku odločila za en, samo nama lasten obvoz. Namesto, da bi krenila direktno proti bližnjemu Puertu Montt in tam takoj na znamenito Ruto 7, sva se odločila za vsaj na papirju bolj privlačno, a tudi precej daljšo možnost, na relaciji Puerto Varas – Ensenada – Cochamo – Puelo. Gre za alternativo, ki se Carreteri Austral pridruži šele pri Caleti Puelche.
Sreda je bila vremensko še rajska, tako kar se tiče sonca, prijetnih spomladanskih temperatur, kot tudi razgledov na bližnjo in daljno okolico. Do Ensenade nama je bila na razpolago celo kolesarska steza, pa tudi vzponi in spusti po tej cesti, ki se vije neposredno ob jezeru, niso bili prehudi kljub izdatni obtežitvi najinih koles. Praktično nov asfalt podobne kvalitete, le brez kolesarske steze, naju je potem spremljal tudi naprej v smeri Raluna, kjer sva se po približno 10-ih kilometrih od Ensenade odločila, da bo za ta dan kolesarjenja počasi dovolj. Poiskala sva primerno skrit prostor v precejšnji divjini ob reki, ki nama je obetal miren preostanek večera in predvsem tudi noč. Pripravila sva si preprosto večerjo, a vsaj na začetku ni šlo brez povišanega adrenalina.
Od nekje daleč se je najprej zaslišal pasji lajež in samo nekaj trenutkov zatem sva že zagledala kakšnih šest, vsaj na prvi pogled nič kaj prijaznih psov, ki so se v polni hitrosti namenili direktno proti nama. Močno sem povzdignil glas in priznam, da sem bil kar močno presenečen, ko so se vsi do zadnjega razmeroma hitro ustavili in kmalu zatem obrnili ter tudi odšli. V naslednjih dneh se je pokazalo, da so tukajšnji psi vsaj zaenkrat precej bolj prijazni od denimo tistih na Balkanu ali Orientu. Seveda se to lahko že jutri spremeni, a srčno upava, da se ne bo …
Potem ko sva v miru povečerjala in se umila kar v reki, kolikor je bilo to le mogoče, sva se odpravila na zaslužen počitek. Prva noč v šotoru je minila mirno (razen neumornega laježa nedaleč stran) in brez posebnosti. Tudi naslednje jutro je bilo prav simpatično, le najina logistika pred odhodom naprej se je resnici na ljubo kar precej zavlekla. Ne dvomim, da bo že v nekaj dneh vse drugače.
Sprva še zelo lepa cesta se je že kmalu za Ralunom pričela spreminjati. Klancev je bilo vse več, pa tudi asfalt se je spremenil v relativno zelo slab makadam. Občasna dela na cesti so razmere za najino kolesarjenje še slabšale. V oblačnem, kasneje pa tudi deževnem vremenu, sva napredovala vse bolj počasi. V marsikateri klanec sva morala kolesa tudi potiskati, kar pa ob veliki teži niti ni kaj dosti lažje …
Narava okoli naju je bila ves čas zelo zanimiva, a žal v slabem vremenu vsi detajli niso prišli do izraza, saj so bili bližnji vršaci povečini že v megli. Ko je potem dež za nekaj časa ponehal, sva se odločila, da bi bilo pametno čim prej postaviti šotor in torbe umakniti na suho. To sva na zelo lepi lokaciji, praktično ob cesti, tudi hitro zatem naredila, pred nadaljevanjem dežja pa sva si uspela celo skuhati večerjo. Pojedla sva še pred naslednjo porcijo padavin, ki pa vsaj čez noč še niso bile tako obilne.
Drugače je bilo potem naslednji dan, ko je deževno patagonsko vreme prvič v nekoliko večji meri pokazalo svoje ostre zobe. Naju to v začetku kaj dosti ni motilo, saj sva tudi za take razmere primerno opremljena. Konfiguracija ceste mimo Puela in potem naprej vse do Calete Puelche je bila zelo razgibana, makadam pa resnično slab. Meni so vsi klanci in spusti ta dan pobrali ogromno energije, Tatjana pa se je držala precej bolje. Pred enim od zadnjih vzponov mi je tako dodatni energijski gel, ki sta nama jih ob zadnjem obisku v Izoli tik pred odhodom podarila najina prijatelja Barbara in Duško, prišel še kako prav.
Vzdolž poti sva z zanimanjem opazovala številne ribogojnice, kjer v glavnem gojijo losose. To so ogromni, sicer na prvi pogled slikoviti kompleksi sredi narave, ki pa nanjo nikakor ne vplivajo najbolje. Razlog je v pretirani požrešnosti po čim večjem izplenu, ter posledično prekomerni uporabi kemikalij in antibiotikov pri tem tako donosnem ribiškem poslu. V tej zvezi pa je najbolj srhljiv podatek, da to industrijsko panogo v Čilu, ki je na tem področju ena vodilnih držav na svetu sploh, v celoti obvladuje le nekaj najbogatejših družin, ki so od države dobile praktično doživljenjske koncesije za koriščenje velikega dela dotlej povsem neokrnjene morske obale. Skratka liberalni kapitalizem v najhujši obliki in biznis na račun narave celo v najbolj odmaknjenih delih našega planeta nima več nikakršnih omejitev …
Kot rečeno že prej, sva se Careterri Austral ponovno pridružila pri Caleti Puelche. Tisto najlepše je bilo dejstvo, da sva pod kolesi spet začutila asfalt, pa čeprav naju je do Contaa čakalo še nekaj manjših vzponov in spustov. Glede na slabo vreme in precej divji dan na in ob kolesih sva se že precej premražena odločila, da si poiščeva prenočišče, ki tokrat za razliko od preteklih dveh noči ne bo šotor. Našla sva ga pri lucidnem domačinu Darwinu, njegov Alerce Hostal & Restaurant pa je postal najino toplo zavetje za dve noči.
Danes čez dan sva si namreč vzela čas za daljši sprehod po tej mali ribiški vasici, za pranje oblačil ter nekaj počitka, sam pa sem poleg tega uspel urediti še dosedanje fotografije in že skoraj dokončati novo poglavje najinega bloga. No, ne smemo pozabiti še na včerajšnjo in današnjo večerjo, ki ju je pripravil kar naš Darwin, po profesiji sicer diplomirani socialni delavec. Priznam, da me je kljub slabim občutkom glede dejanskega stanja industrijskega ribištva v Čilu, predvsem njegov losos zelo navdušil … Jasno, ob kozarčku vsaj v Čilu vedno korektnega cabernet sauvignona …
Morda pred jutrišnjim nadaljevanjem poti, ko se odpravljava naprej proti Hornopirenu in Nacionalnemu parku Pumalin le še ugotovitev, da turistov, še manj pa kolesarjev, ob Ruti 7 vsaj zaenkrat praktično ne videvava. Razlog je v tem, da trenutno povsem očitno še ni sezona. Sprenevedala bi se, če ne bi priznala, da to dodobra občutiva tudi na svoji koži. Patagonske vremenske razmere so v tem delu leta pač še preslabe. Zavedanje o tem bo verjetno kreiralo tudi najine dnevne plane, saj si bova v hudem dežju in mrazu ob zelo slabi vremenski napovedi brez izjeme raje vzela kakšen dan več za počitek in ne bova brezglavo hitela mimo tistih najlepših področij, ki si jih vsekakor želiva doživeti v kar se da optimalnih razmerah. Tudi na račun kakšnega evra več za prenočišča, takrat ko nama šotorjenje pač ne bo predstavljalo posebnega užitka …
Se pa vsekakor počutiva odlično, pa čeprav so prvi kilometri na kolesu ponovno razkrili, da vseh 218 letošnjih Slavnikov skupaj za kolesarsko kondicijo ne pomeni kaj dosti … Je pa tudi res, da sva že sedaj, po le nekaj dnevih intenzivnega »mlinčkanja«, občutno bolj »fit« kot sva bila povsem na začetku.
Evo, toliko za danes, čez nekaj dni pa ponovno na svidenje.
