Čez Pirin in naprej v Rodope – tja, kjer vzponi postanejo čisti užitek

Glede na res slabo vremensko napoved, pa tudi nekatere druge načrte v Melniku in njegovi okolici, že vnaprej nisva dvomila v pravilnost najine odločitve, da še dan ostaneva v tem najmanjšem bolgarskem mestu.

Po tem, ko je ponoči vztrajno deževalo, se je zjutraj vendarle celo nekoliko razjasnilo. Tako sva ob tradicionalnem bolgarskem zajtrku, ki sva ga bila deležna pri najinem gostitelju Stoyanu in njegovi »luštkani« partnerki, sklenila, da kar se da hitro odideva do 7 kilometrov oddaljenega samostana Rozhen, pa čeprav so se novi oblaki in grmenje v daljavi že grozeče bližali. Kljub dobronamernim opozorilom domačinov, da naj raje malo počakava, se nisva dala motiti in že sva se lotila strmega klanca do sicer bližnjega, a ta dan tudi edinega kolesarskega cilja.

Tik pred samostanom je že pričelo deževati, a sva takrat še uspela uiti hudemu nalivu, ki je sledil medtem, ko sva si ogledovala ta odlično ohranjen in primerno vzdrževan sakralni objekt. Predvsem nad njegovo notranjostjo sva bila oba navdušena.

Po ogledu nama ni preostalo drugega, kot da sva še vsaj kakšno uro v bližnji restavraciji nemočno opazovala hudo nevihto, ki je divjala v okolici. Tako se je že sredi dneva popolnoma stemnilo in nič ni kazalo na skorajšnje izboljšanje. Zato sva si neustrašno nadela anorake in odločno začela spust nazaj proti Melniku. Še naprej je lilo kot iz škafa, močan dež se je morda še okrepil in do najine sobe sva prišla do kosti premočena, a hkrati zadovoljna, da je vse skupaj za nama …

Najprej je sledil obvezen tuš, nato pa še obisk lepo opremljenega vinskega muzeja, ki je vključeval tudi simbolično degustacijo domačih vin, ki pa je žal izpadla kot poceni turistična atrakcija, ne pa resen preizkus kvalitetnih sort svetovno znanega melniškega vina.

Zanimiv dan, ki pa še zdaleč ni bil zaključen, saj naju je »doma« že čakala Stoyanova večerja. Ker sam v svoji ponudbi ni imel kakšnega posebno dobrega vina, mi je predlagal, da naj si »melniško 55-ko« za majhen denar vzamem kar v trgovini čez cesto. Predlog sem z veseljem sprejel, sok zelenega jabolka za Tatjano pa se je seveda našel pri njemu … Kljub temu, da najina pričakovanja glede večerje niso bila majhna, pa se je hitro izkazalo, da sva na mizo tokrat dobila popoln presežek. Njegova »kavarma«, sicer dobro znana bolgarska specialiteta, se je ob vseh balkanskih dobrotah, ki sva jih v skoraj neomejenih količinah preizkušala praktično vsak dan na več kot mesec dni dolgem potovanju, izkazala kot najina doslej sploh najboljša večerja. Tatjana, ki sicer odlično kuha, si je recept skrbno zapisala in kateri od najinih gostov bo imel že v bližnji prihodnosti pri nama doma v Izoli zanesljivo priložnost to izvrstno jed tudi osebno preizkusiti.

Brez najmanjše dileme sva bila naslednji dan pripravljena za nadaljevanje poti, pa čeprav sva čakala še celo dopoldne, pa tudi del popoldneva, da je dež končno le ponehal. Po toplem slovesu od najinih novih prijateljev je najprej sledil spust mimo številnih vinogradov do Katuntsev, od tod dalje pa naju je čakal le še dolgotrajen vzpon skozi lepo okolje, kjer pa razen občasnih pastirjev praktično ni bilo nobenih pravih naselij kar precej časa. Plezala sva precej strmo navzgor skozi mogočno gorovje Pirin, prelaz Popovi Livadi, na več kot 1.400 metrih nadmorske višine, pa sva, ob kar precejšnjem naporu, v solidnem tempu dosegla šele v mraku.

Večerjala in prenočila sva v planinskem domu, kjer pa bi tisti večer bila verjetno celo edina gosta, če ne bi na skupnih ležiščih poleg naju prespala še skupina komunikativnih bolgarskih planincev, ki svoje počitnice skoraj dosledno preživljajo skupaj v hribih, tako doma, kot tudi v tujini. S ponosom so se pohvalili, da so bili že tudi na Triglavu, predvsem pa niso mogli prehvaliti Ljubljane, ki jim je očitno res neizmerno všeč.

Tudi naslednji dan ni bil za naju prav nič lažji, saj sva se po strmem jutranjem spustu do mesta Gotse Delchev, začela ponovno vzpenjati. Tokrat v prostrane Rodope. Pokrajina, ki so jo občasno kvarili le opuščeni industrijski objekti iz polpretekle bolgarske zgodovine, je postajala vse lepša.

Ob cesti je bilo sprva še precej kamnosekov, kar je očitno prevladujoča obrt v teh krajih, nekje od vasi Satovcha dalje, pa je bila vse skupaj v glavnem le še neokrnjena narava.

In to kakšna …, prevladovali so krasni borovi gozdovi in lepo urejena zajetja pitne vode. Za naju veliko presenečenje so predstavljali pogosti tobačni nasadi, ki so se pojavljali kar nekje do 1.300 metrov visoko, oz. skoraj do Dospata, ki sva ga spet dosegla ne kaj dosti pred nočjo.

Lepo urejen in ponovno smešno poceni hotel, kjer sva zelo kvalitetno prenočila, je ponujal tudi izvrsten razgled na umetno jezero.

Sicer Dospat, kot mesto, ni nič posebnega, tako da sva ga zapustila že takoj po zajtrku. Naslednji cilj je bila atraktivna soteska Trigrad z veliko jamo in svetovno znanim Hudičevim žrelom.

Midva sva po ozkem kanjonu, z na trenutke ekstremnimi nakloni, splezala celo do vasi Trigrad, ki je še dva kilometra višje od jame, a le-ta, razen lepih razgledov na sosednje hribe, ne ponuja prav nič drugega. Razpadajoča, realsocialistična poslopja in nekaj na pol zgrajenih turističnih objektov, ki pa tudi ne obetajo veliko …

Potem, ko sva se vrnila do 11 kilometrov oddaljenega križišča z glavno cesto, sva pot nadaljevala naprej proti Shiroki Laki. Zavestno sva izpustila turistični Devin, Shiroko Lako, do katere pa se je bilo po precejšnjem spustu skozi ne ravno najbolj zanimive doline, globoko med hribi, ponovno potrebno povzpeti do 1.080 metrov, pa sva vsaj do neke mere poznala že od prej.

Kako je tudi ne bi, saj bi težko pozabila na vremensko »hudo uro«, ki smo jo tukaj doživeli, ko smo bili pred štirimi leti v teh krajih z avtom. Ekstremno močna nevihta je takrat sicer krotko rečico, ki teče skozi ta rodopski biser, spremenila v pravi hudournik, vas pa je ob tem neurju delovala kot od vseh bogov pozabljena, z deročo vodo od vsepovsod.

Tokrat, za razliko od takrat, pa sva slikovito Shiroko Lako doživela v vsej njeni, nekoliko drugačni, bolj urejeni lepoti.

Super prenočišče (ponovno 10 evrov za dva), odlična večerja, tradicionalen folklorni nastop in prijazno kramljanje z domačini, tako zvečer, kot tudi naslednje jutro, so bili le še majhna, a pomembna dodana vrednost za fantastičen vtis o eni od najbolj tipičnih vasi v osrednjih Rodopih.

Naslednji dan sva si predstavljala, da bo precej manj naporen, saj sva hotela po treh zahtevnih, a hkrati prekrasnih dnevih, le še priti preko precej mondenega smučarskega središča Pamporovo (spet na več kot 1.500 metrih nadmorske višine), od katerega nisva prav veliko pričakovala in se potem ob Chepelarski reki spustiti že bistveno nižje, nekam v neposredno bližino samostana Bachkovo, ki ga z gotovostjo nameravava obiskati v kratkem. Ob tem se Tatjana zjutraj v Shiroki Laki ni najboljše počutila, zato je bil relativno enostaven plan več kot dobrodošel.

A se je zadeva zasukala drugače. Ob tem, ko sva ravno priplezala v Pamporovo in iskala primerno zavetje pred bližajočo se nevihto, sva ob cesti zaslišala domačo govorico. Izkazalo se je, da gre za bolgarskega glasbenika Milka Cočeva z ženo, ki je Slovenka, oba pa že dolga leta skupaj živita v Kopru. Ker občasno preživljata počitnice v Bolgariji, sta se tokrat odločila za Pamporovo, nastanjena pa sta v hotelu bivše olimpijske zmagovalke v biatlonu, Ekaterine Dafovske. Ker sta bila namenjena na kosilo, nama pa je medtem ravno tako že »zapasalo« nekaj pojesti, smo v bližnjo, centralno pozicionirano restavracijo s pomenljivim imenom (White House), odšli kar skupaj. Ja, po cenah, kjer sva le za tipično bolgarsko ovčarsko solato, porcijo »turškega kruha« in pijačo odštela skoraj toliko, kot navadno v Bolgariji plačava za celotno večerjo, je res moralo biti nekaj narobe že v samem imenu … Tatjana je hitro pripomnila, da je kriv Obama, kar pa verjetno ni prav daleč od resnice …

Sicer pa je debata z najinima novim sogovornikoma zelo lepo stekla, vse skupaj pa je trajalo nekoliko dlje, saj je medtem zunaj močno deževalo spet kar precej časa. Med drugim sva od njiju izvedela, da bi se nama izplačalo obiskati še Chudnite Mostove (Wonderful Bridges). In to še preden se spustiva do prej omenjenega samostana Bachkovo.

Potem, ko je dokončno prenehalo deževati, sva pot od Pamporovega nadaljevala le še navzdol. Sprva sva že po desetih kilometrih dosegla Chepelare, še eno od bolgarskih smučarskih središč, preden pa sva dosegla vasico Hvoyna, pa naju je kar malo presenetil znak ob odcepu v levo. Med drugim je pisalo tudi »Chudnite Mostove 16 km«.

In kaj zdaj? Ura je bila že pet popoldne, vreme po drugi strani pa idealno za kolesarjenje, spet sončno in ne prevroče. Do vasice Hvoyno bi morala opraviti le še približno 6 kilometrov spusta po glavni cesti in v tem primeru bi opcija Chudnite Mostove najverjetneje odpadla, saj se nama vračati naslednji dan zjutraj enostavno ne bi več dalo. Zato sva se odločila, da kljub razmeroma pozni uri korajžno kreneva levo navkreber. Odločitev je bila nekoliko lažja tudi zato, ker nisva natančno vedela, kaj naju čaka …

Ja, in bilo je kar precej zanimivo. Za oba … Medtem, ko sem jaz z neverjetno energijo, za katero sploh ne vem, od kod jo trenutno jemljem, kar letel v klanec, je Tatjana začela počasi popuščati. Počutila se je precej oslabelo, vzpona pa ni in ni hotelo biti konca.

Sam sem dobil občutek, da v počasnem »mlinčkanju« v klanec neizmerno uživam, saj sem ves čas z zanimanjem spremljal bujno rastlinje ob ozki asfaltirani cesti s precej velikim naklonom navzgor, da vonjam prekrasne vonjave neokrnjene narave in hkrati povsem brez težav obvladujem objektivno ne ravno lahek športni izziv.

Po drugi strani sem s precejšnjo zaskrbljenostjio spremljal Tatjanine težave, ki je po enem, nekoliko daljšem počitku že zelo blizu končnega cilja, vendarle zmogla dokončati vzpon še do planinskega doma, ki se nahaja dva kilometra višje od skalnih mostov na skoraj polnih 1.600 metrih nadmorske višine. Mostove sva si, ob pozni uri, seveda pustila za jutranji ogled.

V koči se je izkazalo, da ima Tatjana povišano temperaturo in da je bil pravi vzrok njenih težav v trenutnem pomanjkanju sladkorja, rahlem prehladu in akutnem padcu odpornosti ob nekoliko bolj hladnem vremenu v zadnjih dneh in ne v pomanjkanju kondicije, kjer je še vedno precej pred mano, pa čeprav imam občutek, da jo pri tem vendarle počasi, a vztrajno dohitevam. Verjamem, da takrat, ko se vrneva v Slovenijo, na Slavnik ne bom več toliko zaostal za njo. Predvsem pa, da bom ob nekoliko hitrejšem tempu, morda le slišal še kakšnega ptiča okrog sebe, ali pa videl kakšno »marelo« pred seboj, prepoznal vonj borovcev po dežju ali pa morda le uspel Tatjani odgovoriti na kakšno vprašanje, pa naj si bo kakršnokoli …

Topel tuš in obilna večerja v precej dotrajani planinski koči sta ji na srečo pomagala, da je hitro prišla k sebi, že zjutraj pa je bilo njeno zdravstveno stanje skorajda normalno.

Morda ob tem le še podatek, da sva s pomočjo GPS-a kasneje lahko izračunala, da nama je 16-kilometrski vzpon (ki se je kasneje izkazal za 18-kilometrskega), ob zaključku včerajšnjega dneva, prinesel kar novih 850 višinskih metrov. To pomeni precej več kontinuiranega vzpona, kot je na primer od Kranjske Gore na Vršič. In to vse od 17. ure dalje, po že prej dolgem in kolesarsko kar napornem dnevu, kjer sva se med drugim že povzpela od Shiroke Lake do Pamporovega …

Kljub rahlim Tatjaninim zdravstvenim težavam včeraj zvečer, sva v preteklih petih dneh v pirinskih in rodopskih hribih, pri prevoženih 270,54 gorskih kilometrih, na vzponih znova nabrala kar 5.852 metrov višine, pri tem pa sva povečini, kljub ne ravno idealnim vremenskim razmeram, zraven še neizmerno uživala praktično vsako minuto.

Narava, ljudje, hrana in odlične, kolesarjem prijazne ceste, so lahko super izkušnja za redke popotnike s kolesom v teh krajih, seveda pa je za to nujen predpogoj dobra telesna pripravljenost. In midva jo po prevoženih že več kot 2.500 kilometrih doslej, od katerih je velik del precej bolj gorskih kot ravninskih (dobrih 33.000 višinskih metrov do danes to nazorno potrjuje), ter ustrezni predpripravi še prej doma, sedaj zagotovo imava. A se dobro zavedava, da je bilo zanjo potrebno kar precej postoriti, saj sama od sebe ne bi prišla nikoli …

Precej podobno je tudi drugje v življenju. Iz lastnih izkušenj lahko potrdim, da človek na koncu lahko resnično ceni le tisto, kar je prigaral s trdim delom, večkrat tudi s precejšnjim odrekanjem. Pa naj si bo to že ob pridobivanju ustrezne izobrazbe (sploh, če je od tega potem še kakšna uporabna korist …; no ja, pri tem je moja izkušnja žal nekoliko drugačna, saj še danes iskreno obžalujem, ker nisem diplomiral …), pri doseganju poslovnih uspehov (nikakor in nikoli ne na račun zdravja …; za sebe bi lahko rekel nikakor in nikoli ne več na račun zdravja, kar pa še ne pomeni, da tudi vsako delo, ki se ga bom lotil v prihodnosti, nimam namena opraviti stoodstotno …) ali pa pri zasledovanju kvalitete odnosov v svojem lastnem okolju (eni se tega zavedajo prej, eni smo to spoznali bistveno kasneje, eni pa do tega žal ne pridejo nikoli …) in nenazadnje, a po najinem prepričanju nič manj pomembno, tudi pri vzdrževanju dobre psihofizične pripravljenosti, ki lahko vsaj posredno rešuje večino realnih problemov v življenju … Za to nikoli ni prepozno, potrebno je le nekaj časa in veliko volje, zato upava, da bo najina izkušnja spodbudila še koga, da v tej smeri naredi nekaj dobrega zase, s tem pa tudi za vse svoje bližnje.