Ko takole sedim v prostornem skupnem prostoru odlično organiziranega hostla s pomenljivim imenom Patagon Backpackers v Coyhaiqueju, kjer le cene kljub nesporni kvaliteti niso ravno za vsak popotniški žep, in skozi okno gledam predvečerno modrino neba povsem brez oblačka, človek kar težko verjame, kaj vse sva skupaj s Tatjano preživljala še pred nekaj dnevi nedaleč stran proti severu. Pri tem seveda ne gre pozabiti, da sva v Patagoniji, na kar naju nenazadnje opozarjajo dosedanje izkušnje, žal pa tudi nekoliko bolj dolgoročna napoved za naslednja dva tedna, ki nikakor ni rožnata. A s tem bi se bilo v tem trenutku povsem nesmiselno obremenjevati, saj sva na poti od Puyuhuapija do Coyhaiqueja preživela nekaj nepozabnih dni, ki si jih v tem, sicer zelo neizprosnem naravnem okolju, lahko le želiš.
Prijeten hostel Mama Pasca v čudoviti vasici Puyuhuapi sva po kar treh zelo deževnih dneh dokončno zapustila v četrtek in že po dobrih dvajsetih kilometrih nič kaj zahtevnega kolesarjenja ob razgibani obali ozkega morskega fjorda sva dosegla območje naravnega parka Ventisquero Colgante, katerega glavna atrakcija je dobro obiskani »viseči ledenik« z enakim imenom.
Tam sva prišla na svoj račun in v le nekaj urah sva opravila s prav vsemi dobro označenimi pohodniškimi potmi, ki jih področje okrog ledenika ponuja obiskovalcem. Ob tem se je hitro pokazalo, pri meni morda še bolj kot pri Tatjani, da kontinuirano kolesarjenje s tolikšno težo zelo pozitivno vpliva na najino, tudi sicer dobro telesno pripravljenost. Skoraj deset evrov vstopnine po osebi sva torej primerno izkoristila v tem fascinantnem naravnem okolju.
Bujno rastlinje v parku je bilo deževnim razmeram počasi odhajajoče zime primerno, zamolklo bučanje mogočne ledeniške reke pa se je ves čas prepletalo s pravcato simfonijo, ki so jo uprizarjali številni ptiči vseh mogočih barv, vrst, velikosti in oblik.
Morda še en mali detajl, ki sva ga oba opazila takoj. Nesporno dejstvo je namreč, da je količina ledu na ledeniku občutno manjša v primerjavi z najinim obiskom tega istega parka pred osmimi leti. Je pa bil tokratni vtis kljub temu bistveno močnejši, saj je povsem drugače, če si tukaj v prijetnem sončku, za razliko od sivega deževnega dneva, kot sva ga bila deležna takrat.
Park sva zapustila pozno popoldne polna vtisov, a s tem dan za naju še ni bil končan. Le nekaj kilometrov naprej sva se skladno z napotilom najinega prijatelja Alvara iz La Junte ustavila na preprosti kmetiji nekoliko stran od glavne ceste. Njen lastnik, nekakšen vaški posebnež z imenom Cesar, se naju je zelo razveselil in nama takoj ponudil odličen prostor za kampiranje nedaleč stran od njegove, baraki podobne domačije.
Šotor sva si tako postavila neposredno ob njegovem »gospodarskem poslopju«, kjer sva imela dostop tudi do tekoče vode, ki pa je v teh krajih seveda nikjer ne manjka. Njegove domače živali, med njimi kar trije zelo prijazni kosmatinci, pa številne kokoši, petelini in piščanci, so bili najini najbližji večerni in kasneje tudi nočni sosedje. Skratka zanimivo kmečko okolje, z morda le eno malo napakico, saj je bilo prvi kikiriki le nekaj metrov stran od naju slišati že ob tretji uri zjutraj. To ne bi bila nikakršna težava, če omenjeni petelin ne bi svojih intenzivnih pevskih vaj še stopnjeval vse do najinega zgodnjega zajtrka ob sedmi uri zjutraj … A tudi to sva z lahkoto pozabila, saj nama je takoj, ko sva vstala, Cesar prinesel odlična in povsem sveža domača jajca, ki so bila s tem osrednji del najinega bogatega zajtrka.
Odlično sva se najedla, zavedajoč se že takrat, da naju čaka precej naporen dan. Prvih petindvajset kilometrov rahlega vzpenjanja je bilo le dobra priprava za vse tisto, kar naju je čakalo v nadaljevanju. Sledil je namreč vsem popotniškim kolesarjem na Carreteri Austral zelo dobro znani vzpon na prelaz Queulat, ki pa ob lepih razgledih na okoliške zasnežene vrhove, navkljub makadamu, niti ni bil tako težak.
S tem pa se vzponi za tisti dan še zdaleč niso zaključili. Zelo razgibanih, skoraj osemdeset kilometrov, sva tisti dan sklenila pri jezeru Las Torres, s skupno kar 1.410-imi metri vzpona.
Tokrat je bila noč v šotoru, ki sva ga postavila v lepem naravnem okolju neposredno ob vodi, precej bolj mirna kot prejšnja, spanec pa temu primerno globlji. Nedaleč od naju sta prenočila še dva kolesarja, mlajši nemški par, ki s kolesi potuje preko Južne Amerike že kar nekaj mesecev. Izbirata si izključno nekatere najbolj zanimive odseke, med drugim sta se odlično počutila v ruralnem in tistem manj turističnem delu Peruja, morda najbolj zahteven del poti doslej pa jima je bilo prečenje od bolivijskega Uyunija do San Pedra di Atacama v severnem Čilu. Tri dni skoraj izključnega porivanja koles z vso prtljago skozi globok mehak pesek v tej večdnevni avanturi, daleč stran od civilizacije, ob vsaj dveh hudih neurjih na poti, jima bo zanesljivo dopolnil vse druge, dih jemajoče naravne lepote slane puščave in lagun različnih barv pri tem za vsakogar prav posebnem izzivu. Sedaj sta, tako kot midva, na misiji Carretera Austral, zaključek svojega potovanja pa tako kot večina njim podobnih kolesarskih navdušencev, načrtujeta v argentinski Ushuai na Ognjeni zemlji.
Naslednji dan je bil spet nekoliko lažji, a zato nič manj zanimiv. Pretežno asfaltna podlaga je pri tem ogromno doprinesla. Čeprav se v turističnih vodičih niti ne omenja preveč, naju je zelo pozitivno presenetilo predvsem mestece Villa Maniguales. Tamkajšnje jezerce in hribi, ki ga obdajajo iz vseh strani, še posebej v lepem vremenu delujejo zelo visokogorsko sproščujoče.
Takoj za urbanim delom sva že drugič v zadnjih dveh dneh naletela na zanimiv prizor. Ob številnih delovnih zaporah na cesti sva ponovno dobila občutek, da so tukajšnji cestni delavci v glavnem cepljeni proti brzini … Večina med njimi jih vsaj po navadi prav prijetno počiva in se medtem izdatno prehranjuje. Ja, in v teh dveh primerih, o katerih govorim, ni bilo nič drugače. Z izjemo nekaj povsem črnih, ki pa so medtem pridno vihteli krampe in lopate le nekaj metrov stran. S tem nikakor nisem hotel namigovati na kakršenkoli rasizem v teh krajih, pa vseeno je bila slika za videti, in to praktično v dveh primerih zapored, najmanj zanimiva …
Le nekaj kilometrov naprej sva bila soočena z zanimivo dilemo. Ali pot nadaljevati po široki asfaltirani cesti, ki ji praviloma sledijo vsi kolesarji na poti proti jugu, ali pa morda izbrati po opisih precej težjo, a tudi nekoliko krajšo možnost po originalni Ruti 7? Kljub pričakovanemu makadamu sva kot dodaten izziv izbrala drugo varianto.
Le-ta se je izkazala za zelo zahtevno. Na celotnem odseku, v skupni dolžini preko petdeset kilometrov, sva se dobesedno s celim telesom in dušo borila s katastrofalno podlago. Če temu dodava še precej strme vzpone, ki se jih je do konca dneva nabralo kar za 1.122 metrov, si lahko vsak predstavlja, da v fizičnem smislu res ni bilo lahko.
Je pa bila zato narava z visokimi okoliškimi hribi, ki naju je ves čas obdajala, ponovno spektakularna. Sorazmerno malo prometa, če tukaj odmislimo ekscesno dirkanje lokalnega dirkača, ki me je s svojim do vrha naloženim »poltovorcem« skoraj spravil s kolesa …, je dodatno doprineslo k avtentičnosti tega redko naseljenega področja.
Neskončni pašniki, velika opustela ribja tovarna in nekaj tipičnih lokalnih prebivalcev, ki povečini bivajo v pretežno z indijanskim življem poseljeni Villa Ortegi, so nama dopolnili zanimive vtise. Ob koncu lahko rečem, da sva bila za svojo odločitev ob ne ravno običajni izbiri poti od Ville Maniguales do Coyhaiqueja vendarle bogato nagrajena.
V Coyhaique sva prispela včeraj pozno popoldne. Kot nalašč naju je tik pred vstopom v mesto prav za konec čakal še en sorazmerno naporen klanec, a tudi tega sva premagala brez posebnih težav. V takrat že prav pomladno prijetnem sončnem vremenu sva potem hitro našla najin hostel, kjer sva se takoj udomačila. Še posebej dober občutek je bil potem, ko sva se končno spet lahko stuširala … Tu sva srečala stara kolesarska znanca, Avstralca Kellya in Kate, ki sta prispela že dan pred nama, pa tudi drugih popotnikov iz vseh koncev sveta ni manjkalo. Še posebej zanimivo debato sva imela z mladim Nemcem Volkerjem, ki po Južni Ameriki potuje že tri leta, zadnje tri mesece pa je tudi delal v tem hostlu. Prav danes se je poslovil od njih in odšel novim dogodivščinam naproti. Najprej na otok Chiloe, kasneje pa bo svojo pot nadaljeval počasi proti severu vse do Mehike, kjer načrtuje, da bo potovanje tudi zaključil čez približno dve leti.
Glede na to, da je v hostlu odlična kuhinja, sva si že včeraj zvečer spet privoščila malo kulinaričnega ustvarjanja. Še enkrat več sva posegla po rižoti z morskimi sadeži in paradižnikovi solati z avokadom, pa tudi brez odličnega čilskega belega vina Sauvignon Blanc ni šlo. Celo Tatjana mi je pri tem z veseljem delala družbo. Vsekakor je lastna priprava hrane v Čilu ob tukajšnjih cenah, pa tudi kvaliteti ponudbe, daleč najboljša opcija.
Pred skorajšnjim nadaljevanjem najinega »mlinčkanja« je bil danes čas za nekatere nujne opravke. Najpomembnejše je bilo prav gotovo pranje perila, novo poglavje bloga je predvsem meni predstavljalo precej velik zalogaj, nekaj manjših popravil je bilo potrebnih na kolesarskih torbah, Tatjana je za svoje kolo dobila novo ogledalo, v mestu sva morala najti primerno gorivo za gorilnik (Bencina Blanca), potreboval sem malenkostno popravilo očal, opravila pa sva tudi nujne nakupe za še eno dobro večerjo, ki je medtem že v pripravi, zato je že skrajni čas, da se ustavim …
Vsaj po napovedi je jutri pred nama še en prekrasen pomladni dan, potem pa …
