Po dveh dneh zasluženega počitka v El Chaltenu sva oba s Tatjano že komaj čakala nadaljevanje poti. Oskrbela sva se s precejšnjo količino hrane, saj sva pričakovala, da naju čaka verjetno najdaljši sklop večjega števila dnevnih etap. Povsem brez mest ali manjših naselij, oziroma še več, celo brez vsake možnosti za nabavo hrane. Še sploh, ker sva se želela izogniti edinemu večjemu mestu v najini smeri, turističnemu središču El Calafate, ki ima tudi svoje letališče in kamor večina gostov prihaja tako zaradi ogleda svetovno znanega ledenika Perito Moreno, kot tudi zaradi obiska nacionalnega parka Los Glaciares v okolici El Chaltena. Midva sva si oboje temeljito pregledala že pred desetimi leti, ko je bila obiskanost največjih biserov argentinske Patagonije še vsaj v približno razumnih okvirih.
Kot sem napisal že v prejšnjem poglavju, sva ta dva dneva dobro izkoristila tudi za manjša popravila na obeh kolesih, vključno z menjavo dotrajane gume na mojem zadnjem kolesu. Tako mi je sedaj lokalni kolesarski mojster Jerry s sprednjega kolesa mojo staro, a še vedno odlično gumo, prestavil na zadnje kolo, kjer je več teže, na sprednje kolo pa mi je namestil nov plašč argentinskega proizvajalca, ki pa je povsem očitno zelo slabe kvalitete. Že pri praznem kolesu mi je pošteno treslo krmilo, ko so bile nanj nameščene še sprednje torbe, pa občutek resnično ni bil dober. Tudi zato sva ga pred odhodom še enkrat obiskala, hitro je postoril še par dodatnih malenkosti in nama hkrati zagotovil, da razen slabega občutka na preostanku najine južnoameriške avanture, s to gumo ne bi smelo biti več težav. Vsekakor je bila to dobrodošla, a še vedno bolj slaba tolažba …
Tako sva se na pot odpravila šele okrog druge ure popoldne. Že po nekaj kilometrih se nisva mogla upreti fantastičnemu fotografskemu motivu, ki je verjetno med najbolj razpoznavnimi sploh, ko govorimo o potovanjih po Južni Ameriki, ali morda še bolj natančno, v argentinsko Patagonijo.
Nedaleč stran sva naletela tudi na večjo čredo gvanakov, tukajšnjih prednikov lame oziroma alpake, ki sva jih tekom dneva lahko spremljala še kar nekajkrat.
Gvanaki pa niso bile edine divje živali na poti. Lahko sva spremljala prelet kondorja, videla sva kar nekaj zajcev, posebno zanimiva za nas pa so verjetno ameriški nanduji, ki so podobni nojem, a se od njih predvsem po velikosti bistveno razlikujejo. So namreč precej manjši.
Pričakovano nama je na prvih devetdesetih, da prav ste prebrali, devetdesetih kilometrih, veter močno pihal v hrbet, zato sva jih opravila za najine zmožnosti v neverjetno kratkem času. Se je pa potem ob priključku na znamenito Ruto 40 situacija kaj hitro spremenila. Veter sva dobila namreč neposredno v prsi, občasno pa tudi s strani, kar zna biti ob močnejših sunkih še kako nevarno …
Sam sicer nisem imel občutka, da me je menjava ritma preveč zmotila, verjetno tudi zato, ker sem se po dveh dneh počitka na kolesu odlično počutil. Povsem drugače pa se je odzvala Tatjana, saj je praktično takoj po spremembi smeri, še preden sem v ogledalu sploh opazil, kar močno zaostala. Seveda sem jo počakal in do predvidenega zaključka kolesarjenja v tistem dnevu, sva morala kar nekajkrat počivati in nasploh najin tempo v naslednjih dvajsetih kilometrih kar močno upočasniti. Šele ko sva že proti večeru prispela do zgodovinske La Leone mi je povedala, da pri njej ni bil le problem moči in s tem obvladovanja kolesa v vetru, pač pa se ji je ponovno pojavil kronični problem z ravnotežjem. Zanesljivo nič kaj prijetno v tako vetrovno nepredvidljivih vremenskih razmerah.
Po kratkem počitku in okrepčilu v obliki kave in čaja sva vendarle uspela brez težav postaviti šotor in pripraviti večerjo. Zelo dobrodošla sta bila tudi najina edina soseda v tamkajšnjem kampu, simpatičen nemški par, ki po Čilu in Argentini potujeta s pravo mrcino, nekakšnim luksuznim kamperjem s pogonom na vsa štiri kolesa. Ne le, da smo se zapletli v prijeten pogovor in izmenjavo mnenj o še ne turistično preveč obleganih krajih v Patagoniji, ki bi bili vredni obiska, pač pa je Tatjana od njiju takoj dobila še en čaj, jaz pa sem zelo hitro skupaj z njima lahko spil dva piva. Čeprav nisem ljubitelj hmeljevih napitkov pa moram priznati, da mi je po dolgem in zelo aktivnem dnevu še kako pasal.
Mesto za spanje je bilo super, a Tatjana tudi zjutraj še ni bila povsem dobra. Še vedno je imela težave in samo upala sva lahko, da jo pri kolesarjenju vse skupaj ne bo preveč motilo. Potem ko sva vse spakirala in skupaj z nemškima prijateljema spila tudi jutranjo kavo oziroma čaj, sva pred odhodom naredila le še par fotografij. La Leone se namreč zelo dobro spomniva že iz najinih prejšnjih potovanj, saj sva jo obiskala že dvakrat. Gre za lepo točko sredi puščavskega prostranstva velikih dimenzij.
Kolesarjenje se tisti dan ni pričelo ravno po najinih željah. Medtem ko je bil veter v prvih, pretežno ravninskih kilometrih še relativno zmeren, pa je že po kakšni uri zelo ojačal. Po precej strmem vzponu na planoto med obema velikima jezeroma, »Lagom Viedma« in »Lagom Argentino, so razmere postale precej ekstremne. Sunki vetra so dosegli orkansko moč, najslabše pa je bilo dejstvo, da so nama prihajali neposredno z desne strani. Tatjana kar trikrat zapored ni mogla zadržati kolesa in je dobesedno padla na cesto. Na srečo takrat prometa ni bilo prav veliko, a ob nadaljnjem jačanju vetra nama ni preostalo drugega, kot da poskušava del poti, pa čeprav pretežno po ravnem in celo navzdol, kolesi potiskati ob sebi. Lahko verjamete, da tudi to ni bilo kaj dosti lažje, bilo pa je vsaj precej manj nevarno. Vse skupaj je trajalo skoraj deset kilometrov, ko sva se vendarle spustila z visoke planote, dosegla »Lago Argentino« in najbolj pomembno se je tudi pretežna smer najine ceste obrnila tako, da se je bočni veter spremenil v tistega od zadaj, ki pa je medtem vendarle tudi nekoliko oslabel.
S precej napora sva dosegla »Charles Fuhr«, lepo lokacijo ob reki »Rio Santa Cruz«, ki sva si jo že vnaprej določila za najino prenočevanje. Našla sva celo nekaj zavetja pred vetrom za drevesi in razen precejšnjega števila odpadkov na tem, očitno priljubljenem mestu za piknike, je bila ta točka v danih okoliščinah naravnost idealna. Poleg naju ni bilo tam prav nikogar, niti ne čez noč, niti ne zjutraj.
Večjo skrb, kot še eno lepo divje kampiranje, pa nama je začela povzročati Tatjanina objektivna težava z njenim ravnotežjem in pomanjkanjem moči pri obvladovanju kolesa v vetrovnih razmerah, ki pa se nama naj bi obetale še vsaj nekaj nadaljnjih dni. Po zelo odkritem pogovoru sva presodila, da naslednji dan namesto nadaljevanja poti direktno po Ruti 40 proti jugu, raje odkolesariva do približno štirideset kilometrov oddaljenega mesta El Calafate, ki kot rečeno pred tem, ni bil v planu.
Morda naj pri tem postreževa s še enim zanimivim podatkom. Sploh prvi kolesar, ki sva ga srečala na razdalji približno dvesto petdeset kilometrov med El Chaltenom in El Calafatejem je bil Kitajec Fan Zhu, praktično tik pred prihodom v mesto. Ob tem, ko sva na poti videla kar nekaj koles na odprtih terenskih vozilih, ki so tukaj zelo pogosta, pa ob dejstvu, da je praktično vsak avtobus, ki naju je prehitel »namignil«, da naju lahko pelje, se nama je upravičeno postavilo vprašanje, kje so vsi ti silni kolesarski junaki, ki jih sicer srečujeva ves čas najinega potovanja. Očitno so mnogi med njimi ocenili, da znajo biti razmere na tem delu poti za njih preveč ekstremne in s tem nevarne, kar verjetno ni prav daleč od resnice …
In ja, v El Calafate sva odšla z razlogom, da si Tatjana malo opomore, pa tudi zato, da morda še enkrat razmisliva, kaj lahko narediva, da bova imela od najinih dveh zadnjih tednov Južne Amerike, ki sta še pred nama, kar največ. Da si torej vzameva potreben čas in ponovno razmisliva, kaj in kako naprej.
V El Calafateju sva našla soliden in poceni hostel, samo mesto pa se nama kljub veliki množici turistov niti ne zdi tako napačno.
Sledil je obisk supermarketa, kjer pa naju je čakalo, človek bi sedaj lahko že rekel, kar pričakovano presenečenje. Medtem, ko sva si pasla oči na dobro založenih policah z zelenjavo in sadjem, kar je pravi balzam, ki ga nisva bila deležna vse od začetka najinega potovanja, sem za seboj zaslišal dobro znan glas. Ko sem se obrnil, sta pred nama vsa nasmejana stala najina stara znanca, Nemca Marian in Robert. Težko verjeti, a na naši poti smo se pred tem srečali že šestkrat, pa čeprav onadva potujeta z avtobusi in na »avtoštop«, midva pa s kolesi. Prvič smo bili skupaj že v čilskem Chaitenu, in sicer v istem hostlu, potem smo se ponovno srečali v marketu v Puertu Rio Tranquillo, pa spet v avtokampu v Cochranu, delili smo si »dorm« v »Hostalu El Mosco« v Villi O’Higgins, bili smo na isti ladji pri prečenju Lago O’Higgins, pred El Calafatejem pa smo se srečali še tudi v El Chaltenu. Čeprav nama fanta morda v začetku niti nista bila tako simpatična, verjetno zato, ker se najbrž ne umivata prav pogosto, pa sta nama skozi številna srečanja nekako prirasla k srcu. Pa čeprav je tudi njun vonj z vsakim ponovnim snidenjem bolj prepoznaven …
Potem ko sva v dveh dneh natančno preučila vse opcije, sva se končno tudi sporazumno odločila, kaj naju čaka v naslednjih dneh. Še pred jutrišnjim nadaljevanjem poti sva se pravkar vrnila z večerje v odlični in ne predragi restavraciji, saj brez poštene mesne pojedine in odličnega lokalnega vina, Argentine pač ne moreva zapustiti.
Kaj in kako bova najin »turbo aktivni« dopust preživljala v naslednjih dneh, ter kam se odpravljava, pa si boste lahko prebrali v naslednjem poglavju. Naj izdam le to, da odhajava nekam, kjer doslej še nisva bila nikoli. Že komaj čakava!
