V pričakovanju nevihte ob prihodu v Grčijo
Po jutranjem ogledu zanimivih »Čudovitih mostov«, še visoko v hribih, sva se razmeroma hitro vrnila do glavne ceste, ki je bila oddaljena le 16 kilometrov, a sva medtem opravila že tudi 850 metrov spusta. Čeprav so bile temperature spet poletne, pa je Tatjana vse do križišča ostala v anoraku, kar je bil en dokaz več, da njeno zdravstveno stanje vendarle še ni bilo optimalno za kakšne nove večje napore.
Prvi krajši počitek ob prihodu nazaj na glavno cesto
Tudi zato sva se odločila, da bova preostanek dneva poskušala izkoristiti predvsem za počitek. Sicer sva pot še nekaj časa nadaljevala proti severu, a se je cesta v glavnem spuščala ob kanjonu divje Čepelarske reke (imenuje se po nekoliko višje ležečem smučarskem središču Chepelare), tako da vse skupaj ni bilo naporno.
Zanimiv čvek z izkušenim nemškim popotnikom, ki pa marsikateri kilometer opravi z vlakom
Po zanimivem srečanju z Arnom, kolesarskim kolegom iz Nemčije, ki je potoval v nasprotni smeri, sva že zgodaj popoldne dosegla znameniti pravoslavni samostan Bachkovo. Odločila sva se, da nekje v bližini tudi ostaneva in da bo približno 50 kilometrov ta dan povsem dovolj.
Samostan Bachkovo je takoj za Rilo drugi najpomembnejši v Bolgariji
Še pred ogledom sva si želela poiskati primerno sobo, saj ozka soteska, veliko število nedeljskih obiskovalcev samostana in okoliških restavracij, pa tudi močno izražena potreba obeh po počitku, niso dopuščali kakšnih idej o morebitnem divjem kampiranju. Medtem ko v bližnji vasi nisva našla ustrezne rešitve, pa sva od prijaznih domačinov dobila informacijo, da če želiva, lahko prespiva kar v samostanu, saj naj bi oddajali sobe.
Ob čakanju na sobo sva opazovala nepregledne množice nedeljskih obiskovalcev
In res, dobila sva lepo, na novo preurejeno sobo, s pogledom v naravo, na zunanji strani samostanskih zidov. In to za le 10 evrov za oba skupaj. Tatjana mi je priznala, da si je že od nekdaj želela spati v samostanu. Jaz podobnih nagnjenj nisem imel nikoli, a se mi je ideja prav tako zdela zanimiva in nekaj posebnega. Še sploh, ker sva bila nekako naprošena, da se vrneva s sprehoda po vasi najkasneje do 20.30, ker potem hišna vrata čez noč zaprejo.
Vhod v samostan, ki čez noč ostaja zaprt
Časa za dobro večerjo v bližnji restavraciji je bilo na pretek, pred povratkom pa sva si po ogledu številnih zanimivih okoliških stojnic zaželela še sladoled. Gospodično sem povprašal, če bo običajen kornet prenesel tri kepice, a je izpod pulta nemudoma izvlekla XL varianto in z velikim navdušenjem prikimala, da ne bo nikakršnih težav. Še bolj zanimivo je bilo nadaljevanje, saj nama še nikoli ni nihče napraskal iz sladolednih banjic v treh kepicah tako velike količine sladoleda, kot tokrat. No ja, razlog ni bil le v brezmejni radodarnosti naše vrle prodajalke, pač pa v dejstvu, da je bila cena odvisna od številke, ki jo je pokazala njena tehtnica, in ne od števila kepic, kot sva si midva zmotno predstavljala 
Pa nič zato, le napokala sva se preveč …
Ob pešpoti, ki vodi do samostana, si je moč ogledati številne zanimive stojnice
Odločitev, da si ogled samostana raje pustiva za naslednje jutro, se je pokazala kot dobra. Glede na to, da je bil ponedeljek v Bolgariji delovni dan, sva lahko brez gneče še pred zajtrkom pregledala vse tisto, kar naju je zanimalo. Ujela sva celo del njihovega tradicionalnega obreda v cerkvi, kar je bilo za naju, kot ateista, še posebej fascinantno.
Zelo barvite in pomensko polne poslikave so dobro vidne vse naokrog
Na pozni zajtrk sva odšla kar v isto restavracijo, kot pretekli večer. Prvi razlog je bil v tem, da so imeli solidno hrano in zmerne cene, predvsem pa je bil sam prostor tudi zelo primeren za pisanje bloga. Rezultat ste si lahko prebrali že v mojem predhodnem prispevku, je pa res, da se je vse skupaj ta dan časovno zelo zavleklo. Vmes smo imeli še krajšo nevihto, tako da sva se usedla na kolo lahko šele nekje po četrti uri popoldne.
Že med vzponom se ponujajo lepi razgledi na naslednjo znamenitost, ki sva jo obiskala
Kljub temu sva hitro dosegla odcep, po dveh kilometrih vzpona pa še ostanke trdnjave v Asenovgradu, kjer danes verjetno še bolj kot ruševine srednjeveškega gradu, dominira lepa pravoslavna cerkev. Dodano vrednost predstavlja tudi dobra lokacija.
Še ena lepo ohranjena pravoslavna cerkev na najini poti
Sledil je razmislek, kaj in kako naprej. Sporazumno sva se odločila, da v Plovdiv ne greva, saj resnično nisva ljubitelja velikih mest, pa čeprav so nama prav to mesto vsi zelo toplo priporočali. Plovdiv naj bi veljal celo za vzhodnoevropski Pariz in zato sva sklenila, da ga vseeno obiščeva ob prvi priložnosti, ko bova tod okoli z avtom. Verjameva, da že zelo kmalu, saj naju je Bolgarija do tega trenutka navdušila.
Tako sva se od Asenovgrada dalje ponovno obrnila proti jugu. Cesta proti Kardzhaliju je bila bistveno bolj prometna kot vse druge v zadnjih nekaj dneh, vsaj prvih nekaj ravninskih kilometrih pa je bilo tudi zelo nevarnih. Kljub temu sva že do večera, po precejšnjem vzponu ob koncu, prišla v simpatično vas, precej višje ležeče Panichkovo.
Dve bolgarski Turkinji med obiranjem tobaka v Panichkovem
Hitro sva opazila, da tukaj praktično vsi govorijo turško. Nasploh je bilo razpoloženje precej posebno, saj je bil ravno prvi dan Bajrama, ki ob koncu 30-dnevnega posta (Ramadan) predstavlja sploh največji muslimanski praznik.
Najin gostitelj ta večer je bil agilni Kemal, bivši vrhunski rokoborec, med drugim tudi večkratni balkanski prvak. Sedaj je lastnik manjšega snack bara in trgovinice v enem. Vidi se, da je rojen trgovec in odličen v komunikaciji, lokal pa ima odprt 24 ur dnevno in pri svojem delu uživa. Pri njem sva najela tudi lično sobo, poleg več kot spodobne večerje, pa sva se dogovorila še za obilen zajtrk. Na koncu smo bili vsi zadovoljni, kar je tudi najbolj važno. A ja, in še en podatek. Prvič na poti sva se po večerji mastila z domačimi turškimi baklavami, ki jih je njegova žena posebej pripravila za Bajram. Videlo se je, da je to pri njih tradicija, kar ni nič čudnega, saj po njegovih besedah samo v Bolgariji turška manjšina šteje kar milijon in pol ljudi. Pravi, da težav z odnosi ni, saj naj bi imeli Turki v Bolgariji vse pravice dobro urejene.
Poleg vse večjega števila psov, naju na poti že nekaj časa spremljajo tudi štorklje
Naslednji dan sva začela kolesariti precej prej kot ponavadi, tako tudi ni čudno, da sva kljub nekaterim, ne najbolj enostavnim vzponom, hitro napredovala. Le pokrajinsko ta del Bolgarije ni bil več tako zanimiv, kot sva bila navajena do tega trenutka. Kardzhali, osrednje mesto tega, večinsko turško govorečega področja, se prav tako ne more pohvaliti s kakšnimi posebnimi naravnimi lepotami, zato sva kaj hitro odšla naprej. Že sredi dneva sva imela do grške meje le še kakšnih 20 kilometrov, a kljub temu je bil najin načrt, da se ta dan ustaviva še na bolgarski strani. Le kakšnih 12 km pred mejo sva ob cesti zagledala idiličen turistični objekt, kjer verjameva, da so imeli glede na število gostov tako dobro hrano, kot tudi spodobno in poceni namestitev, velik bazen sredi ničesar pa je pomenil še dodaten plus.
Kljub temu sva se odločila za pričakovano dolg in strm vzpon proti novemu, šele pred tremi meseci odprtemu mejnemu prehodu Makaza, saj sva računala, da bova čez kakšno dobro uro nekje pred mejo našla kaj podobno primernega.
Lepo urejeni prostori s pitno vodo so zelo dobrodošla bolgarska stalnica
Izkazalo se je, da vse do gorskega prelaza Makaza ni bilo na bolgarski strani popolnoma nič več. Vročina je pritiskala, za nama pa so se hitro začeli nabirati še črni oblaki, ki niso obetali nič dobrega. Z nekaj več napora, kot sva si želela (predvsem Tatjano vročina zelo zdela), sva le dosegla mejo, na drugi strani pa naju je čakal še spektakularen spust skozi vrsto na novo zgrajenih tunelov vse do 15 kilometrov oddaljenega Komotinija. Kljub grozeči nevihti sva se odločila, da ne greva v mesto, pač pa poskušava najti primerno prenočišče v najini smeri proti vzhodu.
Daleč nisva prišla, saj se je nebo v trenutku odprlo, poleg hudega naliva pa so v naelektrenem ozračju okoli naju švigale še strele. Ustavila sva se že na prvi bencinski črpalki in prevedrila hudo uro (oz. dve). Tik pred nočjo je dež vendarle ponehal, a tla so bila povsem razmočena in tako tudi tokrat nisva želela razmišljati o kakšnem divjem kampiranju. Sploh pa sva se dogovorila, da si po približno 125-ih prevoženih kilometrih ta dan zasluživa topel tuš in čisto posteljo. Toda kaj, ko v bližnji in daljni okolici v mraku ni bilo mogoče najti več nič ustreznega. Prav nobenih privatnih sob, pa še precej nenaklonjeni odgovori povečini neprijaznih Grkov.
Razdejanje po nevihti govori samo zase …
Na koncu sva se bila primorana vrniti nekaj kilometrov in vzeti sobo v hotelu blizu Komotinija, kar je za naju pomenilo doslej daleč najdražjo nočitev na poti – 50 evrov, sicer z zajtrkom, za oba. No ja, res lepa soba, prijazno osebje, predvsem pa nebeški samopostrežni zajtrk, so vsaj delno upravičili najino odločitev, ki pa je bila v danih okoliščinah edino prava.
