Dovolite mi, da najprej vsem vam, ki ste v zadnjih dveh mesecih in pol na tem blogu z zanimanjem spremljali najina »južnoameriška osamosvajanja«, v imenu obeh zaželim »Srčno novo leto 2020«! Ne nisem se zmotil, saj v novodobnem »razvitem svetu«, kamor lahko brez dvoma uvrstimo tudi našo čudovito Slovenijo, vsaj po mojem prepričanju iskrene srčnosti kronično primanjkuje. Naj vam v novem letu prav srčnost namesto lažne sreče nariše širok nasmeh, saj s strani kapitala premišljeno vsiljen imperativ sreče za vsako ceno z dejanskim zadovoljstvom vse bolj obremenjenih državljanov že dolgo nima kaj dosti skupnega. Ob tem povsod okoli sebe opažam, da sta vsesplošno zapovedana gospodarska rast in načrtna degradacija sreče na nivo cenenega prodajnega artikla v izložbi zlaganega blišča in bede brezdušnih materialnih dobrin, ravno v obratnem sorazmerju s srčnostjo, ki pa vsaj zame ostaja tisti pravi temelj za višjo kvaliteto odnosov med ljudmi na vseh ravneh.
In ja, prav ste uganili, najino srčno voščilo prihaja do vas že od doma, le izhodiščno fotografijo zanj sva posnela še pred povratkom, na enem od zadnjih sprehodov po Punti Arenas, ki je oddaljena kar 13.580 km zračne linije od domače Izole.
Najini zadnji južnoameriški dnevi sicer v primerjavi z vsem tistim, kar sva dotlej doživela na tem nepozabnem potovanju, niso bili več tako zanimivi. Že polet od Puerta Williams do Punte Arenas je na žalost minil v zelo slabem vremenu, tako da z letala, navkljub odročni divjini tamkajšnje pokrajine, ki sva jo na poti preletela, nisva imela kakšnega posebnega razgleda.
Sva pa med letom v promocijskem časopisu uspešne lokalne letalske družbe z imenom DAP, ki je mimogrede v stoodstotni lasti družine hrvaških priseljencev Pivčević, zasledila še en zanimiv članek o sedaj tudi uradno najjužnejši naselbini na svetu. Iz napisanega je mogoče sklepati, da najina bojazen o skorajšnji pretirani komercializaciji Puerta Williams z okolico ni bila iz trte izvita. Zanesljivo bodo že v nekaj letih poskušali slediti razvpiti argentinski sosedi Ushuaii in kar se da dobro izkoristiti (vnovčiti) tudi svojo lego na koncu sveta. Pri tem jim seveda fantastično zaledje bodočega nacionalnega parka »Dientes de Navarino«, ki bo (žal) že kmalu postal »naslednji Torres del Paine«, pa bližina številnih od civilizacije odmaknjenih ledenikov, rta Horn in nenazadnje Antarktike, še kako »pomagajo«. Vsaj tako trenutno razmišlja večina domačih in priseljenih poslovnežev, ki se že zavedajo odličnega potenciala za hiter »turistični razcvet« …
Takoj po povratku v Punto Arenas, kjer je kmalu po pristanku letala spet začelo močno deževati, sva se kar z javnim prevozom odpravila nazaj v Hostal Independencia, kjer sta naju varno spravljeni v domači garaži čakali tudi obe kolesi. Simpatični lastnik Eduardo nama je za zadnje štiri dneve na južnoameriškem kontinentu namenil najlepšo dvoposteljno sobo tega vzorno organiziranega in odlično vodenega hostla. Namestitev se je izkazala za idealno, kar ni bilo nepomembno, saj naju je pred povratkom čakalo še precej logističnega dela. Predvsem ustrezno pakiranje koles, pa tudi optimizacija razporeditve vse preostale prtljage, skladno z zahtevami letalskih prevoznikov, ni bila ravno enostavna.
S podrobnostmi teh priprav, pa tudi ne z aktivnim spoznavanjem Punte Arenas, ki mimogrede sploh ni napačno mesto, vas tukaj ne bom obremenjeval, saj kaj pretirano zanimivega v zadnjih štirih dneh, kot rečeno že prej, vendarle nisva doživela.
Verjetno si bova še najbolj zapomnila dejstvo, da kljub najboljši volji, da ob slovesu od Južne Amerike, tako za naju, kot tudi za nekatere najbližje, neposredno pred novim letom nakupiva še kaj lepega in po možnosti uporabnega, tega na koncu nisva storila. Pregledala sva veliko število trgovin z njihovimi »tradicionalnimi izdelki«, a sva zelo hitro ugotovila, da je tamkajšnja ponudba nenavadno siromašna in na žalost v celoti prilagojena »instant turistom«, ki Punto Arenas praviloma trumoma obiščejo le za nekaj ur v okviru večtedenskih križarjenj z ogromnimi »konzervami«, ki jih lahko opazujete tudi v Sredozemlju, žal pa v zadnjih nekaj letih tudi že v Kopru … Skratka po trgovinah je veliko kitajskega kiča in dobesedno nič originalnih avtohtonih izdelkov domače obrti. Tudi enega poštenega puloverja iz alpake ni bilo mogoče najti prav nikjer v mestu! Nasploh se je še enkrat več potrdilo, da kvalitetnih izdelkov kjerkoli v Čilu povečini sploh ni mogoče kupiti, cene drugorazredne robe, kjer prevladuje kič, pa so ob tem pretirano visoke.
Naj se ustavim še pri hrani. Predlagali so nama obisk svetovno znane lokalne »čokoladnice«, za katero lahko potrdiva, da je resnično odlična. Čeprav tudi ta hec ni bil ravno poceni, sva bila s kvaliteto njihovih domačih pralinejev več kot zadovoljna. Poleg tega sva si 19. decembra zvečer privoščila še solidno večerjo v precej popularni lokalni restavraciji San Telmo. Morda ne boste verjeli, a po Hornopirenu in El Calafateju je bil to šele tretji obrok na celotnem potovanju, ki si ga nisva pripravila sama. Povod zanj je bila najina dvaintrideseta obletnica poroke, ki pa nekako ni postregla s kakšnimi kulinaričnimi presežki. Predjed, katere osnova so bili škampi in glavna jed, kjer se je vse vrtelo okrog južnoameriškega mesa in rdečega vina Carmenere, sta bili sicer korektni, a nič več kot to. Tako za naju tudi po tej večerji argentinski biftki še vedno ostajajo z naskokom najboljši na svetu. Še sploh, ko zaplavajo v Malbecu iz okolice Mendoze …
Naju je pa prav za konec potovanja vendarle navdušila tudi ena od čilskih kulinaričnih specialitet. Na tamkajšnji ribji tržnici sva si predzadnji dan za večerjo kupila izvrstno, zelo čvrsto belo ribo, z imenom Congrio, ki je priljubljena predvsem med lokalnim prebivalstvom. Po zelo enostavnem receptu, ki sta nama ga izdala prav Eduardo in njegova žena Pamela, sva jo pripravila kar v hostlu, in sicer v pečici, dodala pa sva še odlično zelenjavno rižoto in paradižnikovo solato z avokadom. Vinska spremljava je bila tokrat odlični Sauvignon Blanc, in sicer njegova nekoliko dražja različica s pripisom »reserva«. Hitro se je izkazalo, da je bila to z naskokom najina najboljša večerja na celotnem potovanju. Brez dvoma tudi po Tatjanini zaslugi, ki je ob moji asistenci tudi k temu obroku dodala nekaj svojih, mnogim že dobro poznanih kuharskih čarovnij. Bilo je tako dobro, da sva povsem identično morsko pojedino, ki je spet plavala v enakem belem vinu, ponovila tudi naslednji večer, ki pa je bil nasploh še najin zadnji pred dokončnim odhodom domov.
Še nekaj besed o samem povratku. Lahko si predstavljate, da skupno kar devetnajst ur na letalu in še približno nadaljnjih dvanajst, ki sva jih preživela na letališčih, ni ravno prijetna izkušnja. A to je na žalost nujni sestavni del vsakega takega potovanja. Sedaj je na srečo tudi to že za nama. Tokrat s prtljago nisva imela težav, saj sva v Benetkah presenetljivo hitro poleg vseh torb dočakala tudi obe kolesi, ki sva jih skupaj s preostalo prtljago za vse tri lete oddala že v Punti Arenas. Dodatni strošek za prevoz obeh koles je na povratku znašal okroglih dvesto ameriških dolarjev, kar se mi za tolikšno oddaljenost in tri različne lete niti ne zdi pretirano.
V Benetkah naju je pričakal sine, ki je ob našem ponovnem snidenju odkrito priznal, da naju je že pošteno pogrešal. Kaj takega je vedno lepo slišati! V Izolo smo prispeli okrog druge ure zjutraj, Jan pa je potem pot nadaljeval še do Ljubljane, saj je že precej zgodaj zjutraj, za razliko od naju, moral v službo. Smo se pa na tradicionalnem božičnem srečanju potem ponovno vsi skupaj srečali pri bratu v Ljubljani že naslednji dan, kjer sem bil še posebej vesel sorazmerno dobre kondicije in solidnega zdravja mojega, sedaj že skoraj devetdesetletnega očeta, s katerim imava kljub njegovi hudi demenci, v zadnjih nekaj letih zelo poseben, res lep in super iskren odnos.
S prihodom domov se je končalo še eno zanimivo poglavje najinih osamosvajanj, s katerimi bova zanesljivo nadaljevala tudi v prihodnje. Globlje uvide, ki ponovno odpirajo povsem nove dimenzije v razmišljanju na podlagi nekoliko daljšega aktivnega sobivanja z naravo in s številnimi nenavadnimi ljudmi, bom skupaj z načrti za prihodnost predstavil v naslednjem poglavju, ki bo hkrati tudi nekakšen rezime najinega potovanja na konec sveta. Do takrat pa le načelna ugotovitev, da je tam na jugu Južne Amerike, tako kot tudi doma v Sloveniji ali pa marsikje drugje po svetu, še zelo veliko prostora.
