Kot sem napisal že v preteklem poglavju, sva se s Tatjano v El Calafateju, še sploh glede na nove okoliščine in ne najbolj obetavno vremensko napoved v naslednjih dneh, po tehtnem razmisleku odločila, kako bova nadaljevala najino južnoameriško avanturo.
Do Punte Arenas, od koder naju 22. decembra čaka let preko Santiaga nazaj v Evropo, naju je ločilo le še 515 kilometrov. Na argentinski strani, praktično vse do meje pri Rio Turbiu in naprej do Puerta Natales v Čilu, se nama je obetala precej pusta cesta skozi neprijazno in vetrovno patagonsko stepo, druga polovica poti, med Puertom Natales in Punto Arenas, pa že tako velja za enega izmed najbolj nevarnih odsekov za kolesarske popotnike na celotnem južnoameriškem kontinentu. Razlog je v zelo močnih sunkih vetra z boka, saj je povečini ravninska cesta ves čas obrnjena proti jugu, stalni vetrovi različne jakosti pa praktično brez prestanka pihajo z zahoda proti vzhodu. Dodatno težavo predstavlja ravno neprava širina cestišča, ki je ob srečanju dveh avtomobilov, kaj šele tovornjakov ali avtobusov, občutno preozka za varno kolesarjenje, a hkrati tudi dovolj široka, da večina ne prav uvidevnih voznikov na teh neskončno dolgih ravnicah, navkljub orkanskemu vetru, še vedno vozi občutno hitreje od sicer strogo postavljenih omejitev.
Poleg tega sva celotno pot, takrat v obratni smeri, s kombijem prevozila že pred osmimi leti in razen precejšnje razdalje, brez kakršnihkoli omembe vrednih naravnih ali kulturnih presežkov, nama kaj dosti drugega niti ni ostalo v spominu. Glede na to, da nama je do povratka domov ostalo še manj kot dva tedna, sva ob upoštevanju tudi vseh drugih okoliščin soglasno sprejela precej radikalno odločitev in se do Punte Arenas premaknila kar z avtobusom. Na splošno presenečenje sta se na istem avtobusu do Puerta Natales pojavila tudi simpatična Max in Briana iz Alaske, s katerima sva se precej družila že v »El Moscu« v Villi O’Higgins.
Že tekom kolesarjenja po Carreteri Austral sva namreč dobila informacijo o za naju potencialno zelo zanimivi trajektni povezavi med Punto Arenas in otokom Isla Navarino, ki se nahaja nedaleč stran od Ognjene zemlje. Če sem še bolj natančen, na južni strani morskega preliva Beagle. Na tem otoku je tudi najbolj južno ležeče mestece na svetu. To pa ni argentinska Ushuaia, kot se predvsem v marketinške namene pogosto navaja, pač pa čilski Puerto Williams, ki je tudi končni cilj te trajektne povezave.
Kot sva še pred sredinim premikom do Punte Arenas preverila, je bil prvi odhod ladje na tej destinaciji predviden že za naslednji dan popoldne. Edina manjša težava je bila v tem, da vnaprej preko spleta ni bilo mogoče rezervirati vozovnic za trajekt, ki je bil pravzaprav bolj kot kakšna tovorna ladja, kjer so bili turisti nekako v drugem planu. Tudi zato je bilo število vseh potnikov omejeno na nekaj deset, cena za vse srečneže s potrjenimi vozovnicami pa je bila temu primerno visoka. Kljub temu je bil odhod v Puerto Williams še vedno v najinem interesu, kot nekakšna jagoda na torti ob zaključku potovanja na konec sveta. In res sva potem že na dan odhoda takoj zjutraj tudi uspela dobiti dve karti na tako imenovanih »pulman sedežih« za to, kar 32 ur trajajočo plovbo, med labirintu podobnimi kanali skrajnega juga čilske Patagonije.
Še pred odhodom je bilo nujno potrebno dodobra reorganizirati najino prtljago. Kolesarske torbe sva nadomestila s sposojenimi nahrbtniki, tako njih, kot tudi obe kolesi, pa sva lahko pustila v odličnem hostlu z imenom »Hostal Independencia« v Punti Arenas, kamor se že danes, tokrat z letalom, spet vračava. In prav najin letalski povratek je dolgo visel v zraku, saj so bile prve informacije, da so vse vozovnice na tej relaciji v celoti razprodane vse do 26. decembra. Malo čarobne komunikacije v živo, mnogo več iznajdljivosti in prav neverjetna prijaznost simpatične uradnice Mirke, je bilo na koncu vendarle dovolj, da sva tik pred odhodom uspela rešiti še ta, ne ravno majhen logistični problem, saj sva od dame hrvaških korenin dokončno potrditev dobila šele takrat, ko sva bila že na poti proti Puertu Williams.
Začetek plovbe je spremljalo lepo in za te kraje nenavadno toplo sončno vreme, ki pa se je, tako kot je v Patagoniji običajno, že v prvih dveh urah zelo spremenilo. Težki deževni oblaki so pripomogli k temu, da je zunanja temperatura do poznega večera spet padla blizu ledišča, vztrajanje na palubi pa je tudi spričo vetra postajalo vse bolj težavno.
Po solidni večerji, ki smo jo bili deležni v ladijski menzi, sva tako bolj ali manj obsedela na najinih udobnih sedežih, kjer sva ob dremežu vztrajala vse do zajtrka.
Nov dan je prinesel nova doživetja. Iz ure v uro so okoliški hribi postajali bolj dramatični, sneg pa ni bil več le slikovita dekoracija po vrhovih gora, ampak stalnica skoraj vse do morja.
V zadnjem delu poti smo pluli še mimo večjega števila impresivnih ledenikov, ki se nahajajo daleč stran od obljudenih krajev in tako vsaj zaenkrat, kljub neizmerni lepoti, še niso preveč oblegani s strani turistov.
Še najbolj se nama bo vtisnil v spomin ledenik »Ventisquero Italia«, ki z neverjetnimi količinami ledu sega vse do morja.
Nič manj nenavaden in morda še lepši je ledenik »Ventisquero Romanche«, s svojim ogromnim slapom, ki se pričenja neposredno pod spodnjim robom velikega ledenega pokrova.
Oba se nahajata že v morskem prelivu Beagle, in sicer na čilski strani Ognjene zemlje. Nedaleč od področja, kjer na tem otoku poteka meja z Argentino, se kanal še znatno razširi, v daljavi pa smo kmalu lahko zagledali Ushuaio. V zadnjem desetletju se je to sedaj že res veliko mesto še dodatno razširilo, po najini oceni je skoraj dvakrat večje kot takrat, ko sva ga obiskala midva.
Pošteno povedano nimava prav nikakršne želje, da bi ponovno odšla tja. Tudi po pripovedovanju večine popotnikov, ki so jo letos že obiskali, se je Ushuaia medtem spremenila v pravcati »Disneyland na koncu sveta«, turistično metropolo, ki svojo svetovno prepoznavnost temelji prav na netočnem mitu, da gre za najjužnejše ležeče mesto na svetu. Pri tem ji ne gre odrekati njene izvrstne lege nedaleč stran od lepo urejenega Nacionalnega parka »Tierra del Fuego«, da je verjetno najboljše izhodišče za vedno bolj iskane izlete na Antarktiko, da se da tam kaj pametnega pojesti in popiti tako kot še marsikje v Argentini, zanesljivo pa bi se našlo še kaj pozitivnega. So pa medtem zaradi vsesplošne obleganosti tam povsem podivjale cene. Tako je na primer za le enosmerno ladijsko povezavo do manj kot dve uri oddaljenega Puerta Williams potrebno odšteti že več kot sto evrov.
In ja, po nadaljnji uri in pol vožnje smo tudi mi končno spet ugledali prve luči in le nekaj minut po polnoči smo pristali v od marca letos dalje tudi uradno najjužnejšem mestu na svetu. Skupaj s Francozom Jeanom, s katerim sva se družila na ladji, ki je za razliko od naju na »Isli Navarino« bil že pred časom, smo se odpravili do bližnjega kampa El Padrino. Nočno postavljanje šotora nama ni povzročalo posebnih težav, z največjim užitkom pa sva pred spanjem uporabila tudi topel tuš, pa čeprav kopalnica tam ni bila ravno razkošno opremljena …
Glede na hladno vreme in pogoste padavine sva se naslednji dan preselila v hostel z enakim imenom, saj sva o njegovi lastnici Ceciliji slišala že pred tem veliko lepega. Zato naju tudi rahlo zasoljena cena ni mogla odvrniti od te odločitve.
Naslednje štiri dni sva si želela preživeti bolj umirjeno, a še vedno dovolj aktivno. Sploh, ker se v zaledju Puerta Williams nahaja prekrasna gorska pokrajina, ki ponuja tudi vse bolj popularen večdnevni treking z imenom »Dientes del Navarino«. Vsaj del te poti sva želela prehoditi tudi sama.
Ker se je najina selitev iz kampa v hostel nekoliko zavlekla, pa tudi zaradi utrujenost od dolge poti, ki se je vlekla praktično že vse od najinega slovesa od argentinskega El Calafateja, sva najin prvi dan na otoku kar bolj prelenarila.
Že naslednji dan sva se primerno spočita in spet željna gibanja tam nekje po dvanajsti uri odločila, da kreneva proti hribom. Za cilj sva si zadala »Cerro La Bandera«, skoraj šesto metrov visok razgledni hrib, od koder se izvrstno vidi tako mestece spodaj, kot tudi lep del morskega prekopa Beagle.
Ker je bilo vreme prijazno, najino počutje pa več kot odlično, sva najin izlet podaljšala še vse do nadaljnji dve uri oddaljene »Lagune del Salto«, ki leži neposredno pod najbolj slikovitimi vrhovi v pogorju »Dientes del Navarino«.
Z užitkom sva opazovala številna jezerca v tej pravljični gorski pokrajini, ki bo verjetno že zelo kmalu postala eden od bolje obiskanih, žal pa v bodoče zagotovo tudi plačljivih čilskih nacionalnih parkov.
Posebno pozornost nama je vzbudila tudi zanimiva patagonska vegetacija, predvsem različni mahovi in lišaji.
Kako nepredvidljivo zna biti vreme v teh krajih sva občutila že na povratku, saj naju je prav na »Cerru La Bandera« ujela manjša snežna ploha. No ja, še več padavin je bilo potem čez noč, ob divjem kampu pri »Laguni del Salto« pa naj bi po besedah ameriške pohodnice prav tisto noč zapadlo celo pet centimetrov novega snega.
V Puerto Williams sva se vrnila okrog sedme ure zvečer, samo tisto popoldne pa sva opravila skupno kar okroglih 1.400 metrov vzpona. Brez kakršnihkoli težav, kar je samo še en dokaz več, da sva kondicijsko vsestransko dobro pripravljena.
Pred povratkom v hostel sva se ob lepi predvečerni svetlobi še nekoliko sprehodila in naredila nekaj zanimivih fotografij. Hitro sva ugotovila, da mesto, za razliko od fantastičnega zaledja, samo po sebi ni nič posebnega. Tudi urejeno ni ravno prav preveč, zato naju je pravljična lesena hišica s super obdelanim vrtom povsem v centru naselja še toliko bolj presenetila. Kasneje sva izvedela, da njen lastnik ni domačin, pač pa prišlek iz Švice, ki se je tukaj ustalil in je bil med drugim tudi glavni pobudnik ter snovalec številnih planinskih poti in posledično tudi trekinga »Dientes del Navarino«.
Poseben status v Puertu Williams poleg njega uživa tudi nek Francoz, prav tako prišlek, ki pogosto organizira tridnevno plovbo do rta Horn in nazaj. Ima primerno jadrnico, kjer lahko na krov sprejme le do štiri goste. Za to avanturo po osebi zaračunava približno osemsto evrov, v ceni pa je vključena vsa hrana, ob tem pa tudi nekaj dobrega čilskega vina …
In ja, če je Puerto Williams najbolj južna naselbina na svetu, je rt Horn najjužnejša kopenska točka na svetu sploh, z izjemo Antarktike seveda. Le-ta pa je še vedno, ali bolje rečeno vse bolj dosegljiva le peščici najbogatejših, saj cene za izlet na Antarktiko strmo naraščajo. Kljub temu je luksuznih ladij za tovrstne izlete, ki jih je v »kanalu Beagle« možno opazovati vsak dan, vse več in več …
Čeprav sva včeraj hotela na izlet s kolesi, nama na koncu to ni uspelo, saj pri agenciji, ki jih sicer izposoja, sredi dneva ni bilo nikogar. Tako sva opravila le še en nekoliko daljši sprehod, predvsem pa sva se dobro pripravila na večerjo. Po dogovoru z najinim francoskim prijateljem Jeanom, ki se je ponudil, da iz morja kot izkušen morski maček s pomočjo potapljaške opreme prinese kakšno morsko presenečenje, smo potem s skupnimi močmi pripravili pravo požrtijo, kjer se nam je pridružila tudi lastnica našega hostla Cecilija.
Midva sva prispevala odlično zelenjavno rižoto, dobro paradižnikovo solato in kar nekaj skrbno izbranega vina, ki sva ga z veseljem ponudila tudi preostalim gostom v hostlu. Jean je bil pri svojih potopih prav tako uspešen, saj je poleg velikanskega arktičnega kraljevskega raka (Lithodes Santolla), prinesel iz mrzle vode še kar nekaj drugih, tukaj zelo priljubljenih školjk, oziroma bolje rečeno polžev, strokovno poimenovanih Beagle Caracol.
Ceciliji, nedvomno bistri, a tudi z vsemi žavbami namazani lastnici tega ne ravno luksuznega, a vsaj po vzdušju še vedno zelo toplega hostla, ki zna svoje komunikacijske sposobnosti še kako dobro pretvoriti v denar, sicer ni kaj očitati, a resnici na ljubo je cena za njene vsakodnevne družinske predstave skupaj z gosti v El Padrinu, le previsoka. Kljub temu bi se ob naslednji priložnosti verjetno vrnil v isti hostel, kar le potrjuje ravno pravšnjo mero socialne inteligence, saj ves čas s sila preprostimi prijemi med zelo različnimi gosti iz vsega sveta uspeva vzdrževati dobro atmosfero, pa četudi vidiš na vsakem koraku, da je ona sama po sebi predvsem zelo preračunljiva oseba. Tudi njeno dejansko znanje angleščine je precej boljše, kot to pokaže …
Pa vendar je bilo vsaj za naju štiri dni Puerta Williams kar dovolj. Morda pa se vendarle še kdaj vrneva, saj bi bilo na primer zelo lepo enkrat opraviti celoten »Dientes del Navarino« treking, sam pa bi si še kako želel tudi z jadrnico do rta Horn. Vsekakor mnogo bolj kot na Antarktiko, ki bo še dolgo na ogled le v dobro vodeni čredici nemarno bogatih turistov, željnih tovrstnega prestiža, s katerim se lahko potem hvalijo med sebi enakimi …
Za nama je torej še eno lepo poglavje najinega potovanja, a se kljub temu že veseliva skorajšnjega povratka z letalom v Punto Arenas. Ne le zaradi pričakovanih razgledov iz zraka, pač pa tudi zato, ker naju tam čakata tudi najini kolesi. Morda se sliši čudno, a kolesarjenje in gibanje nasploh po dodatnih dveh, ne preveč dejavnih dneh, zdaj že močno pogrešava. Zanesljivo naju pred povratkom domov čaka še nekaj ogledov po mestu in v njegovi okolici, ki jih bova povečini opravila ravno s kolesi, veseliva se praznovanja dvaintridesetletnice najine poroke, ob tem pa bo potrebno pravočasno pripraviti tudi kolesa in vso drugo prtljago za na letalo, tako da bi bila doplačila za njen transport proti domu čim manjša.
O vsem tem pa čez nekaj dni. Morda že po povratku domov in načrtovanem božičnem praznovanju v družinskem krogu.
