Potem, ko sta za nama šele dobra dva tedna aktualne južnoameriške dogodivščine, lahko že govoriva o nekaterih novih, tudi za najina osamosvajanja zelo pomembnih uvidih. Neokrnjena divjina narave, zelo redka naseljenost in pravi deževni Eldorado čilske Patagonije, imajo še kako močan vpliv na življenje tukajšnjih prebivalcev, pri tem pa seveda tudi mi, vsaj povečini pozitivno radovedni obiskovalci, nismo nikakršna izjema. Naravne danosti tega neizprosnega, a ravno zato tako čudovitega okolja, kjer zima praviloma traja 10 mesecev na leto, je pač potrebno sprejeti s pravo mero spoštovanja.
Temu sva se brez težav prilagodila tudi midva s Tatjano. Uživava vsak dan posebej, najine dnevne aktivnosti pa vedno znova prilagajava vremenskim razmeram in trenutnemu razpoloženju. Skratka, sva zelo »na izi«, brez vsake potrebe po kakšnem dokazovanju komurkoli, še najmanj pa samima sebi. Glede na to, da sva si za to epsko potovanje že na začetku vzela dovolj časa, se povečini premikava v tistih redkih trenutkih, ko dež vsaj nekoliko poneha.
Tako sva doslej naredila okrog 600 km s kolesom, pri tem pa sva tudi že nabrala višine za en dober Everest. Med pritiskanjem pedal se vseskozi počutiva odlično, kljub več kot 60 kg težkima kolesoma. Doslej, morda z izjemo precej zahtevnega vzpona na Morago, ko sva bila pač prisiljena kolesi kar nekaj časa porivati ob sebi, kakšnih večjih težav še nisva imela.
Naj na tem mestu omenim še nekaj vrhuncev, ki sva jih bila deležna na izjemno razgibanem odseku poti med Contaom in Puyuhuapijem, kjer se trenutno nahajava.
Po zelo prijetni izkušnji pri najinem gostitelju Darwinu sva po dveh dneh v Contau nadaljevala najino kolesarsko dogodivščino. Odločila sva se za nov odmik od Carretere Austral, saj sva si tokrat izbrala slikovito obalno cesto do 55 km oddaljenega El Virala, kjer sva se ponovno pridružila glavni cesti proti Hornopirenu. Vožnja skozi zaspane ribiške vasice, v katerih so kot po pravilu barvite cerkvice in preproste osnovne šole zasedale njihove osrednje lokacije, je bila zelo prijetna in kljub makadamu nič kaj preveč naporna. Poleg prave kolonije najrazličnejših ptic sva opazila tudi številčen trop delfinov, kar pa je na tem področju baje nekaj vsakdanjega. Večkrat je možno opazovati tudi orke, pa čeprav midva te sreče vsaj tokrat še nisva imela. Nasploh je Pacifik v tem delu izjemno bogat z ribami in vsemi drugimi plodovi morja, kar je razvidno tudi iz povečane obalne aktivnosti lokalnega prebivalstva, ki dobesedno živi z morjem. Vsaj nama zelo zanimive so bile tudi prav posebne peščene plaže, kjer pa za razliko od kamenčkov prevladujejo kar školjke.
Ob povratku na Ruto 7 je do Hornopirena sledilo še kar nekaj makadama. Močan dež in obilica blata ob delovnih zaporah na klancih sta dodobra prispevali k temu, da sva v Hornopiren prispela ne le povsem premočena in pošteno umazana, pač pa tudi dodobra utrujena. Zato skorajda nisva imela druge izbire, kot da si ponovno poiščeva ustrezno prenočišče, ki sva ga našla v prijetni »Hosteriji Catalina«.
Tu sva počakala do srede, saj sva trajektno povezavo do Leptepuja in še naprej do Calete Gonzalo, želela doživeti na dežja prost dan. Pri tem sva do popolnosti uspela in doživela sva fantastično izkušnjo plovbe skozi globoke fjorde, ki so nas pripeljali vse do deževnega pragozda Nacionalnega parka Pumalin.
Od Calete Gonzalo sva se potem še isti dan povzpela do kampa Lago Negro, kjer se nama je končno spet uresničila želja po kampiranju v divjini. Pa čeprav je bil kamp, ki »pozimi« seveda ne deluje, vsaj formalno še zaprt.
Tam pa tisto noč celo nisva bila edina obiskovalca. Nedaleč stran sta pod enem od prekrasno urejenih lesenih nadstreškov, ki so kot nalašč za postavitev šotora, prenočila tudi Ramona in Tim, zelo simpatičen nizozemski par. Njuno potovanje po Srednji in Južni Ameriki sicer traja že skoraj eno leto, a povečini ne s kolesi, ki pa sta si jih v Puertu Varas izposodila le za premik po znameniti Carreteri Austral od njenega začetka pa vse do končne točke v Villi O’Higgins.
Prelep, a precej hladen večer, sva s Tatjano zaključila sorazmerno zgodaj, saj sva si budilko za naslednje jutro naravnala na 6.00. Razlog je bil v tem, da je napoved že za deveto uro spet obetala dež, ki pa naj bi se tekom dneva le še krepil.
Tako sva zjutraj nekoliko hitreje kot navadno postorila vse potrebno in se odpravila v smeri Chaitena. Le prvi vzpon sva še prekolesarila v suhem, nato naju je dobro pralo vseh naslednjih 40 kilometrov. Kljub dežju in ne preveč dobrem makadamu pa je bil najin premik skozi vodnato džunglo Pumalina več kot zanimiv, saj ves čas kolesarjenja, razen redkih avtomobilov, ki sva jih lahko preštela na prste ene roke in ubranega glasnega petja ptičev vseh vrst nisva bila deležna nikakršnih drugih motečih elementov. Aktivni spoj z naravo je bil tako lahko res popoln.
V Chaitenu, ki ga je maja 2008 povsem uničila deroča lava iz izbruha istoimenskega vulkana, sva dobila občutek sodnega dne … Debel sloj temnih oblakov, močno deževje, silovit veter in še vedno dobro vidni ostanki kataklizme izpred desetletja, so dodatno naredili svoje. Seveda naju je ob manj kot 5-ih stopinjah Celzija in prej naštetih dejavnikih razumljivo spet hitro minila želja po kampiranju, pa čeprav nama je to vsaj v osnovi nekaj najlepšega. Ponovno sva za dve noči našla en super domač hostel, z imenom Las Nalcas, kjer sva si delila kuhinjo z domačo, kar številno družino, in dvema mlajšima fantoma iz Nemčije, ki z nahrbtniki potujeta prav tako proti »koncu sveta« v argentinski Ushuai.
Naslednji kolesarski premik je bil spet nekoliko daljši, predvsem pa doslej tudi z naskokom najbolj naporen. Do Puerto Cardenasa je šlo vse gladko, pa čeprav so bili že do tam nekateri odseki sicer lepe asfaltirane ceste kar zahtevni.
Tudi v naslednjih 15-ih kilometrih ni bilo nikakršnih težav. Lepa narava, kjer so medtem, za razliko od parka Pumalin, prevladovali pašniki, naju je približala glavnemu vzponu dneva. Čeprav sva bila nanj pripravljena, pa je bil resnici na ljubo še precej težji od pričakovanj. Do nadmorske višine 650 metrov, kjer se nahaja prelaz Moraga, sva nekaj najtežjih odsekov ob kolesih prepešačila, kar pa nama kljub ponovnemu močnemu dežju vendarle ni vzelo pozitivne naravnanosti.
Očitno nama je le-ta prinesla tudi Fernanda in njegovo družino. Ravno na vrhu vzpona se je namreč nedaleč od naju ustavil močan terenski avto ameriške proizvodnje. Bili so prijazni domačini, ki so živeli v hiši le kakšnih 200 metrov naprej.
Beseda je dala besedo in z veseljem sva se odzvala vabilu na kavo, ki se je potem podaljšala v pravo gostijo domačih proizvodov, pa spanje pri njih, za piko na i sva naslednje jutro dobila še doslej najboljši zajtrk, od kar sva na poti po čilski Patagoniji. Posebej lahko izpostaviva domačo malinovo marmelado in jajca temno oranžne barve, kot jih niti v Sloveniji že dolgo nisva videla. V El Cumbre-ju (slovensko – na vrhu) sva za vse našteto odštela 25.000 pezov, kar predstavlja približno 30 evrov. Tudi iz tega se dobro vidi, da so s ponudbo sob in drugih turističnih storitev pričeli šele v letošnjem letu. Resnično super topli in povsem nepokvarjeni ljudje, ki živijo trdo, a hkrati med seboj zelo povezano življenje v neprizanesljivem naravnem okolju.
Naslednji odsek poti naju je vodil mimo nesrečne Ville Santa Lucia, ki jo je pred slabima dvema letoma prizadel orjaški zemeljski plaz. Le-ta je poleg večine premoženja tamkajšnjega prebivalstva odnesel tudi več kot 20 življenj.
Tudi v nadaljevanju sva bila še vedno med pašniki, kakšnih pretiranih vzponov na, v tem delu lepo asfaltirani Ruti 7, pa vse do La Junte ni bilo več. Tam naju je, kot po pravilu, ponovno pričakal precejšen mraz in seveda dež. Zopet sva se podala v iskanje prenočišča, nad katerim pa tokrat, kljub lepi ureditvi in dolgoletni tradiciji lastnikov, nisva bila ravno navdušena. Glavni problem je bil v pomanjkanju toplote in precej špartansko odmerjenemu zajtrku …
Sva pa po drugi strani v La Junti spoznala mlajšega, 27-letnega fanta Alvara, ki je pred le nekaj meseci s svojim dekletom iz Anglije prekolesaril odsek Carretere Austral med La Junto in Villo O’Higgins, in potem naprej preko hribov in argentinske pampe vse do Ushuaie. Po profesiji je odvetnik, vsekakor zelo bister poba, ki drugače živi v Santiagu, a trenutno biva in dela v La Junti. Razlog je tudi v tem, ker tam živijo njegovi starši, tako da vsaj začasno tudi biva v njihovi hiši. Tja sva bila skupaj s Tatjano povabljena kar dva večera zapored, poleg druženja in zgodb z njegovega kolesarskega podviga pa sva bila deležna tudi nekaj zanimive lokalne kulinarike, za katero je prav tako poskrbel kar Alvaro. Za piko na i odlični izkušnji lahko dodam še krasno glasbeno kuliso po njegovem izboru, kjer je z naskokom prevladoval blues, ki nama je obema s Tatjano že od nekdaj zelo blizu.
Današnji premik iz La Junte do Puyuhuapija se nama ni zdel prav zahteven. Na le 45-ih kilometrih sva naredila dobrih 600 metrov vzpona, a od tega ni bilo nobenega hujšega klanca. Tudi makadamski deli so bili tokrat solidni, tako da sva v tukajšnjo prekrasno ribiško vasico prišla že sredi dneva razmeroma sveža. No ja, če sem natančen, pred časom je to bila v glavnem ribiška vasica, danes pa velika večina skoraj 1.000-ih prebivalcev živi le še od turizma.
Na današnji poti sva prehitela še en par na kolesih. Tokrat sta bila to Avstralca Kate in Kelly, s katerima smo se nekoliko več družili kasneje v lokalnem kafiču. Da je bil slučaj ponovnega srečanja v Puyuhuapiju še toliko večji, sta se tam znašla tudi Tim in Ramona. Še en razlog več za sproščeno izmenjavo vsega tistega, kar se nam je doslej dogajalo na poti.
In ja, spet sva si vzela sobo za dve noči. Kot kaže, bova z namestitvijo pri Juani zelo zadovoljna, saj imava v souporabi tudi odlično opremljeno kuhinjo, pa še toplote v »Mama Pasci«, za razliko od marsikatere druge namestitve, nikakor ne manjka.
Če sem že začel, pa naj še zaključim tole javljanje z vremenom, kar se za Patagonijo brez dvoma spodobi. Sedaj nama je namreč že povsem jasno, da tukaj še vedno kraljuje zima, ki je v Izoli nismo vajeni niti sredi januarja. To pa ima tudi zelo dobro plat, saj se letošnja turistična sezona v teh krajih še niti ni začela.
A po napovedih sodeč, se nam ob koncu tedna vendarle obeta nekaj bolj stabilnih dni, ki jih bova vsekakor poskušala izkoristiti za nekaj več premikanja s kolesom, pa za kakšen krajši treking in nenazadnje tudi za že kar težko pričakovano divje kampiranje v lepem naravnem okolju, ki ga tudi v nadaljevanju najine poti na jug ne bo manjkalo.
Prva od zanimivih lokacij, ki naju čaka, je ledenik Ventisquero Colgante, ki mu bo sledil eden najtežjih vzponov na celotni Carreteri Austral, kjer se bova morala po makadamu v manj kot 10-ih kilometrih povzpeti za približno 600 metrov do prelaza v Nacionalnem parku Queulat …
A to je že zgodba za naslednje poglavje tega bloga.
