Od najinega prihoda v Južno Ameriko je minilo natanko en mesec in morda je tudi zato sedaj že pravi čas, da se še pred naslednjimi zanimivimi dogodivščinami na poti, dotaknem še nekaterih primerjav med različnimi tipi popotništva, ki ga skupaj s Tatjano srečujeva v teh krajih iz dneva v dan. Ne glede na to, da lahko veliko večino obiskovalcev Patagonije iz domala vseh koncev zemeljske oble uvrstimo med nesporne ljubitelje neokrnjene narave in vsega lepega, kar sodi zraven, pa se njihovi prevladujoči psihološki profili (in posledično pričakovanja na poti) med seboj močno razlikujejo. Zaradi številnih objektivnih omejitev glede udobja, na katerega je večina med nami navajena (beri razvajena …) od doma, in vsaj za večino precej ekstremnih vremenskih razmer, ki pa so tukaj nekaj vsakdanjega, omenjene razlike pridejo še toliko bolj do izraza. Carretera Austral je vsekakor z leti postala ne le zelo priljubljena destinacija, pač pa tudi posebne vrste laboratorij, še kako primeren za kakšnega dobrega psihoanalitika.
A še preden poskušam strniti svoje uvide, vezane na zgoraj izpostavljeno tematiko, naj se dotaknem nekoliko širšega konteksta tukajšnjega gospodarskega modela, vključno z nekaterimi vprašljivimi trendi turističnega »razvoja«, ki jih opažam v primerjavi z mojimi predhodnimi obiski teh krajev. Tudi to še kako vpliva na celovito izkušnjo vsakega obiskovalca posebej.
V vseh dostopnih zapisih, ki jih splošna javnost lahko zasledi v veliki večini vodilnih svetovnih medijev, pa tudi statistično, Čile že vrsto let velja za gospodarsko najuspešnejšo državo Južne Amerike. A resnica glede tega ni enoplastna, saj so »umazane podrobnosti« premišljeno skrite oziroma vsaj delno tudi namerno zamolčane. Ob visokem BDP-ju je namreč prav Čile ena od držav z zelo velikimi razlikami med peščico bogatašev (mimogrede, celotno državo naj bi s pomočjo kapitala in preko neformalnih vzvodov obvladovalo vsega sedem družin …) in veliko večino preostalega prebivalstva, ki vsaj realno gledano, še vedno živi na pragu revščine. Če temu dodamo še nam povsem nepredstavljivo skromne splošno dostopne socialne pravice, kaj hitro ugotovimo, kam nas lahko pripelje ekstremna oblika liberalnega kapitalizma in nebrzdan pohlep najbogatejših. Je pa tako stanje, tako kot še marsikje drugje po svetu, tudi v Južni Ameriki mogoče vzdrževati le še s pomočjo domače represije, medijskih blokad in vplivnih tujih botrov, zadolženih za izvažanje svojega tipa demokracije v imenu maloštevilnih »posvečenih držav« in velikih mednarodnih korporacij, ki v osnovi stojijo za tovrstnimi »demokracijami svobodnega sveta«. V tem smislu tudi najnovejši množični protesti, ki so realno še precej bolj obširni, kot je to razbrati iz medijev, niso nepričakovani. Prepričan sem, da je samo vprašanje časa, kdaj bo v Čilu, pa tudi marsikje drugje po latinski Ameriki, prišlo do korenitih družbenih sprememb. V tej luči tudi najnovejše, povečini enostransko prikazano eksplozivno dogajanje v Boliviji in Venezueli, odpira marsikatero vprašanje in hkrati izraža dodatno potrebo po bolj pravičnih oblikah razvoja človeške družbe …
Naj torej izpostavim nekatere bistvene razlike ob Carreteri Austral, ki jih opažam glede na stanje izpred osmih let. Ker gre še vedno za zelo redko naseljeno in težko dostopno področje, kjer zima, skupaj z ogromno količino padavin, v povprečju kraljuje kar deset mesecev na leto (tudi med najinim kolesarjenjem večino časa ni prav nič drugače …), so spremembe vsaj na prvi pogled morda zanemarljive, a po drugi strani dovolj jasno odražajo usmeritve, ki po mojem prepričanju ne gredo v pravo smer. Tako so medtem asfaltirali že več kot tretjino od skupnih 1.200 km te zaenkrat še vedno kultne transverzale skozi čilske Ande med Puertom Montt na severu in Villo O’Higgins na njenem skrajnem jugu. Dodatno potekajo velika gradbena dela na mnogih odsekih trase, tako da je le še vprašanje največ nekaj let, kdaj bo ta cesta v celoti asfaltirana. To pa seveda ne prinaša samo splošno deklariranega razvoja, pač pa tudi mnogo slabega, saj cesta kot po pravilu ni le v interesu lokalnega prebivalstva, pač pa je precej bolj v službi velikega kapitala. Obeta se torej tudi dokončno slovo od romantičnih časov za prave popotnike.
Naravnemu okolju vsaj trenutno najnevarnejša dejavnost, ki se je medtem močno razpasla že na številnih lokacijah ob poti, so ogromne ribogojnice, kjer gojijo losose »ob pomoči« Norvežanov. Seveda so čilski standardi vzreje precej drugačni od tistih na severu Evrope, saj s pomočjo močnih reflektorjev omogočajo njihovo 24-urno hranjenje (in s tem mnogo hitrejšo rast), da o kar devetkrat večji uporabi antibiotikov, kot je to dovoljeno za tiste, ki se prodajajo v Evropski uniji, sploh ne govorimo …
Naslednja velika bojazen so načrtovani elektroenergetski megaprojekti, v skupni vrednosti kar nekaj milijard ameriških dolarjev, ki med drugim predvidevajo tudi radikalno zajezitev nekaterih tukajšnjih najbolj divjih rek. S tem bi za vselej uničili obstoječi ekosistem in nepovratno posegli v zaenkrat še neokrnjeno naravo. Kljub danes uspešnemu boju naravovarstvenikov, pa bo ob novi asfaltirani cestni povezavi po vsej verjetnosti le še vprašanje časa, kako dolgo se bo še mogoče upirati velikemu interesu mednarodnega kapitala. Sploh pa v državi, kot je Čile, obstaja realen dvom, da trenutno stanje »zatišja pred viharjem«, ne bo dolgo trajalo …
Ob naštevanju industrijske dejavnosti in njenih vplivov na okolje nikakor ne smemo pozabiti živinoreje. Le-ta se je v zadnjih letih občutno razširila, kjer je to le mogoče. Predvsem krave, ovce in koze, pa tudi konje, purane in številne druge domače živali, je mogoče videti povsod tam, kjer so travniki in pašniki uspeli najti svoje mesto med vso to vodo znotraj deževnega pragozda, ki vzdolž Carretere Austral na veliko srečo še vedno prevladuje.
Kljub ogromnemu številu glav živine, ki jih srečujeva na vsakem koraku, pa je na nek način (za nas mesojede še posebej …) prav tragikomično, da v sicer redkih in po pravilu slabo založenih trgovinah, svežega mesa praktično ni mogoče kupiti. Nasploh je ponudba hrane v Čilu zelo bazična, skorajda brez svežega sadja in zelenjave, precej večja količina predelanih prehranskih izdelkov pa je povečini nekvalitetna. Morda z izjemo vina, ki je večkrat preverjeno odlično in za razliko od velike večine preostalih proizvodov tudi poceni. To samo pritrjuje dejstvu, da je Čile resnično dežela monopolov, ki ustvarjajo velike profite, a le za elite, tako domače pa tudi tuje.
In naj se zdaj vrnem še k turizmu. Vse številnejši obiskovalci namreč prinašajo nekaj zaslužka vendarle tudi precej obubožanemu lokalnemu prebivalstvu. Ponudba namestitev je v glavnem bazična, a kljub temu nič kaj poceni. Ob poznavanju preostalih cen in siceršnjih stroških, s katerimi se soočajo domačini, jim pri tem ne gre zameriti. Še več, v svoji osnovi so zelo prijazni in gostoljubni ljudje. Čile do nadaljnjega ostaja tudi ena redkih držav, kjer je še vedno dovoljeno divje kampiranje v naravi. To ne velja za nacionalne parke, pa tudi ne za področja v privatni lasti, ki pa realno pokrivajo veliko večino države. Tudi v najbolj odmaknjenih delih Carretere Austral je zato praktično vsa uporabna zemlja le nekaj metrov stran od ceste skrbno ograjena z žičnimi ograjami. Zanesljivo pa intenzivna živinoreja ni edini razlog za to …
Bolj problematičen del razvoja turizma pa so medtem postale nesorazmerno visoke vstopnine (še posebej to velja za tujce) v nacionalne parke, ki so se v zadnjih letih namnožili. Temu je potrebno dodati tudi cene domala vseh spremljajočih storitev, ki jih različni ponudniki zaračunavajo dodatno, in nenazadnje tudi pregrešno drage trajektne povezave s temi odmaknjenimi kraji, ki pa jih prav tako obvladujejo le redka, monopolno izbrana podjetja.
Človek dobi občutek, da si bo doživljanje tega prekrasnega dela sveta že v nekaj letih lahko privoščil le še nekdo z zelo globokim žepom. Ne le podivjane cene vse večjega števila vstopnin za obisk najbolj izpostavljenih naravnih lepot, pač pa tudi povsem običajni stroški na poti, že sedaj presegajo finančne zmožnosti številnih obiskovalcev. Tudi najine in še sreča, da sva veliko večino zdaj plačljivih lokacij, uspela obiskati že pred osmimi oziroma desetimi leti še povsem brezplačno ali pa za zelo malo denarja.
In če se na tej točki vrnem k izhodiščni tematiki in različnim tipom današnjih obiskovalcev Patagonije. Vsaj tistih, ki jih srečujeva midva. Pa naj si bo na cesti, ob obiskovanju nacionalnih parkov, na mestih, ki so primerna za divje kampiranje in tudi po hostlih, kjer si praviloma najdeva zatočišče v tistih dneh, ko so vremenske razmere še posebej neprimerne za kolesarjenje ali prenočevanje na prostem.
Takoj sva opazila, da je v Patagoniji veliko bogatih turistov, ki pa potujejo vsaj na tri načine. Največ je seveda tistih, ki imajo najete avtomobile ali avtodome in prav ti imajo praviloma ne le dovolj denarja, pač pa tudi dovolj časa. So zelo organizirani in pretežno delujejo zelo umirjeno. Tudi vreme jih kaj dosti ne moti, saj so že pred potovanjem vedeli, da ravno vsega v Patagoniji ne moreš obiskati v optimalnih vremenskih razmerah. Sploh pa ne izven glavnega, zelo kratkega dela turistične sezone, v januarju in februarju.
Sledijo jim motoristi, ki pa jih je v tem trenutku še sorazmerno malo. Se niti ne čudim zakaj, saj so v tem obdobju vremenske razmere za potovanje z motorjem, vsaj za veliko večino med njimi, še občutno preslabe. Se mi pa zdi, da so prav motoristi med vsemi tipi bogatejših obiskovalcev Patagonije najmanj komunikativni in kot po pravilu tudi najmanj aktivni v športnem smislu. Morda celo z nekaj večvrednostnega kompleksa v odnosu do nas kolesarjev. Dopuščam sicer možnost, da je to le moj subjektivni občutek, saj mi gredo, zelo pošteno povedano, precej na živce. Še sploh takrat, ko te ob prehitevanju na mokri in slabi makadamski cesti povsem brez občutka pošpricajo ali zasujejo s peskom. Kot rečeno, pa jih vsaj zaenkrat še ni preveč.
Potem so seveda tu še agencijski gosti s kovčki na kolesih, ki pa imajo precej bolj omejen čas in s tem tudi pretirano nabite programe, srečuješ pa jih lahko le v glavnih turističnih krajih in ob najbolj izpostavljenih naravnih lepotah v nacionalnih parkih. Ti za razliko od tistih, ki potujejo individualno, delujejo precej bolj nervozno, kar je še posebej opazno ob slabem vremenu. To niti ni nič čudnega, saj brez dvoma ni ravno fajn, če se le za nekaj dni pripelješ na drugi konec sveta in ti muhasto patagonsko vreme prepreči večino tistega, kar si si pred potovanjem zamislil ob računalniku še doma na kavču. Precej drugačni so seveda tisti, ki organizirano prihajajo na trekinge. So izjemno dobro opremljeni, tako da jim vremenske nevšečnosti ne delajo preglavic.
Med znatno drugačnimi popotniki, ki vsak na svoj način potujemo vsaj dva meseca ali več, kamor lahko uvrstim tudi naju s Tatjano, pa spet lahko govorimo o zelo različnih profilih. Največ je »avtobusarjev«, sledijo jim »štoparji«, pa tudi kolesarjev nas ni malo. To velja že vse od Ville Santa Lucia dalje, kjer se Carreteri Austral pridruži večina tistih popotnikov na lastni dvokolesni pogon, ki prihajajo iz smeri argentinskega Barilocheja preko priljubljene vstopne točke v čilsko Patagonijo pred Futaleufujem. Težko si predstavljam, koliko kolesarjev mora biti tukaj šele v januarju in februarju …
In če začnem pri »avtobusarjih«. Ti praviloma nimajo ravno neomejeno veliko časa, tudi ti neredko potujejo s kovčki na vozičkih in povečini ne morejo preživeti brez interneta in posledično stalne komunikacije z zunanjim svetom. Kampirajo zelo redko, sploh pa jim je tuje divje kampiranje. Zelo se sekirajo, če kaj zamudijo zaradi slabega vremena in njihova fleksibilnost za spreminjanje načrtov na poti ni ravno največja.
Sledijo jim »štoparji«, ki so že bolj »skulirani« in prav ti imajo poleg nekaterih nekoliko bolj ekstremnih kolesarskih popotnikov tudi največ časa. Navajeni so na vse in marsikdo med njimi z lahkoto preživi kar nekaj dni brez tuša. Ti so tudi najbolj dovzetni za žur, kakšno pivo preveč pa je pri njih bolj pravilo, kot izjema.
Vsaj na podlagi dosedanjih izkušenj pa smo med vsemi popotniki prav kolesarji tu v Patagoniji ne le najbolj vzdržljivi, pač pa tudi najbolj fleksibilni. In praktično do zadnjega, pa naj si bo na prvi pogled še tako »odštekan«, tudi z naskokom najbolje organizirani. Divje kampiranje nam je tudi med vsemi popotniki najbližje, v tem uživamo, še sploh če je vreme vsaj približno normalno. Smo pa zaradi precejšnje fizične aktivnosti prisiljeni tudi precej več od ostalih razmišljati o ustreznem prehranjevanju na poti, kar logistično pogosto ni tako enostavno. Tudi redna osebna higiena temu primerno za nas predstavlja zelo pomemben segment potovanja, o katerem je potrebno vseskozi razmišljati. Nekatere aplikacije, kot na primer »ioverlander« ali pa »maps.me« (oboje lahko ocenim za nekakšen novodobni »lonely planet« …), so nam včasih v izdatno pomoč, se jih pa vsaj večina med nami nikakor ne držimo kot pijanec plota, saj bi v nasprotnem primeru lahko zelo hitro tudi kolesarski popotniki postali le še ena oblika množičnega turizma več.
Skratka, lahko rečem, da so nama s Tatjano kolesarski kolegi z naskokom najbližje tudi po psihološkem profilu in verjetno je to še eden od razlogov, zakaj sva se odločila prav za ta način odkrivanja sveta. Pa čeprav smo si tudi kolesarji med seboj zelo različni in že med tistimi, s katerimi sva se družila doslej, res ne manjka prav neverjetnih zgodb – vsaj dveh takih se bom lotil v nadaljevanju tega bloga …
Upam, da z zgoraj predstavljenim razmišljanjem, ki je bilo z namenom napisano nekoliko provokativno, hkrati pa zaradi lažjega razumevanja tudi precej stereotipno, nisem pri komu med vami povzročil slabih občutkov ob lastnem pogledu v ogledalo. Sploh pa, da nisem preveč »zatežil« z zadevami, ki se morda niti ne tičejo najinega potovanja, ki ga vsaj nekateri med vami že vse od začetka redno spremljate s simpatijami.
Tudi zato se sedaj raje vrnimo kar v Coyhaique, od koder sva se oglasila v prejšnjem poglavju tega bloga. Res sva se tudi zadnje jutro tam zbudila v še en prekrasen pomladni dan, a preden sva se uspela odpraviti na pot, je bilo vendarle potrebno postoriti še kar nekaj malenkosti, vključno z nabavo hrane, saj je bila pred nama spet najmanj ena noč divjega kampiranja.
Tako sva edino mesto na Carreteri Austral dejansko zapustila šele po 12. uri. Sploh prvič na celotni poti celo v kratkih hlačah. Začetni kilometri navkljub soncu niso bili nič kaj prijetni, saj je bilo na cesti preveč prometa in tudi pretežno industrijsko predmestje je bilo vse prej kot lepo urejeno. Nasploh sva bila presenečena, kako velika kotlina obdaja Coyhaique in že kar nestrpno sva čakala, da čim prej spet lahko preklopiva na divjino.
Takoj za El Blancom se je cesta začela počasi vzpenjati, po bližnjem razcepu cest, kjer je večina vozil nadaljevala pot naravnost proti Balmacedi, pa sva midva začela strmo plezati desno, v smeri Ville Cerro Castillo. Narava je spet postajala vse bolj zanimiva, vzpona pa kar ni hotelo biti konec. Zelo lepo mesto za postavitev šotora sva našla sicer precej blizu ceste tik pred Laguno Verde, ki se nahaja nedaleč od najvišje točke Carretere Austral sploh, ki sva jo potem naslednji dan tudi brez težav in razmeroma hitro dosegla.
Že zvečer in potem predvsem zjutraj se je precej ohladilo, kar je počasi že napovedovalo ponovno spremembo vremena. Argentinski kolesar Fernando, ki nama je prišel nasproti takoj po jutranjem štartu, nama je v Villi Cerro Castillo svetoval Hostel Senderos Patagonia, kot tisto najbolj primerno izhodišče za načrtovani treking do spektakularne lagune, ki se nahaja neposredno pod mogočno goro Cerro Castillo. Nacionalni park z enakim imenom velja za enega najlepših na poti, zato sva bila že prej odločena, da si zanj vzameva nekoliko več časa zanj.
Po zanimivem večeru v družbi številnih popotnikov sva se zbudila v oblačno jutro. Še vedno brez dežja, pa tudi veter je bil takrat zanemarljiv. Takoj po zajtrku sva se odločila za odhod proti najbližji vstopni točki v nacionalni park, saj sva si resnično želela priti do vsaj tri ure oddaljene lagune še v kar se da lepem vremenu. Skladno z vremensko napovedjo pri tem nisva videla nikakršnih težav in tudi zato sva bila toliko bolj začudena, ko so naju na vhodu odločno zavrnili. Ne le naju, pač pa vse, ki so se tam pojavili brez vodiča. Razlog naj bila preventiva pred prihajajočim poslabšanjem vremena, a o tem takrat res ni bilo še niti duha ne sluha. Po napovedi resne spremembe ni bilo pričakovati vse do večera, a kljub temu v park nisva smela. Tudi ne ob plačilu zabeljene vstopnine in pripravljenosti podpisati izjavo, da tja odhajava v celoti na lastno odgovornost. Kasneje se je potrdilo, da sva imela prav, a to nama ni prav nič pomagalo …
Sledila sta namreč dva vremensko res nemogoča dneva. Tako za kakršenkoli treking v okolici Ville Cerro Castillo, kot tudi za morebitno nadaljevanje kolesarjenja proti 120 kilometrov oddaljenemu Puerto Rio Tranquilo. Ostala sva v hostlu, se spočila, v skupno treh dneh pa sva imela seveda tudi lepo priložnost spoznati vasico nekoliko pobližje, kar sploh ni bila slaba izkušnja. Povsem brez nervoze, saj se dobro zavedava, da proti naravi pač ne gre, še posebej pa ne v Patagoniji.
Hostel Senderos Patagonia je premišljeno načrtovan objekt, z velikim in udobnim dnevnim prostorom in pripadajočo kuhinjo, ki pa za razliko od mnogih drugih hostlov ni bila ravno objektu primerno opremljena. Ob tem sva se midva odločila za »dorm«, saj je bila to za naju precej cenejša opcija, kot če bi si najela privatno sobo.
Lastnika sta domačin in Američanka, ki imata poleg hostla tudi turistično agencijo, specializirano za aktivna potovanja z najrazličnejšimi profesionalnimi vodiči v tem delu Patagonije. Edina njuna težava je v tem, da včasih precej nespretno v hostlu mešata njune »posebne petične agencijske goste« in nas, »običajne popotnike«. In ja, tudi večvrednostni kompleks in neokusna osladnost ameriške lastnice nama je po določenem času začela presedati …
Zato sva komaj dočakala nedelje in s tem tudi dneva, ko sva končno lahko nadaljevala pot v nekoliko manj neprijaznem vremenu. Vsaj mislila sva tako, a naju je patagonsko vreme presenetilo še enkrat več. Že zjutraj, ko sva se zbudila, sva opazila, da je čez noč sneg pobelil vse okoliške hribe le kakšnih sto metrov nad vasico.
Že po nekaj kilometrih vzpenjanja se je dež ponovno začel stopnjevati. Tudi nasprotni veter je občutno ojačal, kar je še stopnjevalo siceršnji občutek mraza. Na cesti sva srečala še dva kolesarska para in takoj je bilo jasno, da vsak zase kar dobro trpimo. Ko je po približno petnajstih kilometrih asfalt prešel v zelo slab makadam, je bilo občutenje popolne divjine, ki nas je obdajala, še večje. Neizmerno vodnate reke, močvirja in zasnežene gore so prvinsko sliko posebnega trenutka v času še okrepile.
Preko dneva sva se hitro povezala in spoprijateljila s simpatičnim parom iz Belgije, ki po Južni Ameriki kolesari že skoraj tri mesece. Arne in Sien sta od naju precej mlajša, 37 oziroma 32 let, a kljub temu smo se takoj super lepo ujeli. Pa še naš kolesarski tempo je bil približno na isti ravni.
Potem, ko je še veter nekoliko popustil, je bilo že lažje. Tudi deževati je od časa do časa vsaj za kratek čas prenehalo. Celo kakšen sončni žarek se je prebil skozi oblake in ravno takrat smo družno ujeli še eno kolesarko,ki je počasi »mlinčkala« pred nami. Hitro se je izkazalo, da je nekaj zelo posebnega. Elif, 45-letnaTurkinja iz Istanbula, ki je s kolesom na poti že polnih sedem let. Svojo pot proti jugu je začela v ZDA, med tem časom je doživela že tri hude prometne nesreče, polni dve leti pa je potovala skupaj z mačko. Na balanci v posebej za njo pritrjeni košari. Še posebej lepe spomine ima na Peru, kjer ji je bilo na celi poti najlepše. Pravi, da je tam najbolj pristno. Seveda govorimo o ruralnem Peruju, daleč stran od tistih najbolj znanih turističnih točk. Tam je nenazadnje pri prijateljih že pred časom ostala tudi njena muca. S ponosom je tudi povedala, da je ona verjetno sploh najpočasnejša kolesarska popotnica. Brihtna punca, z veliko smisla za humor in prav neverjetno pozitivno energijo, ki ji očitno odpira vsa vrata. Tudi takrat, ko se kje ustavi za nekaj časa, da si zasluži tisti nujno potreben denar za nadaljevanje poti proti Ushuai. Na vprašanje, če se bo potem vrnila domov, gladko odgovarja, da nikakor. Njen edini namen je, da se na koncu sveta le obrne in spet krene nazaj proti severu. V Turčijo pa se vsaj do takrat, dokler bo tam »sultanoval« Erdogan, zanesljivo ne bo vrnila.
Drugače sva s Tatjano tisti dan kljub izjemno slabemu vremenu in zelo zahtevni cestni podlagi naredila kar dobrih osemdeset kilometrov, prenočišče pa sva si nazadnje našla pri Doni Dori. Skupaj z Arnejem, Sien, pa tudi z Elif, smo delili zanimivo zatočišče, ki se je izkazalo kot izjemno dobra in poceni opcija za to, da smo tisto noč lahko ostali na suhem. Celo več, brez težav smo uspeli posušiti tudi obleko, saj nam je energična gospa Dora zelo domač, pa čeprav skromno opremljen prostor, tudi lepo zakurila. Kljub vsem naporom je bil za vsemi nami še en super dan več in mirna noč v odlični družbi.
Naslednje jutro nas je do Puerta Rio Tranquilo ločilo le še štirideset kilometrov, ki pa so se izkazali za precej težje, kot smo vsi skupaj pričakovali. Nekaj kratkih, a zelo strmih vzponov, in še enkrat več makadamska cesta v izjemno slabem stanju. Tudi dež, razen občasnih prekinitev, še vedno ni in ni hotel ponehati. Prav prileglo se je, ko smo končno že sredi dneva prispeli do še enega odličnega hostla, za katerega smo imeli pozitivno priporočilo že od prej. Hostal Lucy je preverjeno najbolj domač hostel v tej hitro razvijajoči se turistični vasici ob drugem največjem jezeru v Južni Ameriki, Lagu General Carrera. Tudi Arne in Sien sta se odločila, da ostaneta v tem hostlu in skupaj smo si pripravili tudi slastno večerjo. Rižota z morskimi sadeži, paradižnikova solata z avokadom in odlično čilsko vino so bili kar ustrezna kombinacija. Če dodam še to, da je glavno kuharsko delo opravila Tatjana, potem lahko verjamete, da smo družno uživali v obilni pojedini po napornih kolesarskih dnevih.
Pri Lucy smo na koncu, ponovno zaradi zelo slabega vremena, ostali dve noči, spet pa smo imeli možnost srečati tudi nekatere druge zanimive popotnike. Najbolj drugačni od ostalih so bili spet trije kolesarji. Kombinacija dveh popolnoma »odbitih« Angležinj in super »pošlihtanega« Nemca. Skupaj potujejo že od El Chaltena v Argentini. Premikajo se ravno v nasprotni smeri kot midva s Tatjano, zato je bila izmenjava koristnih informacij neprecenljiva. Še posebej to velja za naju, saj je zadnjih 300 kilometrov izključno makadamske Carretere Austral, ki so še pred nama, tudi najzahtevnejših. Redko poseljeno področje, vmes pa precejkrat po več deset kilometrov »niča« bo še posebej v slabem vremenu spet poseben izziv.
Kot sem najavil prej, pa sem vam dolžan še eno posebno kolesarsko zgodbo. Prav Nemcu Davidu se je na najzahtevnejšem delu poti med argentinskim El Chaltenom in Villo O’Higgins na čilski strani, kjer nekaj deset kilometrov sploh ni cest, in ki mimogrede v nadaljevanju čaka tudi naju s Tatjano, povsem odlomil mehanizem za prestave na njegovem, sicer odličnem kolesu, ki ga je pripeljal iz Nemčije. V Villi O’Higgins, do kamor se mu je vendarle uspelo prebiti, tolikšne poškodbe kolesa nikakor ni bilo mogoče popraviti. Imel pa je prav neverjetno srečo, saj je še isti dan spoznal argentinski kolesarski par, ki sta se pred nekaj meseci srečala med kolesarjenjem v Peruju, potem pa pot nadaljevala skupaj vse do Ville O’Higgins, kjer sta se odločila ostati in začeti svoje življenje praktično na novo. Brez razmisleka je Davidu ponudil svoje kolo, ki ga vozi vse od takrat. Služilo mu je odlično vse do našega srečanja, a se je danes, že potem, ko je skupaj z obema Angležinjama krenil proti severu, ponovno vrnil v Hostal Lucy. Težko verjeti, a razlog je bil polomljen menjalnik … Medtem je že na poti v Coyhaique z avtobusom, kjer verjamem, da mu bo naš prijatelj, lastnik kolesarske trgovine in servisa Velocidad lahko pomagal.
Jutri pa spet na pot. Novim dogodivščinam nasproti. Težko verjamem, a obetajo se polni trije dnevi brez dežja. Bil bi že čas …
