Tipično ribiško pristanišče v malih vasicah na grških otokih
Zjutraj sva se v Ayvaliku oba zbudila, še preden se je vključilo sicer predhodno skrbno nastavljeno telefonsko bujenje. Spala sva tako ali tako bolj malo, saj so se domači psi v kampu drli vso noč. Še pred pospravljanjem šotora in pripravo na odhod sem si zaželel malo plavanja, kar sem tudi realiziral, a sem se uspel grdo popraskati, ko sem lezel iz vode, saj lesen pomolček, zbit skupaj iz neobdelanih desk, kar kliče po tem. Malo spreja za ustavitev krvavitve in že sva lahko nadaljevala s pripravami na odhod.
Pred prihodom v pristanišče sva si v centru mesta privoščila odličen burek, ki sem mu dodal vsaj zame še obvezen ayran, Tatjana pa je bila zadovoljna kar z vodo, saj tega tradicionalnega turškega mlečnega napitka, tako kot tudi njihovega čaja, ne obožuje preveč.
Že pred jutranjim odhodom iz Ayvalika je bila vročina precejšnja
Na trajektu so bili povečini le Turki, ki očitno v precej večjem številu, kot še pred nekaj leti, preživljajo svoj dopust na bližnjih grških otokih. To so nama kasneje številni domačini na Lesbosu tudi potrdili, vse skupaj pa niti ni čudno, saj se je razmerje kupne moči obeh narodov medtem precej spremenilo v turško korist, pa tudi cene v Grčiji niso več prav nič višje kot v Turčiji.
Trajektni prevoz od Ayvalika do bližnjega grškega otoka, z izjemo slikovitega otočka tik pred turško obalo, ni bil nič posebnega, v Mytiliniju pa smo pristali že malo pred enajsto uro. Nad presenetljivo velikim in zelo razgibanim mestom dominira graščina, ena največjih na grških otokih sploh.
Mogočna graščina nad Mytilinijem
Takoj po opravljenih carinskih formalnostih, kjer sva, po namigu lokalnega šefa, kot kolesarja dobila prednost pred vsemi ostalimi potniki, sva se ob izhodu iz pristanišča oglasila še v lokalnem turistično informacijskem centru. Želela sva najti miren kraj na otoku, kjer bi si lahko nekoliko napolnila baterije. Po prijazni predstavitvi otoka s strani mlade, odlično angleško govoreče domačinke, sva se odločila za slabih 50 kilometrov oddaljeni Skala Kallonis.
Naslednja domača naloga je bila skrbno preštudirati vse razpoložljive možnosti za kasnejšo, kar najbolj optimalno nadaljevanje poti preko grških otokov do Kaša. Pri tem so naju vodili zelo jasni cilji. Tja nisva hotela prehitro in po najkrajši poti, pač pa v umirjenem tempu preko še nekaj zanimivih otokov, kjer bi lahko trajektne premike kombinirala s kolesarjenjem. Odločila sva se, da na Lesbosu ostaneva vsaj do četrtka, naslednji otok na najini poti naj bi bil Samos, sledil bo Kalymnos in nazadnje, tik pred Kašem, še rajski Kastelorizo (Meis), ki ga že od prej oba zelo dobro poznava. Program se nama je zdel dovolj atraktiven in že v osnovi precej boljša izbira, kot pa da bi v danih okoliščinah vztrajala na celini.
Še »frape metrio me poli gala« (normalno sladka grška ledena kava z več mleka) zame in sveže stisnjene pomaranče za Tatjano v centralni mestni kavarni in že sva bila ponovno na kolesu. Takoj prvi klanec je pokazal, da bo pot do izbranega cilja v hudem protivetru vse prej kot lahek zalogaj. Tatjana je imela ponovno resne težave z vročino in ob tem še s precejšnjo vlago. Potem, ko je nekajkrat hitro zaostala, ne da bi sploh opazil, je končno le priznala, da njeno telo zahteva vsaj kakšen dan popolnega počitka. No, glede na to, da so bile tudi moje mišice na nogah še vedno vseskozi na meji krčev, pri meni ni bilo popolnoma nič drugače.
Končno spust proti naslednjemu zalivu
V počasnem tempu sva se le pregrizla še preko enega zahtevnega vzpona, nato pa naprej po vetrovni ravnini do Skale Kallonis. Ves čas naju je obkrožala lepa narava, cesta z malo prometa pa je bila pravi balzam v primerjavi s turško grozljivko zadnjih dni.
Velik del enega od zalivov na poti je močno spominjal na piranske soline
Zaspana počitniška vas, ki sva jo dosegla psihofizično že precej prazna, sprva ni delovala posebej impresivno, a po drugi strani vendarle že takoj dovolj simpatično. Prvi kontakti z domačini so nama dali slutiti, da je natančno to, kar sva iskala. Zato sva si takoj najela lep apartma za dve noči in se tako lahko dokončno sprostila.
Domačini živijo še v povsem svojem ritmu
Mirovanje sva spet dobro izkoristila za pranje perila in pisanje bloga, ki mi je tokrat, tudi glede na manjši zaostanek v prejšnjih dneh, vzelo še več časa, kot sicer.
Tatjana se je že naslednji dan počutila bistveno bolje, mene pa so krči v mišicah mučili še precej bolj, kot na dan ponovnega prihoda v Grčijo. Tudi zato sva se odločila, da si prvič na poti privoščiva še drugi dan popolnega mirovanja zapored. S tem sva se odpovedala prej načrtovanemu obisku dobrih 50 km oddaljenega Sigrija na skrajni zahodni obali Lesbosa, pa tudi do, vsaj po slikah sodeč, najbolj slikovitega Molyvosa, ki je bil le še dobrih 25 km oddaljen od Skale Kallonis, se nekako nisva spravila. Tako sva, ob posebnem popustu, bivanje v najinem apartmaju podaljšala še za en dan, v četrtek pa že zgodaj zjutraj krenila nazaj proti Mytiliniju.
Zadnji večer v Skali Kallonis je postregel z nekaj oblaki, ki pa kljub drugačni napovedi niso prinesli dežja
Skalo Kallonis si bova zapomnila po prijaznih domačinih, sproščeni atmosferi, povprečno pripravljeni hobotnici na žaru in odličnem, doslej sploh najboljšem »gyrosu« ob najinem letošnjem bivanju v Grčiji.
Počitek je na oba več kot očitno dobro vplival, saj sva bila nazaj v glavnem mestu že pred deseto uro dopoldne, klanci pa so se nama na povratku zdeli kot »mala šala« … Potem, ko sva ugotovila, da bova morala na trajekt za Samos namesto načrtovanih dveh ur, zaradi zamude, čakati kar nadaljnjih 17 ur in pol, sva se odločila za bolj podroben ogled gradu nad mestom, ki pa razen svoje velikosti in generalke za večerno dramsko predstavo, ni ponudil kaj posebnega.
Že generalka je dobro izpričala vso strast in ognjevitost Grkov v njihovih klasičnih dramskih predstavah
Najino čakanje na nočni trajekt sva nadaljevala z nekajurnim »prekladanjem« po mestu, ko sva končno le ugotovila, da bi bilo precej bolj pametno, če bi že prej odšla do bližnje mestne plaže. Bila je spodobno urejena, s tuši, zanimiva pa je bila tudi struktura gostov. Poleg precejšnjega števila potepuških psov so prevladovale povečini več kot stokilske domače gospodinje in ciganski otroci, ki pa so bili prav prijazni in so predstavljali dobrodošlo popestritev sproščene atmosfere.
Še pozno popoldanski pogled na graščino v Mytiliniju z mestnega kopališča
Splošen vtis o Lesbosu je vsekakor dober, pa čeprav nisva uspela videti praktično ničesar od tistega, kar naj bi na tem otoku veljalo kot tisto najlepše. Kljub temu je otok za najin vtis prevelik in zato željno pričakujeva vse naslednje etapne cilje na najini poti do Kaša. Prvi sledi Samos, kjer bova takoj po jutranjem pristanku v Karlovassiju, s kolesom nadaljevala pot na drugo stran otoka do Pitagoriona, od koder še isto popoldne potujeva naprej proti Kalymnosu. A to je že tema za naslednje poglavje.
Evo, ura je že skoraj dve zjutraj in pravkar je v pristanišče prišel tudi najin trajekt, zato je napočil čas za premik.
