Prav nič nama ni bilo žal, da sva v Vili O’Higgins ostala vse do ponedeljka, 2. decembra. Hostel »El Mosco« in vasica nasploh, sta nama prirasla k srcu, saj tam še vedno vlada duh pravega popotništva, neredko v kombinaciji tudi z romantičnim avanturizmom. Praktično brez spodobnega internetnega dostopa, tako da je ne le zaradi velike odmaknjenosti od letališč in večjih mest, pač pa tudi težavnosti komunikacije preko socialnih omrežij, še vedno bistveno manj zanimiva za novodobne »instant«, če hočete »fake«, ali pa bolj moderno rečeno »instagram popotnike«, ki se jih na žalost marsikje drugje kar tare …
Kot sem povedal že v preteklem poglavju, je večina kolesarskih sopotnikov, s katerimi sva se v zaključnem delu Carretere Austral družila kar pogosto, proti argentinskemu El Chaltenu odrinila že v soboto. A so v dveh dodatnih dneh, ki sva jih preživela v tem odmaknjenem raju sredi Andov, spet prišli novi zanimivi sogovorniki od vsepovsod, ponovno vsak s svojimi zelo raznovrstnimi popotniškimi in nevsakdanje pestrimi življenjskimi zgodbami.
Zelo dobro sva se ujela predvsem z dvema paroma. Čeprav sta Max in Briana, Američana iz Montane, ki že nekaj let živita na Aljaski, povsem drugačna, kot Esteban in Catherine, sicer posrečena švicarsko-ameriška kombinacija, da o nama, ki sva ob vseh drugih razlikah še za generacijo starejša od vseh štirih, pa je bilo vzdušje ob sproščeni debati izvrstno. Max, profesionalni pilot, je na dolgo razlagal o svojih pripetljajih v najbolj odročnih krajih Aljaske, ki jih kot neke vrste taksist, pa tudi z različno robo, oskrbuje z letali, od njiju pa smo slišali tudi marsikaj poučnega o sobivanju tamkajšnjih domačinov in grizlijev, pa tudi polarnih medvedov. Cathrine in Esteban sta nam po drugi strani vsaj nekoliko približala umetniško življenje dveh profesionalnih plesalcev, ki sta se srečala, zaljubila in kasneje tudi poročila v New Yorku, a sedaj že nekaj časa, takrat ko ne potujeta, živita uspešno poslovno in privatno življenje v švicarskem Bernu. Tudi najin prispevek k debati, sploh glede na nekoliko drugačno življenjsko filozofijo od večine pripadnikov njihove, v veliki meri pa tudi naše generacije, zagotovo ni bil nezanimiv. Podrobno smo delili tudi svoje dosedanje južnoameriške vtise, ki pa se, morda za koga presenetljivo, kaj dosti ne razlikujejo. Očitno nam je še kako skupna želja po dejanskem sožitju z naravo, po preživljanju prostega časa s sorodnimi dušami in prijaznimi domačini, ki jih srečujemo na poti, po možnosti s čim manj motečimi elementi, ki jih omogočajo moderne tehnologije. Z eno besedo bi to naše stanje duha lahko poimenovali tudi »od-klon«.
Kljub temu, da za razliko od obeh plesalcev in naju, Američana po Čilu in Argentini ne potujeta s kolesi, pač pa z različnimi sredstvi javnega prevoza in peš, pa je predvsem Maxa zelo zanimala zahtevna logistika kolesarskih potovanj in vse tisto, kar odgovoren popotnik na kolesu res potrebuje. Natančno si je pregledal tudi najini kolesi in bil upravičeno navdušen. A z malenkostnim pridržkom, saj je kot človek, ki ima za razliko od mene veliko vsakodnevnega stika s tehniko, takoj opazil, da z mojo gumo nekaj ni v redu. Plašč na zadnjem kolesu je bil od strani tako močno poškodovan, da bi ga bilo potrebno nemudoma zamenjati, kar pa se je v Villi O’Higgins hitro izkazalo kot misija nemogoče. Ostalo mi je torej le upanje, da bo kljub zahtevnemu prečenju v Argentino, ki je bilo pred nama, guma vendarle vzdržala še do El Chaltena, saj nobene rezervne, niti nove kot tudi ne rabljene, enostavno ni bilo mogoče najti čez noč.
Tako kot midva sta tudi Esteban in Cathrine svojo pot proti jugu nadaljevala v ponedeljek, Max in Briana pa sta morala počakati še dan več, saj vozovnic na našem čolnu z le šestnajstimi sedeži za prečenje jezera »Lago O’Higgins« do »Candelaria Mancilla«, ni bilo več na voljo.
Prvih sedem kilometrov do krajevnega pristanišča ob jezeru je v ponedeljkovem zgodnjem jutru, kljub ne najboljšemu makadamu minilo hitro in brez težav. Sledilo je še obvezno fotografiranje ob tabli, ki neposredno pred vkrcanjem na ladjico, tudi formalno označuje zaključek Carretere Austral. Med šestnajstimi potniki nas je bilo kar osem kolesarjev in prav toliko pešakov. Poleg Estebana in Catherine ter naju s Tatjano, sta bila s kolesi tu še dva mlajša fanta iz Francije in nekoliko starejši brazilski par. Po njunih besedah sta že izkušena kolesarska mačka, kar pa glede na način njune vožnje, da o sorazmerno slabi kolesarski opremi sploh ne govorim, nisem ravno prepričan …
Vožnja s hitrim čolnom preko za naše pojme kar velikega ledeniškega jezera »Lago O’Higgins« je trajala eno uro in petinštirideset minut. Vetra na srečo ni bilo preveč, tako da tudi Tatjana, ki ji morska bolezen ni tuja, tokrat težav s slabostjo zaradi valov ni imela.
Po izkrcanju na drugi strani jezera nas je čakal dober kilometer strmega vzpona po tamkajšnjem kolovozu do čilske mejne karavle, kjer je bilo potrebno opraviti formalnosti ob izstopu iz države. Kljub temu, da nas je bilo vsega šestnajst, pa se je postopek razvlekel na več kot uro in pol. Za to ni bilo nobenega posebnega razloga, le prijazni uradnik je svoje delo opravljal v samo sebi lastnem tempu. In ja, tudi nepotrebna birokracija je pri tem prispevala svoje …
Ura je bila že precej več kot poldne, ko sva se z izstopnim žigom v potnih listih, vendarle lahko odpravila naprej proti argentinski meji, do katere naju je ločilo še šestnajst kilometrov tega istega kolovoza, ki pa je bolj podoben kakšni zelo slabi gozdni cesti. Dodatno težavnost pri napredovanju je povzročalo prvih šest kilometrov zelo strmega vzpona, ki je na določenih odsekih celo presegel dvajset stopinjski naklon. Že ko se je klanec zravnal, sva se soočila s prvo manjšo težavo na kolesih. Težko predstavljivo, a resnično, se nama je obema dobesedno znotraj ene sekunde na isti udarni jami, snela veriga. Pri tem, da sva bila doslej na celotni poti deležna identične težave le vsak po enkrat. Obe verigi sem brez posebnih težav hitro nataknil nazaj in pot sva lahko nadaljevala v cestišču primernem, počasnem ritmu. Le še kakšen kilometer in pol pred označeno mejno točko z Argentino, pa sem začutil, da imam zadnjo gumo povsem prazno. Občutno prezgodaj, saj je bil v tistem trenutku El Chalten še precej oddaljen, najtežji del poti pa je bil tudi še pred nama. Vseeno sem ta, zadnji del ceste na čilski strani, raje prepešačil ob potiskanju kolesa, za nujno »operacijo« pa sva se ustavila natančno ob mejni točki, ki je bila lepo označena z veliko argentinsko zastavo.
Pri menjavi zračnice mi je pomagal še Esteban, saj sta mejno točko skoraj istočasno kot midva dosegla tudi on in njegova Cathrine. Na srečo sem imel s sabo novo rezervno, tako da predrte v tistem trenutku ni bilo potrebno krpati, že prej omenjeni, dodobra načeti plašč, pa je bil takrat objektivno še v precej slabšem stanju, kot ob pričetku dneva v Villi O’Higgins. Po opravljeni zamenjavi zračnice sem vseeno ostal optimist, da lahko brez kakšnega večjega dodatnega zapleta pridem varno še vse do El Chaltena.
Sledil je del poti od argentinske meje do več kot šest kilometrov oddaljenega jezera »Lago Desierto«. Zahtevno prečenje po pešpoti, ki se je mestoma v močvirju, blatu in ob prehodih potokov, ki so nama predstavljali dodatno oviro, spreminjala v brezpotje in ponovno pojavljala, sva opravila v nadaljnjih dobrih treh urah. Prehod preko tega področja ni bil lahek niti za tiste z nahrbtnikom, za nas kolesarje pa je bil temu primerno še precej težji.
Triindvajset kil težki kolesi, plus več kot petintrideset kil prtljage po torbah na vsakem od njih, je na tem delu poti za naju predstavljalo resnično hud izziv. Večkrat sva po blatu gazila do kolen, za prehod nekaterih potokov pa je bilo potrebno precej iznajdljivosti in tudi moči.
Dvakrat sva bila primorana odstraniti in praktično vsako posebej preko reke prenesti najprej vse torbe, šele kasneje sta lahko prišli na vrsto obe kolesi.
Tudi preko nekaterih manjših klancev, neravne kamnite in blatne podlage, ter vseh korenin od razvejanih dreves na tej gozdni poti, obeh koles ni bilo lahko spraviti brez izjemnega napora.
Pozno popoldne sva le uspela doseči najbolj severno točko na jezeru »Lago Desierto«, za katero sva takoj ugotovila, da gre za pravljično lokacijo. Fantastična točka v neokrnjeni naravi z neverjetnim razgledom na vse strani. Še najbolj impozanten je bil pogled proti jugu, direktno preko jezera, saj se je na drugi strani odprlo mogočno pogorje, z eno od najbolj markantnih svetovnih gora na čelu. Ta sloves Fitz Roy uživa več kot upravičeno. Lepa nagrada za vložen trud in posledično doseženo veliko etapno zmago, na katero sva pri svojih letih lahko oba zelo ponosna. Takih norcev, ki bi na tak podvig lahko sploh pomislili, kaj šele, da bi ga potem tudi realizirali, v najini starosti ni prav veliko …
Še preden pa sva se lahko posvetila postavljanju šotora in uživanju v tej spektakularni idili, sva morala opraviti carinske formalnosti na argentinski vstopni točki, ki se prav tako nahaja tik ob jezeru. Osebje je bilo izjemno prijazno in vse skupaj je bilo opravljeno v le nekaj minutah. Ob karavli so lepo urejene tudi sanitarije, prostor za kampiranje v neposredni bližini pa je bil celo brezplačen. Poleg najinega šotora so bili tam le še trije drugi. Ob prijateljih Estebanu in Catherine, ki sta lokacijo dosegla le malo pred nama, sta tam prenočevala še dva danska svetovna popotnika s kolesi in novozelandski pohodniški par, ki pa so bili oboji namenjeni v nasprotno smer.
Preostali potniki iz naše jutranje barke preko jezera »Lago O’Higgins« so medtem pot že lahko nadaljevali proti El Chaltenu, saj jim je uspelo še pravočasno ujeti popoldansko barko preko jezera »Lago Desierto«. Za razliko od njih se tako Esteban in Catherine, kot tudi midva s Tatjano, v nobenem primeru ne bi odločili za to možnost. In to tudi ob podatku, da naj naslednji dan preko tega jezera sploh ne bi peljala nobena barka.
Prekrasno sončno, pa čeprav zelo mrzlo vreme, je dodatno vplivalo na našo odločitev, da po potrebi lahko brez težav tudi dva dni divje kampiramo na tej neverjetni lokaciji. No ja, kasneje se je v pogovoru z argentinskimi cariniki celo izkazalo, da pa bo že takoj naslednji dan zjutraj ob deveti uri, v nasprotju s predhodnimi informacijami, vendarle peljala barka vse čakajoče na južno stran jezera.
Sproščeno druženje, obilna večerja, opazovanje igre spreminjajoče se svetlobe in dihanje svežega zraka s polnimi pljuči, sta kljub neizmerno dolgemu in napornemu dnevu, v vseh nas spodbujali spokoj in odlično počutje, saj nam je tisti dan uspelo nekaj ne ravno običajnega. S spanjem pa tudi nobeden med nami ni imel niti najmanjših težav …
Sem pa se zato poln adrenalina zbudil že takoj po peti uri zjutraj in vstal z željo po spremljanju sončnega vzhoda. Zelo hitro za tem se mi je pridružila tudi Tatjana in skupaj sva opazovala, kako je sonce postopoma obsijalo vršace na drugi strani jezera. Jutranja kava in čaj, kmalu za tem pa tudi zajtrk, so odločilno prispevali, da je bil užitek kljub mrazu lahko filmsko popoln.
In tako kot je bilo najavljeno, je natančno ob devetih odplula tudi naša ladjica proti jugu. Predvsem po Tatjanini zaslugi sva imela dotlej že vse pripravljeno za odhod. Poleg naju sta bila na barki le še Esteban in Cathrine, kar je bil za vse nas še posebej velik privilegij. Prijetna hostesa, sicer Brazilka na začasnem delu v teh krajih, nas je razvajala s kavo in vročo čokolado, zato je dobrih petinštirideset minut vožnje kar prehitro minilo.
Sonce nas je medtem že lepo ogrelo in še pred štartom nadaljnjega »mlinčkanja« smo lahko slekli precejšen del naše tople jutranje garderobe. Slabih štirideset kilometrov do El Chaltena je postreglo z dodatnimi lepimi razgledi na vodnato reko ter okoliška jezera in gore, ki so nas obdajale z vseh strani.
Potem pa se je zgodilo še nekaj, kar verjetno nikoli ne bom pozabil. Le kakšnih dvesto metrov pred nama sem zagledal svetlo rjavo žival, ki je nenadoma prečkala cesto. Hitro mi je bilo jasno, tudi po načinu premikanja, da gre za zelo veliko mačko, kot je pri nas ne poznamo. Težko bi trdil, da gre za pumo, a po razširjenosti teh divjih zveri na tem področju, je to najbolj verjetna razlaga, kar so mi kasneje v El Chaltenu potrdili tudi domačini. Redko viden prizor, ki pa ga Tatjana, ki je v tistem trenutku kolesarila še nekaj deset metrov za mano, žal ni bila deležna, saj je »srečanje« s to lepo in strah vzbujajočo muco, trajalo prekratek čas, da bi jo lahko opazila tudi ona. Čeprav naj pri tovrstnih srečanjih ne bi bilo neke resne nevarnosti za človeka, pa ne bom tajil, da mi pulz vseeno ni pošteno narasel …
El Chalten sva dosegla v popoldanskih urah in hitro sva opazila, da se je v zadnjih osmih letih, ko naju ni bilo tukaj, izjemno spremenil. Žal na slabše. Iz prijetnega izhodišča za plezalce, nenazadnje je zaradi njih pred približno tremi desetletji to naselje tudi nastalo, in resnične svetovne popotnike, sva takoj opazila, da v tem, precej skomercializiranem kraju, sedaj prevladuje drugačne vrste turizem. Še najboljša primerjavo lahko potegnemo s kakšnim mondenim alpskim smučarskim središčem, kjer pa je prisotno še vse kaj drugega, kot le smučanja željni posamezniki. Vsekakor preveč šminke na vsakem koraku in pomanjkanje vsebine, ki bi si jo človek neposredno pod Fitz Royem in Cerro Torrejem še kako želel in sva jo skupaj s Tatjano tudi pričakovala. Celo popotniki, ki sva jih srečevala v najinem hostlu in naokrog po vasici, so se od tistih v Villi O’Higgins vsaj povečini precej razlikovali.
Kot tipičen primer lahko navedem dva Izraelca, eden med njimi potuje že več kot dve leti in pol po vsem svetu, preživlja pa se, vsaj po njegovih besedah, z blogom in svojimi aktivnostmi na socialnih omrežjih. Imel naj bi cel kup sledilcev in pokroviteljev, na njihov račun pa je obiskal že vseh sedem kontinentov, vključno z Antarktiko. Pokazal nam je tudi svoj video, prav iz Antarktike, ki je resnici na ljubo narejen izjemno profesionalno. Je pa po drugi strani to popolnoma drugačna oblika popotništva, pogojevana z zahtevami sponzorjev in povečini posneta le v tistih okoljih, ki naj bi bila najbolj »in«. Pa čeprav naj bi pretežno potoval na preprost način, v glavnem na avtostop. Prijatelj, ki je bil z njim, naj bi se mu prav pred kratkim pridružil ne le fizično, pač pa tudi pri njegovih »poslovnih« aktivnostih. Do tu vse »okej«, problem pa nastane takrat, ko se z njima začneš nekoliko bolj poglobljeno pogovarjati. Takoj je opaziti veliko poze in stalnega koketiranja z okolico, z močno izraženo potrebo po zbujanju dodatne pozornosti. Vsaj za naju s Tatjano, to ni bilo ravno najbolj prijetno druženje. Glede na državo, iz katere prihajata, pri tem pa ne mislim nič slabega, sva se kasneje tudi vprašala, kdo bi lahko bil resnični sponzor njunih potovanj in v imenu koga vsakodnevno poskušata dodatno razširjati svojo socialno mrežo … Še sreča, da sta bila v istem hostlu nastanjena tudi Esteban in Catherine …
Naslednja stvar, ki naju je v El Chaltenu zmotila, je obilica lokalov, ki so v zadnjih nekaj letih zrasli kot gobe po dežju, kjer spodbujajo konzumacijo alkoholnih pijač s klasičnimi promocijskimi akcijami v stilu »happy hour«, kar pa po najinem globokem prepričanju v tako občutljivo okolje, kot je El Chalten, res ne sodi. Oba lahko priznava, da se nama že sedaj malo kolca po spodnjem delu Carretere Austral in še posebej po Villi O’Higgins …
V času najine tridnevne regeneracije v tem, vsaj navzven vse bolj kultnem turističnem središču, se tudi nisva odločila, da bi dodatno opravila kakšen treking. Pa čeprav je to okolje ena od najbolj oglaševanih in s tem tudi razpoznavnih rajskih svetovnih destinacij za pohodništvo. Razlog je v tem, da sva lep tridnevni treking tukaj opravila že pred desetimi leti in zavestno sva se odločila, da to izkušnjo ohraniva v spominu nedotaknjeno. Slišala sva namreč, da se po teh istih poteh sedaj tare ljudi, ki povečini na tistih najbolj izpostavljenih lokacijah in dih jemajočih razglednih točkah, snemajo »selfije« in najrazličnejše »videe« predvsem za svoje osebno dokazovanje preko socialnih omrežij. Zanesljivo je to velika škoda za vse ostale, ki pa bi si še vedno želeli uživati v pristnem sobivanju z naravo.
Po treh dneh počitka in razmišljujočega opazovanja dogajanja okrog naju sva bila odločena, da lahko s kolesarjenjem nadaljujeva proti dvesto petdeset kilometrov oddaljenem mestu El Calafate. Premor pa sva vendarle uspela izkoristiti tudi za manjša popravila obeh biciklov. Vključno z menjavo plašča na mojem zadnjem kolesu, ki ga je eden od domačinov na lastno iniciativo naročil kar po avtobusu iz El Calafateja, saj v vsem El Chaltenu ustreznega plašča ponovno ni bilo mogoče najti. Za pomoč, ki ni bila poceni, mu gre vseeno vsa zahvala, pa čeprav se je novi plašč argentinskega proizvajalca, ki ga imam sedaj na kolesu, takoj izkazal za izjemno slabega. Kvaliteta je očitno pod vsako kritiko, saj se kolo sedaj vrti na način, da vsak obrat gume še kako čutim na krmilu, kar je sila neprijetno. A tako pač je in v tem trenutku enostavno nimam boljše rešitve.
Sedaj torej odhajava naprej, pred nama pa je drugačna, bolj puščavska pokrajina, ki je tako značilna za argentinski del Patagonije. Občutno bolj enolična, z mnogo manj dežja, a tudi z več vetra, ki je pogosto naslednja velika ovira za vse kolesarje v tem koncu sveta. Ima pa spet nekatere drugačne čare, o katerih verjamem, da bom kaj več lahko napisal že čez nekaj dni.
Dotlej pa vse dobro vsem tistim, ki naju še vedno spremljate in podpirate!
