Že ob hladnem in še vedno deževnem prebujanju v Caleti Tortel sva se dobro zavedala, da je pred nama zelo naporen dan. Medtem ko je bila večina najine prtljage skrbno pripravljena za nadaljevanje poti že pozno zvečer, pa je bil obilen zajtrk, sicer brez pretiranega hitenja, a s precejšnjo dozo pozitivnega adrenalina, še tisti zadnji predpogoj za pričetek zadnjega poglavja »misije Carretera Austral«. Sledil je le še skrben pregled obeh koles, pa nabava svežega kruha in malo pred enajsto uro dopoldne nama je vendarle uspelo odkolesariti naprej. Počutje je bilo odlično, tudi deževati je dotlej povsem prenehalo in kljub rahlemu vzpenjanju sva sorazmerno hitro opravila s prvimi 23-imi kilometri, po katerih sva se vrnila do odcepa, kjer sva pred tremi dnevi zapustila glavno cesto.
Na omenjenem križišču sva se tokrat obrnila proti jugu, kjer naju je nemudoma pričakal prvi večji vzpon v smeri Puerta Yungay. Klanec je bil kar strm, pa tudi ne ravno kratek, tako da mu je potem sledil še precej dolg in mestoma nevaren spust vse do tega zaspanega obalnega naselja z le nekaj hišami. Tudi makadam je bil vse prej kot dober, tako da najino napredovanje ni bilo ravno enostavno. Sva se pa vseeno potrudila po najboljših močeh in s precejšno mero trme sva na koncu uspela ujeti trajekt, za katerega sva že pred tem vedela, da proti naslednji kopenski točki za nadaljevanje Carretere Austral, poimenovani Rio Bravo, odpluje ob petnajsti uri.
Pred vstopom na ladjo sva na precejšnje presenečenje ponovno srečala Kanadčana Maxa, ki je skupaj s še dvema kolesarskima sopotnikoma iz preteklih dni, Belgijcema Arnejem in Sien, iz Calete Tortel odšel isti dan že pred osmo uro zjutraj. Imel je nekoliko resnejši defekt, kar glede na zelo slabo cesto niti ni čudno, in tako mu je popravilo kolesa, vključno s krpanjem zračnice, vzelo ravno toliko časa, da je predhodni trajekt ob dvanajsti uri za las zgrešil. Drugače pa se nama je ta vsestranski kanadski športnik, ki se ukvarja tudi s triatlonom, predstavil kot zelo luciden in hkrati nenavadno »skuliran« možakar. Zanimivost je v tem, da je v Patagonijo pripotoval povsem brez kolesarske opreme, celo kolo si je kupil v Puertu Montt, tik preden se je podal na Carretero Austral. Sproti si je dokupoval tudi obleko in preostalo najnujnejšo opremo, saj je doma računal s povsem drugačnimi vremenskimi razmerami, kot se je izkazalo kasneje. Potoval je celo brez šotora. Temu primerno pa je bil tudi precej manj obtežen od praktično vseh drugih kolesarskih popotnikov v teh krajih in ob svoji siceršnji odlični fizični kondiciji, je bilo posledično njegovo napredovanje za vse nas nepredstavljivo hitro. No ja, ga je pa zato tudi neredko pošteno zeblo. Tako je eno zelo hladno, vetrovno in deževno noč, dobesedno prebedel v neuglednem montažnem stranišču za cestne delavce, saj bi ob siceršnjem pomanjkanju drugih možnosti, v nasprotnem primeru po vsej verjetnosti zmrznil …
Takoj po pristanku trajekta smo se ponovno razšli, saj je hitro odbrzel naprej, pa čeprav tudi midva nisva izgubljala časa. Prvih dvajset kilometrov nadaljevanja je bilo ravninskih, zelo divjih, a hkrati prijetnih, saj praktično ni bilo nikakršnega prometa. Tudi zaradi toplega vremena z nekaj sončnimi žarki je bilo uživanje v počasnem »mlinčkanju« praktično popolno. Kmalu sva srečala še tri kolesarje, ki pa so potovali v nasprotni smeri. Najprej francoski par (na svoji poti okoli sveta že štirinajst mesecev), s katerima sva se zapletla v nekoliko daljši pogovor. Vedno pride prav, če se lahko od neprimerno bolj izkušenih kolesarskih mačkov kaj novega naučiš in tovrstna srečanja znajo biti glede tega zelo poučna. Le kakšen kilometer naprej sva srečala še enega Francoza, ki pa nama je med drugim zelo natančno opisal, kaj naju čaka v naslednjih nekaj kilometrih …
Hitro se je potrdilo, da je bilo preostalih štirideset kilometrov, ki sva jih s skrajnimi napori še uspela prekolesariti tisti dan, dejansko tudi najtežjih na celotni Carreteri Austral. Po dodatnih treh zelo strmih in dolgih vzponih, z le nekaj malega spusta med njimi, se nama je že krepko po deveti uri zvečer vendarle uspelo prebiti do zavetišča precej visoko v hribih, ki sva ga želela doseči še tisti dan. Kot se je izkazalo kasneje, je bil najin trud bogato poplačan, saj sva tako lahko imela v vremensko zelo burni in deževni noči, ki je sledila, če že nič drugega, vsaj primerno streho nad glavo, kar je na tem delu poti pravi luksuz. Ob tem pa sta nama delala družbo še stara znanca Arne in Sien, njun izbor za prenočevanje je bilo prav to isto zavetišče. Edina razlika je bila v tem, da sta ga onadva dosegla precej pred nama in sta se ob takrat še vedno prižganem ognju, odpravila spat tik pred najinim prihodom. Kljub temu smo se nekako uskladili in zelo majhno, a prijetno barako uredili na način, da smo se vsi počutili dovolj dobro za nujno potreben počitek po napornem dnevu. Kasneje, ko sta oba že sladko spala, sva midva najprej brez posebne naglice pripravila še večerjo, ob kateri sva vsa »prelačnena« na polno uživala še dolgo v noč.
Temu primerno je bil različen tudi naš jutranji bioritem. Belgijska prijatelja sta odrinila naprej že okrog devete ure, midva pa sva bila v celoti pripravljena za nadaljevanje poti šele okrog enajstih.
Neposredno pred odhodom je do zavetišča prišla še ena izkušena kolesarska popotnica, Rusinja Tatyana, ki je prav tako kot midva, potovala v smeri Ville O’Higgins, oddaljeni le še dobrih petdeset kilometrov. Kot se je kasneje izkazalo, gre za občudovanja vredno damo, ki ima pri svojih še rosnih 32-ih letih, za sabo že prav neverjetno paleto nekaterih, za večino navadnih smrtnikov, ekstremnih kolesarskih podvigov. Tako je na primer povsem sama prekolesarila celotno Aljasko, pa puščavo Namib, Tasmanijo, skupaj z možem sta na veliki skandinavski turi s kolesi dosegla Nordkapp, odkrivala poti celotnega Balkana, pa po baltskih državah in našlo bi se še mnogo drugih zanimivih destinacij, ki sta jih prav tako že obiskala s kolesom. Pri tem pa je uspešna tudi v poslu, saj je po izobrazbi diplomirana finančnica, ki je dodatno specializirana za večje investicijske družbe na področju rudarstva. Super organizirana popotnica, ki ob pisanju lastnega bloga na svojih potovanjih tudi veliko fotografira in snema. S seboj vedno tovori celo »dron«. Zanesljivo je ena od kolesarskih popotnic z največ tehnične opreme, ki pa jo tudi redno uporablja.
Kljub razmeroma slabemu in deževnemu vremenu ter še vedno razgibanemu terenu, je bil ta dan v primerjavi z 92-imi kilometri in kar 1.730-imi metri vzpona preteklega dne, pravcata »mala malica«. Ob prihodu v Villo O’Higgins naju je, povsem razumljivo, prevzela neke vrste pozitivna evforija. Eden od, morda celo najpomembnejši etapni cilj, ki sva si ga zastavila že pred prihodom v Južno Ameriko, je bil namreč izpolnjen. Ne le da sva Carretero Austral prekolesarila v celoti, pač pa sva ob tem naredila še kar nekaj dodatnih kilometrov z različnimi obvozi in manjšimi trekingi. Namesto sprva predvidenih 1.240, se je tako že do sedaj nabralo več kot 1.500 kilometrov. Od tega je bil povečini makadam, ki je bil na mnogih mestih zelo slabe kvalitete in s tem še toliko bolj zahteven. Sploh tam, kjer so k temu dodatno prispevale še slabe vremenske razmere in strmi klanci, ki jih na Carreteri Austral ne manjka.
Z uspešnim zaključkom te etape najinega potovanja na konec sveta, sva si zaslužila nekoliko več časa za nujno potrebno regeneracijo in ustrezno pripravo na nov veliki izziv, ki sledi in bo vsaj predvidoma še precej težji. Gre za zahtevno prečenje iz čilske Ville O’Higgins, preko jezera Lago O’Higgins, vmesnih kar precej kilometrov brezpotja, jezera Lago Desierto in še nekaj deset kilometrov makadama, vse do argentinskega El Chaltena, ki se nahaja neposredno ob vznožju enega najbolj spektakularnih goratih predelov v Andih, kjer kraljujeta mogočna lepotca Fitz Roy in Cerro Torre.
Baterije sva si kar tri dni polnila v hostlu El Mosco, ki ga brez vsake dileme lahko oceniva za sploh najboljši hostel na celotni Carreteri Austral. Izjemno premišljeno zasnovan objekt s fantastičnim osrednjim prostorom, katerega sestavni del je tudi odlično opremljena kuhinja, ki je še kako primeren za sproščeno druženje najrazličnejših popotnikov z vsega sveta. Prijetno atmosfero v pravi meri dopolnjuje tudi izvrstno osebje, ki z veliko mero občutka za estetiko in s primerno socialno inteligenco dodatno prispeva k dobremu počutju vsega vajenih obiskovalcev. Le-ti so nameščeni v privatnih sobah, »dormih« ali pa v svojih lastnih šotorih, ki jih lahko postavijo na travnati površini ob osrednjem objektu.
Ne le zaradi nesporne kvalitete hostla in raznovrstne družbe številnih pravih svetovnih popotnikov, temveč tudi zaradi posebne čarobnosti Ville O’Higgins in njene prekrasne patagonske okolice, je bilo najino počutje vse dni, ki sva jih preživela tam, naravnost izvrstno. Aktivni odmor sva izkoristila tudi za krajša trekinga v neposredni bližini. Povzpela sva se na dva »miradorja«, ki se nahajata visoko v hribih nad naseljem. Oba z izvrstnim razgledom na široko in zelo razgibano ledeniško dolino, reke in jezera, ter vse bližnje in nekoliko bolj oddaljene zasnežene gore.
V teh dneh sva nekako tudi že zbrala dosedanje vtise s poti in še preden se lotim nekoliko bolj poglobljene analize svoje lastne percepcije trenutnega stanja Carretere Austral, naj morda navržem le nekatera najpomembnejša opažanja:
Zanesljivo lahko še vedno govorimo o unikatni prometni žili, ki nas pripelje globoko v osrčje čilske Patagonije daleč na jug Južne Amerike. Glede na to, da sva jo skupaj s Tatjano prvič v celoti prevozila že pred osmimi leti, takrat sicer s »hipijevskim kamperjem«, lahko ugotoviva, da je medtem že prišlo do precejšnjih sprememb, ki pa žal niso le pozitivne.
Zelo zadovoljna sva, da sva celotno pot sedaj tudi prekolesarila, in to na srečo še izven glavne turistične sezone, saj je izkušnja v primerjavi s tisto pred osmimi leti na ta način bistveno drugačna. Občutno močnejša in če se od takrat spomniva le nekaterih drobcev s poti in tistih najbolj izpostavljenih lokacij, pa sedaj z največjo lahkoto lahko prikličeva v spomin prav vsak najmanjši del prevožene ceste, vsak nekoliko bolj strm klanec, ki ga je bilo potrebno premagati, pa vsakega kolesarja, ki sva ga srečala na poti, različne zvoke narave, s katerimi naju je ves ta čas razvajal bogat živalski svet, pa zelo vodnata porečja številnih rek, pa tukajšnje vetrove in seveda nenavadno veliko dežja, ki se mu enostavno tu ni mogoče izogniti. Skratka, sobivanje z naravo v tisti najbolj pristni obliki.
Nekolikšna smola je le v tem, da je kar precejšen del Carretere Austral, predvsem tisti bolj proti severu in okoli Coyhaiqueja, kot edinega mesta na celotni trasi, sedaj že asfaltiran. Temu primerno je na teh odsekih nekoliko izgubila svoj draž in posledično romantiko, saj se je s tem občutno povečal tudi promet. Naslednja opazna zadeva, ki nedvomno predstavlja precejšnjo obremenitev za okolje, so velikanske ribogojnice lososov, ki jih je prav tako možno opaziti na nekaterih najbolj vodnatih področjih med Puertom Montt in Coyhaiquejem. Tudi intenzivna živinoreja zanesljivo nima le pozitivnih učinkov. Pa še eno zanimivo opažanje se nama bo močno vtisnilo v spomin. Praktično ob celotni Carreteri Austral se le nekaj metrov stran od cestišča nahaja visoka žična ograja. Z izjemo predelov, kjer so jezera in reke, pa še tam so neredko takšne ali drugačne pregrade. Razlog ni le v omejevanju teritorija paše domačih živali, pač pa predvsem označevanje oz. omejevanje privatne lastnine, ki v Čilu prevladuje na vsakem koraku. Tudi v tem je eden glavnih razlogov, da so v tej državi razlike med peščico bogatih in veliko večino preostalega prebivalstva, ki živi na pragu revščine, zares ogromne. Temu primerno tudi protesti, ki pretresajo celotno državo v zadnjih dveh mesecih, niti najmanj niso presenetljivi.
Zelo razveseljivo pa je, da se na celotnem področju južno od Ville Cerro Castillo in še precej bolj to velja za kraje naprej od Cochrana, ni v vseh teh letih spremenilo praktično nič. Enako velja za deževni pragozd v Nacionalnem parku Pumalin med Caleto Gonzalo in Chaitenom. Cesta na teh odsekih je še vedno zelo slaba, promet pa je skorajda zanemarljiv. V slabih sto kilometrih, od zadnjega trajekta pa do končnega cilja v Villi O’Higgins, sva tako na primer v enem popoldnevu in celotnem naslednjem dnevu morda srečala vsega kakšnih pet avtomobilov …
Več pa, kot rečeno, v nekoliko bolj podrobni analizi, ki bo sledila na tem blogu v naslednjih dneh. Dotlej pa le še poziv vsem, ki imate to možnost, da obiščete te kraje čim prej. Če že ne s kolesom, pa si v vsakem slučaju vzemite potreben čas, da opravite nekaj konkretnega pohodništva v tem pravljičnem okolju. Po možnosti takrat, ko dočakate tudi malce lepše vreme, kar je tu bolj izjema, kot pravilo. Še posebej bi izpostavil obisk Nacionalnega parka Pumalin med Caleto Gonzalo in Chaitenom, pa ledenik Ventisquero Colgante, pa gorske poti v okolici ene najbolj mogočnih gora, z imenom Cerro Castillo, pa okolico Puerta Rio Tranquillo s »Capillas de Marmol«, kakšnim od bližnjih ledenikov in nekaterimi skritimi lepotami jezera General Carrera, pa sotesko reke Rio Baker, pa Nacionalni park Patagonia med Cochranom in Chile Chicom ter nenazadnje tudi tisto najbolj divje in najmanj obljudeno področje od Calete Tortel pa vse do Ville O’Higgins z okolico.
Še najava za naslednjih nekaj dni. Po zaključku Carretere Austral si večina kolesarskih, pa tudi pohodniških popotnikov vzame le kakšen dan ali dva za aktivni počitek, potem pa že odbrzijo naprej proti Argentini. Tako so tudi stari znanci, kot so Kanadčan Max, pa Rusinja Tatyana, pa Belgijca Arne in Sien, pot nadaljevali že v soboto. Midva sva se v nasprotju z njimi odločila počakati do ponedeljka. Ne le zaradi dodatnih dveh dni, ki sva jih potrebovala za pripravo na verjetno največji izziv na najinem potovanju, pač pa tudi zaradi izjemno ugodne vremenske napovedi, ki se je obetala prav za ponedeljek in torek, ko naj bi tudi že dosegla večini poznani El Chalten v Argentini.
Prepričan sem, da sva se zopet odločila pravilno, več o tem pa si boste lahko prebrali v naslednjem poglavju tega bloga.
