Zelo prijazen Hospedaje Alexandrina v Caleti Tortel nama trenutno predstavlja toplo in varno zavetje sredi mrzlega in deževnega novembrskega popoldneva, še tik pred zadnjo, predvidoma tridnevno etapo Carretere Austral do Ville O’Higgins. Glede na to, da smo neposredno ob morju, je bil nočni snežni pozdrav, katerega posledice so še vedno dobro vidne le nekaj deset metrov nad vasjo, za vse nas kar precejšnje presenečenje. Kljub temu, da smo tukaj koledarsko že v pozni pomladi, je patagonska zima še enkrat več pokazala svoje zobe. A prav zaradi neprijaznega vremena, ogromne količine padavin in pogostih orkanskih vetrov, ta odročna in hkrati redko poseljena pokrajina na drugem koncu planeta, vsaj zaenkrat še vedno bolj ali manj uspešno kljubuje profitno naravnanim interesom vse bolj pogoltne človeške družbe.
Oba s Tatjano namreč lahko z veseljem potrdiva, da se vsaj na tem zadnjem, zelo razgibanem odseku Carretere Austral med Puertom Rio Tranquilo in Caleto Tortel, dolgem približno 260 kilometrov, v zadnjih osmih letih vsaj na zunaj ni kaj dosti spremenilo.
Se je pa zato v teh zadnjih štirih, za naju oba resnično spektakularnih dnevih, ponovno pokazalo, kako različno je lahko doživljanje narave, če ta neokrnjeni raj opazuješ iz avtodoma, kar sva počela v januarju 2011 ali pa skozenj potuješ s kolesom. Neizmerno uživava, da sva na ta način lahko tudi sama sestavni del življenja v tem fascinantnem okolju. Seveda ne le v funkciji naravi neprijaznih dirkačev, ki bežijo mimo, pač pa kot sorazmerno počasna aktivna udeleženca pri soustvarjanju in ohranjanju naravnega ravnovesja med tukajšnjo, zelo bogato floro in favno.
Aktualni del cestne povezave v osrčju Andov, po katerem vztrajno potujeva proti jugu, je na srečo tudi prometno še vedno ostal zelo neobremenjen, največjo pozitivno stvar pa predstavlja dejstvo, da je vsaj za zdaj še v celoti neasfaltiran. Drugo vprašanje je seveda slaba kvaliteta makadama, ki nama je na številnih mestih napredovanje še dodatno upočasnila, a v primerjavi z vsemi pozitivnimi vidiki, ki jih prinaša nedostopnost teh krajev, je bil vsak dodatni fizični napor bogato poplačan.
Končno sva dočakala tudi sanjsko vreme. Niti najmanj slučajno, saj sva si že pri načrtovanju prioritet za obisk najbolj razglednih delov Carretere Austral, vzela dovolj časovne rezerve, da bi le-te lahko doživela na najlepši možni način.
Tako sva v Puerto Rio Tranquilu ob slabem vremenu raje vztrajala še en dodatni dan več, in to kljub temu, da sva se iz Hostala Lucy in od njegove gostoljubne istoimenske »gazdarice« morala za zadnjo noč preseliti v ekskluzivno opremljen, a precej manj prijazen Hostal Rimaya.
Razlog je bil v tem, ker je morala Lucy povsem nenadejano odpotovati v Coyhaique, saj se je zdravstveno stanje njene 94-letne babice čez noč močno poslabšalo. Ne le naju s Tatjano, pač pa še štiri preostale goste je poprosila, če si lahko zato poiščemo drugo prenočišče, saj je bila za vse, kar se je dogajalo v njenem, tako vzorno organiziranem razširjenem domovanju, sicer povsem sama, tako da brez njene fizične prisotnosti enostavno ne bi šlo … Neverjetna ženska z ogromno pozitivne energije in komurkoli, ki bi kdaj obiskal Puerto Rio Tranquilo, to namestitev vsekakor toplo priporočava. Zanesljivo je bil to eden najbolj domačih hostlov na najini poti doslej. Tudi cenovno je bil v primerjavi z večino drugih več kot ugoden.
Po napovedi sva se naslednji dan vendarle zbudila v lepem sončnem vremenu in kljub močnemu vetru sva se takoj po zajtrku odpravila do glavne atrakcije v okolici, »Capillas de Marmol«. Na eno in polurni ogled smo odšli s čolnom in še štirimi drugimi popotniki. Čeprav sva to mojstrovino narave videla že pred osmimi leti, nama kljub razburkanemu morju in precejšnjemu mrazu ni bilo žal niti časa in ne denarja.
S kolesom sva tako pot lahko nadaljevala šele po dvanajsti uri. Odločila sva se, da bova poskušala maksimalno uživati v sončku, brez nekega vnaprej določenega cilja, saj naju je glede na odlično vremensko napoved ob koncu dneva tako ali tako čakalo divje kampiranje na lokaciji, o kateri pa sva se imela namen odločati kasneje na podlagi trenutnega razpoloženja.
Kljub ne ravno dobri cestni podlagi sva prvi, precej konkreten vzpon, opravila brez posebnih težav. Nagrada so bili prelepi razgledi na jezero »General Carrera«, njegove številne majhne otočke in zasnežene okoliške gore. Turkizna barva jezera naju je v marsičem spominjala na turško obalo in moje »Turkizno križarjenje« v poletnem paradižu na čisto drugem koncu sveta. A vendar, če je čistoča vode, lepota narave in odmaknjenost od ponorelega sveta na obeh destinacijah še lahko primerljiva, pa je temperaturna razlika med tem drugim največjim južnoameriškim jezerom in vedno toplim morjem ob likijski obali v povprečju kar tam nekje okrog dvajset stopinj Celzija. In še nekaj, če je čilska Patagonija vremensko eno najbolj nestabilnih področij, velja za turško obalo na njenem skrajnem jugu ravno nasprotno. Navkljub omenjenim razlikam pa sta oba turkizna raja, vsak seveda ob svojem času in na svoj način, še kako vredna obiska.
Fantastični razgledi na vse strani so se v naslednjih kilometrih nadaljevali, lepota rek in nekaterih manjših jezerc, ter snidenja z različnimi divjimi in domačimi živalmi, še največ je bilo eksotičnih ptic, pa so se tisti dan samo še stopnjevali.
Tudi odsek, kjer je bil makadam tako slab, da sta nama kolesi zdrsavali na podlagi, polni peska, že ob najmanjšem možnem klancu, naju ni mogel spraviti v slabo voljo. Pa čeprav je bilo potrebno pravo mojstrstvo, da sva pred ponovnim poskusom ostala na kolesih le za nekaj deset metrov. In tako nekaj desetkrat, na razdalji morda samo kilometer ali dva …
Po dobrih 55-ih kilometrih sva se za prenočevanje ustavila ob jezeru Lago Bertrand. Kljub temu, da sva spala praktično ob cesti, je bila izbrana lokacija sorazmerno dobro skrita pred redkim prometom, ob tem pa nama je nudila tudi dovolj čiste vode za kvalitetno taborjenje in vse tisto, kar sodi zraven. Če temu dodam še super podlago za postavitev šotora, lepo pripravljen prostor za taborni ogenj in krasen razgled na jezero in okoliške hribe, jo lahko oceniva za idilično.
Čeprav tisti dan nisva prevozila rekordnega števila kilometrov, pa so naju vsi vzponi in slaba kvaliteta ceste kar utrudili, tako da se nama je zgodnje spanje še kako prileglo.
Naslednji dan sva že zjutraj računala z več kilometri, a se tako kot vselej s tem nisva vnaprej kaj dosti obremenjevala, saj naju je čakal, vsaj po vremenski napovedi sodeč, še en krasen sončen dan, praktično brez vetra. Hitro se je izkazalo, da je bil to po vsej verjetnosti sploh najlepši dan na najini poti doslej.
Že do približno petnajst kilometrov oddaljenega Puerta Bertrand sva kljub nekaj strmim klancem uživala, po kratkem postanku in okrepčilu pa sva pot brez posebne naglice nadaljevala ob reki Rio Baker, brez dvoma eni najlepših v Južni Ameriki.
Ne glede na to, da sva tej zelo vodnati reki sledila kar precejšnje število kilometrov, je bilo vzponov in spustov še vedno precej. Vmes sem imel tudi prvi manjši poseg na svojem kolesu, saj se mi je ob nekoliko nespretnem manevriranju na makadamu snela veriga, ki jo je bilo potrebno vrniti na svoje mesto.
Kljub temu sva brez večjih težav prispela na dobro označeno sotočje Rio Baker in Rio Neff, kjer barvno precej različni, a deroči reki, vsaka po svoje prispevata k neverjetno lepim spreminjajočim barvam na razburkani vodni gladini. Od temno modre, pa vse do svetlo turkizne in mlečno zelene, kar ob veliki količini dežja in vode, ki vanje dnevno priteče z bližnjih gora, seveda ni nič čudno.
Pot sva nato nadaljevala proti zadnjemu, nekoliko večjemu naselju na Carreteri Austral, mestecu Cochrane. Oddaljenost je bila le še dobrih 35 kilometrov, a se je kmalu izkazalo, da naju glavno delo dneva šele čaka. Začeli so se dolgi strmi vzponi in občasno tudi precejšnji spusti, ki so si sledili eden za drugim.
Navkljub izjemni kulisi in veliki meri pozitivne energije sva po zares slabi makadamski cesti v Cochrane prispela precej pozneje, kot sva pričakovala. In to fizično zelo utrujena. Sva pa tam še uspela ujeti edino odprto trgovino, kjer sva lahko uspešno nabavila prepotrebne sestavine za še eno izdatno večerjo. Šele potem sva se podala v iskanje najustreznejše prenočitve – končni izbor je bil Camping Cochrane, še ena lokacija, ki jo lahko brez vsakih zadržkov priporočiva tudi drugim popotnikom.
Neverjetno topel sprejem lastnice Patricie, dobra, čeprav zelo bazična namestitev v lastni sobici, topel tuš in souporaba pomanjkljivo opremljene kuhinje, je bilo vse, kar sva si po tako napornem dnevu lahko zaželela. No ja, ne ravno vse, meni je ob večerji več kot »zapasal« tudi kozarec odličnega vina Sauvignon Blanc. In ko sva se že počasi odpravljala spat, sva se pred tem ustavila še pri lastnici zaradi popisa dokumentov. Pa se je vse skupaj zavleklo kar do ene ure zjutraj. Skupaj z njo, njenim bratom in še dvema kolegicama smo se zapletli v živahen pogovor. Bilo je zelo sproščeno, »moral« pa sem spiti tudi svoje prvo pivo na poti. Ga sicer težko ocenjujem, ker glede piva nikakor nisem kakšen poznavalec, a drugi popotniki vendarle pravijo, da je lokalno pivo tukaj zelo dobro.
Tako sva naslednje jutro s spanjem nekoliko potegnila, čakala naju je tudi še nabava zadostne količine hrane za nadaljevanje poti, pa dvig gotovine v čilskih pezih na banki. Naprej sva tako krenila šele okrog ene ure. Tokrat je bil sicer najin plan nekoliko bolj jasen, saj nama je lastnica kampa v Cochranu prejšnji večer predlagala približno petdeset kilometrov oddaljeni kamp Araucaria ob Rio de Los Nadis, ki je sicer slabe štiri kilometre oddaljen od glavne ceste. Čeprav nama je šlo zelo dobro, pa tudi ta dan okroglih petdeset kilometrov ni bil ravno mačji kašelj. Vzponov se je zopet kar nabralo, na srečo pa se je zadnjih petnajst kilometrov cesta predvsem spuščala.
Narava ob poti je bilo ponovno magična, a niti v sanjah si nisva mogla predstavljati, kaj naju šele čaka. Ko sva se na odcepu tik pred mostom na prej omenjeni reki odpravljala proti predlaganemu kampu, sva bolj kot kaj drugega upala, da bodi ti slabi štirje kilometri čim prej mimo in da kar se da hitro pripraviva vse potrebno za kampiranje, ter predvsem kaj dobrega za pod zob, saj sva bila medtem že pošteno lačna.
Potem pa so se začeli odpirati razgledi na razvejano rečno strugo in okoliške zasnežene gore. V večernem soncu sva kmalu zatem dosegla še kamp. Nikogar nikjer, a vse lepo urejeno, okolje pa naravnost spektakularno. Oba sva se takoj strinjala, da še nikoli v življenju nisva kampirala na lepši lokaciji. Tudi na divje ne.
Edinstvena izkušnja, primerna tudi za fotografski safari kakšnega profesionalca. Celo meni, vsaj občutek imam tak, je tam uspelo kar nekaj lepih fotografij, ki pa še zdaleč ne morejo v celoti pričarati fantastičnih občutkov sredi, večini ljudem skrite divjine.
Najina prijateljica Alenka, prav slišim jo, bi ob pogledu na to lepoto zagotovo retorično vprašala: »Oprostite, ali je tukaj raj?« Odgovor pa je, povsem samoumevno, lahko samo pritrdilen … Nepozabno je bilo tudi srečanje z veliko ovčjo družino, pa z zajci, ki so prosto tekali ob razčlenjenih rečnih rokavih, da o preletavanju najbolj glasnih ptičev v Patagoniji nasploh niti ne govorim. Tudi kakšna puma, ki bi prišla do vode na »jutranji drink«, v tem okolju ne bi bila prav nikakršno presenečenje …
Na tem kraju, seveda v primernem vremenu, bi z lahkoto ostal tudi več dni. Ni prav nobene možnosti za dolgočasje, saj narava zelo intenzivno poskrbi za pestro dogajanje tekom celega dneva. Na tebi je le, da vklopiš vse čute, se prepustiš in uživaš na polno.
Zjutraj zato nisva hitela, pa čeprav naju je tudi tokrat čakal zelo dolg kolesarski dan. Pakiranje sva sicer namerno nekoliko poenostavila, saj sva se za zajtrk odločila v le približno deset kilometrov oddaljeni domačiji. Zanjo sva izvedela od drugih popotnikov, zelo dobro reklamo pa so ji obiskovalci naredili tudi preko aplikacije iOverlander.
Starejši par naj bi namreč ponujal obilne zajtrke za majhen denar. Predvsem so vsi govorili o domačem kruhu in slastni doma pripravljeni marmeladi. Kljub lakoti in velikim pričakovanjem pa sva bila oba ob prihodu v to precej »neugledno« domačo kavarno kar malo razočarana. Tudi za pred tem toliko opevano marmelado sva dobila občutek, da je vse prej, kot kakšna posebna domača specialiteta. Sploh pa slive daleč naokrog niti slučajno ne rastejo … Res da sva se ob koncu dobro najedla za malo denarja, a o kakšnem kulinaričnem presežku, pa tudi o kakšni posebni toplini že vsega naveličanega in vidno utrujenega starejšega para težko govorimo …
Pot naju je nato ves čas vodila preko precej vodnatega področja, med bujnim rastjem pa je bilo na naslednjih skoraj petdesetih kilometrih zelo malo, praviloma osamelih, neredko tudi zapuščenih hiš. Prometa ni bilo še naprej skoraj nič, pošteno naju je od časa do časa zaprašil le kakšen lokalni tovornjakar, na pol prazen avtobus ali pa četica sebi zadostnih motoristov, ki po navadi z nezmanjšano hitrostjo izražajo svojo superiornost, še posebej v primerjavi z nami, kolesarji. Cesta je bila vse bolj zahtevna, najslabši del pa naju je pričakal prav na zadnjih 22-ih kilometrih, ko sva se od Carretere Austral napotila proti Caleti Tortel, ki sva jo proti večeru končno tudi dosegla po kar 88-ih kilometrih makadamskega pekla. Tresenje na kolesu je bilo v zadnji uri tako močno, da je na Tatjaninem zadnjem kolesu počila ena od špic. Njene ostanke sem brez težav hitro odstranil, za namestitev nadomestne pa bo potrebno počakati do prvega kolesarskega servisa. Verjetno bo to mogoče šele v Argentini.
Medtem ko še vedno pišem, se je popoldne prevesilo v večer, ta pa že v noč, za nama je medtem tudi odlična večerja, pa še dež je vsaj zaenkrat ponehal. A takšnega vremenskega presežka, kot sva ga bila deležna ves čas poti med Puertom Rio Tranquilo in Caleto Tortel, vsaj v naslednjih dveh do treh dneh, ni za pričakovati. Še več, čaka naju zelo hladno in občasno deževno vreme, kjer še vedno tudi kakšna snežna ploha, predvsem v nekoliko višjih predelih, ni izključena. Pa še odsek do Ville O’Higgins je po številu in naklonu klancev z naskokom najbolj zahteven doslej. A se ga ne bojiva, saj imava občutek, da sva iz dneva v dan kondicijsko močnejša.
Morda pred jutrišnjim odhodom še beseda o Caleti Tortel. Gre za zelo zanimivo naselbino, kjer je večina hiš na kolih, obala pa je zelo strma, tako da so zgradbe med seboj povezane s številnimi stopnicami in lesenimi brvmi. Njihova skupna dolžina je kar nekaj kilometrov, sprehod naokoli pa odkriva marsikaj.
Osnovna ugotovitev je, da je po vasi verjetno več psov, kot domačinov, da je vse podrejeno sobivanju z ogromnimi količinami dežja, ki neusmiljeno biča vse tisto, kar je človek tukaj ustvaril, da je oskrba redkih trgovin precej pičla, saj na primer sveže zelenjave in sadja praktično ni mogoče kupiti, da čistoča in urejenost okolja, kljub načelni zanimivosti vasi, ki velja za precejšno turistično atrakcijo, nista ravno na vrhu prioritet lokalnega prebivalstva.
Skratka, gre za zelo nenavadno naselje, ki ga je vredno obiskati, a nič več kot to. O kakšnem biseru Carretere Austral vsaj po mojem mnenju ne more biti niti govora, pa čeprav se neredko na ta način oglašuje.
Ob koncu tega prispevka pa le še tole. Na blogu bodo tokrat tako tale tekst, kot tudi pripadajoče fotografije, vidni šele z nekajdnevnim zamikom, saj tukaj žal ni ustrezne internetne povezave, da bi omenjeno vsebino lahko naložila na spletno stran. Bo pa predvidoma potem do naslednjega javljanja minilo nekoliko manj časa.
