Le še dva kilometra do meje
Drži, da sva prenočišče v Komotiniju plačala nekoliko dražje kot sicer, a sva bila s standardom hotela lahko zelo zadovoljna. Prijazno osebje, lepo urejena soba in predvsem bogat samopostrežni zajtrk z odlično izbiro hrane in pijače v neomejenih količinah, so ob koncu opravičili najino izbiro.
Rezultat tega je bil, da sva zjutraj na pot krenila spočita in nadpovprečno dobre volje. Niti rahla ploha iz soparnega neba že kmalu po izhodu iz mesta, nama ni mogla do živega. V začetku je bila cesta ravninska, kasneje pa se je pričela zlagoma dvigati nad avtocestno povezavo Grčije z Istanbulom.
Lepi razgledi na vse strani s stare ceste med Komotinijem in Alexandroupolisem
Prometa praktično ni bilo, zato sva bila še toliko bolj presenečena, ko je nasproti pripeljal kolesarski popotnik. Imel je le dve razmeroma lahki torbi zadaj, zato nisva imela občutka, da bi lahko potoval kam daleč. Na moje vprašanje v angleščini, od kod prihaja, je sledil presenetljiv odgovor, da je iz Istanbula. Turek, pa na potovanju s kolesom po Grčiji? No ja, ko se je izkazalo, da ni razumel mojih nadaljnjih vprašanj v turščini, smo vsi skupaj ugotovili, da gre za nesporazum. In glej ga šmenta …, bil je Slovenec, še bolj natančno, doma z Bleda. Na poti od Istanbula do Aten. Destinacija za ta najbolj vroč del leta se nama s Tatjano ni zdela najboljša, pa tudi ne najbolj zanimiva, a verjetno nisva poklicana, da o tem preveč pametujeva, saj naju po Turčiji čaka po vsej verjetnosti še precej bolj naporna naloga …
Kleni Gorenjec pravi, da mu je kolo rešilo življenje
Ta dan sva med kolesarjenjem res uživala, zato sva se odločila, da si zavestno privoščiva nekoliko daljšo pot do Aleksandropoulisa. Ob prvi priložnosti sva zavila proti morju, kjer sva si ob cesti med lepo urejenimi oljčnimi nasadi najprej ogledala zanimivo cerkvico v bližnji vasi, nekoliko kasneje pa sva želela opraviti še ogled samostana Panagia, a sva bila na vratih s strani nič kaj prijaznih psov opozorjena, da nisva dobrodošla …
Samostan Panagia je bilo bolj pametno opazovati iz varne razdalje
Alexandroupolis sva tako dosegla že zgodaj popoldne, a sva se odločila, da tu za ta dan tudi ostaneva. Še sploh, ker sva ugotovila, da imajo simpatičen avtokamp. Hitro sva postavila šotor, oprala umazano perilo in se okopala v izjemno toplem morju. Po tradicionalni grški večerji in steklenici retsine sva odšla spat razmeroma zgodaj, a pravega miru tokrat ni bilo. Kljub temu sva bila zjutraj solidno naspana in pripravljena na nove zmage.
Najin šotorček in dnevna »žehta« v ozadju
Potem, ko dopoldne v mestu gyrosa še nisva našla, sva se morala pred štartom zadovoljiti s sirovim burekom. Jaz sem temu dodal v Grčiji zame obvezni »frape metrio me poli gala« (mrzla kava, normalno sladka, z veliko mleka), Tatjana pa je le uspela najti nek zanjo uporaben zeliščni čaj.
Že po nekaj sto metrih sva dohitela tri nove kolesarske navdušence. Opazila sva, da so ekstremno obloženi s prtljago, da so nenormalno počasni, zelo neprevidni in da po fiziognomiji, kljub temu, da so vsi trije še zelo mladi, res nimajo nič skupnega s športom, saj so bili vsi trije z obilico kilogramov lastne prekomerne teže res bogato, še dodatno obloženi. Rekli so, da že od marca potujejo iz Londona proti Istanbulu. Ja, mogoče res, a so tudi dodali, da kolesarjenje »občasno« kombinirajo z vlaki, včasih celo z avtobusi. Glede na povedano, še bolj pa videno, sva oba dobila občutek, da je bilo na njihovi šestmesečni poti dejanskega kolesarjenja zelo malo (beri skoraj nič …) …
Bolj ravne kot so ceste, več kolesarskih popotnikov srečaš. Tokrat sva klepetala s Čehi …
Hitro sva jih pustila daleč za seboj in že sva srečala novo zanimivo skupinico na kolesih. Štirje dobrovoljni Čehi, dva očeta s hčerama, so bili ravno sredi popravljanja enega od koles. Nič čudnega, saj sva njihovo opremo že midva, kot precejšnja laika, lahko ocenila kot povsem neprimerno za tako dolgo pot, kot so si jo zastavili. Rekli so namreč, da želijo nekje do 1. oktobra priti iz Istanbula, preko Grčije, Albanije, bivše Jugoslavije (kot so rekli) in Avstrije, nazaj domov na Češko. Zelo ambiciozen plan, še sploh, ker so imeli za spanje na poti s seboj le spalne vreče, po videnem tudi bistveno premalo obleke, da o skromno opremljenih kolesih sploh ne govorim. Je pa tudi res, da so bili po drugi strani polni pozitivne energije, tako da je prav vse mogoče …
Le še dva kilometra in v potni list bova dobila nov žig
Še dvajset kilometrov in že sva bila na grško-turški meji. Formalnosti sva opravila hitro, iz sopare pa se je takoj po prihodu v Turčijo razvil krajši naliv, ki je zahteval postanek na eni od bencinskih črpalk. Vse skupaj ni trajalo dolgo, ko sva že nadaljevala pot preko tipičnih, dolgih ravnih klancev in spustov, do prvega večjega mesta, Kešana.
Kešan je bil videti blizu, a realnost ob konstantnem protivetru je bila precej drugačna
Brezkončna polja ob poti so bila v celoti obdelana, po dolgem času pa so med drugimi kulturami spet prevladovale sončnice, ki so v osnovi pusto in nezanimivo pokrajino lepo popestrile. Takoj po Kešanu je pri zelo povečanem prometu sledil precejšen vzpon, ki ga ni in ni hotelo biti konca. Ura je bila že pozna, Tatjanino počutje pa nenajboljše. Zato sva vseskozi iskala primeren prostor za spanje, a ga tudi po dolgem spustu v dolino nisva našla. Razlog je bil v močvirnati pokrajini ob izlivu presenetljivo vodnate reke za ta letni čas, tako da sva po ravnini morala opraviti še več kot 20 kilometrov.
Eden od tipičnih klancev na turških magistralnih cestah
Že v mraku sva le dosegla počitniško vasico Saros, kjer sva naletela na pokrajinsko lepo umeščen »caravan camping«. Na vprašanje, če lahko postaviva šotor, sva dobila zelo jasen odgovor, da ne, saj gre pri njih le za kamping, ki je namenjen avtodomom in pa morebitnim kamp prikolicam. Šele po precejšnjih komunikacijskih bravurah z moje strani in predvsem obljubi, da prideva na večerjo v njihovo restavracijo, sva jih le prepričala, da sva smela ostati čez noč in si postaviti šotor.
Na strehi avtomobila je šotor očitno dovoljeno postaviti …
Kamp je bil za turške razmere soliden, a nič več kot to, so pa bile zato cene v njihovi restavraciji pretirano visoke, še sploh glede na zelo povprečno ponudbo, pa tudi kvaliteto hrane. Res pa je, da takrat še nisva vedela, kako draga dejansko je trenutno Turčija …
Plažica s sončnicami v ozadju je delovala prav prikupno
Vseeno je jutranje kopanje zelo prijalo. Prav dolgega dne nisva načrtovala, saj je bilo do Eceabata (skrajna točka Evrope na dardanelski ožini) le še dobrih 70 kilometrov. A ne najbolj prijetnih. Promet je bil kaotičen, cesta pa predvsem v zadnjem delu zelo ozka in slaba. Za res nenormalno veliko količino prometa v obeh smereh je bil ob vrhuncu turistične sezone in hkrati še vikendu dodaten razlog tudi v zaključku Bajrama, glavnega islamskega praznika.
Še en lep pogled na naravo ob poti
Pred prihodom do najinega dnevnega cilja sva si ogledala še na novo zgrajeno spominsko obeležje (dokončali so ga šele v lanskem letu) na mestu, kjer je bila med eno najpomembnejših bitk 1. svetovne vojne pri Galipoliju pozicionirana takratna bolnišnica. Samo tukaj naj bi umrlo več kot 1.200 ljudi, ki jim niso mogli več pomagati, sicer pa je bilo v tej neuspešni operaciji angleškega kraljestva proti otomanskemu cesarstvu skupno na stotisoče mrtvih vojščakov na obeh straneh. Brez dvoma gre za eno največjih bitk v zgodovini človeštva nasploh.
Novo spominsko obeležje neposredno pred Eceabatom
Po prihodu v Eceabat sva se najprej ustavila v že prej večkrat preverjenem hostlu »Crowded House«, vendar »dormov« žal ni bilo več na voljo. So pa ponujali sobo za 90 YTL (več kot 30 evrov), kar se nama je zdelo zelo drago, a se je kasneje izkazalo, da so v primerjavi s konkurenco, ki je ni bilo prav malo, celo najcenejši, pa še kvaliteta vseh njihovih storitev je bila ponavadi redko dobra za turške razmere.
Za sobo se takrat nisva odločila, saj sva bila odločena, da raje poiščeva kamping. Najprej sva preverila prostor, kjer lokalni »snack bar« dovoljuje tudi postavitev šotorov, a se je ta možnost izkazala kot povsem neprimerna, saj ni bilo tam nikakršne vode, kaj šele tušev, sanitarij, ipd.
Naslednja možnost naj bi bila oddaljena 8 km (izkazalo se je, da je to dejansko 12 …), na egejski strani polotoka. In res sva po nekaj težavah le našla toplo priporočani avtokamp Mimoza, ki pa se je izkazal še za precej večjo katastrofo. Neprijazno osebje na vhodu, skupaj s smradom in veliko količino vidne svinjarije na vsakem koraku, je od naju samo za postavitev šotora na točno določenem, slabo izbranem mestu, hotelo 10 evrov. Seveda ni bil problem v ceni, pač pa v vsem drugem. Tudi, če bi nama jih plačali 50, tam niti v sanjah ne bi ostala.
V bližini, vendarle spet skoraj 10 km stran, je bila še zadnja opcija, da si najdeva soliden kamp. A se je izkazalo, da gre pri hotelu Kum ponovno le za »caravan camping«, kar pomeni, da ti šotora ne dovolijo postaviti. Kljub vsem pogajalskim sposobnostim, ki jih premorem, mi tokrat ni uspelo. Niti slučajno. Ne s strani nadutega receptorčka je bil jasen. Ostal je neomajen.
Turški mozaik se hitro spreminja v vseh pogledih. Žal povečini na slabše …
Ker po vseh dodatnih kilometrih, ob iskanju primerne akomodacije, razumljivo nisva bila najbolj razpoložena niti za divje kampiranje, pa še precej lačna sva bila, sva se odločila, da bo najpametneje, če se vrneva v Crowded House. Z zajtrkom sva na koncu dobila sobo za 80 YTL, kar je bilo vendarle še kar sprejemljivo.
Kaj bo zaznamovalo azijski del Turčije? Evropskega so zanesljivo sončnice!
Še zadnja noč v Evropi torej, zjutraj pa že prehod s trajektom na azijska tla. Kljub drugačnim načrtom, sva se na podlagi vremenske napovedi odločila, da pot nadaljujeva kar po glavni cesti, ob obali proti Izmiru. Problem morebitne drugačne izbire bi bil predvsem v tem, da so v centralni Anatoliji razdalje med posameznimi kraji zelo velike, pokrajina pa je povečini precej gola in poleti na številnih vzponih tako še bolj neprijazna. Še posebej Tatjana veliko vročino težko prenaša, zato sva ocenila, da bi bilo tveganje v začetku avgusta, ko je v teh krajih sploh najbolj vroče, ob vsaki drugačni odločitvi enostavno preveliko. Do 40 stopinj v senci je ob dodatnem upoštevanju faktorja razbeljenega asfalta tudi za naju preveč.
